FORUM Nebojse.si

Živijo! :)

Sveže registrirana na forum upajoč na kakšen vaš nasvet. Upam, da se bo vsaj komu dalo prebrat :) Stara sem 21 let in se že nekaj časa spopadam z občasnimi panikami pred ljudmi. Najprej se tega sploh nisem zavedala pa tudi ne dogaja se mi vedno in ne bi ravno rekla, da me utesnjujejo ljudje, ker me ne. Nasploh sem znana v družbi, kot zelo komunikativno dekle, rada se šalim, veliko govorim, sem nasmejana. Tudi, ko spoznam kakšne nove ljudi se čisto normalno pogovarjam, nisem nič nervozna.
Ampak, vseeno sem se čudila občutku, ko sem kdaj kar tako pred kom ratala zelo živčna. Včasih mi je začel trzat obraz, 1x sem se začela trest in sogovornik je to opazil in potem sem se od sramu zjokala vendar sem rekla, da ne vem kaj mi je, da sem zelo slabe volje in da mu ne bi pojasnjevala. Tako sva se razšla – on z mislijo, da se mi je kaj zgodilo pa najbrž nisem pripravljena govorit, meni pa ni blo nič jasno. Počutila sem se butasto in noro. Zadnje čase sem o tem veliko premišljevala in ugotovila, da me je strah nepričakovanih situacij, da koga srečam kar iz lepega. Kogarkoli. Namesto, da bi bla rahlo vzhičena ratam bolestno živčna, cela se tresem, obraz mi trza in tudi meni se zdi to butasto in neumno, ker ne razumem zakaj.
 
Še en primer: s prijateljico sva bile po nakupih, zvečer naj bi se šli zabavat. Bil je popolnoma vesel, navaden dan, nakar mi ona pove, če imam kaj proti, če bi se na hitro dobile z njenim fantom na kavi. Meni se je začelo kar vrtet, čisto nepričakovano, ne po mojih načrtih. Seveda sem rekla, da ni problema, ker bi mi bilo še bolj bedno rečt, da ne in to še argumentirat. Poprej smo bili že velikokrat na pijači in nikoli nisem bila živčna pred njim pa smo se pogovarjali, šalili…No tisti dan sem bila na kavi tiho, videlo se mi je da sem živčna, tresle so se mi roke, vendar ni noben nič omenil. Mesec kasneje smo se s celo družbo spet dobili, da gremo na kosilo v restavracijo. In ko sem že malce pozabila na ta dogodek, sem se dan preden bi se mogli dobit, spet spomnila. Cel dan sem bila doma, nisem mela kaj za delat in premišljevala samo o temu – kaj bi bilo npr., da bom spet ratala živčna.
 Torej, dobile smo se 3 prijateljice, prijatelj in ta fant. V krogu smo stali pred prijateljičino hišo, prijatelj se je ravno nekaj hecal in govoril o meni, vsa pozornost je bila na meni in ratala sem taakooo živčna, kar ustrašila sem se sebe. Naslednji dan so me vsi spraševali kaj je z mano narobe, da sem bila živčna. Spretno sem se izmaknila, da sem zadnje čase depresivna in slabe volje. To vsi razumejo. Ampak jaz nisem depresivna, rada imam prijatelje rada imam ljudi, tudi moj prihajajoči poklic naj bi bil med ljudmi. Ko bi vsaj vedela zakaj ratam tako živčna, ko bi vsaj poznala vzrok za kaj pride do tega. Tako pa se počutim tako nemočno in noro.

Naj spet povem, da mi navadno pozornost prija. Ne ravno na najvišji stopnji, da bi se izpostavila pred res veliko gručo ljudi, a v družbi imam rada pozornost.
Pa tudi s pozornostjo na najvišji ravni sem se že seznanila, ko sem morala imeti na faksu 5 govornih vaj oz. seminarskih pred polno predavalnico. Pred začetkom sem bila res tako živčna, da sem rekla, da bom stekla čez vrata in bom pač nehala študirat. Ampak ta strah je spet drugačen, ker je pred govornimi nastopi živčna večina ljudi, vsaj sošolke so bile takrat zelo. In takrat lahko pred začetkom pokažeš živčnost, še klepetaš o njej, drugdrugemu govoriš da bo vse ok.
Predstavitev se je začela in začela sem govorit, bila sem živčna ampak obenem sem se zavedala, da moram gledat v oči ljudem, moram jih zajeti čimveč, moram vključit malo gestike. Nekje na sredini sem bila že čisto sproščena, kar nisem mogla verjet. Profesorica me je na koncu še par vprašanj vprašala in sem čisto sproščeno znala polemizirat, čeprav so me vsi gledali.
Tako je potekala moja 1. predstavitev. Pri vsaki naslednji sem seveda bila živčna ampak manj, vedela sem, da sem že bila uspešna in verjela, da mi bo uspelo. Pri zadnji predstavitvi so morali tudi sošolci analizirat celotno predtavitev, dat pohvale in kritike. Takrat sem imela predtavitev z eno sošolko in vsi so reekli, da se je njej videlo, da je živčna, kar ni preveč dobro. In sploh nisem mogla verjet, da noben ni omenil mene, ker na začetku sem še vseeno rahlo bila. No, sploh ne vem zakaj o tem pišem, ker s tem nimam bolezenskih problemov, samo hotela sem prikazat situacijo.

Torej moj problem je, da me je strah, da bi ljudje mislili kaj je narobe z mano, da sem nora in še huje spraševali – kaj mi je. Če ne vem, ne vem… Tudi sama ne razumem. Naj še omenim da sem samozavestna in ne bi ravno v moji samozavesti iskala kakšnih pomankljivosti.

 Pa včasih ko sem slabe volje, da najraje ne bi šla na nobeno pijačo ne nič, takrat se usuje milijon povabil na kave. Vem, da ne morem zavrnit, ker se bom sama počutila čudno pa tudi njih bi prizadela. Sovražim sedenje ravno zaradi tega, če grem na sprehod se mi kaj takega skoraj nikoli ne zgodi.

Konec koncev sem napisala cel roman ampak dejstvo je, da sem občasno živčna pred ljudmi in to tako zelo, da se cela tresem, trzam, se potim, me je strah. In kot da rada preizkušam samo sebe sem po 4 - ih letih še kadit nehala, imam močno voljo, občasno prižgem kakšen cigaret le na kakšni zabavi ampak tudi to bom kmalu nehala. Izjemno sproščeno sem počutim tudi, če gremo zvečer na pijačo na kaj alkoholnega ampak to je že znano. Alkohola nisem še nikoli pila izključno za pomiritev, ker bi se sama pred sabo počutila, kot največji izmeček. Ampak kar dostikrat se razveselim, kakšne zabave, kjer s prijatelji družno kaj srknemo pa tudi velikokrat se spomnim občutka sproščenosti, ki ga zadnje cajte kao pogrešam, saj me obdaja ta tesnoba.

Pomojem to izvira iz mojega sicer lepega otroštva. Moja mati se je zaradi izgube enega otroka vedno bolestno bala zame in me hotel obvarovati pred svetom in raznimi neutemeljenimi strahovi,kar pa mi je pomojem bolj škodovalo, ko koristilo. V mali šoli nisem smela sama v šolo v naravi, čeprav sem si želela. Nekako je zrihtala, da je šla še ona zraven. Pri 15 – ih letih smo šli na morje v prijateljičino vilo pa se je tudi nekako zmenila, da gre zraven, češ da ji prija biti na morju. Prepovedovala mi je najrazličnejše stvari. V gardalandu nisem smela na prosti pad, da se ne bo kaj utrgalo in še veliko takih podobnih dogodkov. Tudi ona ni bila nikoli spontana, če sem ji kdaj kaj omenila zadnji trenutek je znorela, kaj šele da bi se ona morala kaj odločit v zadnjem trenutku. Sicer sva se dobor razumeli in se še.


Odločila sem se, da grem k zdravniku, zaupala sem ji probleme, zajela sem bistvo vendar morda ne tako na dolgo, kot tule in dobila antidepresive Cipralex ter Lexaurin.

Sploh ne morem verjet, toliko časa sem odlašala, zdaj pa šok. Nisem si mislila, da bom dobila antidepresive pa tudi omgromne predsodke imam pred njimi. Je moje stanje res tako resno, bom morala natidepresive jesti celo življenje. Strah me je tistih dolgih navodil in obenem pomisli, da nekateri ljudje dejansko hodijo prosit za antidepresive pa so res depresivni in jih ne dobijo, jaz pa sem vse skupaj opravila v 10 – ih minutah. Sicer je moja zdravanica izjemno sposobna in še nikoli nisem imela nobene pripombe, vzame si čas. Ampak rada bi nekje dobila še eno mnenje, ker mi bližnja prijateljica in mama odsvetujejo jemanje in mi pravijo, da če sem nora, da se bom zastrupila. Ne bi rada na vrat na nos zavrnila zdravljenja, ki bi mi pomagal, da bom spet normalna niti ne bi rada poslušala neutemeljenih komentarjev laikov. Če se vam ne da brati ali pa se vam zdi zadeva nejasna, mi lahko vsaj svetujete kam naj se obrnem, ker zdaj pa res ne vem več.

Pozdravljena xoxo,

to kar si napisala nam večini ni tuje. Tudi sam imam te probleme, gre za socialno fobijo, katera se zdravi tudi z antidepresivi, imaš pa seveda tudi oblike psihoterapije, ki ti pri tem pomagajo, če imaš velike predsodke o antidepresivih.
Sam skorajda nisem imel časa razmišljati o tem, če bi jemal antidepresive ali ne, ker je stanje bilo obupno, zato sem se za njih tudi brez pomislekov odločil. Seveda obiskujem tudi psihoterapevtko, ker brez tega skorajda ne gre.
Sama praviš, da te to stanje pretirano ne moti, ampak o tem vseeno pišeš, tako, da predvidevam, da ti to povzroča probleme in se s tem obremenjuješ. Sam imam probleme s pretiranim obremenjevanjem in ti lahko samo svetujem, da se poskušaj čim manj obremenjevat s temi stvarmi, če ti v realnem življenju ne predstavljajo dejanskih obremenitev za normalno funkcioniranje, če pa ti, potem pa je čas, da to stanje začneš postopoma odpravljati, kar si začela že s tem, da si na tem forumu napisala post.  :)
Več ti zaenkrat nebi pisal, ker nisem v najboljšem stanju za dajanje koristnih nasvetov...pač tudi takšni časi pridejo pri nas anksekih in deprekih  :sesmejem:

Lep pozdrav

 :rozicodam:

O hvala za eno mnenje. To mi res veliko pomeni, da se vsaj kdo odzove, ker vsi okoli mene mi ne znajo dati kakega pametnega nasveta. Mamam pravi, da sem imela vedno polno rit vseg in da naj si naredim red v glavi tako, da si pospravim sobo.lol. Ona pravi, da ko imaš red okoli sebe ga imaš tudi v glavi. Pa tud kolegici se zdi butasto ko ratam kar tako kdaj živčna ampak kaj morem saj se tudi meni zdi. :'(

Strah me je, da bom ob jemanju antidepresivov Cimpralex postala druga oseba. Apatična za vse, zaspana, omotična...Trenutno se moram posvetiti študiju ne morem si tega privoščit.Tam v navodilih je toliko stranskih učinkov, da me kar srh spreleti. Vse bolj me je strah same sebe, ker ne razumem izvora moje občasne socialne anksioznosti je pa res in to tudi čutim, da se stopnjuje. Stopnjuje se pa zaradi tega, ker toliko premišljujem o tem.

Kakšna pa je razlika med psihiatrom, psihologom in psihoterapevtom? Psihiater naj bi kao tablete pisal, samo kje je fora, če to zdaj delajo že navadni zdravniki. Kaj pa delaš s psihoterapevtom? Ker avtogeni trening pa uno tapkanje sem probala izvajat pa je kar neki. Rekreacija mi malo pomaga ampak vseeno...jooj :'(

No mi je v čast, da sem ti podal prvo mnenje. Tako je, starši so pač takšni, kakršni so, psihične motnje so za njih tabu tema...no ne za vse. Recimo tudi moji so bili taki, kot so sedaj tvoji...kao, to si samo domišljaš, to je spet ena od tvojih muh, itd. Lahko ti povem, da ko je moja mati videla prve konkretne motnje razpoloženja pri meni ji je postalo jasno, da pa to le ni samo moja muha. Čez čas je to spoznal tudi oče. Seveda mi sedaj oba stojita ob strani in mi velikokrat rečeta, da sem se zelo spremenil...seveda na boljše, da sem bolj pozitiven, komunikativen, dobre volje, družaben, radoveden,...  :sesmejem:
Cipralex jemlem tudi sam in moram povedat, da so to edini antidepresivi, ki so meni resnično pomagali. Seveda nekaj stranskih učinkov je, ampak niso grozni. Z zaspanostjo je tako...sigurno ob začetku jemanja antidepresivov le to bolj občutiš, ampak kasneje se navadiš in je življenje z antidepresivi normalno. Seveda pa ne pomeni, da če jih boš začela jemati, da si na jemanje obsojena do konca življenja. Antidepresivi ne zasvojijo, drugače je pri pomirjevalih (Helex, Aupaurin,....). Omotična sigurno ne boš, apatična še manj, kvečjemu ti bo sčasoma volja naraščala,...  :pomezik: Sama pa presodi in se odloči,...
Psihiater načeloma ne izvaja psihoterapij, ampak diagnosticira tvoje psihično stanje, ter ti na podlagi tega predpiše zdravila ter pomaga uravnavati odmerek oz. predpiše primerno zdravilo.
Psihoterapevt na podlagi pogovora in na podlagi tvojih težav izbere primerno terapijo ter jo izvaja, psihoterapija je ponavadi dolgotrajna, razen pri kakšnih lažjih specifičnih motnjah. Psiholog...bolj kot psihoterapevt, ki izvaja terapijo, je to svetovalec....nekako tako.
Avtogeni trening je potrebno izvajat vsak dan, dalj časa, da so vidni rezultati. Nekaterim ugaja, drugim ne. Recimo meni ne. Gre pa za vaje sproščanja.
Ravno to razmišljanje o naših problemov, nas popelje do psihičnih motenj. Nekateri jih občutijo kot blage in jih ne obremenjujejo v vsakdanjem življenju, nekateri pa jih občutimo kot intenzivne in nam predstavljajo problem. Strokovno je to pomanjkanje nekakšne kisline v možganih, ki uravnava naše razpoloženje. Se pravi, da imamo mi, ki imamo velike psihične težave, to kislino zelo pod stopnjo normale...Nekako takole, mogoče ti bo več znal povedat kdo drug.
Rekreacija je zelo dobra v takšnem stanju. Tudi sam moram začet z nečim, ker že predolgo oklevam...verjetno zato, ker sem se včasih preveč gnal in imam odpor pred temi fizičnimi napori. Sedaj bo bolj na izi vse skupaj, predvsem za dobro počutje in ne za mučenje.  :sesmejem:

Samo zakaj pa potem eni jedo antidepresive tudi po nevem koliko let? Pa jaz se v takih trenutkih, ko me zajame panika počutim za umret ampak vseeno še imam svetle trenutke. Zadnje čase se mi zdi res vse bolj črno, ker se mam še toliko za učit povrhu vsega. Kakor sem brala o tem cimpralexu jih skoraj vsi jedo. To mi je mal hecno, ker ne bi se s svojimi težavami ravno primerjala z nekom, ki ima npr. samomorilne misli pa iste tablete je, s tem da ne mislim nič žaljivega. Sem samo laik, ki ne šteka preveč vsega tega. V bistvu ne razumem antidepresivov. Strah me je, da bo z jemanjem samo slabše.

Zraven Cimpralexa sem dobila drugače še pomirjevala Lexaurin pa sem enga vzela, ko sem bla ful živčna zdej en dan pa mi ni nič pomagal.

Pa to mi je hecno, če koga nepričakovano srečam, da moram samo stat pa klepetat z njim bi najraj kar umrla, vrtet se mi začne itd. Če pa rečem, da me kam pospremi, ker se mi kao ful mudi ali pa če uspem kave zamenjat za sprehode se pa tako prijetno počutim. Pa če sem doma, navadno tudi nisem živčna na tak način, kot v nepričakovanem srečanju s kakšnimi ljudmi. Tudi s spanjem nimam težav. Kadar imam slab dan se najraje, kot kakšen otrok pokrijem s kovtrom čez glavo in zaspim, ko se zbudiš je vedno vse lažje :)

Kr malo zmedeno pišem, če ne drugega bom čez kak teden, ko še kakšen piskrček pristavim brala tele objave in se s tem natančno analizirala :sesmejem:

+ zanima me kako mi bodo antidepresivi kar pomagal, da ne bom več panična ob kakih takih situacijah. hm...

Pozdravljena, Xoxo!

Mislim, da si si že sama dobro odgovorila, od kod tvoje težave. Zelo posplošeno rečeno se je pretiran strah pred neznanimi situacijami, zmanjšano kontrolo in spontanostjo z mame prenesel tudi nate in v tvoje načine reagiranja. Da se tega zavedaš pa je le prvi korak na poti proti reševanju stiske. Jaz bi ti vsekakor predlagala dobrega psihoterapevta, ker eno je kognitivno razumeti težavo, drugo pa pogledati vase, ugotoviti, kaj se natanko skriva za obrambnim mehanizmom, ki si ga usvojila in ga uporabljaš, soočiti se s svojimi pristnimi čustvi in občutki. Takrat se prične klobčič odvijati...

Glede antidepresivov se boš morala odločiti sama. Ne vem, ali so se potrebe uporabnikov res tako zelo povečale, ali pa so večje le finančne potrebe farmacevtske industrije, ki takšno delovanje spodbuja, a dejstvo je, da zdravniki to vrsto podpore zelo radodarno delijo. Mene osebno je Cipralex zelo hitro postavil spet pokonci in sem znanosti zato zelo hvaležna, seveda pa sem mu pomagala tudi sama z avtogenim treningom, tekom, branjem literature v zvezi s temi motnjami ipd. Čeprav se za anksiozne in panične motnje jemlje po 2 tabletki dnevno, sva se s psihjatrinjo odločili, da poskusim le z eno in meni je bilo dovolj. Sedaj po letu dni počasi opuščam in sem na polovički. Vseskozi pa seveda pridno obiskujem psihoterapijo in jo kako leto ali dve zagotovo še bom, ker mi pomaga, ker mi koristi, ker mislim, da je to edina pot do dolgotrajnejše ozdravitve.

Glede na to, da v vsakdanjem življenju relativno dobro funkcioniraš in res nimaš večjih težav boš morda zmogla tudi brez medikamentozne podpore, vendar pa ti vseeno polagam na srce, da se prični s svojo težavo ukvarjati in jo reševati, ker sama od sebe mislim, da ne bo izginila. Tudi sama sem pri tvojih letih imela podobne "izpade", pa se mi pač niso zdeli nekaj tako zelo neobičajnega in sem jih skrivala sama pri sebi, z leti in ob vse večjem stresu pa so se samo stopnjevali, tako da sem bila prisiljena nekaj narest na tem. Zato ti iz svoje izkušnje svetujem, da prični čim prej, ker mislim, da bo tako veliko lažje.
Srečno!

stara sem 21 let, sem napisala :)...meni je rekla zdravnica, da naj začnem s polovičko tega cimpralexa. samo me je res strah. hjao. ker sem obdelala milijon forumov pa se s to svojo enkioznostjo nisem mogla poistovetit niti z enim človekom. pri meni je tako drugače in čudno vse. ne, da pravim da je huje ampak drugače. kot bi mela kakšna obdobja. večinoma sem živčna pred nepričakovano situacijo, kot sem rekla, ko ne gre po mojih načrtih. vem, da se sliši egoistično ampak tko je. omenila sem tudi, da se mi zdi, da se živčnost malce stopnjuje, potem spet malo mira, potem spet, malo mešano. pa to vse se dogaja v tednu. ne vem včasih se res tako vznemirim, ko da me bo infarkt ravnokar, se potim, tresem včasih pa tudi kakšen spontan dogodek čisto mirno prenesem.
rekla bi, da mam težave z živci, ker saj pravim se mi zdi, da jih ma tudi mama in da se to kej deduje. tko mi je tudi zdravnica rekla.

ja ne vem kaj naj. :jok: kam pa naj za te psihoterapevte pogledam, a to je samoplačniško,a ne.

Ja, sem potem opazila, da si že pisala o svojih letih. Res si mlada in vzami to kot prednost, saj se boš s svojo oviro že zgodaj spopadla in je tako več možnosti, da jo rešiš, saj so vzorci vseeno nekoliko manj zacementirani.
Ne vem, kako da nisi opazila, ampak takšna obdobja ups and downs imamo vsi mi anksiozneži (pa tudi ostali, le da pri njih te krize niso tako izrazite), tako da s teboj res ni nekaj posebno čudnega.

Dobro, zdravnica bo rekla, da se "dedujejo težave z živci", psihoterapevti bodo mnenja, da reakcijski vzorci "prenašajo" s staršev na otroke. :A)  Te zadeve so zelo lepo opisane v knjigi Družine in kako v njih preživeti - priporočam v branje za seznanitev z ozadjem naših težav.

In ja, psihoterapije so samoplačniške. Jaz vem, da bom zanjo dala en ne prav slab avto, ampak mi niti za trenutek ni žal, ker lahko bi imela 5 najdražjih avtomobilov in vsak dan drugo dizajnersko obleko, pa če bi ob tem nonstop depresirala in živcarla, ne bi res imela nič od njih. Zato v vsakem trenutku takoj zamenjam za ta mir in dobro voljo. Hočem povedati, da si je dobro postaviti prioritete, kaj je za nas in naše zdravje bistveno in potem kakšno manj pomembno stvar, ki jo družba morda sicer na veliko slavi in časti, žrtvovati. Mislim pa, da imajo na Inštiutu za psihoterapijo za finančno šibkejše precej "ugodne" pogoje. Pobrskaj še malo po forumu, o tem je namreč že precej napisanega.
Če imaš še kakšno dilemo:032:, pa kar na dan z njo!

Hvala z ofgovor Juliette. Mogoče teh upsov in downsov nisem nikjer zasledila, ker sem večinoma brala članek o anksioznosti, kjer ne gre za izpoved določenega človeka ampak za objektiven prikaz situacije. Zdaj vidim, da je veliko pametnih stavri in sem kr začela brat, da vse prečekiram :)

Tudi meni ni škoda denarja za psihoterapevta, samo vseeno me je zanimalo. Poleg študija tudi delam, tudi starši mi dajejo nekaj denarja a vseeno me zanima koliko npr. to pride. Psihoterapevt ni ravno poceni in najbrž ne greš samo 1x tja. Če se da, bi vseeno raje šla preko zavarovalnice. :)

Tudi knjigo si bom šla sposodit. Upam da je dobra in kaj pametnega piše :)

Kako pa zgleda pri psihoterapevtu? Joj to je zame spet novo in h takim stvarem se 100 let spravljam. Al pa šla bi na kako delavnico al pa kej. Ma sej še sama ne vem.

Tole knjgo sem si nameravla kupit. Jo kdo pozna, je bral, kakšno mnenje? Naslov je Ozdravimo depresijo, tesnobo in stres brez zdravil in psihoanalize, David Servan-Schreiber.

Zdravo!

Tudi jaz sem bolj nova tule.

Socialna anksioznost oz. soc. fobija je lahko zelo različnih oblik, lahko je tudi zelo specifična, tako kot pri tebi. Tudi za mene marsikdo sploh ne bi verjel, ker se tudi znam pogovarjati in hecati itd, pa tudi na predstavitvah sem že impresionirala koga itd.

Servan-Schreiber: poročaj, sem to knjigo videla na internetu in brala intervju z avtorjem, knjige pa še ne. Sem pa opazila, da je pri meni zelo povezano s prehrano in gibanjem itd.
Moj ata si je tudi revmo pozdravil s prehrano in gibanjem, pri večini bolezni sta faktor.

Meni je tudi dolgočasno kar tako sedeti na kavi, raje grem na sprehod. Zakaj bi pa 'morala' ravno na kavo z ljudmi? Mogoče jim predlagaš sprehod ali kak zanimiv dogodek? (npr. razstavo ali ogled ulične predstave itd.)

Problem kave je tudi v tem, da kofein in sladkor znižujeta nivo magnezija in drugih koristnih vitaminov in mineralov, kar lahko poslabša anksioznost itd. Tako da jaz jo pijem zelo redko, čeprav mi je dobrega okusa.
Če že, potem raje pijem kakav (brez sladkorja, doma si naredim pravi kakav s kakavom kot za peko tort - kakav ima tudi malo kofeina, a manj, pa tudi koristni magnezij vsebuje in še nekaj drugih zanimivih snovi, seveda pa tudi ni za pretiravati) ali mineralno vodo ali zeliščni čaj (morda meta ali melisa, samo ne prevečkrat mete) ali kaj drugega - morda poskusi par variant... (sadni sokovi so tudi lahko problematični, sploh pomarančni, ker ponavadi stiskajo z olupki vred, ki so škropljeni)
So se mi po kavi tudi že roke tresle, pa preveč pravega ali zelenega čaja tudi ni blo v redu.
Drugače je pa pri meni precej odvisno od situacije oz. s kom sem in kje.

Preveri tudi nevladne organizacije kot so Šent, Ozara in Altra in skupine za samopomoč (Altra v Ljubljani ima menda skupino posebej za SF, a še nisem bila tam), ponekod imajo tudi pogovorne skupine na različne teme in tudi pomoč psihologinje (na Šentu preverjeno zastonj, je pa bolj v smislu 'coachinga'). Kolikor vem pa niso ravno specializirani za SF in imajo bolj uporabnike z drugimi težavami...
Tudi DAM ima skupine za samopomoč (mi še tudi ni uspelo iti pogledat, ne vem, a je tudi kaj specifično za SF ali ne...)

Tudi na Frančiškanskem inštitutu lahko dobiš psihoterapijo zastonj, je pa čakalna doba (če se mudi, ti dajo naslove drugih psihoterapevtov, ponekod je zastonj, če imajo koncesijo, ponekod pa ni).
Na tem forumu nekateri pišejo, da so dobili tudi psihiatra na 'napotnice', je pa čakalna doba. Pa menda so različno učinkoviti, nimam pa pojma če je kdo specialist za soc. fobijo in te prehranske zadeve oz. življenjski slog. V tujini menda obstajajo 'nutricionistični psihologi' ipd. samo pri nas še nisem kaj takega zasledila, čeprav bi raje šla kam, kjer bi vedeli več o tem...
V tujini tudi pravijo, da je dobro iti k 'specialistu' za posamezne probleme, samo ne vem, če pri nas obstaja kak specialist za SF :)

Meni se zdi sramota, da tako 'talajo' te antidepresive... sem slišala, da 'pogovorne terapije' kot je KVT (kognitivno-vedenjska terapija), ki lahko zelo pomaga, menda zavarovalnice nočejo kriti??

Tudi mene nepričakovane situacije malo vržejo iz tira... Probam si vzeti čas za 'premislek' in da kasneje sporočim... (To je lažje po internetu ali z sms-i) Je pa res, da trenutno nisem ravno družabno 'razpoložena' in imam raje mir, haha... Opazila sem, da rabim določen čas 'zase' in pa nekaj časa z ljudmi... Preveč enega ali drugega ni v redu... Tako da je tudi odvisno npr. kje in kako delaš oz. na kak način študiraš, da si malo 'uravnovesiš' življenje...

Tisto s pospravljeno sobo je pa res, vsaj jaz sem to opazila pri sebi. Je pa res včasih lažje v teoriji...
Drugače sem tudi veliko prebrala in so mi bile knjige v veliko pomoč.

ADjev pa ne mislim jesti, pa sem se tudi že kje zjokala, da mi je bilo ful nerodno, se mi zdi da je bolje, kar ne jem glutena in se izogibam sladkim rečem. (Se je pa pred spreminjanjem prehrane zelo dobro posvetovati z zdravnikom ali vsaj farmacevtom ali nutricionistom itd.) Mogoče bi bilo dobro, da si pišeš dnevnik prehranjevanja in te situacije, kaj si predtem (isti ali prejšnji dan) jedla, si morda bila že malo lačna oz. ti je morda 'padel cuker' ipd? (bonboni ali sladkor v tem primeru niso ravno priporočljivi, pa saj boš verjetno prebrala)
Pa če si pod stresom, ga je dobro zmanjševati... To pa je za različne ljudi različno...

Vem da sem včasih bila pod stresom in potem človek včasih 'izbruhne' zaradi čisto 'nepovezanih' oz. 'malenkostnih' reči...

Mogoče bi ti tudi koristilo, da si prebereš kaj o asertivnosti... Meni so bile te knjige zelo zanimive...
Je pa tako, da se tudi še učim in sem vesela novih informacij, več glav več ve :)

Sem vesela, da se še kdo uči o teh rečeh! :)

WAUU. Phoenix, dala si mi en zalogajček koristnih informacij. Sicer vem, da stric google vse ve ampak sem se kar nekako izgubila v poplavi vseh informacij.
Sicer pa jaz rečem, da grem na kavo pa pijem kaj drugega oz. uporabljam izraz, da grem na kavo namesto na pijačo.
V parih tvojih stavkih sem se prav našla :) Te smem vprašat koliko si stara? Vsaj okvirno. Mojih let, starejša? :)...Odkar ne kadim več mi je muka sedet na kavi in buljit v človeka, nekako se tekom pogovora ne znam preveč sprostit. Jooj kok je to vse v glavi sam kaj morem. Ko vem, da se sama kriva, ko si namišljujem te butaste stvari ampak ne morem pomagat :zardevam:

Grozno živčna ratam kdaj na pijači ob očesnem stiku s komerkoli, včasih pa spet ne. Pa nekatere kolegice silijo na pijačo kar tako, tudi če se nimamo ni za pogovarjat. Mene pa take situacije utesnjujejo veliko bolj, kot povprečnega človeka, saj se tudi meni zdi butasto in vseeno grem. Samo ob takih banalnih situacijah se tudi sprašujem ali je to normalno. Ne prenesem tišine. To je pomojem povezano tud s cigareti, ko sem še kadila mi ni blo problema it. Pa tudi ni mi problem it, če vem da mam velik za povedat :sesmejem:

Pa nepričakovane, nepričakovane situacije :seznojim:

Lahko pomagaš!!!

A da grem k psihoterapevtu? Al kako? Ker antidepresive zaenkrat puščam ob strani.
Čez kak mesec se bom že opogumila in bom zbrala moči, da grem. Pa tud sklenila sem, da se moram malo bolj posvetiti šprtu. Zadnje čase sem kar malo pozabila na tek in podobno, ker postavo vzdržujem več ali manj s hrano, čeprav spet vem, da ni dobro.

Še nekaj bi rada dal iz sebe, ne vem, če to spada ravno v to temo, se opravičujem:

Zelo nelagodno počutim tudi ob eni prijateljici, s katero se sicer dobro razumeva, ampak je ful posebna oseba in v širši družbi ljudi zelo rada spravlja v neprijetne situacije oz. pred svojimi prijatelji, ki jih jaz in ostali ne poznamo dobro. Vse samo, da je v središču pozornosti. Žalostno, da to dela pri 21 letih. Samo njej se to ne zdi nič takega. Če jaz kakšne svoje pripeljem je tiho, kot miš in ne govori kaj preveč. Tudi, če spoznamo kakšne nove ljudi se velikokrat jaz bolje razumem z njimi, kot pa ona. Ali pa na pijači, če povem kakšne bolj zasebne stvari, ali pa včasih si kar namisli kaj in reče kaj sramotnega naglas in potem vsi okoli gledajo in mislijo, da sem jaz to rekla, če razumete. Nekatere stvari so preprosto tako banalne, da ne vem če lahko razumete. Sicer gre tudi drugim v družbi na živce, vendar se večinoma spravlja name. Parkrat sem jo že zatrla, nisem čisto nesposobna, se znam branit, ampak takrat je potem totalno. Obedve sva ful temperamentne, kar se v bistvu, če sva same niti ne kaže, samo v družbi se takrat zgodi veliki prepir. Ona se dere, jaz se derem, vsi nas gledajo. :( Poseldično sploh ne maram več zahajat v družbo, če je tudi ona zraven, raje se sama z njo dobim. Ker sem skoraj vedno v središču pozornosti, posledično pa še ona kar vedno hoče...Sem že premišljevala, da je mogoče ljubosumna name, ker se z družbo, v kateri smo zelo dobro ujamem. Imam smisel za humor, rada se šalim osatlim se zdim zelo prijetna. Dostikrat začne s takimi forami ravno takrat, ko vidi, da je pozornost na meni, ampak iz lepih razlogov ne iz takih, kot ona kasneje poskrbi.

Potem sem ponavadi tiho in se smejim, ker nočem, da pred ljudmi govori še več stvari, ki me spravljajo v neprijeten položaj. Če pa še jaz začnem na enak način se pa itak ne konča in je na koncu spet prepir. Pa tudi ne maram igrat take igre, medsebojnega zbadanja. Potem je pa včasih spet tako prijazna in govori kako se ji jaz zdim lepa in, da me ma rada in ne vem kaj. Kaj takemu človeku sploh dogaja v glavi? Za kaj to dela? Nekako napol sem že ugotovila, zaradi pozornosti. Imam kar nekaj prijateljev pa noben ni tak. KAKO TAKEGA ČLOVEKA SPLOH ŠPIKNEŠ?

Včasih se mi zdi, da me ima rada ampak včasih v njenih očeh vidim zlobo, prav prebada me z očmi. Najbrž se mi samo zdi, ampak jaz ob takem stremnju ratam prav nervozna. Sem že gledala na netu, da se eni ljudje bojijo srepečih oči.

Zadnje čase imam prav paranojo pred tem dobivanjem. Pa še potem vedno govori...aha, aha...se ti že vidi na obrazu, da si živčna in, da ti gre na živce nekaj...hjooj :A)

xoxo mislim,da tak odnos,ki ga imata s to prijateljico ne bi imenovala prijateljstvo,..

"Prijateljstvu se namreč vse misli, vse želje, vsa pričakovanja porajajo in razodevajo z radostjo brez hrupnega odobravanja."  :rozicodam:

če je v moji družbi. rada bi jo piknila z njenim psihološkim orisom :sesmejem: pač zanima me, če je taka kar tako ali stoji za tem kaj večjega.
ne znam se odzvat na take stvari :(

Simpatik - posledica - kap-smrt (to sem zasledila v knjigi)

sori, ampak ne razumem :zardevam: :-[ :zardevam:

Te knjige ne dobim v knjižnici za boga, sem jo rezervirala pa mi jo kr jemljejo, naj bi me pa iz knižnjice poklical ko bo pršla pa me kr niso pa sem šla učeri prašat ker naj bi 27.6 pršla nazai pa je izposojena  :006:

Sem zasledila da kao simpatik so ljudje ki imajo strahove oz. fobije in da posledica tega je da te lahko kap (smrt) pa zdej neve mali je to res ali ne

fajn :seznojim:

Drugače sem pa včeraj bila s kolegicami na kosilu in me je prišla pozdravit stara sošolka in prijateljica. Ful prijazna in vse, samo jaz sem spet ratala tako bolestno živčna, da sem si samo mislila, daj spizdi stran :'( Tako me nervirajo in spravljajo v obup ta srečanja nepričakovana in nasploh take situacije.
Pa še opazila je, da sem živčna in me vprašala, če sem mela mačka včeraj.

Hecno mi je, da ko grem zvečer ven in srečam koga v diskoteki oz. lokalu, nisem nikoli živčna, četudi nič ne spijem...

limonca probaj si rezervirat knjigo oz. se postavi na seznam, saj to lahko :oki:

Eno sem si že rezervirala pa naj bi 27.6 nazai pršla,so mi rekli da me pokličejo ko pride, pa me še niso  :kiselnasmeh:

Joj jz sm še vedno na dnu in ne jem tabletov. Ne jem jih zato, ker se mi zdi da se čisto upravičeno najbolj beden človek na svetu. Zabluzila sem že 2. na faksu in sedaj pavziram, imam občasno delo preko študenta, ampak bi si rada našla še kaj, ampak veliko del je v povezavi z ljudmi, kar trenutno sploh ne morem sprejet. Nimam fanta, na faksu sem zgubila vse stike imam najboljšega prijatelja in prijateljico, ampak ne znam govorit o svojih težavah na glas.  Že 2 meseca samo bluzim, parkrat grem na delo in to je to. Počutim se ko najslabši človek na svetu, saj v bistvu sem. Se mi zdi, da ne bom nikoli uresničila svojih sanj v katere sploh ne verjamem več pa crknila nekje na cesti. Živim v depresivnem brezdelju, življenje teče mimo mene. Rada bi se vrnila spet v uspešno življenje, kot nekoč, a ne vem kako začet.
Kako? Vem, da če bom kdaj svoje življenje speljala na prave tire ne bom rabila antidepresivov, strah me je....
Trenutno sem res depresivna in anksiozna...izogibam se situacijam pred ljudmi....Nič nimam, nič...Najraje bi kar umrla, ker se počutim ničvredno.

xoxo  :rozicodam:


 :nehvala: nikakor ne...Kaj si pa tako slabega storila, da bi bila najslabši človek na svetu?
Imaš zelo nizko samopodobo in zato se tudi počutiš ničvredno, a vendar je to zelo daleč od resnice, verjemi mi.
Tudi samozavesti se DA nučiti...jo pridobiti na novo...se zavedati svoje vrednosti. Prvi korak je, da si, namesto da si ničvredna, govoriš, da si vredna...sposobna...enkratna in da trenutno le čas ni na tvoji strani.

Vsi se kdaj pa kdaj znajdemo v črni luknji obupa iz katere sami ne znamo splezati, zato tudi poiščemo pomoč. Nekaj je že to, da se zaupaš tukaj na forumu...koristilo pa bi ti tudi obisk kakšne skupine za samopomoč, kjer boš spoznala enako čuteče... ljudi s podobnimi izkušnjami.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Tudi to, da vzameš kakšno knjigo v roke in pričneš s spreminjanjem svojih misli o sebi, bi bilo super.  :oki:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://srecno-zivljenje.com/car_samozavesti.html

http://www.doria.si/knjigarna/q/artikel/673

http://osebna-rast.webnode.com/car-samozavesti/

Za konec pa še en pozdravček v stilu tvojega nicka...poljubček;objem;poljubček;objem  :poljubnjej:

 :jok: :jok: hvala za spodbudne komentarje!! Res je po eni strani imam izredno slabo podobo. Vizualno se nič ne sekiram, tudi karakterno sem v družbi znana, koz zanimiva in humorna...itd. Ampak čisto sem zabluzial svoje življenje. To je to in zaradi tega se počutim, da nisem sposobna narediti nič dobrega. Ljudje so ponavadi v depresiji pa imajo saj nekaj od življenja, saj jaz mam tudi...prijateljico in prijatelja in družino za kar sem seveda hvaležna iz dna duše, ampak rada bi nekaj naredila iz sebe pa se ne znam vrniti na prave tire. Pravijo mi, da sem inteligentna, ampak bolj ko berem snov manj si zapomnim, nimam nič koncentracije....Prejšnje leto sem si samodestruktivno na začetku leta rekla: spet ne boš nič naredila.... :'(
In točno to se je zgodilo.Na te skupine ne bi šla, ker bi se počutila neprijetno.
Ostali prijatelji tudi ne razumejo mojega straha pred nepričakovanimi situacijami in potem sem vedno tarča prijateljskega posmeha. Živcira me, da kar naenkrat nekdo pride, da koga srečam...Postanem bolestno živčna.
Še bolj sem pa žalostna, ker sem si vedno želela dela z ljudmi in tudi tako mi je velikokrat to prijetno, samo da ni nepričakovano. Hjooj. :jok:
 Te skupine me iskreno povedano čisto nič ne mikajo, ni mi do razglabljanja težav pred množico ljudi, ne vem...morda sem se hotela samo izpovedat... :'(

Ne vem kaj naj naredim, da bi svoje življenje uredila, se ne bi več sekirala zaradi takih malenkosti, ko pa sem čisto komunikativen človek....Ne bi rada več trpela zaradi tega in zaradi posmeha temu in rada bi nekaj naredila iz sebe PA NE ZNAM ZAČET! :'(

Za začetek lahko prebereš tole http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83
V depresiji in stiskah so MISLI naš gospodar in se jim hote nehote podredimo.
Ko pa se naučimo da smo lahko MI gospodar naših MISLI, gredo lahko zadeve na bolje.

Mislim, da bi bilo dobro, da bi se zavedala, da si že na kar visoki stopnji! :) Mnogi med nami ne bi zmogli predstavitve seminarske pred celo predavalnico  :seznojim: :seznojim:

Zanimivo pri tebi je, da si enkrat že lahko normalno funkcionirala v družbi prijateljev, potem se je pa kar spremenilo. Za nas druge velja, da moramo nabrati čim več prakse in se izpostavljati novim situacijam. Ti pa po mojem mnenju moraš na terapiji odkriti vzroke za te spremembe, ki se ti dogajajo.

fsm :)

Pozdravljeni!

Sem nova na tem forumu, zato se opravičujem, če bom nekoliko nevedna. Kot sem že napisala v temi Testiranje, sem se s terminom anksioznost seznanila pred kratkim. In po simptomih sem najprej v sebi prepoznala generalizirano anksioznost, ki je po mojem mnenju tudi najpogostejša. Ko pa sem prebrala prispevek xoxo, sem se zavedla, da trpim tudi za socialno fobijo. In to že odkar vem zase. Zanima me, ali se ta bolezen oz. bolezenski znaki zdravijo navadno le z antidepresivi, torej tabletami, ali tudi kako drugače? Namreč zaradi kroničnega vnetja želodčne sluznice se izogibam pretirani uporabi tablet. In še eno povsem butasto vprašanje, da enkrat za vselej razčistim razliko med psihologom in psihiatrom. Mi lahko kdo, lepo prosim, razloži? Najlepša hvala.

Lep dan vsem,
sončnica7

Sončnica7  :rozicodam:

Prvo ti izrekam dobrodošlico na forumu in kar pogumno, brez opravičevanja vprašaj tisto, kar te zanima. In vedi, da nobeno vprašanje NI trapasto.

Torej, kot si že ugotovila, se anksioznost zdravi tudi z antidepresivi (AD), pa seveda tudi s psihoterapijo. Antidepresivi pomagajo pri uravnavanju kemije v možganih, medtem, ko psihoterapija vpliva na spremembe v naših mislih...da ozavestimo tiste vzorce obnašanja, ki nas ponavadi potiskajo v tesnobo.

http://www.drustvo-sinta.si/psihoterapija.htm

http://www.lek.si/si/skrb-za-zdravje/bolezni-in-simptomi/osrednji-zivcni-sistem/depresija/pogosta-vprasanja-depresija/

Nekaterim pomagajo tudi zeliščna zdravila, kot so Persen, Dominor, Stres Kontrol....

Za tesnobo ponavadi zdravnik predpiše tudi pomirjevala (Helex, Xanax), katerih učinek je čutiti zelo hitro, ker umirijo delovanje živčevja in tako tudi znake tesnobe. Je pa nevarnost ta, da ob dolgotrajnem jemanju razvijemo do njih toleranco, zato jih rabimo vedno več in več, kar vodi v odvisnost.

Razliko med psihiatrom, psihologom in podobnimi strokovnjaki, pa si lahko prebereš tu

http://lastovka.wordpress.com/2007/04/28/razlika-med-psihiatrom-psihologom-klinicnim-psihologom-in-psihoterapevtom/

Upam, da ti je moj odgovor kaj pomagal....želim ti, da se boš uspešno spopadla s svojo tesnobo in jo ugnala v kozji rog. Prvi korak si že storila, ko si ugotovila, kaj te v bistvu muči...sedaj pa naprej  :oki:

Vse dobro ti želim  :rozicodam:

Ga. Slavka, najlepša hvala za tako izčrpen odgovor. So mi že starši pred leti rekli (predvsem zaradi socialne fobije), da bi morala se s kom pogovoriti (doma mi ne prisluhnejo pretirano, ker najverjetneje ne razumejo narave mojih problemov, zato mi zadnje leto nekoliko pomaga pogovor z mojim partnerjem, a tudi tu se bojim, da se bo naveličal in me na koncu zapustil), s psihologom ali psihiatrom (od tu ta zmedenost glede terminov psiholog in psihiater), kar že od nekdaj zavračam, saj se mi zdi ponižujoče, da bi kdo od znancev izvedel, da sem tako na dnu, da ne najdem več sama poti ven. Moja slaba lastnost je pretiran ponos in sovražim občutek nemoči (ga tako najverjetneje vsi!). Dokler le lahko, bom toliko časa brskala in obračala okoli internet, knjige..., da bom stvari prišla do dna. Malokrat prosim koga za pomoč.

Hvala za vse povezave, ki ste jih kopirali v odgovor. Zelo koristne informacije, sem z veseljem prebrala in se informirala.

Lep dan tudi Vam,
sončnica7

Sončnica7  :rozicodam: lahko sva kar na TI  :pomezik: saj smo konec koncev vsi v istem "šmornu". Tudi mene muči anksioznost, zato so mi poznani občutki, s katerimi se spopadaš tudi ti.

Težko je razumeti, če sam ne doživiš, zato verjamem, da ti doma niti ne vedo kako pomagati. Res je, da  človek potrebuje pogovor...nekoga, ki ga razume, a tudi to ni vedno dovolj. Potrebne so tudi druge spremembe, ki jih moramo vnesti v svoje življenje, če se želimo osvoboditi tesnobe in večnega nezadovoljstva.

Za anksioznostjo se ponavadi skrivajo tudi druge človekove lastnosti, kot je npr. slaba samopodoba, pa perfekcionizem, tudi ponos, kot si sama napisala...se pravi, da te je v bistvu strah priznati, da rabiš pomoč, strah te je tega, da nisi sama kos nastali situaciji in se tudi umikaš iz družbe....eno z drugim se prepleta.

Naj ti pogovor s psihologom ali psihiatrom ne bo ponižujoče....to je osvobajajoče. Mar misliš, da sem jaz pred 4 leti mislila, da bom kdaj rabila pomoč psihiatra...da bom hodila na psihoterapijo...? Kje pa...
No pa se je zgodilo tisto, kar me je porušilo...če sem se hotela sestaviti nazaj, sem rabila pomoč. Nisem zmogla sama, pa čeprav sem mislila, da bom, pa tudi vsa okolica mi je tako govorila, češ, ti si tako pozitivna, močna...zmoreš to.  :kiselnasmeh:

Poiskala sem pomoč pri psihiatru, jemljem antidepresiv Asentra, leto dni pa tudi obiskujem psihoterapijo. To ni bav-bav temveč nekaj, po čemer posega vse več ljudi...In mi smo ljudje, kot vsi ostali, le s to razliko, da je naša duša ranjena, občutljiva....

Tudi jaz sem žena, mamica dveh otrok, s svojim podjetjem....navzven superženska...a vendarle sem rabila pomoč in jo tudi sprejela.

V okviru društva DAM delujejo tudi skupine za samopomoč in tudi tam je primerno okolje za zaupanje svojih stisk in strahov. Torej, rešitev imaš na voljo kar nekaj....upam, da boš našla tisto, kar ti bo v pomoč  :oki:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Šokirana sem, kako zelo se najdem v vsem, kar je tu napisano. Sama sem mnenja, da se je vse to začelo pri meni v času pubertete in da je v veliki meri za to kriv odnos mojih staršev (čustveno izsiljevanje, ki ga nad mano izvajata že leta in leta in vse to pušča posledice na moji samopodobi). Tudi moj izgled ni ravno bleščeč (nekaj odvečnih kg, nečista koža, stalni problemi s tem, nikakor ne zmorem shujšati, seveda po naravni poti, brez nekih bolnih diet) in ko leta in leta poslušaš, kako te nihče takšne ne bo maral, da bi bilo fajn, če bi malo shujšala, da naj se ne čudim, če me bo fant pustil, ker se tako malo (vizualno) cenim, da nimam nekih pretiranih socialnih veščin (pogovor s soljudmi oz. navezovanje stikov). Vse to boli, zelo. Poleg vsega sem edinka. Večino pubertete sem preživela sama, med 4 stenami, ker nisem našla osebe, ki bi me razumela, ki bi se lahko ji zaupala. Bolj kot ne sem bila prepuščena sama sebi, ker moji starši vidijo le faks, izobrazbo, kako je to najpomembnejša stvar v življenju. Npr. Sedim za mizo z očetom gledava nekaj na računalniku, in vidi skozi okno, kako neka ženska sedi isto za mizo kot jaz, in mi reče (aja, ura je 8 zvečer v torek), vidiš, tista punca se sigurno uči. Da ne omenjam, da za vse, kar jima ne pritrdim, oz. moram spremeniti svoje plane, da ustrežem njima, mi vsakič znova navržeta občutek krivde, zamerita mi, češ kakšna hčerka sem, da je to grdo, da ne sprejmem staršev na obisk, da ravno takrat imam vedno jaz svoje plane (onadva se napovesta v petek zvečer, da prideta v soboto zjutraj)... ipd. Sem se že preveč razpisala. Sem človek, ki se zelo "sekira", čeprav tega ne pokažem. Trpim v sebi, me boli. Živim z občutkom, da sem očitno res tako slab človek, slaba hčerka, ker če kaj ugovarjam, sem že freh, nehvaležna.... ipd. Enostavno se na trenutke čudim, kako sploh psihično zdržim vse to (če odštejem nekaj živčnih zlomov, ki sem jih že imela, seveda vedno sem se s tem sama spopadala, ker če sem se zaupala staršem, je bil njun odziv - kaj si si to zdaj nakopala, ko maš izpite, pa spet ne bo nič iz tebe..) Potem pa jamrata, kako se zapiram vase, da jima ne zaupam... Ahhhh..

Sončica,tvoja zgodba je podobna moji,s tem da jaz doma hvala bogu nimam nekih velikih problemov res pa je da tut doma me ne razumejo čist,pa se čudijo ko sem jim enkrat rekla da je zame veliki korak da grem recimo na bazen al pa v trgovino češ ''to'j pa res mala malca,kwa pa je s tabo'' ampak pač tu not tam vn,se ne obremenjujem več kaj resnejšega pa s strani staršev nimam.jaz sem tudi zaprta sama vase,težko spoznavam nove ljudi in z njimi zakomunikaciram,se pa tu na forumu razpišem,je veliko ljudi ki mi pomaga in sem jim ful hvaležna.

Sončica,tu vedno lahko pišeš če te kaj muči,tu smo ljudje z podobnimi težavami in mi ti bomo pomagali kokr se bo dalo

 :rozicodam: drži se

Sončnica7  :rozicodam: očitno so ti domači vcepili izreden občutek manjvrednosti.....Tesnoba, ki se je naselila vate je prav gotovo pokazatelj tega, da nisi sproščena, nisi sigurna vase, se počutiš manjvredno...Vendar to so le misli, nerealne, ki so ti jih vcepili tvoji starši...in te misli LAHKO spremeniš.  :oki:

Ta forum je poln takih zgodb...zgodb nesrečnega otroštva...prevelikih pričakovanj....zaničevanja....občutkov krivde...
A hkrati obstajajo tudi zgodbe o lastnih spremembah...lastnih zmagah...optimizmu...in zato vedi, da se tudi tvoja zgodba lahko prične pisati z drugačno, lepšo in pozitivnejšo pisavo  :rozicodam:

Če si želiš pomagati sama, ti predlagam, da si nabaviš kakšno knjigo o samopodobi (npr. Življenje kot igra), super pa so tudi knjige Premagovanje anksioznosti za telebane in Kognitivno-vedenjska terapija za telebane.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

Obstajajo tud spletna orodja, s pomočjo katerih lahko pričneš graditi nove misli....oz. preusmeriš stare, ki te spravljajo v tesnobo.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_remository&Itemid=80&func=select&id=2

Verjemi, da nisi slab človek, nisi slaba hčerka....ne dovoli, da ti drugi nabijajo slabo vest in ne počuti se krive za vse, kar drugim ne ustreza. Imej se rada, kajti si edinstvena...z vsemi kvalitetami in napakami vred, si to TI in ravno taka si potrebna svetu, da mu nekaj daš.  :oki:

Poskrbi zase in se zavej svoje vrednosti  :rozicodam:

domnevam, da si tam okrog 80 stara?  :) :pomezik: (šalim se.. ker ni še nič prepozno, še lahko marsikaj ukreneš)

Glej, da dolgo in široko lahko razpredam, da temu pač NI tako....

Sama ugotavljaš, da si v depri... in vse, kar opisuješ, je tipično za to bolezen. In če bi res, kot praviš, rada prišla ven iz tega... ja, srce, bo pač treba rokave zavihat. Žal ni druge....

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=938&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=901&Itemid=51

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84

torej je sedaj skrajni čas, da se to spremeni  :)



sodeč po opisanem bi rekla, da to še kako zelo drži. Žal...

Ko tako razmišljam (sem človek, ki OGROMNO razmišlja, ves čas je nekaj v mojih mislih in vem, da to ni dobro, da se ne znam sprostiti in da preveč razmišljanja škodi, ampak tako pač postane, ko si ves čas prepuščen boljkotne samemu sebi), je vsa ta anksioznost, depresija dobra, in vsi ti vzroki, ki so do tega pripeljali (odnos mojih staršev do mene - npr. včeraj sem vsa vesela mami omenila, da zdaj končno vem, kaj me muči, v čem je moja največja težava, in njena reakcija na vse skupaj je bila: No, to boš morala odpraviti... In že v naslednjem stavku je razglabljala o čisto drugi stvari. Total ignore. In je bilo kot že premnogokrat: Why do I even bother telling you what's on my mind...), ker vem, da jaz do svojih otrok ne bom NIKDAR takšna. Ne privoščim jim takšne moralne "nepodpore". Ker vem, kako se bi počutili, da bi bili nesrečni in tega si ne želim.

žal tega ne moreš spremeniti, lahko pa vplivaš nase, na svoj odnos do - sebe. Torej živiš še pri starših?

Ne, že 6 let živim od doma. Ker enostavno več nisem zdržala in sem takoj po maturi, ko sem dobila priložnost za študij v drugem mestu, to z veseljem tudi izkoristila.

no, to je že nekaj! delaš? študiraš? se mi zdi, da sem zasledila, da imaš partnerja...

Zaenkrat še študiram, malo pred diplomo. Doma je ves čas poudarek na faksu, na diplomi, na izobrazbi (ko sem še živela doma, ko sem se zjutraj zbudila, ponavadi smo zajtrkovali okoli 8h, 9h..., ni bilo prvo vprašanje, kako sem spala, ampak kakšen imam danes plan za učenje... In enako pri kosilu... Zvečer pa kakšen je plan za naslednji dan... In tako vsak dan v tednu... Kot sem že napisala, se čudim, da še nisem znorela.), zato močno upam, ko diplomiram in začnem s pripravništvom, da bo te more s faksom konec. Ja, imam partnerja.

Če že 6 let ne živiš doma....zakaj praviš, da je mora s faxom? Saj te nihče več ne sili, da se učiš. Mogoče si pa preveč navezana na starše??

Prav fizično prisilit me res ne morejo, ampak težijo pa še vseeno, vsak dan ko le lahko. Ne dobim priložnosti, da ne bi bila navezana, ker me ne spustita iz svojega "objema, oklepa". Npr. grem z vlakom do stanovanja, kjer študiram, in se včasih zgodi, da se slišimo šele naslednji dan, ker grem pač popoldne in pridem sem proti večeru. In ko se naslednji dan slišimo, je ponavadi vedno: "A je vlak pripeljal šele sedaj?" Mislim, ko bi najraje kričala, naj me že enkrat pustijo pri miru... Ampak ne, ker potem sem freh, nehvaležna, nesramna, kako si upam tako z njima govoriti.... ipd. Zato res komaj čakam, da diplomiram in grem s fantom na svoje. Vsakič, ko prideta na obisk (no, zadnje čase se je to hvala bogu malo omililo...), mora biti pospravljeno, vse na svojem mestu, čim vidita kaj, česar še nista... Zakaj pa to potrebuješ (npr. sem si kupila mikrovalovno, brezžično tipkovnico...) in je že bilo: "A ti na laptopu tipkovnica več ne dela? A zato nimaš denarja? Kot da imam 15 let in morata za vse vedeti, kam denar porabim. Če se jima uprem, ne morem zmagati, ker onadva stopita skupaj, jaz pa sem sama. Poleg tega mi navržeta občutek krivde.... Kot da sem ne vem kaj zagrešila... S fantom sva že lep čas skupaj, a sta mi že jasno dala vedeti, da jima moja izbira ni všeč (kot jima še nobena do sedaj ni bila) in mi je mama v obraz rekla: "Ne morem se pretvarjati, da sem vesela zate in če sem iskrena, nisem zato, da ga pripelješ domov." In potem ona joka očetu, če mi kdaj živec popusti in se morda nekoliko zderem nanjo, ker imam vsega dovolj. In začne: "Veš, mene zelo bolijo tvoje besede, sem zelo užaljena...." Sem ji že velikokrat rekla: "Veš, mene tudi marsikaj boli, pa ti ne jamram ves čas o tem." Ves čas sem zatirana, obravnavana kot da nimam lastnega mnenja, ker če ni enako njunemu, ju niti ne zanima, kot da nimam lastnega življenja oz. mi zelo otežujeta, da bi si ga ustvarila.

Prav je, da daš iz sebe sončnica!!  :clap:

Če imata tak odnos do tebe je res edina tolažba to, da greš kmalu na svoje.

Ne vem, če si jim že poskusila naravnost povedati, kar te moti? Onadva najbrž ne vidita, kaj ti delata s svojim odnosom. Najbolje, da ju enkrat posedeš za mizo in imate odkrit pogovor. Slabše ne more biti, kajne?

Vse to sem jima že povedala, pa ne le enkrat. Ne pomaga. Vedno izpadem jaz tista "ta slaba", čeprav je ves point tega le to, da bi rada svoje lastno življenje, ki si ga pri svojih letih zaslužim. Kakorkoli obrnem, naletim na zid, na neposluh. Pred letom dni sem posvojila majhnega mucka, ki so ga našli tavati pred blokom in od takrat je malo lažje, ker nisem več tako sama. Obožujem mačke in se mu enostavno nisem mogla upreti. Mi popestri in polepša še tako turoben dan. :)

sončica, sem vesela zate in za mucka,da ti vsak ta živalca malo polepša dan.Drugače pa se s fantom dobro razumeta,in te podpira,se postavi kdaj zate ali se raje umakne ko vidi da te starša 'napadata'?

_LiMoNcA_, s fantom se super razumeva, on je tisti, ki me drži gor. Brez njega bi verjetno že obupala. Kot sem že napisala, ga še nisem predstavila doma, tako da kaj dosti v naših "debatah" ne more sodelovati. Vem pa, da če bi lahko, bi jima brez problema povedal svoje. Ker ne trpi takšnega ravnanja. Saj ga nihče ne bi. Niti jaz sama do svojih otrok, kot sem tudi že napisala. Potolaži me, kadar sem povsem na tleh, me stisne k sebi in ob njem se resnično počutim varno. Le še na bolje nama gre in upam, da bova kmalu imela svoje skupno življenje - daleč stran od manipulacije in izsiljevanja mojih staršev.

Hvala. Tudi zaradi njega upam, da bova kmalu na svojem, da grem ven iz bloka. Tudi žival trpi, ampak je trenutno to najboljše, kar mu lahko ponudim. Zunaj bi ga že zdavnaj povozil avto. Zanj zelo lepo skrbiva, ga razvajava, on pa nama vrača 300% nazaj. :)

se preživljaš sama, Sončnica 7, al te starši financirajo?

 
Tu in tam, kadar ni izpitov, delam, drugače me financirajo oni, ker ko sem povedala prvič, da bom delala, sta znorela oz. nista bila zadovoljna, češ, da bo to vplivalo na moj faks, da ne bom izpitov naredila... Zdaj pa, kadar se kakšno delo ponudi, grem delat in jima ne povem. To je predvsem najmočnejši razlog, zakaj bi rada čim prej diplomirala in se zaposlila, da bom lahko končno 100% neodvisna od staršev. Enostavno ju ne razumem... Najprej mi pravita, če mi ni nič do tega, da bi si sama služila denar, ki bi bil popolnoma moj, potem pa ko najdem službo (res je, da ni enako redni zaposlitvi, ampak nekje človek pač mora dobiti izkušnje, a ne?), potem pa znorita, kaj se grem, če ne mislim študirat'...

ja, potem je pač žal treba potrpet še toliko časa, dokler bo levji delež financ prihajal z njune strani, ko se pa finančno osamosvojiš, pa jima samo še  :038: v slovo

Arwen, točno tako! :) :zvizgam: :clap: :ohoho:

sončica,srčno si želim da se stanje popravi,mogoče pol ko bosta mela svoje malčke se umaknita od tvojih staršev,da nebojo malčki poslušali upitja.Se pa opravičujem,nisem zgleda dobro prebrala da fanta tvojega še ne poznajo in da malokaj ve o vaših debatah.Je pa zelo zeloo velik plus,da ti fant stoji ob strani v dobrih in težkih časih,kajti sem poznala že ljudi,da se je partner raje umaknil..

 :rozicodam:  :rozicodam:  :rozicodam:

_LiMoNcA_, hvala. Ni problema. Ne sodeluje v naših "debatah", ampak ve vse, o čem se pogovarjamo, je na tekočem. Ja, ne vem, kako bi brez njega. V preteklosti sem imela nesrečo z zvezami, ta zveza pa je to, kar iščem, kar si želim v življenju. Prestala sva že mnogo hudega, premagala marsikatero oviro in upam, da bo najina ljubezen še naprej kljubovala vsemu slabemu. :) Sem presrečna, da sem v peščici dobrih moških našla njega, oz. je on našel mene, pravo mene in mi dovolil, da sem to, kar sem. Z vsemi pozitivnimi lastnostmi, ki prej niso smele priti do izraza.

Če prav razumem, imaš "pošlihtanih" veliko področij (izobrazba, partnerstvo). Poskušaj uživati v tem, da ti ne bo prišlo toliko do živega psihiranje s strani tvojih staršev. Zavedaj se, da bo kmalu bolje in se ne obremenjuj z njimi. Če je bilo s tvoje strani vse narejeno (poskušala si se pogovoriti) je očitno problem v njih in ti jih ne boš spremenila. Oni lahko spremenijo le sami sebe!

Če imaš tako dobrega partnerja, se usmeri bolj v svojo bodočo družino, staro pa poskusi počasi pustiti za sabo, če ti povzroča tako bolečino.

Ja, prav si razumela, jaz imam "pošlihtano", problem je v njima. Poskušala sem se pogovoriti, neštetokrat. Na lep način, ki se je velikokrat sprevrgel v prepir oz. v pridiganje... "Dokler boš pod najino streho, boš počela tako, kot midva želiva.", nekaj v tem smislu. In sem se s časom enostavno nehala truditi, odselila od doma, začela študirati. Vedno sem si želela, da bi bili srečna družina, družina, ki se razume, spoštuje, se ima rada in stopi skupaj, ko je to potrebno. A žal tega ne bom dočakala.

Pri nas je večinoma vse ne v čustvenih dobrinah, ampak materialnih. Priznam, materialno mi nič ne manjka, imam več kot marsikdo bi si želel. A kaj mi to pomaga, ko sem tako čustveno prikrajšana za marsikaj in dosti bolj trpim, sem tako dosti bolj nesrečna. Mislita, če mi materialno nudita vse, da bom njuna marioneta za vedno. In da sta najboljša starša, kar bi jih lahko imela. Razumem, sta imela težko življenje, sta že starejša. Vse to razumem, za razliko od njiju, ki marsičesa nočeta razumeti.

Za misel o lastni družini je še prezgodaj. Dokler nimam redne službe (fant prejema redno plačilo), dokler nimava neke moče finančne podlage, da bova lahko vzdrževala otroka in mu nudila spodobno življenje, ki ne bo temeljilo toliko na materialnih dobrinah, ampak predvsem na povezanosti, pogovoru, ljubezni, spoštovanju, zaupanju in iskrenosti, nimam namena ne želje imeti otrok. Najprej moram svoje življenje izpopolniti, doživeti vse, kar sem si želela, potem pa pride družina. Najprej nama je plan redna služba, skupni domek.. potem pa bomo že s časom videli, kako naprej. Dokler se bova tako lepo razumela, se imela rada, se spoštovala, si zaupala, se pogovarjala in si stala ob strani, sem srečna.  :)

Če se res zavedaš in verjameš v to, da je problem v njima, potem je čudno, da se s tem toliko obremenjuješ. Meni so tudi velikokrat rekli, da bo po njihovo, dokler živim doma. Jaz sem se zato odselila od doma že pri 15ih (v internatu sem bila vsaj čez teden, med vikendi smo se pa kregali doma) sedaj, ko študiram, bom pa tudi čim več v Ljubljani. Mislim, da se mi je kar uspelo "odlepiti" od doma. Tega, da bi bili srečna družina pa VEM, da ne bom dočakala. Včasih pač ni upanja. Da se pa precej normalno živeti in jaz ne dovolim več, da bi mi grenili življenje.

Zanimivo je, da tudi mojim veliko pomenijo materialne stvari, pa tudi usluge. Mami mi je vedno rekla, da je naredila vse zame (mi prala, kuhala, pomagala pri šolskih stvareh...). Jaz pa sem si mogoče želela, da mi na drugačen način pokaže, da me ima rada. V ta kontekst spada knjiga 5 jezikov ljubezni. Mogoče ti bo po njej malo več jasno :)

Drugače pa nisem mislila, da sedaj hitro imej otroke  :sesmejem: Samo ne zdi se mi vredno, da toliko premišljuješ o tvoji primarni družini, ki si jo že skoraj prerasla.

Ja, se popolnoma strinjam s teboj. Izgleda, da mi je že tako zlezlo pod kožo vse to skupaj, da se enostavno več ne znam ven s tega spraviti. Ja, poznam knjigo, sem si jo kupila, le nisem še našla časa, da bi jo temeljito in res zbrano prebrala. Zelo zelo rada berem. Knjige in glasba sta svetova, kamor pobegnem od vsakdana. Spomnim pa se, ko sem se odselila od doma in se prvič v življenju res bila sam svoj gospodar... Neverjeten občutek svobode, miru... Usedla sem se na kavč, si odprla jaffa kekse, prižgala tv in gledala vanj celi ljubi dan. Brez da bi mi kdo težil. Zvečer sem šla ven, prišla zjutraj domov, nikogar, da bi mi pridigal. :) That's life. Oz. je bilo. Potem pa se je začel faks in z leti sem se zresnila, opustila žuriranje, spoznala sedanjega fanta in spoznala čare "skupnega življenja". Nato je v najino življenje prišel še mačkon in smo prava mala družinica :)  :sesmejem: In če iz slike vzamem starše, je skorajda popolno :D

Iz slike vzemi starše

No, Sončnica, evo, vse to lahko imaš še vedno...saj si na svojem in res je tako, kot so ti svetovali predhodniki...čimmanj razmišljaj o primarni družini in čimveč uživaj v svoji družinici  :oki:
Staršev ne boš spremenila, se še tako trudila...vedno boš dobivala občutek, da nisi dovolj dobra, da nisi dovolj hvaležna....
Lahko pa spremeniš svoj pogled na vse skupaj...svoje misli...svoja čustva. In ne pravijo zaman: spremeni sebe in spremenil se bo svet  :oki:

Sončnica, vse imaš, kar potrebuješ, da si lahko srečna!!

 :rozicodam:

Verjamem, da je res. Zato me toliko bolj muči, ker se ne zmorem sprostiti, uživati. Ves čas me nekaj skrbi, ali boli... Sama sebi še bolj grenim življenje... ZAKAJ???!  :jok:

Sončnica  :rozicodam:, ker zaenkrat drugače ŠE ne znaš...Imaš vse preveč privzgojenih slabih občutkov in potreben je čas, da pričneš nase in svoje sposobnosti gledati drugače. Kar se je v človeku nalagalo dolga desetletja, se ne da spremeniti čez noč.

Tudi jaz imam vse kar potrebujem, pa tudi veliko negativne prtljage iz mladosti...slabo samopodobo...nesamozaupanje ter posledično anksioznost.  :kiselnasmeh:

Vem, da se sliši grozno, a zdi se mi, da bom lahko zares zaživela in se počutila povsem svobodna šele, ko bom ostala sama na svetu (kar se družine tiče - sem namreč edinka...).

Sončnica7, ni nujno...že prej se lahko osvobodiš....svoboda se zgodi namreč v duši in ne v fizični odsotnosti. Če boš ti, tudi, ko staršev ne bo več, še vedno razmišljala o njihovih besedah in se vrednotila skozi njih, ne boš nič bolj svobodna, kot si danes.

Zadihaš lahko prej...in tudi boš  :oki:

Se strinjam! :)

Torej smo prišli do tega, da problem ni samo v starših, ampak tudi v tebi  :pomezik:

Ampak sedaj, ko (če) se ga zavedaš, ga lahko rešiš. Sama, če ne bo šlo pa na psihoterapiji.

                 hauska :)

točno tako

ufff kako me je tole zadelo - tako res tudi zame, ampak hkrati sem se pol toook nasla tudi v tem
:((((

Si bom prav za svojo afirmacijo vzela tole: Vse imam,da sem lahko srecna!

Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!

:)))

šele sedaj sem dojela, kaj sem takrat napisala  :sesmejem:

sej jst sm na istem...  :-[ In bom srečna!! :) (mičkn sm že  :pomezik: )

saj pravijo,da z malimi koraki se dalec pride  :wav: le cim vec takih v pozitivni smeri!! Upam,da sledim kmaluuuu... Ker imam vse kar potrebujem,da sem srecna .. sam se v glavi si moram mal poslihtat  :o  :zardevam:

Pišem, ker mislim, da imam socialno fobijo. Kot vidim nisem edina pri tej stvari. V glavnem stvar je takšna, da je najbolj opazna pri raznih predstavitvah, javnem nastopanju. Moram reči, da mi je v letu, ko nisem imela nobene javne predstavitve šlo veliko bolje pri drugih stvareh (telefoniranje itd). Zdaj, ko so se začele predstavitve pa me spet grabi strah, ker vedno pregorim, ne morem ničesar izgovoriti, se potim, zardim... Takšne situacije me spremljajo že od začetka srednje šole dalje. Mislila sem, da je le prehodna stvar, vendar sedaj na fakulteti ni nič drugače.

Rada bi navezala stik s kom, ki ima iste težave, da se imam s kom, o tem sploh pogovarjati. Večina ljudi ne razume, misli da si čuden, nesposoben, ker ne moreš ničesar izustiti. Poleg tega sem pa čist v redu in vesela punca, vendar mi te predstavitve res otežujejo življenje pa tudi sošolci na to gledajo bolje, da ne vem kako...Z navezovanjem stikov z ljudmi nimam takšnih težav, mogoče le, da ne razlagam stvari po dolgem in počez.

aisha, jaz imam podobne probleme. Pred sošolci nisem mogla povedati niti govorne vaje...tako se mi je začel tresti glas :(

če hočeš, pošlji ZS, pa si bova izmenjali maile :)

hf

Tudi mene je to zelo mučilo, dokler nisem prišla do 3. letnika faksa in prakse. Zdaj, ko sem dala kar nekaj nastopov skozi, je lažje. Ni pa težava še čisto izginila. Še vedno se pojavlja - predvsem, če je moje občinstvo starejša populacija.

Drugače pa se moja socialna fobija še vedno zelo močno kaže v družbi (kar za moj bodoči poklic sploh ni dobro!). V kolikor imam več kot 1 sogovornika, zmrznem. Še posebej, če mi je nepoznan ali slabo poznan. Vedno me je strah, da bom rekla kaj neumnega, da se moj komentar nikomur ne bo zdel zanimiv, da me bodo imeli za čudakinjo (kar me nihče nima, ampak moja glava še kar verjame, da je moje mnenje manj vredno od ostalih!), tako sem večinoma tiho, moji odgovori so kratki (da, ne, ne vem, mhm...ipd.), ne upam prva vzpostaviti komunikacije, ker velikokrat, ko mi je uspelo, sem nazaj dobila kratek, nezanimiv odgovor in potem spet tišina in so se posvetili nekomu drugemu, jaz pa sem ostala prezrta. Posledično se tudi sama potem raje umaknem in utihnem - lahko sem tiho ves večer, brez problema - se človek navadi, kadar živi tako otroštvo. Dolgo časa sem verjela, da so me drugi izobčili, da sem pač dolgočasen človek, ampak pred kratkim sem gledala neko oddajo in sem močno prepričana, da sem se izobčila sama, ker se nisem znala postaviti zase. Vsaj velik delež menim, da sem zato kriva sama. Po drugi strani pa se zavedam, da sem se premnogokrat potrudila, požrla svoj ponos, strah, jezo, razočaranja, kaj jaz vem še vse, in se res potrudila.

Zato imam danes res zelo malo prijateljev, ki jih lahko pokličem sredi noči in vem, da mi bodo prisluhnili.

Ker ljudje so v zmoti, ko se obrnejo stran od človeka, ki sem jim zaupa. VELIKOKRAT takšen človek potrebuje le, da se mu prisluhne. Zmotno mislijo, da mu morajo za vsako ceno pomagati. Meni je nekaj ton lažje pri srcu, če se le lahko izpovem. Ker tudi sama brez problema prisluhnem ljudem v stiski. In v kolikor me prosijo, pomagaj mi, daj mi nasvet - šele takrat ga dam.

Ta nesigurnost vase izvira iz zelo ranega otroštva o katerem nerada govorim. Vem le, da večina mojih sošolcev je živela brezskrbno otroštvo, jaz sem bila prisiljena zelo hitro odrasti in dozoreti, kot že zelo mali otrok sem imela že kar nekaj grenkih izkušenj. In takrat mi je bilo zelo težko, ker ni bilo nikogar na tem svetu, ki bi se mu lahko zaupala in vedela, da me ni poslušal le iz usmiljenja, dolgčasa, ampak da je mojo stisko tudi razumel.

sončnica  :rozicodam:

Pozdrav,

sončnica, oh kako te razumem. Tudi jaz sem večino dneva anksiozna, ker imam vedno občutek, kot da se mi bo zdaj zdaj nekaj zgodilo in bom morala v bolnico. Bila sem že en čas okei, zadnje dni me pa spet zelo muči.  :( Res je zelo hudo. Teh navalov tesnobe se zelo bojim. Ko občutim nek strah pred tem da omedlim ali da izgubim razum ...  :ne: Za seboj imam že leto in tri mesece psihoterapije, bilo je že veliko bolje, a zdaj se me spet loteva za grozna anksioznost, ki je najhujša, kadar kam grem - v avtu, za mizo pri kosilu, pred tv (pač predvsem takrat, ko sem nekje primorana biti na miru). In nič druga na svetu si ne želim bolj kot tistega notranjega miru. Samo da me ne bi več obiskovala tista grozna sila, ki v meni vzbudi občutke, da bom morala nekam pobegnit na samo ali da bo med vožnjo nekdo moral zaradi mene ustaviti. In čisto pri koncu faksa sem že, samo 2 izpita še imam in me je strah, če bom vzdržala.  :unsure:  Najhuje mi je, ker se zaradi teh groznih občutkov težje spravim k učenju.  :(

No...toliko da sem tudi jaz izlila nekaj občutkov...je vsaj malenkost lažje... :A)

Lp

Maycha seveda boš naredila še 2 izpita jaz osebno bom držala pesti zate.Tvoji strahovi pa se bodo že razblinili,sej veš kako pravijo...pride pa mine  :rozicodam:

Limonca, hvala ti  :rozicodam: Tudi jaz držim pesti zate  :rozicodam: