FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

zanima me, če se še kdo srečuje s podobnimi strahovi kot jaz in predvsem, kako jih obvladuje.

Imam namreč močen strah pred daljšo vožnjo z avtomobilom oz. pred potovanjem. Močno si želim na morje, ampak me strah drži nazaj. Med vožnjo me tišči v prsih (vedno sem na sovoznikovem sedežu) in srce mi začne biti hitreje ter dobim potna stopala/dlani. Takrat se prestrašim in po glavi mi begajo misli - "kaj, če omedlim?", "kaj, če bo treba poklicati rešilca in bom morala v bolnico?", "kaj, če ne bom prišla do tja, kamor sem namenjena?", "zakaj se mi to dogaja, če pa se preprosto samo peljem v avtu?", "zakaj se ne morem veseliti odhoda na morje oziroma kamor koli, tako kot sem se včasih?"  :'( Ta tesnoba doseže nek nivo v 10-15 min in potem se postopoma umiri. Ostane pa mi grenak občutek in jeza, da se mi vse to dogaja. Cel dan sem potem v sebi nezadovoljna in tesnobna.  :o Sicer me opisani občutki dajejo tudi v trgovinah, v kinu, pri frizerju, v restavracijah s hrano ... ampak med vožnjo v avtu je najbolj izrazito vse skupaj. :(

Bila bi vesela, če bi kdo podelil kakšen nasvet z menoj. :)

Lep dan vsem  :rozicodam:

Živ!

Jaz takih težav kot ti nimam. Po mojih izkušnjah sodeč pa take misli, kot jih opisuješ ti samo še potencirajo že tako slabo počutje ( tesnoba, anksioznost, strah,...). Mogoče za začetek ugotoviti zakaj se ti to dogaja, zakaj take misli, iz kje izvirajo. Morda iz preteklosti, kakšen vzorec, ki ga nisi "rešila" in se ti non stop ponavlja.

Lp, A

 Pozdravljena, Maycha!

Imam podobne težave. Vedno se veselim, da grem kam v tuje kraje, vendar se mi je že velikokrat zgodilo, da se mi je prav tam poslabšalo moje psihično stanje ali pa celo, da sta depra in anksa izbruhnili, čeprav sem bila pred tem povsem OK. Lahko bi šlo za tako imenovano separacijsko anksioznost. Jaz se težko spopadam tudi s spremembami v življenju (razne življenjske prelomnice). Takrat imam tudi težave (tesnoba, depra, strah....).
Tudi meni potem ostane grenak priokus, čeprav se mi stanje nato povsem stabilizira. Kako se s tem spopasti, pa še sama ne vem dobro. Menim, da to, da bi se povsem izogibali krajev ali določenih stvari, dogodkov ipd., ki v nas vzbujajo strah, ni najboljša rešitev. Se mi zdi bolje, da če si nekaj želiš, tja odideš in potem počneš stvari, ki te sicer veselijo. Dobro je tudi, da si ne očitaš "za nazaj"", v smislu, zakaj sem spet "zamočila" ipd. Kar pa meni ne uspeva najbolje. In pa kakšen heleks za vsak slučaj, če je res hudo, ampak to je res izhod v sili in naj ne bo utečen vzorec.
Verjetno je vzrok tem težavam strah pred neznanim, ali pa strah, da bom pred drugimi "pogorel", se osmešil ipd., podlaga vsemu temu pa vemo, da je nezaupanje vase in pomanjkanje občutka lastne vrednosti, tako kot pri večini naših težav. :)

Če ima kdo še kakšno idejo ali misel o navedenem naj se javi. :pomezik:

ANUŠKA1

Ajla in anuška1  :rozicodam: :rozicodam:

Z obema se strinjam.

anuška1, tudi jaz sem takšna, da se težko soočim s spremembami v življenju in z raznimi prelomnicami.
Danes sem na primer pri frizerju doživela napad tesnobe, kakršnega nisem že dolgo časa imela. Vedno trpim v sebi, dokler višek tesnobe ne mine in skušam na vse pretege skriti svoje nelagodje - to najbrž izvira iz tega, da ne bi izpadla šibka, drugačna ali da me ljudje ne bi razumeli, ko bi povedala, da imam anksiozno motnjo. 

Hud naval tesnobe se je polegel v roku dveh minut, ampak sem danes ves dan zaradi tega rahlo nemirna, žalostna. Čeprav bi morala biti vesela, da sem si dokazala, da je bilo vse ok in da mi ni bilo nič hudega.

Hja ... včasih se sprašujem, če sploh sodim v ta čas in ta svet ... sem preveč senzibilna in hrepenim po umirjenem življenju nekje sredi tihe narave in v nizki, prijetni hiški ...  :unsure:

Lep pozdrav in naj se javi še kdo s podobnimi tegobami, da bomo skupaj stisnili zobe  :pomezik:

Preberi se še tukaj http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1226.0.html in tukaj http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2812.0.html

Lost, hvala ti  :rozicodam:  sicer sem brala, da imajo ljudje pretežno strahove, ko sami vozijo. Jaz tega še ne poznam, ker še nimam šoferskega izpita, ampak se bom slej kot prej srečala tudi s tem.
Sicer pa imam težave s strahom, kadar se peljem kot sovoznik. Ni me strah avtomobilske nesreče ali česa, kar bi se "bolj normalno" slišalo. Še sama ne vem, zakaj sem med vožnjo v avtu pogosto vsa zakrčena od strahu in me tišči v prsih in srce mi bije hitreje, pridruži se še potenje stopal ali pa dlani. Imam nek strah, da bi morali ustaviti zaradi mene, ker bi mi postalo tako grozno slabo in bi morali klicati rešilca. Potem pa me je strah, da bi morala v bolnico. Strah me postane, da omedlim ali da me slučajno kap. Čeprav v razumu vem, da sem zdrava (sem dala skozi ekg srca in pregled krvi), ampak mi pogosto misel na to ne zadošča.  :'(

Lp

Dobro je vedeti, česa natanko in konkretno nas je strah. Ko vemo, da nas je strah neke prav določene stvari (recimo, kaj če omedlim) si skušamo čim bolj realistično (in ne črnogledo) predstavljati, kaj bi bilo, če se naš najhujši strah uresniči. Ne gelde na to, ali je verjeten ali ne (skoraj vsi naši strahovi so precej ne-verjetni - kot si ugotovila, se ne bojiš realističnih stvari).

Kaj bi se zgodilo, če bi padla skupaj/omedlela? V najslabšem primeru si v minutki ali dveh spet pri zavesti. Če omedliš stoje, se morda malo potolčeš. Bi to lahko preživela? Bi lahko živela s tem, da si bila za minutko "zunaj"? Bi lahko živela z buško na glavi? Za omedlevico ni treba v bolnico, niti klicati rešilca (lahko pa seveda, v tem ni nič groznega, saj menda plačaš dovolj zavarovanja za tak luksuz ;)) greš pa lahko v zdravstveni dom (ne glede na to v kateri državi ali mestu si), kjer ti izmerijo pritisk, vzamejo kri, poslušajo srce. Standardne zadeve. Bi lahko prenesla, da ti nekdo izmeri pritisk? Te je groza, da bi ti nekdo poslušal utrip ali izmeril sladkor v krvi? Kaj ti je pri tem najbolj grozno?

Drugače pa sem imela tudi jaz take težave.. Strah me je bilo, da mi bo nekje v tujini podivjalo srce, da bo moral priti rešilec, bla bla bla in tako dalje. Pri svojih 25 letih si nisem upala na morje s fantom in sva šla z mojimi starši, da so  bili v istem kampu. Užas ;D. Glej, v vsaki državi imajo ljudi s panično motnjo in ostalimi anksioznimi zadevami. Povsod imajo zdravstvene domove, zdravnike, itd. Če nekdo lahko v "tujem" kraju živi svoje celo življenje, lahko tam preživim tudi jaz par tednov.

Še zdaj mi je neprijetno, če pomislim na kakšno dolgo potovanje, ampak zdaj vem, da so strahovi v moji glavi samo hrup, ki mi ga sploh ni treba jemati resno. Taki nerealni strahovi nimajo nobene teže, nič nimajo z dejstvi ali resničnostjo, zato jim je škoda verjeti in jim dopuščati, da nam vladajo.

Ne vem, ali že kaj od tega počneš, ampak učenje sproščanja in raznih miselnih tehnik lahko tukaj zelo pomaga. To pomeni, da vaj sproščanja ne izvajamo samo takrat, ko smo že tesnobni (ker ne bodo delovale), ampak vsak dan, ne glede na počutje, da se naše telo nauči sproščenega odziva. Potem se avtomatsko, ko začutiš tesnobo, sprostiš, umirjeno zadihaš, paniki rečeš "vse je ok, ti kar pridi, nič hudega ni, če sem tesnobna". In tesnoba pride, le da pride v 10x milejši obliki in se 10x hitreje pobere stran. Kar je bilo prej 1 ura hude tesnobe ali panike, postane par minut napetosti, ki se nato razprši. In če se ne, tudi prav, ker prej ali slej mine, če se ne obešamo nanjo.

Anchi  :rozicodam: hvala ti za tvoj zapis, tako lepo in resnično si napisala, da so se mi kar orosile oči. Predvsem pa sem začutila, da me razumeš - to mi ogromno pomeni in hvala za to.  :oki:

Zdaj, ko sem brala tvoj zapis in tvoja vprašanja, ki si mi jih zastavila, se pravzaprav sama sebi začudim in si mislim - "pa saj res, a se mi je sploh treba česa bati?" in "zakaj, od kod tak nepotreben strah?" ...
Omenila si morje in strah - s tem se jaz borim, ker si želim na morje s fantom, ampak tisto veselje, ki sem ga imela nekoč, je zdaj zamenjano s strahom in črnimi mislimi, predvsem s strahom pred vožnjo tja. Kot da bi imela med vožnjo neko hudo neučakanost, da pridem na cilj. Hjao, kako sem sama sebi čudna in nora in nase jezna, ampak hkrati sem velikokrat ponosna nase, ko vedno prenesem take hude tesnobne situacije.
Včeraj sem si po predlogu psihiatrinje začela delati preglednico občutkov (ko kam grem, si potem zapišem, kako je tam bilo, kakšni občutki so me dajali in kako se je vse skupaj izteklo). Tako naj bi imela kasneje pregled nad dejstvom, da se mi nikdar nič hudega ne zgodi in da je dejansko vedno strah povsem brez realne podlage.

Ja, borim se in ne bom se predala  :closedeyes:

Anchi... :rozicodam:

Zelo lepo si opisala in nam dala nekaj stvari za razmislit...tudi jaz sem si ven vzela nekaj zase,
ker imam podobne občutke kot Maycha, le v malo milejši obliki...super in hvala... :pomezik:

toja ...  :rozicodam:

Kaj pa, če bi recimo šla sedet zadaj (čeprav se ti morda zdi čudno), se "razkomotila", lahko si namestiš blazine, morda kakšna glasba, (osvežilen) prigrizek, dosti vode, osvežilni robčki. Pa že prej omenjene tehnike sproščanja. Najbrž fant že ve, kako ti je, tako da ni še dodatnega pritiska zaradi občutka sramu pred njim, kar je pozitivno. Pa morda več postankov, priključena klima ... Možnosti je precej, malo razmisli, kaj bi ti lahko ustrezalo. Verjetno pa tudi "heleks za vsak slučaj" ni slaba ideja, kot je nekdo že predlagal. Ali pa morda kakšno pivo (samo da ne bom zdaj obtožena nagovarjanja k alkoholizmu  ;D). Eno najbrž ne bo škodilo, malo te bo sprostilo (pa spet ne preveč), hkrati pa paše v tej vročini.

Srečno in uživaj na morju, ko (ne če) boš tam.

Strahcev pred spremembami, pred "neznanim" nas je precej. :)
Predlagam ti, da se doma prej "pripraviš" na vožnjo.
- Spakirano imej dan ali dva pred odhodom, na listek si napiši kaj vse boš vzela s seboj, en dan prej (ne tik pred spanjem!) si pripravi stvari ki te bodo spremljale v osebni prtljagi. To je en korak k umirjenemu spancu zadnjo noč pred odhodom, ki je tudi zelo zelo pomemben. :)
- Med potjo bo tesnoba najbrž prišla, vendar je ne drži v sebi. Povej fantu o tvojim občutkih, ki se te med vožnjo lotevajo, že doma. Pogovorita se o tem.

Med samo vožnjo pa:
udobno se namesti, s seboj imej kakšno na izi musko (mp3 player, da ne bo slučajno tvoj začel kinkat ob kakšni Enyi :) ), razmišljaj o tem kaj bosta počela na cilju, o lepih stvareh. :)
Tudi pogovor med vožnjo pomaga. Pogovor o vsakdanjih (lepih) stvareh, ali o tem, mimo česa se bosta peljala ....
Če te bo zagrabilo, povej fantu, pogovarjaj se o občutkih, analiziraj sproti. Poskusi gledat realno. dopovej si, da je to samo začasno. Da bo kmalu minilo, da ne boš dovolila, da ti ena takšna zgaga kot je tesnoba pokvari dan, potovanje. ;)

Ščasoma bo boljše, bolj blage bodo tesnobice.  :oki:

Tudi sama se srečujem s tesnobami na potovanjih, predvsem pri odhodu (na dopust). Ko sem na cilju sem pa večinoma sproščena kot ribica v vodi. :) In iz prakse ti lahko povem, da so "priprave" na samo potovanje najbolj pomembne. :)

Uživaj, in pa čim manj tesnobic. ;) Sicer pa brci in grizi. Ampak ne fanta! :sesmejem:

Heylaaa,

anuj, super ideje imaš! Ja, hvala bogu, da obstajajo reči, s katerimi lahko vplivamo na svoje počutje - klima v avtu, hladna voda, vlažilni robčki ... pa tudi kakšen Lexaurin navsezadnje (ponavadi sem vzela Lexaurin, Helexa še ne poznam). Vsekakor si bom skušala vožnjo olajšat s takimi rečmi in bom vzela v ozir tvoje nasvete. Hvala ti  :rozicodam:

Soncnica, hehehe, si me nasmejala. Jao, ta tesnoba, kakšen nebodigatreba je to  :A) ...veš, se pa zelo veselim tistega občutka, ko dospeš na cilj in v sebi slaviš svojo zmago. Kako lahkoten in veselja poln je ta občutek, ko se zaveš, da si dobesedno premagal sam sebe in tesnobo in da imaš toliko poguma, da se soočiš z njo. Ampak koliko muk in napora plačamo za en tak občutek ... hjuuuj  :A) Se pa res izplača, tega občutka sreče ti ne more nihče dati, edina pot je ta, da preprosto greš ... preko trnja do zvezd. 
Hvala tudi tebi za nasvete  :rozicodam: Obljubim, da se bom borila še naprej.

Lepo nedeljo  :)

anchi..hvala za ta opis... :rozicodam:

tudi jaz imam problem s paniko in tesnobo na potovanjih. jaz sem včasih to doživljala izključno na potovanjih.
še dve leti nazaj, sem imela hud panični napad, tako da sem hotela domov. a je minil ampak en dan sem imela  pokvarjen. ostalih 6 pa je bilo super.

še vedno se ne znam temu izogniti. vendar kljub temu grem na dopust, čeprav me že cel teden prej skrbi in zvija. najbolj srečna bom, ko se bom tega rešila.

si bom poskušala vcepiti v glavo to kar je napisala anchi.

pipi, pozdravljena med sotrpini  :rozicodam:

Hja ... res nam ni lahko. Zelo hudo je, kadar si nekaj želiš, vendar te strah tako močno ovira in omejuje, da bi se lahko sprostil in preprosto zaživel v pravem pomenu besede.  :A) A druge poti, kot da se soočimo, dejansko ni. Tistega, česar nas je najbolj strah, se moramo dotakniti in samo tako gre, da se s tem soočimo. Rabimo izkušnjo, da lahko zmanjšamo strah in začnemo drugače razmišljati, kajti vse, kar nas omejuje so naše misli in čisto nič drugega. In, ker so to izključno naše misli, se posledično rodijo iz tega izključno naši občutki.

Včeraj sem zvedela, da bi naj šla na morje s fantom in njegovimi starši, v začetku julija. Sem kar planila v jok, ker vem, da ne morejo in ne znajo razumeti, zakaj se bojim it ... preprosto se bojim, da bi izpadla šibka, nesposobna, nenormalna, čudna, če bi me kaj začelo grabit na potovanju. In ne vem, če bi zbrala moč, da bi povedala, ko bi mi postajalo hudo  :A) Čeprav so rekli, da lahko kadar koli po poti ustavimo ... ampak zakaj bi morali ustavljat zaradi mene in mojih bednih strahov ... in se mi čuditi, kaj je z menoj ...  :A) Ne, ne bi rada kvarila potovanja in vzdušja z mojimi bednimi strahovi ...  :A)

Ohjej ..... pa vendarle .... imam občutek, da bom šla, ker se moram soočiti s tem ... moram, čeprav je neizmerno težko.

Lep dan vsem  :rozicodam:

A misliš, da bi to, da bi se morali zaradi tebe ustavit DEJANSKO pokvarilo potovanje in vzdušje? Misliš, da ko bodo prišli z dopusta, da bodo rekli, "Blo je fino, super dopust, samo kaj ko smo se morali na poti do tja dvakrat ustaviti. Bolje da ne bi šli." ;D
Če so rekli, da ni problema ustavit, potem to tudi mislijo. Ljudje smo sami do sebe veliko bolj ostri in obsojajoči, kot do drugih. Bi bila jezna na prijateljico ali sorodnika, če bi morala po poti narediti par postankov? Bi ji rekla, da ti je pokvarila potovanje ali vzdušje? Bi ti bilo isto mučno, če bi ti morali ustavit za WC? Ali ker bi ti bilo slabo v avtu? Po mojem da ne. To je isto. Pač rabiš malo zadihat, se malo ustavit. Garantirano paše tudi vozniku si malo pretegnit noge ali spit eno kavo. Ampak po mojih izkušnjah, že to da veš, da se lahko ustaviš, kadar želiš, skoraj gotovo pomeni, da se ne bo treba. Ker ne čutiš pritiska, da MORAŠ biti sproščena. Le kdo je lahko sproščen, ker mora biti? Zahteve nam samo večajo tesnobo, tudi zahteva "sprosti se, zdaj!". Če boš tesnobna, pač boš, to ni nič sramotnega, nič nevarnega, samo neprijetnega (včasih manj, včasih zelo).

In ves ta čas, ko "čakaš" na potovanje, se osredotočaj na ta filing, ne na katastrofične predstave. Čim več razmišljaj, kako fino se boš počutila, ko prideš na cilj, čim več skušaj občutiti, kako se boš počutila, ko bo pot za tabo.

Itak, da boš šla na dopust s fantom in njegovimi :). Po poti boš malo tesnobna, ampak ne bo hujšega, tam pa boš sproščeno uživala. Evo, to je povedala moja kristalna krogla ;D.

Anchi, ponovno hvala, zelo dobro delujejo tvoji posti name  :rozicodam: Predvsem mi dajo zagon in veliko mero vzpodbude.  :oki:   

Upam in si želim, da se tvoja kristalna krogla nikdar ne zmoti!  :sesmejem:

Lep večer  :)

Meni je pa v avtomobilu ful rado slabo pol pa še skos mislm ''kaj če mi bo dele ratalo slabo'' in sem ceu dan kot cunja  :jok: Drugač pa me je ful strah novih stvari kot recimo prehod iz oš v sš to me je ful pretreslo pred 3mi leti al pa zdele ko bom 18 let stara se mi tko zdi nevem da bom pol še bol sama kot sem zdej ker bo družina rekla ''polnoletna si, sama sebi prepuščena'' kaj pa vem take misli se mi po glavi podijo

Mene pa trenutno črviči v trebuhu, kajti v sredo zvečer odpotujem na Dansko  :seznojim: z avtobusom...Baje se bomo vozili 20 ur (če ne celo več) in jaz bom spet vsa mravljinčasta ter cunjasta...
Potem pa gor še plesat, v soboto pa že nazaj... :o
Držte pesti, da bom zmogla...jaz kaj preveč ne zaupam vase, da bom  :ne:

Slavka ZMOGLA BOŠ  :oki: OBJEMMMČEK zate  :rozicodam:

Limonca, hvala  :rozicodam:

Slavka....poskusi ne razmišljat kako bo, že sedaj....ne si delat raznih scenarijev....to ti bo samo še povečalo tesnobo.  

Vzemi s seboj kak CD s pomirjujočo glasbo....meni pomaga.
Veliko poti boš lahko prespala in tako ne bodo tisti km tako veliko.
Za vsak slučaj pa tabletke s seboj, da boš pomirjena.

Vem kako ti je pri srcu....sem imela tudi jaz take probleme. Sedaj z avtom in na območje Hrvaške, Italije gre, ne vem pa kako bi bilo, če bi šla kam dlje....

Glej Slavči, imej v mislih in mogoče te bo to pomirilo (mene že), da ste z avtom in da lahko kadarkoli obrnete proti domu.

Mislim nate....objem pošiljam  :rozicodam:

Kristy  :rozicodam: hvala. Ja, vse te "pripomočke" bom imela s sabo...i-pod s sproščujočo glasbo in posnetim sproščanjem....pa helex (nujno  :sesmejem:).... pa še moža, da bo ziher  :P
Drugače pa ne gremo z avtom, gremo z avtobusom in to je tisto, kar me muči..."izguba kontrole" saj sem prepuščena na milost in nemilost šoferju in seveda potovalnemu načrtu...kje se bomo ustavili...kdaj gremo lulat...kdaj gremo na kavo...
Je pa res, da sem tudi jaz pred 2 leti "umirala" že na vožnji proti morju...vsa sem bila mravljinčasta že v Črnomlju (pol ure vožnje iz NM)  :sesmejem:, da ne govorim kakšna sem prišla na Krk....
No, sedaj to že zmorem, brez panike...  :oki: Pa bom menda tudi eno Dansko, ne...  :pomezik:

Seveda boš  :wav:  ....

 :ne: Slavka  :nehvala: z moje strani pa ni šans, da pride spodbuda, ker - točno veš, da znaš in zmoreš in veš bolje  >:(

Slavka! :rozicodam:

Saj veš, da bo vse OK. Je pa ta strah zelo zoprn in tudi mene to še čaka, in sicer spopadanje s tem strahom, ampak še ni prišel na vrsto. Trenutno je še veliko drugih stvari za predelati...

Ja, še kar veliko dela me čaka.:sesmejem:

Slavka, drži se .. :oki: na Danskem pa razturaj, kot razumem greš tja plesat ?

biznis or pležr ?

Arwen...ne me kregat, no  :zalostno: saj vem, da bo šlo...samo me pa vseeno muči vse skupaj...

Tačka...biznis, biznis...nič pležr...jutri na Dansko...v četrtek zvečer pridemo v Ishoj...nastanitev v hotelu...v petek že zjutraj v dvorano navijat za naše otroke...pa spet v hotel...v soboto v dvorano razturat  :plesalec:...nato pa gas proti domu....Potem pa na pležr v Punat za 14 dni  :clap:

Slavka BOŠ ZMOGLA! :oki:
Bo naporna vožnja, vendar poskušaj dremuckat če se bo le dalo. Boš veliko lažje prenesla. Nikakor pa ne poskušat brat na avtobusu. :pomezik:

Objem :rozicodam:
Soncnica

 :zvizgam: ja, srce, saj vem  :rozicodam: Vem pa tudi  :pomezik: :oki: :caram:

 :kiselnasmeh: joj bom drug teden važna, ko bom "razlagala" kako sem obvladala situacijo  :zvizgam:

 :) točno tako  :oki:

Le pridi nazai in se pohvali  :poljubnjej:

Slavka  :A), saj veš, če hočemo napredovat, moramo stopiti iz območja ugodja. In to bo to - velik korak naprej boš naredila, normalno, da občutiš stisko.
Imaš pa veliko plusov na svoji strani - sedaj svoje odzive že dodobra poznaš, veš, kaj lahko pričakuješ in v določenih stresnih trenutkih veš, kako odreagirati, veš, kaj pomaga, kako se potolažiti. Polega tega bo mož ob tebi ...
Ja, sem prepričana, da boš naslednji teden tako važna, da te nihče sploh ne bo mogel niti brat.

Kar pogumno in vso srečo! :oki:

Juliette  :rozicodam: ja, tudi zame bo to en test napredovanja...lani oktobra sem šla na podobno pot v Nemčijo in sem se vse dni počutila obupno...od novembra dalje pa sem s pomočjo psihoterapije marsikaj spremenila in utrdila svojo samopodobo...pa da vidimo zdaj, kako bo   :A)



 :sesmejem: :sesmejem: bom kar kičasta....

Slavka, če imaš dobrega šoferja, strpnega in pazljivega, mu ni težko počasi vozit, in da bremze delujejo, ter še miren sopotnik...... potem je vožnja super, mirna, varna in prijetna!

Pa pogovarjajte se kaj, nasmejte se, muzko poslušajte,...

Ali pa se spomni na začetke ad, in ti bo lažje današnja situacija!

Pozdravček SOfie  :rozicodam:

Slavka ti se samo prepusti,uživaj odmisli vse probleme nas pa seveda še naprej imej v mislih  :-[

Slavka,ej punca,sej veš da boš zmogla,TI TO ENOSTAVNO ZMOREŠ!!!! Lejo,veš kaj pravijo strah je votel,okrog ga pa nič ni! ;) Sej bo,pa še možek  s teboj,ej pol si rešena,.vse ok,bo on čuval nate. Ne boj se. Ples pa itak obvladaš . !!!!!  Bomo navijali , :wav:, drži se ,sej veš,si naša!!!!!! Bomo vsi tako mislili nate da boš dobila en kup pozitivne energije!
Sej bo! :rozicodam:

Julija  :rozicodam: hvala ti za lepe besede podpore...MWA  :poljubnjej:

(p.s.: si dobila moj "roman" na ZS  :unsure:)

Dobila,dobila,hvala za "roman" ki mi bo precej koristil. Smo kar na istem "sranju" če se tako izrazim. Pri meni pa je bila poleg še izčrpanost in gam s paničnimi napadi! No fajn. Bljak,fuj in fej,nočem tega,ne maram!Sovražim!
 Bom pa vsekakor upoštevala tvoje nasvete in gledala direktno v lonec ki ga bom drgnila,hehe :oki: :sesmejem:

Hvala pikica,mwa  :poljubnjej:

 :sesmejem: :sesmejem: haaaaa Julija...mogoče je še boljša tista druga varianta, ko lonec namesto tebe drgne nekdo drug... :zvizgam:

Slavkaaa  :rozicodam:

Sem pogrešala tvoje zapise... držim pesti zate in vem, da si že zelooo močna v spoprijemanju z anksioznostjo!
Zato ni bojazni, da ne boš vzdržala ...  :oki:  :pomezik:

Jaz pa sem še bolj na začetku pri tem soočanju s strahom na potovanjih. In v soboto se odpravljam na morje - na Šolto, anksa pa kar dela svoje  >:(  Je le dobre 4 ure vožnje do Splita in potem še kakšna ura s trajektom.  :o Oh, ko bi se lahko kar prestavila tja in ne bi bilo vmes te vožnje ... sicer pa ja, danes še imam psihoterapijo, potem pa si bom še parkrat prebrala prejšnje zapise v tej temi, ki so polni dobrih nasvetov in idej za spoprijemanje s strahom med vožnjo.

Slavka in vsi ostali - zaupajmo vase in zgradimo v sebi svojo notranjo moč tako, da se vedno znova soočamo s svojimi strahovi - to je edina pot do popolnega izboljšanja!  :pomezik:

Lep dan vsem

 :oki: 

Maycha  :rozicodam: veš, da bo šlo...tako meni, kot tebi...mene je včeraj bolj "zvijalo" kot danes...danes grem pač na avtobus in bo kar bo...tudi mene čaka vmes vožnja s trajektom, kar še poslabša položaj, ker mi je na ladjah rado slabo  :o Bom pa  vzela še tableto proti slabosti za vsak slučaj  :kiselnasmeh:

Želim ti, da uspešno in brez odvečnih skrbi prideš na Šolto...tam pa na off  :vrocina:...uživaj v dopustu, ne razmišljaj o vožnji domov  :nehvala:, temveč se raje prepusti sončnim žarkom in šumenju valov....razvajaj svojo romantično dušo  :rozicodam:

Objem  :poljubnjej:

Punci depro in ankso doma pustit zraven nimata kej iskat, mpžgančke na off samo uživajta pa pazita da vaju  :sunny: ne opeče preveč. :zvizgam:

Slavka - srečno pot in hvala za vzpodbudne besede  :rozicodam:  Uživaj na Danskem, verjamem da bo vse dobro!  :oki:

_LiMoNcA_ , hvala tudi tebi!  :oki:

Maycha ,uživaj kar se da! Probaj se izklopit! Srečno punca!  :rozicodam:

julija30, hvala ti  :rozicodam:  Bom stisnila zobe ...  :sesmejem: :sesmejem:

Maycha...drži se, misli na vse lepo in se nične sekiraj, saj kot sem prebrala so vsi tvoji
sopotniki seznanjeni s tvojo težavo in imaš v njih podporo...zato nič bat... :oki:

Uživaj na morju še zame.... :jadralec:

tojaaaa   :poljubnjej:

...ja, najraje bi se že vsedla v avto in se kar peljala...to pričakovanje me dela najbolj nervozno grrr  :seznojim:

...in ta neučakanost in dvom ali bo vse v redu....to jemlje energijo in me dela anksiozno... :o

No, saj bom močna...moram biti, ker vem da je to lahko en velik korak na moji poti navzgor  :happy:

...pač v glavi je ena zmešnjava misli, tesnoba dela svoje, poskuša me vrečt s tira, a se ji ne bom dala  :)
...pa ta rahel feeling nerealnosti me spet nekaj napada...to je verjetno posledica ankse in napetosti...upam no, da je to in da se mi ne more zmešat ali pa kaj podobnega ... :(

Lp

Danes imam tudi jaz ta butast občutek nerealnosti. Ja napetost in anksa delata svoje,ma se jim ne bomo pustili,ne ne.
Ej srčica ne razmišljat o temu ali se ti lahko zmeša in  te zadeve,ne ,če bi se nam hotelo zmešat,verjemi sploh ne bi vedela same za sebe,tako pa smo še prisotne in čist realne ,ker občutimo vse te občutke,preveč občutimo. Nič bat, le ignorirat jih je treba te občutke. Mene daje omotica poleg in rečem ti,jo sovražim. Ma kr hodim,pa rečem če padem me bodo že pobrali,kaj če mi. In do zdaj je bilo še vse ok,tisti občutek omotičnosti in nerealnosti je najhuje. Veš hodim čisto naravnost me nič ne zanaša,samo občutek je tak kot da se vse maje. Stres,napetost ,to je to!
Nič bat,kr pogumno!!!!
 :rozicodam:

julija30 ... zlata si, kako znaš lepo napisat in pomirit človeka  :rozicodam:

Ja ... hudo je to, ko smo tako senzibilni ... :-[ ...in včeraj na psihoterapiji sva s terapevtko ugotovile, da je pri meni problem v tem nenehnem nadzoru, ki ga imam nad svojim počutjem, nad svojim življenjem...nenehno imam kontrolo nad situacijo, v kateri sem in vedno se želim nekako izkazati v najboljši luči, zato pogosto skrivam svojo tesnobo in se delam kot da mi nič ni...to je seveda napaka  :unsure:

Uh, koliko sem že naredila in koliko še moram...čutim, da sem komaj nekje na polovici poti...

ja ,ja skrivamo svoje občutke  in jih tlačimo nekam globoko v sebe.Pred vsemi hočemo izpasti ok,super,oh in sploh,pa to ni prav. Eni rečejo in zinejo vse,me smo pa tiho in se delamo da nam je prav in lepo. Ma ne treba je drugače začet delat.
 Eni jamrajo kako jih to boli pa ono boli,jaz pa tiho in trpim,komu na čst? Sem zaradi tega boljša? Za druge morda,jaz pa se sesuvam zaradi tega.Sebe je treba postavit na prvo mesto.

Glede nadzora ja se strinjam,vse mormo imeti pod nadzorom,vsa svoja občutja,nadzor nad situacijo in vsem,to ni prav. Mislimo da če nas ne bo da se pa ne bo nič naredilo,da bo sveta konec? Ne ,ne smemo tako mislit,pa naj še drugi kaj naredijo namesto nas. !!!

Drži se,pa javi se.
 :rozicodam: :)

Tako je, julija30  :oki: ...anksiozni ljudje imamo kopico skupnih psiholoških lastnosti ...

Mogoče pa je včasih ta nadzor in občutljivost tudi prednost in ne samo slabost ...  ;D

Ja veš jaz tako to tudi jemljem kot dobro  in ne kot slabo,samo ti butasti simptomi nam žrejo živce! ;)

Bomo preživeli!!! :rozicodam:

Tako je, julija30 ...ti butasti simptomi ja...ko razum hoče eno, telo pa vedno prevlada in laufa po svoje!  :seznojim:

Upam, da bo tega jutri pri meni čim manj... :unsure:  .....malo me že grabi anksa.....  :(  Res bi najraje zdaj ta trenutek zaspala in se zbudila komaj jutri zjutraj že na morju!  ;D 

Držite pesti zame...morda bom že jutri taki čas slavila v sebi svojo zmago - in občutki bodo podobni zadetku na lotu ... zagotovo! :):)

Lp

Pikica zlata ,držala bom pesti zate,močno,močno. Čuvaj nase,probaj pozabiti na to hudičevo ankso.
Probaj!!!!  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: Drži se in imej se lepo!

Maycha samo sprosti se,razmišljaj pozitivno ne pusti da ti dopust uničita depra in anksa  :ne:

 :rozicodam:

Joooj, hvala, zlati ste  :wav:

Se bom potrudila in se nekako dogovorila z ankso naj ostane doma, ker nekam hudo sili zraven  :sesmejem:

Ma tudi doma ne sme ostat ,najboljš je da ji razumljivo poveš,da ona nima kej pri tebi iskat,da je ne maraš in da naj za vedno izgine iz tvojega življenja in naj se ne vrača nikoli več!!!!! Amennnn!
hehe
Teko je ,vem,probaj se sprostit! Ne mislit na ankso,pozabi na njo. Sprosti se in uživaj. Reci si nič mi ni,nič mi ni,in kar pojdi ,normalno,kot takrat ko si bila ok!!!!! Držim pesti srčica res!!!!! :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :oki:

Evo, jaz sem pa preživela vožnjo na Dansko...gor 22 ur, z dvonadstropnim avtobusom, ter 1 uro trajekta....nazaj 20 ur, a zelo neudoben avtobus  :o
Sem pa prvič v vsej moji "anksiozni karieri" preživela vožnjo brez občutka, da bi najraje zbežala iz sedeža....še celo predor skozi Karavanke sem prenesla brez težav  :clap:

Jutri pa na Krk  :vrocina:...potem pa 12 dni ne mignem nikamor  :sesmejem:

Slavka :oki: sem vesela zate.da nisi imela nobenih težav :clap:
Na Keku  pa možgančke na pašo,in pazi da te ne opeče preveč  :sunny:

slavči :oki: :oki: :oki: :ohoho: :ohoho:

moj dopust se tudi že počasi bliža...in že me malček spreletava.... :A) :zvizgam:

še tri tedne...pol pa morje......mislim da bom ankso na krilo od aviona privezala, če to preživi pol pa lahko sedi zraven mene na plaži.... :P :sesmejem:

pametna ideja! s tem da pazi, da narediš tak vozel, da se med potjo zagotovo zrahlja ... :pomezik:

Hoylaaa vsem  :rozicodam:

Slavka, zate pa bravooooo  :clap:  Vse čestitke za pogum in hrabrost  :clap:

No, tudi jaz se javljam po prelepem tednu na Šolti. :) Krasno je bilo. Vožnjo sem prestala, od vseh simptomov je bilo prisotno "samo" tiščanje v prsih. Sicer me je to begalo in žalostilo, ampak sem bila v sebi vendarle ponosna, ko sem stopila s trajekta na otoška tla.  :)  Potem me prve dni dopusta ni nič tiščalo v prsih, v drugi polovici pa me je spet začelo. To zoprno tiščanje mi je malenkost jemalo voljo in tisto sproščenost, ki bi jo morala čutiti ob tako prekrasni naravi in zeleno-modrem morju.  :(  Misli, ki so se mi pojavljale so bile značilne za mojo anksioznost - "da mi ne bi prišlo kaj hujšega in ne bi imela pomoči pravočasno na dosegu".
Sicer pa sem nekje globoko v sebi vseeno ponosna in vesela, da mi je uspelo - brez da bi morala poseči po Lexaurinu.

Hja...edino tole tiščanje v prsih me jezi, bega, muči ... še zdaj me drži.  :seznojim: :'(

Lep začetek novega tedna vsem :)

Maycha...tole je pa za veliko pohvalo.... :clap:

Maycha  :rozicodam: na koncu se je vendarle vse lepo izšlo, ne? Sva si zelo podobni, opažam... vnaprej en kup skrbi, a brez potrebe  :kiselnasmeh:
Glavno je to, da sva obe zmogli  :oki: in brez dvoma, da bodo tudi vnaprej vajeti v najinih rokah in to vedno bolj čvrsto.
Objem od mene  :poljubnjej:

toja in Slavka  :rozicodam:  :poljubnjej:

Resnično je bilo potrebno imeti veliko volje, energije, poguma, moči, vztrajnosti ...kar je ljudem brez anksioznosti ob odhodu na dopust samoumevno. Prav zaradi porabe energije sem bila tako zdelana včeraj, ko sem prišla domov, da sem z močnim glavobolom samo še padla v posteljo in spala 12 ur brez da bi se zbudila. In še danes čez dan sem veliko prespala.

In res je, glavno da sem zmogla, to mi je v ponos. Šla sem in to sem se tudi sama zavestno odločila.
Sem pa veliko videla, naplavala sem se v kristalno čisti vodi, lepote Šolte so mi dale inspiracijo za nove pesmi in lepo sem porjavela ...  :) :)

Slavka, res sma si podobni, ja. Te zelo čutim prek tvojih zapisov, veš... in ja, vajeti držima trdno, ne dopustima da vajeti prevzame tesnoba!

Pa lahko noč in miren spanec :)

Maycha  :poljubnjej: tale je zate, rožica moja  :-*

Iiiiiiiiiiiiiiii, hvala Slavka!  :rozicodam:  Kako lepo je, ko se tako razumemo in čutimo med seboj, čeprav se ne poznamo ...   :srce-utrip:

moram se pohvaliti...do odhoda na dopust me ločita še dva dneva in jaz sem popolnoma cool, nič straha ni skrbi, vse že imam pripravljeno sam v potovalko še dam.....upam da tako tudi ostane.....
 :oki:

pipi,  :oki:  Zagotovo bo vse dobro!  :rozicodam:

Pipi ...SREČNO POT....uživaj in imej se lepo.... :-* :rozicodam:

Slavka, Maycha in Pipi! :rozicodam:

Slavka in Maycha, vse pohvale za vaju, da sta premagali strahove.

Pipi, tebi pa želim srečno pot in uživaj na dopustu.

Ja, tudi jaz se soočam s to problematiko, ampak za razliko od vas, ki se samo bojite in potem, ko greste v situacijo, je vse OK, pri meni pa do sedaj ni bilo ravno tako.

Pri meni pa je bilo hudo tudi na morju in smučanju in sem imela čisto pokvarjene počitnice oz. dopust. Simptomatika je bila prisotna in prehuda in res že dolgo nisem bila ne na morju in ne na smučanju.

Letos pa se mi stanje precej izboljšuje in sem načrtovala, da bi šla s T. za par dni na Krk, ampak sem si potem premislila. Po posvetu s psihoterapevtko sem se odločila, da delam rajši manjše korake, in sicer malo daljše izlete in se na ta podvig odpravim naslednje leto.

Pri meni je tako, da je zame lažje, da delam postopoma in ne vse naenkrat, ker potem tega ne zmorem. Sem pa vesela že teh mojih korakov, ki jih delam sedaj, ker je bilo to prej pri meni misija nemogoče.

 :clap: :clap: odlično, Janja  :rozicodam:

evo me nazaj.... :rozicodam:

Panika me je obiskala 2 uri pred odhodom in v moji glavi je bilo da ne grem nikamor. A se nisem dala, zdržala sem preživela in se imela super fajn.
Ko smo prispeli v Grčijo sem vzela en helex in šla spat, bila sem izmučena 10 ur vožnje do Frankfurta + panika vsake toliko časa.
 Ko sem se naspala sem bila kot nova in dopust je bil enkraten.

Nauk te štorije ne smemo se predat treba je kar skočiti in potem mine.  :oki:

Pipi  :clap: ti obvladaš  :oki:

slavči , hvala :rozicodam:

ko bi ti vedela kako me je zvijalo, potila sem se kot, da sedim v savni, driska, slabost ni da ni...... :zardevam:

sedaj pa sem ponosna sama nase  8)

pipi  :wav:

...so mi zelo poznani občutki, Pipi  :P  Ponosna si pa itak lahko nase...v vsakem primeru  :oki:

jaz sem bila letos prvič na trajektu ... to je bil zame cel podvig, velika stvar (panična motnja) ... za nameček pa me dajejo še te slabosti na barkah in vseh premikajočih se rečeh ... so mi vsi govorili, da se nič ne čuti oz. tako malo, da človek čist normalno funkcionira gor ... pa ni blo tako ... vrtoglavica se je začela že predno smo sploh štartali (se pravi, da ladja še ni plula), pol je ratala pa še večja frka u glavi :o
že itak sem prej bla zelo nervozna (ko čakaš tam v vrsti za z avtom zapeljat gor na trajekt), tk da je po moje bla kombinacija slabosti (ki ne nisem čutla v želodcu, ampak v grlu), zelo neprijeten občutek v glavi-vrtoglavica in še strah. najbolj me je matrala glava, s tem, da sem imela na obeh rokah zapestnice proti slabosti, jedla sem samo prepečenec in pa potem tekom vožnje (trajala je 4h) še ingver->to je super zadeva proti slabosti!! ... najhujše je blo, ko je ladja izplula in se je obračala, to mi je v glavi nardilo reakcijo in dragemu sem že rekla, da bom padla skup (na srečo nisem!!), ampak čisto tak občutek je bil, parkrat me je tako oblilo ... po slabih 15ih minutah vožnje sem vzela Lexaurin (3mg), prijela sem se dragega in počasi je tekel čas ... sredi poti je blo že boljše, ampak sem mogla bit na miru in gledat sem mogla ven-v daljavo (ne dol v vodo ob trajektu!!), da se je lažje prenašalo ... pa če sem glavo nasplonila kam oz. si podpirala vrat je blo boljše ... ko sem med vožnjo šla na WC sem rabla spet pol ure za delno pomirit center za ravnotežje
tega ne pišem, da bi koga prestrašla, to sploh ni moj namen, samo delim izkušnjo ...
priznam pa, da so se mi 4 ure zdele kot 3h, kar je še vedno dolgo, ampak sem zgleda pričakovala, da se bo še bolj vleklo
dobro se je zamotit s čim (jasno v takem stanju ne moreš jest, brat itd.), lahko pa se s kom pogovarjaš in lahko zamotiš sam sebe z razmišljanjem o čem drugem (vožnja nazaj je bla lažja, ker sem imela o veliko lepih rečeh za razmišljat ... sem podoživljala dopust)
na poti tja sem morala 1x do WC-ja, to je bla muka, ker takoj ko sem vstala in začela hodit, je blo v glavi še bolj adijo in se mi je ful vrtelo ... na stranišču sem po hitrem postopku opravla in šla po obrokih nazaj do sedeža, pa še to sem se skoz držala dragega
za nazaj mi ni blo treba do WC-ja, sem se prej pripravla -> šla odtočit, ko smo še čakal v vrsti z avti, pojedla Lexaurin cca. pol ure predno sem stopla na trajekt (sem prej poskušala s parimi tehnikami sproščanja, pa nč ni nucalo ... kot da misliš eno in telo odreagira čist kontra od tega), nisem skoz sedela v avtu in čakala da zapeljemo gor, ampak sem malo hodila - to tud mičken sprosti, pa zamislila sem si vse kaj in kako bo potekalo če..... ker pol se počutim bolj sigurna.
sama tega ne bi zmogla ... vem, da se niti odločila ne bi za it na trajekt sama ... mi je pomagalo tudi, da sma se s fantom zmenla kam se vsedem in da on pride takoj ko parkira in za vsak slučaj sem mela še telefon prižgan ... vse skup se čuje pretirano, vem, ampak če mi takrat olajša za tri mišje laske - sam da mi!!
uglavnem, dobro je bit pripravljen ... ne pa delat prehude scenarije kako bo, ker tolko kot je možnosti, da ne boste ok, je tudi možnosti, da boste! moraš it, da vidiš :) potem veš kaj ti pomaga in naslednjič se tega oprimeš in gre, počasi gre! lahko pa da boste na trajektu uživali ... veliko jih!

Zdravo. Vem, da je tema stara, ampak me je “zasrbelo”… Tudi jaz imam probleme s tem; na enem mestu sem že opisal, kako sem se, predvsem psihično, pripravljal na daljšo pot z avtobusom, nakupil že vse in se dva dni kasneje premislil. Mislil sem, da bo bolje, ker sem se rešil skrbi, ampak potem sem zelo obžaloval. Mislim, da je to vplivalo na skoraj celotno razpoloženje tega leta, ker sem izgubil voljo za nekatere stvari.

Kasneje sem malo bolj podrobno analiziral tok misli (vse je v glavi!) in spoznal naslednje miselne procese, ki me ovirajo pri teh in tudi nekaterih bolj samostojnih odločitvah. Pri psihologiji smo se učili, da obstajajo 4 faze: zamisel, namera, odločitev in izvedba. Jaz sem padel nekje pri 3. fazi. Naj povem, da sem enake misli imel že pri 2-3 potovanjih, ko nisem šel sam,  a sem potem vseeno šel in vem, da bi kasneje obžaloval, če ne bi šel:

 - sprva navdušenje nad potjo, vznemirjenje, da bom sam nekaj naredil zase;
 - nekaj dni, tednov kasneje navdušenje zamenja trema, tesnoba, skrb-kaj je potrebno pred tem še narediti (kaj kupiti, urediti zavarovanje ipd.);
 - nato skrb, kaj bi lahko šlo narobe;
 - nadalje možni scenariji v smislu kaj bom jaz imel od tega izleta/potovanja.  Če do zdaj nikamor nisem šel sam, ali bo res to TO? Saj navsezadnje, ko pridem nazaj domov, bo vse isto, kot prej. To potovanje je ena sama skrb in živciranje, komaj čakam, da mine;
 - strah pred dolgo vožnjo (kaj če me prime na WC, mi je slabo…);
 - nato zamisel, da vse skupaj odpovem (ponavadi 1-2 dan pred odhodom). To se je zgodilo pri zadnjem poskusu, ostala dva (eden je bil služben, drugega pa sem plačal 1 mesec nazaj-s kolegi) pa sta uspela oz. sem potem šel.

Sem brez družbe in prijateljev, s temi kolegi nimam več skoraj nič stikov (tudi moja krivda-lahko bi kdaj poklical, samo se mi ne da-nazadnje smo se videli letos januarja+starostna razlika zgleda, so enih 10 let starejši, eden od njih je spet skupaj s punco, drugi ima družino…), je pa res tudi, da nimamo podobnih interesov  Zato se zdaj poigravam z idejo, da bi šel na eno potovanje z agencijo, sam.  Edina možnost, da gre kdo z mano je oče, samo on si po eni strani želi, po eni pa omahuje. Problem je, ker nimam pojma, kako zgleda potovanje z agencijo, očitno je kot ena ekskurzija s šolo. Strah me je, kako to zgleda, pa, kako bi bilo, če bi šel sam, saj ima tam verjetno vsaj koga (moža/ženo, sina, prijatelja). Ne bi rad bil vsiljiv, po drugi strani pa si ne želim kakih opazk, češ. glej ga, kako se drži zase. Eno so vodeni ogledi, problem pa bi bil, ko bi imeli prosto, ker ne vem, kako bi se znašel. Imam izkušnjo iz srednje šole, ko smo šli v Rovinj in smo imeli prosto, jaz pa nisem imel nobenega in sem ene 3 ure hodil gor in dol zraven avtobusa. Poleg tega je tu seveda še lanska slaba izkušnja o odpovedi… Zato se sam tem idejam o "kam iti" kar posmehujem... Res, včasih se počutim, kot da bi imel lisice na okončinah, imam vse pogoje, da uresničim, kar si želim, ampak da me nekaj pritiska navzdol. Če se izrazim po eni nogometni igrici: moj CA (current ability) je daleč od PA (potential ability). Dejansko res rabim, da me kdo brcne in porine nekam.

Tako sem govoril, in se olajšal (in nič naredil)  :laughing:

Jaz bi po lastnih izkušnjah predlagal takole. Naj bo čas za priprave čimbolj optimalno preračunan. To pomeni čimkrajši, vendar dovolj dolg, da lahko vse narediš. Vsako zavlačevanje odhoda pri meni povzroči sam nepotrebno živciranje, pa strah, kaj če se zgodi to, pa to..... Če imam preveč časa za pakiranje pa pride misel, da sem kako stvar morda pozabil, pa moram spet vse zlagat ven in preverjat..... Tako nekako. Skratka, priprave naj bodo hitre in učinkovite. Cilj potovanja - pa naj bo res nekaj takega, kar te močno privlači. Nekaj, kar si res močno želiš videti, doživeti. Ker potem morda ne utegneš toliko razmišljati o tem, kaj bi lahko šlo narobe.
     Sam bi lahko omenil samo še tole. Ko na kakem vodenem izletu vodič razglasi uro pavze in prosto za vse. Strah, da se bom izgubil v tujem mestu in ne bom znal nazaj do avtobusa. Zato se vedno na izletih držim prijateljev kot klop.
     Aja, moj brat mi ponavadi ne da nič časa za paniko, ko me povabi kam na izlet. Ker razglasi, da gremo čez nekaj ur, ali v najboljšem - najdaljšem primeru naslednji dan dopoldne.

Dosti sem nakladal. Fertik.


Poni