FORUM Nebojse.si

Danes popoldan sem pobegnil sam pred seboj v bližnje gozdove. Tam se tudi sicer pogosto sprehajam tudi po več ur na dan, saj me šelestenje listavcev običajno pomirja in dišeči vonj iglavcev napolnjuje z olajšanjem. Toda danes ni bilo ne pomiritve, ne olajšanja. Danes sem  predvsem opazoval pripravno mesto, kjer bi si priročno pomagal dokončno zatreti vso svojo bedo, glodajočo bolečino, skeleča razočaranja in končno sram zaradi neuspehov v svojem življenju, vse odkar mi življenje uravnava huda bolezen. Danes sem imel oči odprte predvsem za močne, na stran štrleče veje, ocenjeval sem njihovo moč in razmišljal, kako močna mora biti, da bi zanesljivo zdržala mojo težo.

Oko se mi je predvsem ustavilo na mogočnem starem gabru, katerega krepke in prožne veje so se razpreostirale široko na vse strani okoli debelega, skrivinčenega debla. Bile so raščene dokaj pripravno nekje na treh, štirih metrih višine, do njih pa so stopničasto vodili krepki izrastki, ko naravne stopnice.

Ta gaber bo pravi zame, sem si dejal, ta gaber... in skoraj pobegnil domov, kjer imam v garaži že nekaj časa pripravljen dovolj dolg konec močne plezalne vrvi z namenom, da se takoj vrnem in opravim svoje.

Toda minilo me je, ne strah ali obotavljivost, ampak otrok, ki me je vriskaje pozdravil, ko sem stopil na domače dvorišče...

Če bom tako reagiral, mogočni  stari gaber ne bo tako kmalu postal moj usmiljeni brat.

SkuMir depresija spremeni naš odnos do sebe, življenja, sveta, smisla....
Zato velja dati sebi priložnost, da se jo premaga ...

Zavej se da so to le črne misli ... da imaš vedno možnost izbire.
Če bo vse to močnejše od tebe pokliči SOS pomoč v stiski ...
Vredno je ...
Mnogi ki so želeli umreti (pa niso) so danes hvaležni sebi, da so poiskali pomoč!

Drevo ti lahko ponudi tudi zavetje.
Objemi ga in začuti energijo ki jo oddaja.

In otroški smeh ... je tudi v tebi ... le prebudi ga, upaj si čutiti ...

Varen objem,
 :rozicodam:

Skumir.......  :rozicodam:

Evo, ravno danes sem opazovala vlak, ki je šel mimo mene, skozi napol zaprte zapornice;

namreč, vlak je bil meni v času najhujše depre isto kot tebi danes gaber! Vendar, kot je že rekla Aslan, drevo lahko uporabiš tudi drugače: objemi ga, začuti njegovo energijo, opri se nanj in ga močno, močno objami. Mogoče bo izgledalo čudno, si misliš, vendar nič bolj, kot ko ga v mislih uporabljaš za orodje, s katerim boš prekinil svoj pretok življenjske energije... in drevo ne bo za!

Jaz težje objemam vlak...  :kiselnasmeh:

Vendar, kaj hočem reči?! To danes so tvoje misli in zgolj misli in prav nič drugega. Trenutno se počutiš totalno bed in down in katastrofalno, ko ti edina misel premore misliti o ... končanju lajfa. Ker je breme pretežko, ker je lajf pretežek, ker so problemi postali večji od tebe, in večji od gabra.... a nekaj si pozabil! Problemi so na začetku veliki, potem pa se s časoma pomanjšujejo. Začeti moraš delati na sebi v produktivnosti in ne dekonstrukciji.

Kaj je meni pomagalo, da sem iz največje depresije izstopila in se sedaj le včas drživa za roko, čeprav mi ni ravno povšeči? Karkoli bi ti rekla, bi to veljalo zame in ne zate, oz. ni must, da bi tebi tudi to pomagalo. Najti moraš sam svoj smisel zakaj živeti. Prvo, pa moraš najti voljo, da začneš s prvim korakom proti vrhu, na goro. Samo voljo. To bo zaenkrat kar velik PREživeti, hočem živeti kot sem pred depresijo............ HOČEM!!!!!


Veš, meni je najbolj pomagala jeza! Hecno, ampak čist zares. Ma kaki usmiljenja in tolaženja......... jeza! Kadarkol so me razjezili zdravnica in psihiatri, se je v meni parkrat obudila notranja moč - ki je sicer tudi zelo hitro ugasnila. Ampak za dosti, da sem jo začutila!
Po tem, ko sem parkrat bila obravnana kot en pacient in številka ali pa nula, sem začutila, da tako pa ne bodo delali z mano. Že res, da sem bila total nesamozavestna in samoosovražena, ampak, da bodo pa še drugi brili norca iz mene, me je pa tako jezilo, da so v meni dosegli nasprotni učinek; namesto, da bi spet obupala nad življneje, pa tokrat recimo z razlogom in ne kot prej, ko so bile samo črne misli, sem se začela boriti. Boriti proti institucijam in kategorizaciji nas z duševno motnjo in ljubiti sebe v primeru depresije. Nikoli se ne borim zoper depresijo, kajti depresija je del mene in boriti se proti sebi je nonsense!

Torej skumir............. prvo prižgati voljo v sebi, nato energijo, moč, itd. In ugasni črne misli - ker so le črne misli in nič drugega. Nimajo moči nad tabo, ker si močnejši, kar si že dokazal, da gaber ni postal tvoj držalec za vrat, pač pa naj bo tvoj tihi partner, ki ga objameš, ko se počutiš najbolj osamljenega na svetu. Vendar, to so spet misli in izkrivljeni občutki, ko ti hoče depresija povedati, da začni gledati nase v plusu, kajti drugače te ni mogla opomniti kot tako, da te je malček zatolkla!

Torej uvidi, da življenje JE, in da ti tudi SI!

Lp Sofie :rozicodam:

Upoštevajoč ta tvoj nasvet, sem sinoči res poklical pomoč v stiski. Poklical sem kar v Polje, kjer mi je prijeten, razumevajoč glas sočutne ženske polagoma odvzemal najhujša duševna in duhovna bremena.

Res je, vredno je bilo. Na ta način sem pozneje vsaj malo zaspal.

Toda danse so se mi še kar ves dan vračale mračne misli v prizadete možgane, in le stežka sem jih odganjal.

Vesel sem, da sem bil pri tem uspešen.

DEL SANTI, ravno volje do življenja nekako ne najdem v sebi. Ko da je moja notranjost porozna, brez sleherne čvrstosti, ko da se sesedam v požrešno črno luknjo, ki je v meni.

Sem pa kar nekajkrat prebral tvoj žlahtni prispevek, in se ti zahvalim za spodbudne, opogumljajoče besede.

Upam, da bom tudi jaz sposoben darovati drugim kaj podobnega, seveda, če mi bo uspelo preživeti trenutno krizo...

Skumir..... veš, še prekleto dobro vem kaj pomeni poroznost duše in občutkov... pa to niti ne tako dolgo nazaj- že kak teden nazaj doživela!

Vem, da je voljo težko najti (ni pa nemogoče!!!), zato pa sem ti tudi napisala, da je treba prvo to! Ker ko enkrat pride volja, potem pride še vse ostalo (in vegetiraš tako kot jaz, če se lahko malce pohecam).

Veš skumir, prvo preživi te najhujše dneve - samo to naj ti bo danes prioriteta in nič drugega. Preživi najhujše dneve - KI BODO MINILI.

Ko, in ne "če", ker BODO MINILI, pa išči VOLJO in svoj vodnjak sreče! Ne skrbi, ratalo ti bo ... tako kot je meni!

Volja BO prišla, samo ČAS SI DAJ.... ne hiti, ker se ti nikamor ne mudi!!! Umiri svoj um in življenje, da ne boš iztiril kot ekspres vlakec.... lepo na izi, kot una lesena zadeva z ročko na tirih, pa boš ravno tako prišel na cilj kot ekspres... Z IZJEMO, DA BOŠ BOLJ VAREN IN STABILEN!!!

Ne daj se in PIŠI ŠE KAJ!!!

Lp - *s*o*f*i*e  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

p.s. mislim nate in si v mojih mislih.... če me kdaj ne bo gor, sem spet celofan v duši  :kiselnasmeh:

SkuMir,

najprej en velik pozdrav za odbrodošlico med nami,.. :rozicodam:..kjer ti bo itaq lažje in boljše...dober začetek in še boljši konec te čaka,...samo vztrajaj, vztrajaj in vztrajaj na delo pri/v sebi..in ne oziraj se na bedo naokoli...v temi je luč, ki ti bo pokazala svetlobo v temi..samo najdi jo!

Vsekakor! Ko gredo ti  :'( dnevi mimo in se boš notranje pomiril, boš takoj in lažje sestavil cel odlomek lepih življenjskih misli..postopoma! :oki: To ti piše nekdo, ki se sedem let bojuje z depro in anksio, tako da vem..kaj pišem!

Spoznala sem, da sem največji biser v tem svetovnem morju...in to velja tudi zate!  :rozicodam:


                                                   Dušica

Hvala za spodbudo in smernice obema. Lepo je in spodbudno, ko spoznavam, da mi govorijo vajine žive izkušnje, brez nepotrebnega leporečja ali teoretiziranja. Medtem sem tudi opazil, da me gon po samouničenju ne pesti več tako močno in da se nekako izvijam iz njegovega mrzlega objema.

Danes sem imel namen iti k svoji splošni zdravnici v zvezi s tem problemom. Toda ni našla časa zame, in posredno mi je bilo dano vedeti, da itak moram v  sanatorij, katerega mi je predlagala pred nekaj dnevi.

A jaz bi tokrat raje umrl, ko da bi še enkrat poskušal iskati 'izboljšanje zdravja' med mračnjaškim zidovjem v Polju. Ne da bi imel slabe spomine na osebje, mislim, da so prizadevni, ne vidim pa, kako bi mi mogli pomagati, če jim niti prvič ni uspelo. V bistvu gre verjetno bolj za to, da takšne tipe, kot sem jaz, nekako zastražijo pred nami samimi.

Tvoje pisanje, opisovanje, izražanje misli in čustev....Neverjetno lepo znaš ubesediti to, kar nam je večini tu gor poznano.
Prešinila me je misel, če ne bi ti morda pomagalo pisanje nekakšnega dnevnika. Saj veš - napisano in kasneje prebrano, pa naj zveni še tako grozno, te vseeno navda z občutkom, da si kljub vsemu to moro, stisko ipd. preživel. Šel mimo, premagal.
Ko je stiska huda, se pa izogibaj gabrov. Poišči prijatelje, pa čeprav virtualne. Tu gor itak vedno najdeš kakšnega, ki ti bo prisluhnil in pomagal prebroditi najhuje.
Drži se in javi se nam... :rozicodam:

Moji dnevniški zapisi obsegajo že lepo število let. Včasih je to pisanje bolj plodovito, včasih mi skoraj obstane. Skoraj nič pa ne pišem v obdobjih skrajne duševne in duhovne stiske, ko da mi tedaj bolečina ne dovoli, da bi opisoval mračne pokrajine svoje lastne najbolj intimne bolečine.

Se pa strinjam, - pisanje gotovo pomaga in se nameravam prisiliti, da bom kaj več naredil tudi na tem področju.

Izražanje pa... mnogo sem že objavljal, bil sem ustanovitelj in urednik več revij, od katerih je ena še kar močno priljubljena v slovenskem prostoru, pisal in objavljal sem liriko, kratke pripovedi, - v delu imam trenutno tri večje prozne tekste, v bistvu romane.

Mogoče je prav nemoč, da bi to delo kvalitetno končal, eden od ključnih spodbudnikov moje depresije.

Danes sem razmišljal, kako dobro je, da doma nimam pištole. Verjetno bi si z njo že "pomagal", kadar me zagrne skrajni brezup. Do gabra je potrebno prinesti vsaj ustrezno vrv, na kar človek običajno ne pomisli, ko odhaja na beg skozi hoste.

SkuMir,

Sem slišala resnične "zgodbe" o psihiatrični bonici: eni so zadovolni, spet drugi ne. Če spadaš v drugo skupino, si raje najdi drugo obliko pomoči: morda skupina za samopoč? Meni pomaga, če se družim, pogovarjam in izmenjujem izkušnje z Damovci oz. z ljudmi, ki imajo iste in pd težave kot jaz...tudi tebi bo, zato... :oki:...delaj na dejstvu DA SI ZASLUŽIŠ BOLJE IN VEČ IN DA NI ČAS ZA SMRT ALI ZA SI IZOBLIKOVAT UDOBNO ŽIVLJENJE, KJER BOŠ LAHKO MIRNO DIHAL IN SPROŠČENO MISLIL..no, sem malo filozofski tip ali iz srca..  :pomezik:

Da veš, da MI NI VSEENO ZATE, te tudi povabim na Obalo in bova kakšno več povedala..resno!! :rozicodam:

                                                   Dušica

Se mi je kar zdelo, da nisi čisto navaden pisun.... :sesmejem:...tak, kot smo mi.

.
Skuliraj se. Kje pa piše, da ne boš?! Morda ti rabi samo trenutek odklopa. Pozabi na romane, delo...in piši kar ti leži na duši. Morda boš nekega dne zbral in uredil zapiske, izdal knjigo o tem trpljenju, ki ga doživljaš, o tem, kako lahko depresija spremeni človeka. Predvsem pa podal izkušnjo, da se iz nje da izvleči. Počasi, s padci, a gre. Vsak padec je lažji, ker že poznamo pot, kako iz stiske.

In ponavljam...pozabi na gaber! Škoda bi te bilo. Zares.

živjo,

in zakaj te je sram ? Ker ne zadovoljuješ pričakovanj ? Koga že .. ?   žene , otroka ?
Praviš, da imaš hudo bolezen ? Si ostal doma, bolniška.. samostojni umetnik ..?
Povej kaj  več...


otročka imaš.. torej imaš tudi partnerico .. pogovori se z njo .. če ne gre, poišči pomoč drugje..

Punce tukaj gor ti bodo pametno svetovale, zaupaj jim..  :oki: :oki:
Ali že ješ kakšne tablete.. kot sem kasneje prebrala si že bil hospitalizirtan.. "nekaj" se s tabo pač dogaja..

gaber pa pusti pri miru.. drži se, še piši..

in POIŠČI POMOČ

 

Ne razumem zakaj ne greste k zdravniku. Čisto, čisto, čisto nič posebnega se tam ne zgodi. Un je itak navajen vsega. Tudi sama sem se 100 let pripravljala, da grem zaradi ankisoznosti pa odlašala in odlašala. In evo sem šla, čeprav sem se na smrt bala vrtajočih pogledov, še za zdravnika sem si mislila kaj si bo mislil. Nič nimaš za zgubit. Lahko dobiš tablete po katerih se boš bolje počutil, kakšno psihoterapijo, če pa ne pomaga ti še vedno preostane to kar živiš sedaj. :oki:

pa srečno! :pomezik:

Kaj naj rečem?
Prav imate, vsi vi, vsak s svojega vidika in vsak v luči svojih izkušenj.

Mogoče bom pa res pristal na to, da me spet 'mučijo' terapevti. Če ne drugega, me boto spodbudili, da naredim sam zase kaj odločilnega, vsaj majcen preobrat v pozitivno smer.

Toda preveva me skeleči mraz, doživljam se čisto samega v gneči, zavrženega, izničenega, pozabljenega...; v prsih topa bolečina ustvarja dihanje neznansko boleče, tu pa tam me obvladujejo "črne luknje", ko se ne zavedam samega sebe in ko se potem čez čas ves presenečen zalotim v stvarnosti, ki se mi je zataknila nekje vmes. Ti izpadi zavesti, pospremljeni s prav posebno hudo bolečino v glavi, me mučijo že ves čas po usodni bolezni, že leta prej, kot se je v meni razvila in se udomačila depresija.

Ej, ta šmentana črnogledost, ta vklenjenost v nemoč in brezizhodnost, razžarjeno skelenje v kosteh, glodajoče bolečine v mišicah!

V meni se oglaša Kristus: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!"

Pa vendar, verujem, da je pred menoj tudi vstajenje... In mogoče bi me zdravniki spet zaščitili pred samim seboj, kot so me že enkrat, in mogoče bom spet lažje premagoval te protinaravne skušnjave, ki me tako pogosto vlečejo v smeri enega ali drugega "gabra".

Eno zanesljivo vem: Če se ubijem, se ne bom ubil pri zdravi pameti, to zagotovo ne.

Sicer pa je moja pamet že močno skaljena, nezdrava,  sesuva se v bodeče, vse bolj usihajoče drobce.

pa saj ne boš/boste šli/šel samo h terapevtu, dobil bi tudi antdepresive. če sem prav prebrala, jih ne ješ/jeste? baje pomagajo. jaz jih mam že doma, samo še nisem začela :)

xoxo, v terapevtskih skupinah, na raznih forumih in klepetalnicah na spletu se ohranja običaj, da se medsebojno izključno tikamo. Tako je pisanje lažje in izražanje bolj neposredno in neobremenjeno z razno etiketalno navlako. Ko smo tu, na tem mestu, smo si enaki, zato tudi drug drugemu lahko učinkovito pomagamo.

Oh, antidepresive pa jemljem že kar nekaj let. Problem je v tem, da mi nekaj časa držijo, potem pa ko da v mojem primeru zgubijo sleherno moč. Treba jih je pač menjati ali povečevati odmerke.

Res je tudi, da v meni bolezenski znaki postajajo vse bolj agresivni, in da očitno medicinska znanost še ni našla zdravila ne za moje sesute možgane, ne za mojo razbolelo duševnost. Ko da je moj primer nerešljiv...

SkuMir,

jaz razumem te tvoje občutke, saj sem tudi včekrat razočarana nad Ad: enx bolje, drugič  :'(, tretjič  :unsure:, potem  ;D in zopet  :jok:...po vsem tem času sem se nekako naučila spoprijeti tudi s tem..istočasno pa brskam različne vire in spoznavam nove metode, kako bi si pomagala..in napredovala..V to moraš verjet in ti bo tudi uspelo narediti en dan..večji korak naprej...zagotovo!

Problem je le, da se modro investira denar, ker..vsak bi rad "izčrpal" svoje, zato skušam pretehtati kaj se najbolj splača.. Npr. Opažam, da mi psihoterapija pobere veliko financ, čeprav je postavka 30Eur/h ali zame veliko, če grem 2-3x na mesec...kaj čmo! Damovci so me "potolažili", da je postavka v Lj in drugje še višja...torej, sem na boljšem, pa če gre za moj napredek...bom vztrajala v tem in drugem...dragoceno je moje življenje in tvoje! :rozicodam:

Ni potrebno se ubit, če si razočaran na druge,...raje daj sebi en elan, moč in ljubezen več..kot si to želi sam Bog in je delil s svojim sinom Jezusom...verjemi, on si to želi in ne odobrava, da se kar tako dvigne roko nadse... :nehvala:


Poročaj..vrnem se drugi teden!


                                            Dušica

dusicaTrideset EUR na uro sploh ni majhna postavka za plačat, je pa seveda povprečen zaslužek, če gre za individualno terapijo. Jaz si kaj takega še nisem omislil, razen na napotnico. Trenutno bolj razmišljam, kam bi ušel, kot pa kam bi šel.

Strinjam se s teboj, da je končno edina prava in trajna rešitev v Bogu. Toda tudi Bog se umakne nekam v mračne globine, ko sami brodimo po krvavi bolečini in onemogli kličemo v gluhi mrak. Njegov molk me muči še bolj kot dušeča bolečina v prsih.

Imej se dobro. Se slišiva, ko se vrneš, če ne bom tedaj jaz kam poniknil...

Pogosto poudarjamo, da raste le tisto, čemur namenjamo pozornost. Če se osredotočimo na slabe stvari, na omejitve in ovire, se te klonirajo in potrjujejo našo hipotezo, po kateri za našo težavo ni rešitve.
Torej za naše težave rešitve so,...v nas samih,le misliti moramo na dobro in v tej smeri
razvijati pozitivni potencial vsega dobrega...

Gotovo, Suzy, gotovo. Toda človek mora najprej priti v tisto fazo, ko mu je na voljo njegov pozitivni potencial z opaznim poudarkom.

Vsekakor sem glede tega podobnega mnenja ko ti. Le da ne verjamem  v 'Deus ex machina', torej ne mislim, da je takšen izid vedno sam po sebi umeven...

Saj vem Skumir,da je definitivno lažje nekomu napisat,..teorija je pa druga stvar v kateri tudi sama nisem vešča.Tudi meni rojijo občasno po glavi take črne misli,...in to prepogosto,....a me zmerom nekaj povleče nazaj.Upam,da bova oba čimprej prišla v to fazo s pozitivnim potencialom.
Drži se :rozicodam:

hm. ne vem, meni večinoma ni tako hudo, ali pač, ne vem. mislim, da ne. nikoli nisem v resnici želel umreti ali prenehati živeti. čeprav, kaj pa sploh je v resnici. ampak v zvezi z gabrom in vlakom in skušnjavo pa lahko omenim moj, hm, recimo temu strah pred višino. že kot otrok, ko smo mulci stali na terasi stolpnice in gledali čez visoko betonsko ograjo, sem včasih dobil občutek, da bi se lahko v trenutku pognal čez. tako nekako, skoraj iz firbca, kako je, ko letiš skozi zrak. ob tem me je bilo strah, da ne bi tega slučajno res storil. zdaj se mi včasih zgodi, da moram zapreti okno ali balkon, ali pa oditi s terase, ker začutim en tak impulz, da bi skočil v globino. To je hkrati povezano z željo, da bi končal duševno bolečino, hkrati pa s strahom pred smrtjo in, očitno, tudi željo po življenju. Na sprehodih po kakih izpostavljenih poteh, še posebej, če družba stopi k robu, da bi se razgledali, se včasih kar obrnem, umaknem, stopim v ozadje, v strahu, da me ne bi premagal impulz. sliši se bolj kot kaka prisilna misel, je pa tega več v obdobjih stiske. ne vem pa, odkod to v otroštvu?

Junij  :rozicodam: točno tako se je  dogajalo tudi meni...moj velik strah je strah pred višino in v svojih najmračnejših dneh sem tuhtala o tem, da bi skočila z balkona v globino...
Zaenkrat so se pri meni samomorilne misli potuhnile....a strah pred višino ostaja. Ravno tako pa tudi strah, da "bi mi nekaj reklo" naj skočim v globino, če se slučajno znajdem na kakšnem visokem kraju...zato raje ostajam na tleh in gledam svet navzgor  :oki:

SkuMir,

kako je sedaj tvoje počutje,..? :A) Gaber je prisoten ali..se raje odpočij, zadihaj in poglobi v svojo čudovito notranjosto pod kakšno dišečo lipo... :zardevam:


                                                              Dušica

Eh, Dušica, res se včasih preselim v senco pod mogočno lipo. Če poznaš Studenec v Polju, potem veš, da so tam v parku mogočna različna drevesa, med njimi tudi nekaj lip.

Tu sem danes štirinajsti dan. Počutje je grozno, vizij za prihodnost nimam, ko da stopicam vedno na istem mestu, usedline v moji notranjosti pa so vse bolj temačne in srhljivo lepljive...

Včasih pomislim, da bi bolj ko psihijatra potreboval izganjalca hudiča.

Ali pa tudi ne. Kajti včeraj popoldan me je pri maši v bolniški kapeli preželo nekaj pomirjujočega, blagega, obetajočega, - v svoji notranjosti sem zaznal ljubečo Kristusovo pričujočnost.

Danes ga pa spet ni. In moja zavest se ruši v temno dušno noč...

SkuMir :rozicodam:

SkuMr,

mislim nate, ti pa misli v molitvi osredotoči na Boga ali Kristusa in se mu na samem "izpovej"...boš videl, da bo pomagalo.. :rozicodam:

Na to sem tudi sama enkrat pomislila, potem pa ugotovila, da je vse lari-fari in da tudi tam pobirajo denar.. :nehvala:, sploh pa tega Bog ne odobrava tako da..se vedno in najraje vrnem k njemu, tudi v  :jok:..in mi pomaga!

                                                           Dušica

Hvala. Edinole molitev nam še ostane, neprestano iskanje božje pričujočnosti, naš križani Jezus kot opomin, da mi nismo nedotakljivi za bolečine in zavrženost od ljudi.

Vsak dan sem večkrat v bolniški kapeli pred Kristusom v tabernaklju. Tam se prepustim razbolelim mislim, presuvajo me bolestni vzkliki k skrivnostnemu vzorniku in odrešeniku... Mnogokrat me tam še prav posebno oblivajo trpko žgoče solze, pretresa me nezadržno, skeleče hlipanje, ..... tedaj se pogosto onemoglo vržem na hladna tla pred Najsvetejšim in iščem načine za notranje očiščenje in svetlobo.

Kličem k svojemu Bogu za razsvetljenje!

Danes so me domači peljali na Brezje k sveti maši. To je bilo prav posebno doživetje v tem mojem duhovnem postu v gluhi, zblazneli puščavi...

Mogoče bi moral vrtnarit v prihodnosti..

Kombinacija pisanja in zemeljskih del.

Želim vse dobro.

Vesnav,

dober napotek, namreč tudi mene..ko se počutim bedno, depresivno ali se izgubljam v tem svetu, mi najbolj prija aktivnost v oblika sprehoda, pohoda ali pohajkovanja v naravi..zvečer pa sledi molitev, sicer pa tudi name pd vpliva kot na SkuMir-ja,..me sprosti in nekako v njej zlahka zlijem bolečino,  :jok: in kličem Boga na pomoč..on je balzam za mojo dušo kot ni nihče na tem svetu!


                                        Dušica

Ta vikend sem doma na "dopustu". Danes popoldan sem odšel na sprehod v gozd, da si pobliže spet ogledam tisti gaber. Še vedno je z veje ob deblu sramežljivo kukal konček močne plezalske vrvice, ki je ostala neuporabljena. Razveselil sem se tega, in hvaležen sem bil Bogu v sebi, ki me je odvrnil od nepopravljive napake.

V sebi sem sicer še ves težek in potrt, obzorja so mi še kar zastrta s težkimi oblaki, vendar se v meni počasi prebuja vse več moči in vse bolj sem sposoben učinkovito delati proti brezupu, ki se mi še kar vsiljuje.

Iz gozda sem se vrnil manj žalosten, kot sem prej vanj vstopil...


Mir in dobro,

SkuMir

SkuMir  :rozicodam: lep zapis.

Tudi mene gozd pomirja, predvsem zvok miru, tišine in šepetanja krošenj. Vonj zemlje, korenin, dreves, podrasti,....

Pa danes nism zmogla, pa čeprav sem imela možnost.... ni šlo!
Pa tako rada ga imam!

Mogoče bi tam kar zaspala... pozabljena od vseh... in samo živalim na očeh.... kot je nekoč mami, vsa pijana šla v hosto ležat umret..... tako bi danes jaz storila isto, ko imam žalosti plašč odet..... ko tavam v izgubljenem labirintu strasti, kjer iščem do svoje ljubezni poti.... Sofie

JOJ,KAKO MI JE TO ZNANO..PRAW MOJ MINULI WKND JE BIL V TEH OBČUTKIH OBARVAN - NA ŽALOST IN  :jok: TAKO DA SEM SE SPOMNILA TUDI TEBE,..SKRIVNOSTNEGA GLOBOKO ČUSTVENEGA PISCA IN SI REKLA "DUŠICA, TUDI ON SE BORI, NISI SAMA,...ZMOREŠ..IN KO SE SPROSTILA SVOJO ŽALOST IN  :'( PREKO JOKA, SEM SE POČUTILA BOLJE IN ZAVEDALA, DA V TEM BEDASTEM SVETU, NISEM SAMA IN...DA SI LAHKO ŠE VEDNO PRIKLIČEM NOTRANJI MIR, TUDI..KO ZGLEDA, DA JE VSE NEMOGOČE!

SkuMir,  ^-^..Gaber te bo vedno spremljal...


                                  Dušica