FORUM Nebojse.si

Res, da momentalno nisem v depresiji kot neki duševni motnji, vendar sem sila žalostna in zato pišem v to rubriko, ker so moji občutki še najbolj podobni temu, imam pa konkretne razloge, da tako čutim.

včeraj je moj fant zvečer prišel k meni, ker sva popoldne že govorila in pojma nisem imela, da so ga neke moje besede baje prizadele. Ker sem rekla, da mi govori tako, kot da ni dal v življenju še nič skozi. Ni razumel konteksta. vem, da je dal marsikaj skozi, ampak rekla sem, da govori, kot da se to ni zgodilo, ker se mi je njegov pogled in razmišljanje zdel identičen mojemu pred mojo prvo duševno krizo. Ampak življenje je mene prisililo, da sem spremenila svoje strategije za doseganje uspeha. Forsirati več ni šlo. Iz občutka vsemogočnosti in da če bom res močno želela pa nekaj bo tako, kot si bom zamislila, sem prvič doživela občutek ranljivosti in občutek nemoči. Na star način ni več šlo. morala sem spremeniti strategije. Zvečer sva se pogovarjala in rekel je, da on mene sprejema z vsemi pogledi, četudi so drugačni od mojih, da pa imam jaz problem, ker njega ne znam sprejeti v njegovi fundamentalni obliki. V osnovi tisto, kar njegova duša je. Že tretjič sva načela neko noro temo o spolu otroka. ne načrtujeva še otrok, valda, ampak se pogovarjava o tem, kako kod vidi. in on je meni rekel, da češ, če bi imela otroka, da ne bi bil zadovoljen, če ne bi bil sin. Zdaj pa naj mi nekdo pove, kako naj jaz načaram sina. seveda sem mu razložila, kako zadeva poteka po logiki x in y kromosoma in da moški gen določa spol, ker ženske damo lahko le x, moški x ali y in xx je punčka xy je fantek. Potem je on zagovarjal neko svojo ezoterično razlago in sicer, da če je moški res pravi moški in ženska res dovolj nežna, potem bo fantek, v nasprotnem primeru pa bo punčka. rekla sem, da mislim, da ta teorija ne zdrži vode in da je to meni približno toliko res kot če nekdo reče, da če imaš mrzle roke si ljubosumen. on je bil že popoldne užaljen, ker ne spoštujem njegovega prepričanja z ezoterično razlago, ki njemu nekaj pomeni in v kar verjame. Že tretjič sva se topogledno zapela.

Povedala sem mu že prej, da ga imam rada in da mi največ pomeni partnerstvo z njim, čeprav morebiti brez otrok (pa imam rada otroke in ljudi na splošno obožujem, obožujem mojo drago nečakinjo, obočujem otroka s katerim delam 6 let in je zrasel v pravega mladostnika, obožujem otroke ne glede na spol in ne glede na to čigavo so, zaščitniška sem do teh bitij), ker iz moje strani pa ne bi bilo odgovorno se spuščati v tveganje načrtovanja otrok, če nimam iz nejgove strani nekega soglasja s tem, da bo v vsakem primeru vse o.k.. Menim, da ni nič narobe z željo, vendar vsak otrok mora biti sprejet in ljubljen iz strani obeh staršev, sicer je to lahko povod za precej hude srčne rane tega bitja in kot odrasli smo jih dolžni zaščititi. pa naj mi bo partnerstvo v osnovi glavna prioriteta, če bom imela otroka kdaj, ga bom že iz osnovne dolžnosti in odgovornosti zaščitila. In ni bil sposoben reči, da bo vse o.k. in da naju v primeru, da bi bla punčka ne bi kar zavrgel. a ni to noro? tako tveganje je absurd.

Pa da ne bo razumljeno napak. To je fant z ogromno fenomenalnimi lastnostmi. vendar mu le na tej ravni kar zadeva človeškosti mal očitno sfali. ne zna sprejemati življenja takega kot pride, se mi zdi.

Zelo ga čutim, zelo ga razumem, vem od kje izvira marsikaj, kar ga zadeva, pripravljena sem ga podpreti, ogromno sposobnost prilagajanja imam in za človeka, ki mi ogromno pomeni, sem pripravljena storiti skoraj vse. ampak nekje so meje. ko želi od mene tisto, česar mu ne morem zagotavljati, me to frustrira. In sem razočarana, ker sva o teh stvareh govorila 3x in vedno sva ostala vsak na svojem bregu. saj pravim, ne vem, če bom sploh kdaj imela otroke, vendar če se bom kdaj v to spustila, bom rabila občutek, da lahko verjamem, da bo vse o.k..

Lahko bi naštela ogromno zadev, kjer sem se in kjer bi se še bila pripravljena prilagajati njegovim željam od banalnosti, kot so barva las, pa še kaj o čemer ne bom pisala itd. In ja, ker je vizuelec, da dam nase hudiča pa pol, kar ima rad in se mu dopade, ampak....in ja, da bom jaz kuhala itd. stara šola, popolnoma. ni panike, karkoli, to sploh ni problem. ker mi je on do te mere všeč, da bi mi bilo to pravzaprav v veselje, ampak...

nekje so meje, meje mogočega. in slednje predstavlja pri meni hudo tveganje.

govorila sva tretjič. dobila sem en hud glavobol od joka in vsega tega stresa v pogovoru. mislila sem, da mi bo končno odleglo, prepričana sem bila, da mi bo počasi spustil čevelj. pa ga ni. in kaj naj počakam naslednje tri tedne, ko bo spet udaril ven isti problem in iste debate, jaz pa sem po vsakem takem pogovoru bolj izčrpana in postajam malce neutolažljiva. nisem več srečna, sem pomislila. pogovorila sem sae z bratom in njegovo punco. drugačna sta od mene, druge zadeve sem jaz pripravljena kot sta onadva, ampak....ne vidim izhoda, izgubljam voljo in upanje, da bo vse o.k.

poklicala sem ga, hud glavobol, vzela prej tablet za glavo, ki ga vzamem 1x na dve leti, da lahko zaspim, če tako pride. hotela sem nekaj spremeniti nekaj doreči. nisem se hotela poučtiti ujeta v ta odnos, da sem spet padla na finto, prepričana, da sem ga sama tu spet polomila. A nisva o tem že govorila, mi pravi. oprosti, ampak jaz ne vidim temu konca. razmisli, kaj je prav za naju. ne vem, če sem prava. ja, ampak imam te ful rada. ne vem, kako bo s tabo, ko imaš take poglede na svet in na življenje, skrbi me. Rada bi bila tukaj. in bom tukaj. rečem.

že na samem začetku sem se mu zdela o.k. in hotel me je za prijateljico, ampak pozneje sva se zaljubila, pa se je začelo dogajati. tisti njegovi korak, ko mi je povedal, da sem mu všeč, je bila zame zelena luč, da sem lahko aktivirala svoje čara. od tam naprej je vse lahko. prej pa ne bi zbrala ne volje za to in ne samozavesti. potem je bila vse le še neka prijetna igra.

ob hudem glavobolu včeraj in občutku, da ne zmorem tega in da rabim mir, sva zadevo razrahljala. kaj sva zdaj? prijatelja torej? jap. še vedno čutim isto do njega. še vedno ga imam enako rada.še vedno bi rada bila tukaj zanj in bom. želim si, da bi me vedno znova poiskal, ko bi tako hotel.danes se vidiva.

ampak počutim se varno. manj me frustrira. rabim malo prostora. iztrošena sem od tega odnosa. občutek, da bi zanj vse naredila, pa še ni dovolj. zahteva nemogoče. to me ubije. ne smem biti tako naivna. moram biti odgovorna. itak pa nimam nobenega drugega smisla. itak nimam nikogar, ki bi ga imela bolj rada. zato bom zanj tu.

sem pa dobila še eno ornk klofuto danes: mail, da imam najbrž pa kak mesec da diplomiram. diploma mi je stala zadnje tri tedne. obupna sem. to bo zdaj moja prioriteta. ta moj dragi prijatelj oz. fant,ki ga imam rada, me bo v tem podprl, vem. in bom diplomirala v roku, sem se odločila.

nazadnje sem šla iz veze v vezo. to se mi še ni zgodilo. v začetku me je ful polnil odnos z njim. dokler nisem prišla do tega spoznanja, da gre za misijo nemogoče: daj vse, pa še ne bo nikoli dovolj, oblikuje me kot plastelin, nakar postane brezkompromisen tudi tam, kjer mu ne morem dat nobene garancije, da lahko naredim, kot bi želel. To me je pobilo. izpraznilo.

Zdaj sem morda izpostavila veliko slabih in resnih zadev, verjemite pa mi, da ima ogromno kvalitet, sicer ne bi imela veselja se sploh toliko truditi in pretegniti zanj.

maja

Probi mu razložit, da genetika nima veze s tem kok piva spiješ in kolk kosmata jajca maš - oz. da majo tud največji mamojebci hčerke; včasih tudi po več njih.  :)

Maja!

Niti ne vem, kje naj začnem, ali na sred, ali tam, kar mi je najbolj padlo v oči, ali z očitkom, da ne vem zakaj imamo prijateljstvo, da se dobimo na kofetku, kjer bi lahko bolje svetovala, vendar, če želiš na forumu razglabljati o težavi, magari v smislu "večih odgovorov", potem prav, čeprav,....  :(

Skratka, bom kar začela s citati:

in on je meni rekel, da češ, če bi imela otroka, da ne bi bil zadovoljen, če ne bi bil sin. Zdaj pa naj mi nekdo pove, kako naj jaz načaram sina.
 :mah:

Men je to GROZNA IZJAVA! Lahko ga hvališ kokr češ, lahko ti govori, da imaš ti probleme z dojemanjem njegove duše (čeprav niti ne vem, kaj je hotu s tem povedat), ampak to je men nonsense!!! Če bo punčka, jo boš utopila? Jo boš obdržala, in bo on šel? Boš delala splav? Bolano, sori! Mislim, da ima on fundam.... umske probleme!

Vem, da boš rekla na tole, kar bom zdj napisala, da ni isto, je pa prekleto slično; tudi Hitler je hotel imeti čisto raso, visokih blond arijcev, čeprav je sam bil pikolo črni židek! Kdor ni zadovoljen s sabo, se v bistvu s takimi izjavami, kak avto oz. pardon otroka bo imel, ali sovraži sebe, ali pa tebe in otroka, ker s takšnim načinom mišljenja, da bo otrok ohranil njegov rod s priimkom (drgač ne vem zakaj taka misel), ne upošteva tebe kot subjekt in sta oba z otrokom vred njemu objekt: ti kot rodilo in otrok kot nasledilo rodbine!

Kaj pa če bo sin? Slep? Ali s cerebralno paralizo? ALi pa bo zdrav deček in se bo čez čas, morebiti ponsrečil? Ostal ožgan, paraliziran, prizadet, moten, poškodovan?

Kaj če si bo hotel spremeniti spol in bo namesto Alana postal Aljana?

Kaj če bo punčka in bo čez čas spremenila spol in bo potem le zdrav deček; pač ne bo Eva in bo Adam?

Veš, človek - starš sprejme otroka kakršen je; vse ostalo je v nasprotju, kar si napisala V osnovi tisto, kar njegova duša je in njegovo izjavo o sebi, kot pravi on tebi o sebi.

To je fant z ogromno fenomenalnimi lastnostmi. - možno, vendar to kar praviš, pa nisem slišala prvič, je uiber nefenomenalna lastnost, že zaradi tudi drugih zadev, ki si jih predstavila v drugi temi, glede njega oz. njegovega dojemanja veze ipd.

S tema dvema stavkoma spodaj, si popolnoma kontruješ v tisto, kar vidiš in tistim, kar bi rada verjela, pa globoko v sebi veš, da ni prav:

In ni bil sposoben reči, da bo vse o.k. in da naju v primeru, da bi bla punčka ne bi kar zavrgel. a ni to noro? tako tveganje je absurd.

in

Pa da ne bo razumljeno napak. To je fant z ogromno fenomenalnimi lastnostmi. vendar mu le na tej ravni kar zadeva človeškosti mal očitno sfali.

 :o

dokler nisem prišla do tega spoznanja, da gre za misijo nemogoče: daj vse, pa še ne bo nikoli dovolj, oblikuje me kot plastelin, nakar postane brezkompromisen tudi tam, kjer mu ne morem dat nobene garancije, da lahko naredim, kot bi želel. To me je pobilo.

ZAKAJ? Za to spoznanje, bi morala biti vesela!!! Bolje danes, kot kasneje! Z njim se bo ujela edinole takšna punca, ki mu bo na vse rekla "ja", ko jo točno tko kot si rekla oblikoval kot plastelin, ko mu bo rojevala otroke kot Victoria Beckham po tekočem traku, dokler ne bo prišel sin, ipd.

Majči, je to ljubezen? Z njegove strani? Mislim, da že veš odgovor.

In kokr kol ga boš zagovarjala in si ne boš hotela priznati, da ima on probleme oz. če jih nima, jih maš pa ti zaradi njega, toliko bolj boš postajala izpopolnjen plastelin, vendar ne pozabi.... če preideva na glino.... četudi jo dolgo časa piliš do popolnosti, se enkrat vse masa sesuje na vrtiljaku in ostane samo še en zmazek.

Zdaj sem morda izpostavila veliko slabih in resnih zadev, verjemite pa mi, da ima ogromno kvalitet, sicer ne bi imela veselja se sploh toliko truditi in pretegniti zanj.

Ni veliko slabih, dost je ena ali dve negativni glavni zadevi, ki kompromitirata osebnost enega v vezi, ko pa se morata v vezi dopolnjevati a se ne - še država vaju ne bi poročila, ker nista v vezi enakopravna in kjer en partner drugega zlorablja (pa reč kar češ!).

Mogoče si pa v vezi zaradi neke stabilnosti? Ne prave ljubezni (do sebe zihr ne, govorila pa sem za ljubezen do njega btw)? Kajti navkljub drastični zaljubljenosti, moraš vedeti to, da ne postaneš Zeleni Jurij!!!

V pravi ljubezni
*sprejemaš partnerja takšnega kot je, sploh, da ne govorim o duševni motnji, ki jo imaš in jo nadzoruješ
* v pravi ljubezni sprejmeš svojo družino takšno kot je (ti+on+otrok)
* v pravi ljubezni so kompromisi, prilagajanja in dajanja - obeh
* v pravi ljubezni se duša lahko razvija v oblak zadovoljstva
* v pravi ljubezni pišeš poezijo o sreči

LPS :rozicodam:

hvala obema.

sofie, prav imaš. mislim, da sem se prav odločila in zadevo prekinila. bistven problem: človek ne zna sprejemati življenja takega kot je z vsem, kar lahko pride. popolnoma sem pozabila še na vse te možnosti in zaplete, ki si jih omenila, torej ne le spol. ful mi je žal, da se je moralo vse to zgoditi, ampak temo sem odprla, ker rabim druga mnenja, ker nočem biti slepa, ker nočem živeti v razmerju, kjer so mi dejansko umrle sanje. to se je zgodilo prejšnji konflikt (kot sem rekla za sabo imava na to in temu podobno temo že kake 3 ali 4 konflikte) in takrat sem imela spet cel kup enih zopernih težav.

zdaj sva v fazi, ko se še nekako razhajava. oz. nisva več par, ampak jaz mu še kar nekako izkazujem svojo naklonjenost in predanost v besedah. skušam ga potolažit, da ni veliko zgubil, da bom vedno tu. bom ali ne bom? in v kakšni obliki? nekako že, najbrž. zdaj sem vpletena. skrbi me. nočem, da potone glede na lasten način razmišljanja. upam, da bo zbral energijo in pogum, da ko ga bo življenje res pritisnilo v kot, da kaj spremeni. da ne bo potonil z vsemi temi prepričanji.

Sofie, spomniš se, kaj sem vama z Danijem prej govorila in kakšne so bile prve krizice na vidiku. kje je bil problem. drugje. bil je moj feeling, da ne vem, če me začuti, če ve kdo sem in če ga kot taka zanimam. ali me želi le preoblikovati v neko svojo predstavo, punco, kakršno si želi. in na smrt sovražim, ko mi reče "punčka". Nisem punčka. Maja sem! In nora postajam na komad: "Rad bi te spoznal" od Jana Plestenjaka. Točno to, želela sem, da me spozna in sprejme. Me ima rad takšno kot sem. zdaj pa sem jaz tista, ki baje njega v fundamentalnih lastnostih ne sprejemam.


Rabila sem ogledalo. hvala sofie, ker si mi ga dala. In matheu prav imaš. veš, pravijo, da če nosiš škornje med seksom, da bo sin, haha. se hecam.

kaj mi je všeč: všeč mi je bila njegova energija, všeč mi je bil njegov jaz. všeč mi je bil način, kako se nosi, njegova notranja drža. všeč mi je bilo, da ve, kaj hoče. všeč mi je bilo, da ni bil en navaden ritoliznik, ki flirta z vsako žensko, ampak je bil malo bolj kritičen in manj dostopen. in znal je biti tudi prijazen. in zahteven hkrati. to mene pač privlači. upala sem, da me bo videl. da me bo želel spoznati. da me bo razumel in da me bo sprejel.

Kar zadeva mojega duševnega zdravja pa: od partnerja ne rabim veliko. mislim, da sem po petih letih učenja toliko profesionalka v obvladovanju teh zadev, kolikor glede na naravo težav pač lahko sem. valda me kdaj zvije, ampak moram povedat, da sem se iz lastnega dreka potegnila sama. ni bilo nobenega tipa, na katerega bi se lahko oprla. podporo sem poiskala pri drugih ljudeh. bili so trenutki, ko sem najbolj od vsega potrebovala objem, tak močan objem, pa tega nekako ni nihče niti razumel, da bi mi znal to dati. morala sem zvozit brez tega. ni bilo lahko, ampak jaz sem to storila in jaz to zmorem. tozadevno od partnerja ne rabim veliko, tko da zgovarjat se tuki na moje duševno zdravje je big shit, ker še vedno sem morala in sem znala za to nekako poskrbeti sama. od drugih rabim samo to, da verjamejo, da se bom postavila nazaj na noge, pa da me počakajo, da se to zgodi. ker se še vedno je. sicer pa delam na tem, da vzdržujem remisijo, ne mislim padat v neke večje epizode. upam, da bom pri tem uspešna, če pa kdaj ne, pa kaj naj rečem: skozi to sem že šla in se potegnila nazaj gor na noge.

sofie, ja, tudi jaz mislim, da bi že bil čas, da se srečava spet kaj. mal me je uničila zdaj informacija glede diplome. spet je rok prej, kot sem načrtovala, pa mi je diploma zdaj vmes čisto zastala. nekako sem računala na več časa. če se boš med vikendom kaj oglasila k meni na kavo in sprehod s tvojo kužiko, bom zelo vesela. veliko časa za fijakanje do lj. in nazaj itd. pa nimam, ker moram delat za diplomo. Rada te imam pa zlo, zlo.

maja

Glede duševnega zdravja sem mislila, da ti kdo kaj govori okoli tablet in načina zdravljenja, kako naprej.... če sama misliš tko, drug pa ti govori drugače - glede na to, da je bilo na začetku z njegovi strani rečeno, da mu je ql in je vse OK; potem pa saj veš...

Glede diplome - vidiš, zdj boš mela več cajta, če imata pavzo

zdaj je pa konec zgodbe  :jok:

pogovor... morala bom razjasnit sama sebi, kaj se je pravzaprav zgodilo. a sem res jaz ta, ki ne ljubi dovolj, ki ne gre preko vsega. problem je, ko je nekdo do amena brezkompromisen, ko veliko zahteva (kar je v bistvu čist o.k.), pa se prilagajam pri malenkostih, za katere vem, da mnogim niso malenkosti, ko pa je povozil moje prioritete in vztrajal tam, kjer bi jaz potrebovala en zdrav, bolj življenjski pogled na zadeve, kjer bi rabila občutek, da bo vse o.k. v vsakem primeru, da lahko vsaj upam, da bo (ker ve se itak ne), sva vztrajala vsak na svojem bregu in zato, ker ne sprejmem tega, da bi bila pripravljena tvegati nekoč, kjer bi izid "punčka" zanj po današnjih občutkih pomenil pravi dizaster za vse, sploh za njo samo in mene, potem to pomeni, da ne ljubim dovolj, da sem vseeno novodobna punca, ki ima svoj jaz in tudi kak svoj princip, da se po njegovem ne predam v celoti. prek takega pogleda na svet in prepričanja nisem mogla it- to je skregano z mojo osnovno naravo in pogledom na zadeve, pa če bom kdaj imela ali ne bom imela otroke. rekla sem že zdavnaj, da mi je partnerstvo prioriteta in nato odločitev za otroka npr. šele ali je pa sploh nikdar ne bo. ampak odločiti se za otroka pod takimi pogoji meni ne gre. in za to ne ljubim dovolj. ker da bi pa rekel, v redu, pa bova skupaj brez da se sploh spraviva kdaj čez ne vem koliko let pa v neko starševstvo, to pa ne. sin mora biti. rad bi del očeta dal temu sinu in svetu, brez tega ne bo srečen. očeta močno pogreša. jaz pa živim v družini, kjer starša brezopogojno ljubita vse svoje otroke in mi njudva in smo štirje: dva fanta in dve punce. Ne predstavljam si drugega načina kot met rad brezpogojno. do otrok sem totalno zaščitniška, kaj šele, da bi bila za nekoga odgovorna ali, da bi mi zrasel pod srcem. in potem stavek metan naprej: aha, torej ti ni partnerstvo prvo, šele nato otrok. ni razumel, kaj mu govorim. pa nama gre za povsem hipotetične debate, ampak je ta pogled zame tako pomemben, ker v njem odseva neko človeškost, neko ljubezen do ljudi ali pa je preprosto ni. in pogojevanje tako absurdnih zadev (zame) za mene ni ljubezen.

a zato ljubim premalo in če bi dovolj ljubila, ne bi prekinila razmerja, kjer imava glede pomembnih tem različne poglede? mar bi rekel, v redu, pač bova skupaj pa ne bo otrok. bolje to, kot da onesrečiš bitje, ki ni nič krivo. ma to vse skupaj je že do konca noro. če ne bi imela rada, če ne bi bila zaljubljena in če mi ne bi nekaj pomenilo, se o teh zadevah sploh ne bi spraševala. enostavno poznala bi odgovor. tako pa pač izpadem tukaj kura brez lastnega mozga.

maja

Maja, lahko ti rečem samo, da razmišljaš zdravo in trezno. veš, kam te lahko pripelje tak odnos in da ni ok, če zahteva od tebe nemogočo stvar. v precepu si, ker ga imaš rada, po drugi strani pa te spravlja v obup. sama boš morala najti rešitev, jaz ti ne smem reči, kaj naredi. vem pa kaj bi jaz naredila. svoje svobode ne bi dala, ker sem jo komaj dobila.

Sploh ne, draga Maja. Čisto normalna in zdravorazumska ženska si. Nikar se ne sprašuj o sebi. Ponosna si lahko na svojo notranjo moč, da zmoreš edino logočno in pravo odločitev - končati nekaj, kar ne zagotavlja varne in stabilne prihodnosti. Kot si zapisala - tveganje je preveliko. Sicer pa se strinjam z vsem, kar je že Sofie napisala v prvem postu.
Drži se in uspešno diplomiraj.

Ribica

Maja,

sedaj se bom jaz razpisala, ker..sem v tvojem prvotnem spisu V VELIKEM videla sebe oz. mojo vezo s fantom..preveč pd zadeva.. :pomezik:

Gremo po vrsti!
Ta stavek je meni zelo znan, saj sem mojemu večkrat omenila, sploh v obdobju mojega razpoloženjskega nihanja in depresije, ko..bi rada več dobila od njega (objem, poljub, vrtanje, moralno tolažbo.. :jok:..sem človek!), pa ne zna ali se boji. Psihoterapevtka me je potolažila, da je to normalno, sploh pri moških... :kiselnasmeh:, ker so takšne narave in da je smiselno, vedno in sploh takrat povedat na glas kaj si želimo! Pfff, meni se zdi to bedasto, ker..se potem počutim, kot en otrok, ki stalno nekaj prosi....pa kaj čem..pravi, da je to prava taktika za takšne moške! :( Ker niso bili navajeni dajati in javno razkazovati ljubezen, tega ne vedo, zato treba nekako "prosit"...

Razžalostilo me je, da tvoj si želi izključno sina in nič drugega... :nehvala:..ma dej, dej!!? Kaj smo roboti ali napravljeni za programiranje? To se mi zdi absurd, ker..imela bosta tisto, kar bo mati narava dal oz. kar bosta spočela tisti usodni dan.... :zardevam:..vsekakor, velik dar vajine ljubezni in pika!  :rozicodam: Tega naj se one zave in nič drugega, sicer pa sem se zopet videla kot ti, ko si omenila, da nemara ne bi imela otrok, ker se nekako ne počutiš..je tako? :unsure: Mene obdajajo posebni občutki pri svojih 32-letih in vem, da bi lahko ljubila in bila z nekom, tudi brez njih...moj pa ni dosti navdušen, bolj ne... :(..in to me malo skrbi..na silo in proti svoji volji pa ne bom ničesar delala, ker prav to lahko sproži remisijo oz. novo depresijo...se strinjaš?

No, času čas: premalo sva skupaj in še v marsičem se morava spoznat, poglobit, pa si ustvarit življenje na svojem...vi2 sta skupaj?

V vseh vezah je potreben KOMPROMIS, ko se tehtnica neodločno nagiba sem in tja in so želje različne..treba se borit za vezo, skupnost, ljubezen in marsikaj se ga doseči s sočutjem in pravo taktiko..sploh pa upoštevat potrebe partnerje...eheh, ko bi bilo tudi v praksi to tako enostavno!

Skratka, tvoja občasna neodločnost in tisti strah, ki te prevzame kot dvom, ali..Je on zame ali ni?
je tudi meni preveč znan ali takrat..se skušam pomirit in globoko v srcu/umu, ker navsezadnje pomsilim na lepe čase, ki jih imava skupaj...

Majč, ne vreči vse v nekem bedastem trenutku stran, potem ko sta bia skupaj v tudi zelo lepem obdobju...razmisli še enkrat!

Poročaj..sedaj bom na veliko mislila nate... :rozicodam:


                                                Dušica

Se strinjam. Mislim, da mora vsak človek dat skozi par "nezdravih" odnosov, da pol dobi nekoga, s kateirm funkcionira.

hvala vam vsem  :rozicodam:

zadeva je takšna, da zdaj nisva skupaj, bilo je veliko pogovorov in joka in jeze tudi, pa razočaranja.

mislim, da se bom sedaj intenzivno posvetila diplomi oz. moram se, videla se bova le občasno in vzela si bom čas, da ugotovim, ali sem pripravljena biti z njim bodisi za vedno brez otrok, ker imam njega tako rada oz. mi do te mere ustreza (ne vem, če sem omenila, da kot svojo primarno željo, ki izvira iz mene, doživljam predvsem željo po kvalitetnem partnerstvu in ne željo po svojem lastnem otroku), morda bom pripravljena sprejeti tveganje oz. mi bo on dal občutek, da bo v vsakem primeru vse o.k. itd. morda pa bom čez čas ugotovila, da si zveze z njim sploh ne želim in se bova postopoma morala raziti in poizkustiti kdaj pozneje srečo kje drugje. V osnovi sem rekla, da rabim ČAS. za diplomo in zase, da ugotovim, kaj res želim in kaj je tudi prav za oba, da ne bo kakih zopernih in nepotrebnih tragedij.

lažje mi bo, če ga bom lahko objela kdaj, pobožala, se z njim sprehajala, kdaj tudi, pa če mi bo dovolil, da ga imam rada, hkrati pa bom imela dovolj lastnega prostora, da sem sama s sabo in ugotovim, kaj je prav. on me hoče, hoče me takšno kot sem, pravi. jaz pa moram ugotoviti, kaj je prav. do teh občutkov bom prišla. poleg tega pa imam zraven še dela za faks čez glavo.

enkrat bo vse spet dobro. pa saj je že marsikaj boljše, kot je bilo.

hvala vam. :rozicodam: :-*

maja

Rada bi vprašala, če mislite, da je to povsem običajno, da je človek, če se z nekom razhaja ali prekinja zadevo, zelo ambivalenten. enkrat vidim tako, drugič pa povsem drugače. malo sva en drugega utrudila preko pogovora. mam pa po svoje srečo, da je vseeno tok vztrajen in pripravljen mi dati čas, da bom sčasoma ugotovila, kaj je tisto, kar bo prav. zdaj pa a bo to utrdilo odnos med nama, pa bo končen izid dober ali pa bo šlo počasi vse v maloro. noro, res noro.  :'(

maja

veš, mislim, da ni vztrajen zaradi ljubezni, da ti da čas, da ugotoviš kaj je prav (v prevodu: da ima on prav in da popustiš?!?)....

ampak ker ve, da bo tako punco zlo težko dobil, ki bo pristala na take absurdne in abnormalne zadeve kot je izdelava človeka/otročička po osebni izdelavi!

Raje si zamisli tipa, ki te bo spoštoval in te ne bo spreminjal, bo kompromisen, in mu bo prioriteta zdrav otrok, ter ljubezen v vezi in družini (ne glede na to, da se dlakocepi kdo je na prvem mestu ipd.haloooo).
Mislim, da takega rabiš, če pa se boš odločila za nasprotno, od tega naštetega kar, ni tvoj,........... pa just GOOD LUCK!

Ker če boš hotela mir v duši in vezi, boš mogla izbrisati svojo osebnost, svoje mišljenje in svoj jaz KER STA SI PREVEČ RAZLIČNA V TEH NAJBOLJ POMEMBNIH ZADEVAH, PA JE LOHK ON ŠE 100X OH IN SPLOH, VENDAR, NA TEM DELU "IZPITA USPEŠNE ZVEZE" JE PADEL ----------- to pa nekaterim že dela depra in druge duševne bolezni, tnx god ne rabim še tazga človeka ob sebi!!!

S.

p.s. če boš mela odveč punčk, jih vzamem - mogoče sm pa jst neplodna, pa čeprav bi imela fantka, punčko, dvojčke, sedmerčke, vseeno, samo, da je zdrav in da je partner ob nama!!! Da smo vsi trije skupaj v dobrem, slabem, zdravju, bolezni, ali v kiks določenem spolu otroka!  :kiselnasmeh:

Maja,

najlepši stavek je bil   :-* ... kako je to lepo: si čustvena/romantična kot jaz, zato rabiš nekoga, da te 100% razume, morda podpira, sprejme..tudi jaz si želim takšnega in moj ni tako "popoln" kot bi si želela, pa vseeno vztrajam in čakam, da nama bo ta veza še kaj prinesla..bomo videli!

Kakorkoli, sklepam, da pride do teh "nihanj" v občutkih, gledanju na stvari in odločitvah tudi v fazi stresa, depresije in zmedenosti... :D..kasneje pa najbrž obžalujemo kakšno na hitro sprejeto odločitev, zato..si vedno rečem PREMISLI DVA KRAT PREDEN REČEŠ! :P No, mi ne uspe vedno...

Če si prisluhnila svojemu srcu in se sedaj dobro počutiš, ko si si vzela čas samo zase...je dober znak! :rozicodam: Tako bosta spoznala, če se pogrešata in si želita še..biti skupaj, ko prijatelja ali kaj več...

..daj času čas in uživaj v svoji trenutni "samskosti"....

                                                 Dušica

Ejla!

da se malo javim spet. včeraj je bil zame en zelo optimističen večer potem, še danes mi je rekel, da me tako v redu razpoloženo ni videl v vseh štirih mesecih skupaj. potem me je opisoval na način, da sem mu jasno povedala, da ga imam rada in da pojma nimam kaj bo z nama, ampak da samo to vem, da ga imam rada in da želim biti z njim in ob njem, itd.

Današnji dan pa je bil zame sila težak. dopoldne sem se peljala v Ljubljano. občutek sem imela, da ga izgubljam. čisto me je trgalo v duši. sem mu to tudi napisala. nekako sva se probala kolerat pa on predvsem mene, ker danes je mene trgalo. vmes krajša obdobja dobre volje. delava v istem objektu in danes sem delala, tako da sva se večkrat srečala. bilo je nekaj smeha, večino časa pa sem bila kot v neki fazi žalovanja. razbolena. klicala moje doma, potrebovala veliko pogovora. on me je zafrkaval na veliko, češ da me želi spraviti v smeh, ampak te fore so bile zame malo low. rekel je, da mi bo zdaj poiskal tipa. deloval je kot da popolnoma sprijaznjen, da sva šla narazen, kot da je predelal, kot da kaj si domišljam, kaj bova imela skupaj, saj nisva par itd. o.k.. potem mi očita, zakaj nisem tako vesela, kot sem bila prejšnji dan. jaz pa žalostna. cel dan me je dobesedno lomilo v sebi, padla sem v fazo žalovanja. uff boli. on reče, da želi, da me pelje domov. že prejšnji dan sva se zmenila, da hočeva ostati prijatelja. rekla sem, da grem lahko na javni prevoz, da mam karte, da ga nočam izkoriščat, pa je rekel, da mu je v veselje, da se rad vozi in da je rad z mano malo. o.k.. pristanem. v avtu mu rečem, ker mi je res danes očital moj žalosten izraz in rekel, da hoče, da sem kot včeraj, da bi bilo morda dobro, da malo sama hodim z busom in to, da sem na veliko žalostna, da mi je še hudo, da rabim da predelam, da potem bom pa lahko super prijateljica, sam da prežalujem stvar. on mi reče, pa kaj rabiš prežalovat, mej me rada, tko kot si včeri rekla, zmeri me boš mela, ja bom. ampak drugače ne več kot fanta, itd. rabim rekonstruirat ta odnos, nakar reče, da ne, da mi je rekel, da mam tri mesece časa, češ da on mene čaka, da se zjasnim. pa ravno danes tekom šihta mi je vero v to vzel in začela sem s tem prekletim žalovanjem. pozneje spet debate.

čudno je, zelo. vedno manj realno znam oceniti na čemu je stvar, kje je problem in kje ga ni. bratu sem rekla, ko sva pozneje govorila, da žal, se mi zdi premalo življenjski. problem mu predstavljajo situacije, ki niso problem. in pripravljen je umreti za svoje principe, ki niso pametni. ko pa bi človek res rabil podporo in da ti nekdo stoji ob strani, ko bi dejansko nastal kak problem po možnosti pa...temu sploh ne bo kos, valda. tukaj je toliko stvari. in izven vsega dejstvo, da ga imam rada pa dejstvo, da me odnos včasih že zelo izčrpava, komaj diham, on tudi, v pizdi sva oba. za katerega klinca lepo prosim?!? in on bi rad, da greva nazaj in go with the flow brez obremenjevanja, meni pa na vsake tri tedne zazvonijo alarmi.

čudno je. ne štekam nič.

rada bi se spočila, tko da grem tuškat pa spat. samo mir bi rada ;)

pa tko je, tudi če jaz nikdar ne bom imela otrok,kar je mogoče,  me nekako moti, da je tak preklemanski egoist, da mu po možnostri več pomeni nek princip, ki si ga je v glavi zarisal, kot potencialno bitje, ki v osnovi naj bi izhajalo iz njega. norišnica. če mi bo kdo rekel, da sem jaz nora, bom rekla, da obstajajo zunaj vseh diagnoz žše veliko večji norci.

zmanjkuje mi volje in energije za tole. resno.

maja

Včeraj pogovor do treh ponoči. na koncu oba že čisto izmučena in se nekako posloviva. ponudi mi prijateljstvo in isto časno pove, da ga sam ne rabi. da on bi rabil punco, ki ga ima rada. in ja imam ga rada, ampak kaj to pomaga, če nisem dovolj pomembna, da so še vedno v ospredju miljoni njegovih principov. Hudo mi je bilo, in to sem mu nekako v sporočilu tudi napisala, ko sem se spraševala, pa zakaj sva se sploh srečala, čemu je bilo to v končni fazi dobro. ja, imela sva se res lepo dokler je trajalo, ampak ne more biti to to. mora biti še kaj več od tega. zgleda kot da mi ne bo pustil, da mu povem, kaj mislim, zgleda kot da ga ne zanima, kako sem sama kos tistemu, čemur on ni, kar ga resnično lomi. ampak on bo šel z glavo skozi zid. jaz lahko samo čakam. z njim sem bila. cela tam zanj. bolj, kot sem se, se mu ne bi mogla predati, pa še vedno nisem bila dovolj zanimiva, da bi pogledal ven iz (kot moj brat temu reče) svojega milnega mehurčka prepričanj in predstav, ki si jih je on zgradil in v katerih živi.

Vem, da veliko zadev ne zna, ki jih jaz znam in obratno. ampak jaz sem ga spoznavala z zanimanjem, jaz sem se od njega učila. on pa je mene nekako samo skušal ukalupiti v svojo predstavo in me le tej prilagoditi. pa saj ni bilo težko. brez problema sem se prilagajala tej predstavi, ker sem ga imela rada. o.k., če njemu to nekaj pomeni. ampak....kje je pa tisto pristno zanimanje za človeka. za človeka takega kot je? kje je želja po spoznavanju, po učenju nasplošno. ne, samo zvestoba nekim nespametnim principom. pa ne rečem tisti principi, ki so res v redu, ampak vse ostalo, ki nikamor ne pelje. grozno se počutim. da sem naredila vse, pa še nisem prišla skozi lupino.

Tako je, kot sem čutila že vnaprej, ko sem rekla: bojim se, da bom naredila vse, kar bo želel od mene, pa to še ne bo dovolj.

Hudo mi je. zdaj je vsega konec.

Včeraj pa tisto grozno vreme. padanje dečja, o.k., ampak veter, ki je kar žvižgal, pa treskanje, itd. obup. na koncu me je bilo že prav strah vsega tega. in počutila sem se krivo, ker ne zdržim več na tak način. Ne vem, kaj bo imel on od tega. jaz sem, kot vedno, potegnila iz te izkušnje veliko. on pa mislim, da bi lahko, glede na tisto, kar mu pa je falilo, od mene ogromno dobil, ampak ni in vprašanje, če kdaj bo, ker ne pusti do sebe. Za znoret, kot v vakumu. obup. žalost.

ful mi je hudo, ampak zdaj je vsega konec. lahko me poišče, če želi, ampak to ne spremeni dejstva, da je med nama konec. kar zadeva partnerstva sva pogorela.


 :'( :jok:


maja

mela sem krasnega fanta, ki ga imam rada in on mene, ampak zgleda, da je res, kot pravi sam in tudi, ko sem z mojimi govorila: zgleda, da je mal avtista   :'(

njemu je zadosti dober feeling, da sem v redu oseba in me ne rabi še spoznati in ga ne zanima, kako razmišljam in kaj čutim, njemu je to dovolj.  :'( pa saj ne bi nikoli rekel, ker je krasen do ljudi, pa krasen kot oseba, pa ful lep fant, pa še diši mi za popizdit in rada ga imam in bom skoz' tu, če me bo rabil, ampak ne morem mu bit punca, ker umeram od žalosti, ker nekdo, ki ga mam rada nima zanimanja zame in za to, kdo jaz sem. dovolj je, da ve, da sem o.k. oseba  :'( :jok: principi pa mu dajejo varnost. torej naj jih ima. pa ni neumen fant, daleč od tega. brihten ful, sploh ne bi vedel, pa je sam povedal, pa sem si mislila, ah daj to je bull shit, čudovit si s strankami, z mojimi brati in sestrami, ma krasen si. če ne bi povedal, da je tako, sploh ne bi vedela, da je njemu druženje prava muka.  :'(

Ful mi je hudo! :jok:

maja

o.k., tole je bull shit. pogledala sem mamlo gradivo iz nekaj seminarjev o avtizmu, na katerih sem bila. med drugim knjigico a aspergerjevem sindromu in visoko funkcionalni motnji avtozma torej. In ne, nič se ne poklopi z njim.

Takole je:

morda je problem v tem, da sva vsak nagnjena v svojo smer: jaz hipersenzibilna in globoko čuteča, čeprav tudi on, ampak jaz empatična za znoret včasih, on pa usmerjen navznoter k sebi. Za okolico se manj zanima, medtem ko jo jaz opazujem z zanimanjem in jo skušam doživeti v vseh mogočih barvah. iz vsake zadeve se učim, on pa črpa občutek varnosti iz principov, ki mu pomenijo iz tega, da je vse stalno in da je po njegovi meri. Mene zanimajo ljudje, kakšni so, rada opazujem, rada se učim, on rabi svoj mir, da ga okolica ne zmede, da ostaja zvest sebi. vse bo, kot si je on zamislil, ali pa bo šel. medtem ko jaz skušam in se učim življenje sprejemati takšno kot je. Vem, da veliko zmorem in veliko prenesem. Vem, da nekako bom preživela sleherno situacijo, ki se zgodi, vsak trudila se bom, da bom.

Rada ga imam in vedno mu bom stala ob strani, kadarkoli me bo potreboval, ampak midva en ob drugem ne bova bila srečna, ker se lahko samo večno pregovarjava.

Tudi tako bo vse o.k..

Je pa krasen, načelen fant z miljon dobrimi lastnostmi. dokler nisem videla področji, kjer se nikakor nisva mogla vkladiti in sprejeti, sem se imela krasno z njim. pa pameten je, sposoben, ma krasen v miljon pogledih. samo jaz sem ena emocionalna bomba, en človek z miljon razsežnostmi na socialni in čustveni ravni in rabim tukaj več. medtem ko on potrebuje samo občutek varnosti in ljubezen. manj zanimanja, manj spoznavanja. hitro se zadovolji, samo da ustrezaš njegovi predstavi. ampak jaz nisem predstava. sem maja z miljon lastnostmi in imam željo, da me človek, s katerim sem spoznava takšno kot sem, tako kot bi jaz rada poznala njega in ga sprejela v tistem, kar je.

tale moj dečko je krasna oseba. zelo se je trudil okrog mene, to vem, želel si je, da nama uspe, veliko se je pregovarjal, veliko se je ubadal, čeprav je bil že ves izmučen, ampak v okviru svojih kapacitet, ki jih ima tozadevno. zelo ga imam rada in ga cenim, ampak v odnosu, ki presega zgolj prijateljstvo, ne bom zadovoljna, ker rabim tudi tisto, česar on ne zmore. pa je kot pravim krasen v miljon podpročjih.

tko da jaz bom kar prijateljica tukaj. zanj bom pa res vedno tu. tudi mojadva, ki sta ga poznala, sta rekla: maja, mogoče pa on več kot to ne zmore. zmore pa miljon drugih zadev. ej super je. tako zlatega fanta, ki bi bil tako dober z mano in bi se resnično trudil zame še nisem imela in žal mi je, da nisva prava. žal mi je, da sva tako različna. in hudo mi je. še zdaj mi ponuja oporo, če je bom potrebovala. sam misli, da me ne potrebuje toliko, kot jaz njega, ampak to bo čas pokazal. rade volje bi še kdaj kaj storila zanj. krasen človek je. meni pa je hudo, da ne gre. še ene sanje, ki so umrle.

v svetu totalnih primitivcev, ki so me razočarali, je on pravi cvet. res.

maja

Sam mogoče je pa to fora. On je videl, kar je videl  in kar je videl mu je blo všeč. end of story. Zdej verjetno on nebi znal izustit vse tvoje pozitivne lastnosti z bogatim besednim zakladom. Sam ej, a kdo to počne? Všeč mu je to kar si. Tko na prvo žogo. Sej itak, če bi se izšlo, bi imel celo življenje čas te podrobno spoznavat pol, ne? Mogoče si prezahtevna, rabiš da te nekdo pogrunta v vsem kar si. Takoj zdaj! Tam moment! Al pa naj oddide...

matheu, samo tukaj pa treščiš ob moj problem. toliko me poznaš, da veš, da ne razumem vmesnih tekstov. rabim neposredno in jasno komunikacijo. ni dovolj samo slika, rabim besede. čutim ljudi in razpoloženja, ampak vedno rabim, da je slika opremljena z besedami. tudi ko nekaj začutim, to z besedami preverim.

poanta je v tem, da on je zadovoljen, pravi, da on bi bil še z mano. jaz pa sem postala nesrečna z njim, ker mi vedno znova nekaj zadev sfali. pa je krasen človek in zelo ga imam rada, ampak so zadeve, ki mi enostavno ob njem manjkajo oz. iz njegove strani in to čisto v samem odnosu in v dialogu. pa je super oseba. morda samo nisva za skupaj in je to to. ful mi je hudo, da ne gre, ampak jaz pač takšna sem. a je to prezahtevnost, morda, ampak kaj naj storim, če pa ne bom srečna, če ne bo tu klapal.

maja

Ja zdaj itak ni več nekih večjih možnosti, ko pa se bi vedno spominjala oz opominjala o teh njegovih principih, ki mu pomenijo več, kot mu pomeniš ti.

Jap nista za skupaj, to bo to. Bosta pa s kom drugim za skupaj.

Pa če že ima miljon čudovitih lastnosti, očitno tistih, ki pri tebi največ štejejo, nima in tu ni kaj dodat.

Avtist zihr ni, kot si že sama porajtala - lahko je "avtist" v čustvenem delovanju in odsotnosti v izražanju čustev, tistih pravih in res pomembnih, za oba, ne samo za enega po načelih nekih principov posledično zaradi nekih izkušenj.

Nimam kej napisat, kot samo to, da realno razmisli situacijo ker če boš emocionalno, boš prej ko slej poteptala lastne vrednote v kar verjameš oz. če tko rečem, poteptati boš morala svojjo osebnost, da se mu boš lahko totalka podredila. Drugo, če ma take nerealne in absurdne želje, kaj so šele ostale, do katerih še nisi/-ta prišla (hiša v obliki mrežne pečenke, avto, ki te zmasira, psa, ki govori angleško .... ok, karikiram, vendar bistvo ni tako zelo zgrešeno mar ne?). In bolje danes, kot jutri, da popucata prah z veze. Raje se osredotoči nase in diplomo, za svojo prihodnost, na prijatelje, ki smo tle in bomo vedno tle, ter na ostale zadeve, ki te osrečujejo (starši, bratje,...). Prava ljubezen bo že prišla, ker si fejst punca... če pa v 5 letih ne dobiš super tipa, se grem operirat v deca in postaneva par  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:
Tretje, veš kje stanujem in vedno lahko prideš do mene, anytime!!! Zvonc mam itak tok glasen, da ga ne preslišim niti v najhujši spalni fazi. Vlaki pa tudi vozijo - 33 na dan, veš!

RTM - T.  :poljubnjej:

Sofie, hvala RTM nazaj. res se bom posvetila diplomi. danes sem samo tooooooooooooook utrujena, ker sem se do treh ponoči cmerala pa pogovarjala, predno sva rekla zadevi konec. pa še danes sva si malo pisala, ampak jaz sem prišla do tega, da moram dalje in da par, menim da, ne bova najbrž več, ker, čeprav je res krasen, zveza zame ni dovolj zadovoljujoča na določenih ravneh in področjih. in ja, on ne bo naredil koraka k meni tam, kjer so moje potrebe in želje. navajen je obratno: da bo punca tista, ki se bo povsem podredila in prilagodila njegovim potrebam in željam. tako je ravnala njegova mama v odnosu do njegovega očeta, tak vzorec ima in na manj kot to ne bo pristal. je povedal. jaz pa sem probala, bila pripravljena naresti veliko, ampak nekje so tudi moje meje, čez katere ne morem, nekje je nekaj mojih potreb, ki pač so. in potemtakem sem torej prezahtevna. o.k.. brat mi je rekel, pa je tip, da itak sem se povsod prilagodila, da marsikatera tega ne bi naredila, pa to še ni bilo dovolj. moj intuitiven občutek, da bo tako, me ni varal. ni dovolj. jaz pa več kot toliko ne morem. in rabim tudi jaz tisto, kar rabim. v pizdi sem....sploh ne morem več govoriti o tem, ker me izčrpava. treba je naprej. ne gre več. jaz sem pokurila zadnji atom svoje energije. že samo telo mi kriči, da ne gre več.

zdaj grem pa spat, da si spočijem, ker mi res fali. do zdaj nisem mogla.

hvala vam in držite se!

maja

navajen je obratno: da bo punca tista, ki se bo povsem podredila in prilagodila njegovim potrebam in željam. - lahko pa še to sprobata: on naj naredi sina tebi oz. obema, in če bo punčka, ga pošlji v maloro, češ, kaj je zdj to spacal, če hočeta sina??!! Z igranjem po njegovih notah lahko vidi, da ne bo šlo  :kiselnasmeh:

Ampak... ne, ker otrok naj bo plod ljubezni in ne nekih idealov!!

tako je ravnala njegova mama v odnosu do njegovega očeta, tak vzorec ima in na manj kot to ne bo pristal. je povedal. - so what, če je ravnala tko njegova mama. Eni sstarši so tudi nasilni, pa nekateri otroci bodo povzeli iste navade, drugi ne, ker bodo razmislili pri sebi in dojeli, da je to, kar starši počno, NAROBE! Da pa to uvidiš, moraš zagnati lastne možgane in ne samo oči in povzeti navade od doma.

Potem, moram tudi jaz začeti piti, ker sem od doma navajena (+ skoraj vso sorodstvo pije prekomerno) ali pa moj tip, da je nasilen do mene, zaradi nasilnega očeta?!  :ne:

brat mi je rekel, pa je tip, da itak sem se povsod prilagodila, da marsikatera tega ne bi naredila, pa to še ni bilo dovolj. - no, navadno, če se sorodstvo ali prijatelji ne strinjajo glede tipa, pa da je res ok, je lahko narobe s tipom ali pa s prijatelji/družino. V tem primeru, mislim, da s slednjimi ni narobe in da gledajo v pravo smer. Nažalost! ALi pa na srečo.

Kokrkol, vidim, da te ima Bog še vedno rad!  :-[

OBA koneckoncu, saj tebi ni dal njega in boš dobila sebi enakega, zanj pa isto velja, da bo dobil, tako, kot hoče - in vso pravico ima do takega mišljenja in ženske, v lastnem življenju!! Samo, skrbi me, kako bo  otrok preživel s takimi koncepti, kjer je osnova, da je sin in bogve kaj še drugega (bože nedaj da bi bil homoseksualno nagnjen, invalid, skratka, manj od 101% popolnosti!)  :(

Veš majči, kokr razmišljaš o vsem tem in verjamem, da si utrujena, mi nekaj enostavno ne gre skupaj v vezi z njim:

kako lahko on kaj tako groteksnega zahteva od tebe, ko pa vendar živi v svetu, ki je tako premalo ozaveščen glede pravih vrednot? Mora res biti s takšnimi izjavami/mišljenjem še bolj grozen od nemoralne večine?! Kaj s tem mislim? Marsikdo, nerazgledan človek, neuk, bo sprejel prizadetega otroka, ne pa po spolu. Samo par plemen ima take navade glede spola, vendar so to navade stare 1000 in 1000 let. On izhaja le iz evropskega porekla mar ne? (ok, pustmo Hitlerja, ker ta tudi ampak vseeno).

in to s tabo, ki si tako človeška in dobrega srca, z duševnim stanjem, ko si morala veliko izkušenj dati na čez, za katere on pojma nima?
(ali pa so tovrstna njegova čudna mišljenja že odraz k duševnim motnjam na malo drugačen način ali pa, da ne rečem, da imam kako PTS - post travmatski sindrom??!!??)
Mislim, ko ve, da si morala dati veliko skozi, da si zelo odprta do vsega zaradi motnje in ker si šla še socialo študirat (to ni motnja  :sesmejem: ), da take ozkoglednosti in zaprtosti le ne boš sprejela?!!

in z vsem tem hočem povedati, da kako ima lahko takšne "bolane" (oprosti izrazu), da hoče otroka na recept, ko pa ja ve, da popolnosti ni! da ideali so eno, realnost pa drugo! da če že sebe ne ljubi in partnerko spreminja v podrejenost, zakaj še otroku, ki se še spočel ni, obsoja na življenje v krutem svetu in še bolj kruti družini, ki jo bo imel?!

mogoče je dober po srcu in kot praviš, ima rad živali.... vendar, mislim, da je sam še bolj v temi, kot sva bile midve v najslabših dneh duševne stiske! Mislim, da če bi šel na kak razgovor s strokovnjakom, da bi se marsikaj odkrilo, namreč ozadje, od kod njemu takšno mišljenje, ki škodi najbolj sebi, potem ženski, četudi ga bo upoštevala in se mu 100% podrejala (vendar to ne bo več ljubezen z njegove strani pač pa posesivnost, kajti v ljubezni se parnterja dopolnjujeta in delata tisto, kar je drugemu všeč, ne pa samo "jaz, jaz, jaz"), vezi in nenazadnje.... otroku! Oz. ne otroku, pač, ker otrok je tudi punčka, temveč malemu objektku (ne subjekt, ker če spol igra vlogo, osebnost tudi ne bo pomembna, otrokova seveda).

In kaj poreče on na to? spodaj link? mene ne rabiš spraševat, ker men je pomembno samo to, da so ljudje, ki so z mano, srečni, moj otrok oz. najin s partnerjem, pa poleg sreče mu želim še zdravja in veselja! Pa če bo brez rokic, nogic, ritke, ipd.

http://bibaleze.si/clanek/novice/prvi-otrok-brez-spola.html

tole dete je torej zaenkrat najbrž hermafrodit. pametna poteza, da bo samo izbralo, kaj se čuti.

oh ja...

ni kaj. zgodilo se je, kot se je. we are throo in nastal je konec.

spala sem, pa ne vem niti kako dolgo. sem kar rabila predno sem zaspala. zdaj grem še malo kulerat. moram se nafilat, ker mam dela res čez glavo.

mi pa kar mal najeda, da gre z mano na veliko razpucavat (reševat, kar se rešit da, pa se žal več ne da) in sem vsa utrujena od joka itd. pol pa mi reče: pojdi se zdaj učit. oz delat za diplomo. ja, kako?!? a sem robot jebela cesta. čeprav razumem pa vem, da pač morva it skozi to. drugače ne gre, samo naj mi ne teži, naj grem po tem pa delat za diplomo. noro.

maja

a ne pomen hermafrodit = obojespolnik? ker kokr sm tle prebrala, sploh nima spola. Vatever, tudi jst se strinjam, da bo sam odločil, kateri spol bi imel, ko bo dozorel.

Khmmm........... jst bi včas v službi bla dec, doma pa itak, to kar sm že  :P Al pa tud dec, da mi ni treba skoz pospravljat!!!  :sesmejem:


čez kaj (tisti del besedila, ki sem ga odebelila)? Sj sta že šla čez to, pa ne 1x ampak večkrat; kokrat pa še rabiš?! Daj že zadevo na off, da nauš še diplomske dala na off.

drgač pa glede njegovega robocop-odnosa: al je nečustven, al je že pozabil na vezo al pa ne kaže čustev; kokrkol, naj pokaže vsaj tisti del čustev, da ti ne najeda zdj s tem in naj ti da dmah. Al pa če ga ti kličeš, da se s tabo pogovori največ 5 min, al pa še bolje....se sploh ne javi.

Ti pa tud ne klič ga!  >:(

Naj se zadeva malo ohladi, ker zdj samo pogrevata juho jovo na novo, sestavine v njej pa so že tako prekuhane, da je en sam zoc nastal. Po diplomski pa rešujta naprej, če mislita, da je kaj za rešiti!

pustila sem službo. samo še v torek delam, potem me ni na seznamu, sem le v stand by-u, če bi slučajno kdaj rabila sodelavca zamenjavo (pa upam, da čim manjkrat in čim pozneje), sama pa se mislim posvetiti v polno diplomi.

upam, da ste ostali dobro.

maja

Majči, moram priznat, da sem prebrala samo začetek, drugo pa grobo preletela. Mogoče zarad tega nisem ravno v položaju, da bi komu solila pamet glede tega, ampak mislim, da je bilo dobro, da sta šla narazen, ker se po moje v temeljih ne ujemata. In to rečem že samo na podlagi tiste scene okol genetike. Jz sem se že vprašala, ko sem spoznala fanta - ki mi je sicer v mnogih pogledih zelo ustrezal, sem pa opazla, da blazno verjame v vilinske simbole in celo vrsto new agevskega sranja - a bi lahko bla na dolgi rok kot ateistka s tako vraževernim človekom. In če sem iskrena, je odgovor ne, ker bi me po moje po parih letih al pa celo mesecih zadeva sfrustrirala do amena. To je pač temeljno neujemanje v pogledu na svet in vodi samo v težave, vsaj ko gre za partnerski odnos, pri prijateljih je drugače.

Sicer se mi pa ne zdi v redu, da, če sem prav razumela, iščeš garancije, ker jih pri nobenem tipu ne boš imela. Lahko ti bo dal kdo tak občutek varnosti, ampak v resnici je ni, ker nikoli ne veš.

Drži se, srce, upam, da ti bo čimprej lažje. Pa držim pesti za diplomo, ker vem, da si sposobna tole uspešno pripeljat do konca!

Urssska, s prvim odstavkom se zelo strinjam in točno v tem je bil problem. Jaz obožujem ljudi in otroke in ne morem si zamisliti, da nekdo ne bi bil sposoben sprejeti pa svojega lastnega otroka. ne morem. vsaj ne, da je to moj partner.

Urssska napisala:
Sicer se mi pa ne zdi v redu, da, če sem prav razumela, iščeš garancije, ker jih pri nobenem tipu ne boš imela. Lahko ti bo dal kdo tak občutek varnosti, ampak v resnici je ni, ker nikoli ne veš.

Res je Urssska, ne more mi dati garancije, niti jaz njemu, rabila pa sem občutek, da bo vse o.k., ne da že vnaprej vem, da bo dizaster, če gre kaj v kontra smeri, kot si je on zamislil, za oboje pa je možnosti 50%.

Urssska je napisala:
Drži se, srce, upam, da ti bo čimprej lažje. Pa držim pesti za diplomo, ker vem, da si sposobna tole uspešno pripeljat do konca!

Hvala lepa, punca draga. Kako daleč si ti? Si že zaključila? Se ti obeta zaposlitev ali si jo že našla?

objem.

maja

ejla,

zdajle vas bo kap, to, kar bom napisala.

Danes sem se dobila z mojim zdaj že (še) bivšim fantom in sem ga stisnila k sebi. in on mene. sprva zadržano iz njegove strani morda, ampak sva se kar poiskala. sem morala razložiti, da ga res nimam nič manj rada, kot prej, čeprav sem se na veliko razpisala in prejela ogromno odgovorov, pa tudi v okviru moje družine sem govorila z vsemi družinskimi člani že in poslušala njihova stališča. moje drage svakinje so ven prihajale z argumenti, v katerih se sama nisem našla, ker nisem videla tam problema, kot one, ker mislim, da si fanta tega tipa sploh ne želim, kot ga opisujejo one oz. na področjih kjer so skritizirale mojega bivšega fanta sama ne vidim problema.

zadnje čase sva s tem mojim (še) bivšim fantom govorila nekajkrat in ne, da bi vzel vse nazaj, vendar pa je tako, da sem najbrž doberšen del tudi sama narobe razumela oz. ni tako dramatično. obema se bruha, ker sva si tako zamorila okrog teme, ki za naju sploh ni na mestu, ker sva skupaj nekaj mesecev, ampak njegova ezoterična teorija o nastanku fantkov in punčk je v meni sprožila pravi preplah, sploh potem, ko sem videla, kako dejansko vanjo verjame in koliko mu pomeni...

ampak ne...mislim, da me ne bi zavrgel, če bi seveda vse drugo klapalo, kot si oba želiva in res je, nobenih garancij si ne moreva dati.

če tako zelo želi in čuti kot svoje to željo po fantku, morda mu je res namenjeno, da bo imel fantka pa če bi ga imel z mano ali katero drugo.

rekel je, da sem mu požrla kako leto življenja z vsem tem, kar se je dogajalo med nama. tudi meni je bilo mučno. hecala sem se in rekla, da mu bom kot da enkrat rodila sina in mu vrnila s tem to leto nazaj, ampak vse to je bilo na ravni heca...

zaenkrat sva tako, da sva nekaj vmes med biti samo prijatelj in biti partner. oba rabiva mir, da se spočijeva, jaz da pišem diplomo, on da se spočije, da je s svojo mamo in mucko. ne vem, kaj bo. tudi on ne ve. noben ne ve, vem pa kaj je.

meni so všeč fantje te vrste, ki jih danes skorajda več ni. tudi moj oče je bil zelo tak in moj trener Dare pri karateju tudi. on je tudi vzgajal mojega duha in enostavno mi ni blizu to, kar mi skušajo dotajčiti naše punce. Meni stara šola sede. in ne, ne bi kar zavrgel, ker ima rad mene, ker je odgovoren, itd.

in k vragu, sploh me ne zanima več. očitno sem razumela vse narobe. ne odstopa pa od tega, da on želi imeti enkrat sina, pa da verjame, da bo imel in da bi bil žalosten, če temu ne bi bilo enkrat tako. tu sama ne vidim problema. Daj Bog, da mu je res namenjen.

Jaz pa.....zgubila sem veselje do vsega, kar sem prej počela ob njem. nobena stvar ni imela več svojega pravega pomena. skrbelo me je, kako bo z njim. nočem ga pustiti samega, preveč ga imam rada. vedno bom ob njem. ta hudo je mimo. včerajšnji dan je bil res za znoret, danes je lažje. mislim, da sem po nekaj dnevih postala spet toliko razsodna, da sem slišala, kaj mi govori in da se niso vklopili samo moji plazilski možgani, ki bi sprožili alarm in videli vse narobe. Vem, da mu tega ne bom več storila.

Zdaj si bova vzela čas vsak zase, zraven pa se bova slišala malo pa videla, ampak kot da začenjava vse na novo, popolnoma sva bila izmučena.

danes sva ulovila en lep sončni zahod na ljubljanskem gradu. že dolgo nisem bila tako mirna in brez skrbi, ker sem vedela, da je ob meni in mi je rekel, da je o.k., da se v redu počuti.

tisti alarm mi je ubil zaupanje in občutek, da bo vse o.k., mislim, da sem hotela zagotovilo, ki mi ga on iz drugih razlogov ni bil pripravljen dati in zraslo je prepričanje, ki je bilo očitno malo zgrešeno. še včeraj mi je rekel, če jaz splkoh njega slišim in da ima občutek, da se pogovarjava kot slep in gluh.

tako kot je zdaj, je v redu. v takem odnosu sva trenutno o.k.. kaj bo pa čas pokazal, pa kdo ve.

Jaz lahko samo to rečem, da ga imam rada, pa da mi odgovarja tak kot je in da upam, da bom ohranila lahko današnje dobre občutke. grozno, ampak pri meni že skoraj po pravilu človek mora dvomiti v to, ali je stvar res tako huda, kot jo jaz v danem trenutku vidim. ne poznam večje drama queen kot sem sama, evo. te moji klikerji res adijo pamet delujejo. ne vem, kako bo enkrat, ko bom rabila biti smes pa brez tablet. upam, da bo vsaj zabavno, če že bo naporno. samo da ne bo kakega groznega strahu.

hvala vsem. ko bom vedela točno pri čem sem, pa sporočim. zdaj bo kak mesec tako kot je in vse lepo v miru.

maja

Majč :rozicodam:

eh.......

majči, jst sm ti rekla........ če boš z njim, in če on ne bo popustil, potem veš, da boš ti mogla pri vsem in še dlje.

drgač pa srečno z njim!

lp

Ojoj, jst sem po takem kregu okol otrok in velikih besedah o ljubezni mislu da sta skupaj vsaj ene par let.  ;D Zgleda da ta tvoj tip niti ni tok old school  ;D

sej se sploh ne bi o tem pogovarjala tolk, če ne bi meni zazvonil alarm ob njegovi ezoterični teoriji in načinu, kako sem razumela njene posledice. nama se pa že bruha ob tej temi. k itak ni sploh aktualna.

zdaj sva v odonsu nekje vmes, med tem, kar sva bila in prijateljstvom. enostavno rabiva mir in se spočit. itak ga mam pa enako rada kot prej. that is a fact. kaj bo pa čas prinesel, bomo pa vidli.

zaenkrat je tko kot je. in končno sva se mela spet dobro, res.

še enkrat hvala vsem. sem bla res v piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii*****


 :rozicodam:

maja

Majč.... :rozicodam:

:-[ :zardevam:

hvala vsem za rožice, cvetličarna bo kmalu prazna.  :sesmejem: :rozicodam: Rada vas imam.

 :pomezik:

maja

a mi lahko tole besedo malo razložiš - kaj si želel/želela z njo povedati?

speare v slovarju sploh ne obstaja. spear pa naj bi bila puščica, prebosti, ipd. je bilo mišljeno kaj v tem stilu?

pa a se poznava še iz kje drugje, ker moj tukajšnji nick je lepo majč s č.

kompliceram, ane? :zardevam: ;D


grem pisat diplomo. dost pizdarij.... >:( :sesmejem:
maja

Majč, najbrž je navezava na Shakespeara in njegovo komedijo Mnogo hrupa za nič.

Shakespeare  :) vsaj zdi se mi, da asociira nanj

ajoj  :sesmejem: premalo poznam vse njegove drame po vsebini in očitno tudi po imenu  :zardevam:

zadeva je zdaj takšna, da sem malo razmislila. meni sta bila samo dva moška na tem svetu, ki sta potencialno nekje mojih let (oba kake 6-7 let starejša od mene) zares všeč. en je tip iz obsesije, ki ga praktično razen po pisanju ne poznam in me nikdar ni hotel, danes pa ima najbrž že lepo urejeneo življenje, partnerko, družino, kar mu iz srca privoščim, ker mislim, da si res zasluži vse najboljše, ker je najbrž krasen kot človek, saj tako sem ga začutla, valda z veliko napakami kot vsi drugi, ampak.... drugi pa je moj dragi fant, o katerem sem pisala tu. kakor čudne ima nekatere nazore, v okviru katerih sem sams močno zaskrbljena NISO PA TI NAZORI POMEMBNI ZA NAJU KRATKOROČNO, je pa miljon zadev v katerih mi odgovarja in nikdar ga nisem nehala imeti rada in nočem, da kar gre. bolj kot sem poslušala druge - npr. moje svakinje, ki sta krasne punce, ampak razmišljata drugače kot jaz - druge stvari ju motijo, itd. jaz zadev ne vidim tako kot drugi. pozneje sva se dobila še s tem fantom (v nedeljo) in spet sem videla mnogo zadev v katerih mi res odgovarja. in ful ga imam rada. hočem, da vem, kako mu je, rada bi bila z njim in ob njem. Morda sem si izbrala najbolj zaj... pot, ampak če bom zmogla, jo bom prehodila, ker me v mnogočem navdušuje. fantov s takimi lastnostmi, kot jih ima moj danes več ni. In meni le te odgovarjajo. glede ezoteričnih teorij ipd. pa ne bom več zdaj govorila, ker se nama obema ta tema kozla. upam, da bo skozi leta prišla ven kakšna milejša oblika teh prepričanj, ki bo prenesla tudi odstopanja od tega, kar si je tip zabil v glavo, resno.

kaj bi pa jaz glede otrok, ha? obočujem jih, brezpogojno bi sprejela vsakega, ki pride, ne samo svojega še kakega po vrhu, če je treba. obožujem delo z mladimi, ma vse to že itak skoz delam, prostovoljno, če ne drugače. ampak če bi izbirala, bi imela dvojčka: fanta in punčko. zato, da mi ne bi bilo treba bit 2x po 9 mesecev brez zdravil, ampak recimo da enkrat. ker ne vem, kako bi to prenašala. pa zato, ker je ta kombinacija fenomenalna. ker je mega met brata dvojčka. jaz ga imam. boljšega brata si ne bi mogla zamislit. potem imaš vse življenje nekoga ob sebi, ki te ima enako rad in ti njega kot te imajo lastni starši. rasteš gor skupaj in si zaščitniški. enostavno. pri nas smo šterje, pa mam vse tri rada, ampak brez čineta(martina) si pa res ne predstavljam sveta, evo. itak pa kar bi blo bi blo. sicer pa kje piše, da sploh kaj bo.

ta čas je pa tko v redu, kot je.

maja

Ej Majč,mislim da je bitno kaj čutiš v srcu,.....ni popolnega moškega,kakor tudi ne
ženske,....vsi imamo napake iz kateri se čez celo življenje učimo...če čutiš tisti tapravi
filing ob njem in če so čustva obojestranska potem poslušaj svoje srce....življenje
je prekratko,da si bi ga zapletali po nepotrebnem....
Lepe trenutke obema :rozicodam:

hvala lepa Suzy! tako nekako je trenutno, ja. Gotovo velioko več zadev, ki mi ustrezajo, kot obratno. sem se pa zelo ustrašila ob vsem omenjenem. ampak bom videla, kaj bo čas prinesel. itak ni še za nič čas, da bi bil to ta moment problem.  :pomezik:

maja

Mislim, da ta zgodba priča o naslednji stvari: Da sta moški in ženska narejena tako, da se privlačita, kot pozitivno in negativno nabit delec. Dejstvo je, da v fazi spoznavanja in v začetku zveze, ko so hormoni na vrhuncu človek niti ne razmišlja, niti se ne zave, da nekdo v katerega je zaljublljen ni zanj. Vendar vprašajmo se drugače. Bi se Majč zaljubila v nekoga, ki bi ji bil karakterno podoben? Po mojem težje. Upam si trditi, da ravno ta drugačnost (beri moškost) privlači žensko in obratno. Saj je majč sama napisala: on na pol čustveni invalid, ona čuteča.

Nasprotja se na krakti rok privlačijo, na dolgi rok pa izničijo. Oz. uničijo tistega, ki je bolj čuteč, ponavadi je to ženska.

Tole pa ne vem, kje si snel, ker:
1. jaz tega nisem napisala,
2. še manj, da bi to v resnici mislila in
3. je zraslo izključno na tvojem ozkoglednem zelniku.

Fant, življenje ni črno belo!

Moj dragi je krasen fant, zelo čuteč tudi in zelo si ga mimo biksnil, ko si ga takole opisal. Čisto mimo. Pa ti res misliš, da bi bila z njim in da bi me privlačil, če bi bil tak, kot si ga ti opisal. Na-a.  :nehvala:

Nasprotija se vseeno tako zelo ne privlačijo. Mislim, da se navadno privlačimo ljudje, ki smo si hkrati zelo podobni in v nekaterih lastnostih pa zelo različni.

Zakaj mene on privlači:
-ker je pošten,
-ker je načelen,
-ker je odgovoren (bolj kot se zdi iz napisanega, ne vem, če sem omenila, da sem ga sama narobe razumela oz. problem spotencirala do amena),
-ker me ma rad močno, močno,
-ker je tip, ki pride do tebe in ti pove, da si mu všeč,
-ker je prijazen tudi,
-ker ja, je globoko čuteč, saj drugačnega sploh ne bi mogla met, ker bi imela občutek, da me ne razume,
-ker stoji za tem, kar dela,
-ker ima rad ljudi in živali (tudi punčke, samo želi si pač fantka enkrat nekoč, mojo nečakinjo ma rad, pa ona tud njega (itak zelo obrajta vse moje fante oz. oba, ki ju je utegnila spoznat)),
-ker ima rad svoje starše, tko kot jaz moje,
-ker je ful nežen in dovzeten na intimnem področju in je tip tip, tam, kjer mora bit in zna postavljati meje, da se kar kadi. blesavo morda, ampak to me ful ful ful privlači. jaz to rabim, ker meje stalno prestopam,
-ker ni en blesav prifuknjenec, ki bi bil bodisi nasilen ali kaj podobnega,
-ker mislim, da zna biti mojster strogosti in sočutja,
-ker ma feeling zame.

In ker ima vse kvalitete, ki so jih novodobni fantje izgubili, fantje generacij nazaj in stare šole pa jih še imajo. če ne bo kuhal, pral, likal, pomival, obešal itd. bom pa preživela. pravzaprav od svojega partnerja tega niti nisem pričakovala (razen če bi imel do tega izjemno veselje). To pomeni, da tudi jaz nisem čist tipična novodobna punca in sklep, ki sledi je:

midva se mava rada in si super ustrezava do tem, ki za naju še niso pomembne ta hip, sva se ob njih fino zataknila, da je zgledalo, da bo šlo vse že k hudiču, kaj bo pa čas prinesel tozadevno njemu in meni, bova pa še videla. Ampak zaradi teh zadev ga, pa če je s tem, kaj narobe, jaz pač ne bom zapustila, ker mi kot nihče doslej še super ustreza.

a je v redu? (odgovora noname na to zadnje vprašanje ne potrebujem, včasih so eni grdo rekli: get a live, kar pomeni preidi iz teorije na prakso in iz teoretiziranja na življenje oz. začni živeti, sicer pa hvala za mnenje, pa drži se)

maja

Majč,

kakšna so sedaj tvoja čustva...do njega in pogled na samo ljubezen... :A)


                                       Dušica

Dušica,
nikdar ga nisem nehala imeti rada in ne bom ga pustila, mi preveč pomeni in mi na več področjih odgovarja, kot nihče še doslej. mislim, da imava vsaj 6-7 let časa, predno bi se šla kakšno načrtovanje družine, do takrat se bo pa marsikaj skristaliziralo.
malo manj se vidiva, ker ima on cel kup obveznosti tudi, jaz pa diplomo s katero pa zdaj res moram pošibat, drugače pa se moja čustva do njega nikakor niso spremenila, on pa me tudi hoče. sva se pa kar namučila in mislim, da je tudi on sam malo izgubil zaupanje in da skrbi, da bi se zadeva čez čas ponovila. jaz bom malo manj cvikala, pa komplicerala, ker naju bo od teh težkih debat pobralo. povedala pa sem, da mu zlo zaupam, pa da naj ma rad pa čuva, ker jaz ne bom več razmišljala o tem, kaj bi lahko šlo narobe.

mava pa morje časa zdaj. tko da tko.

to je to.

maja

Ne vem, mislim da nekje si to res napisala. Ne ravno, da je na pol čustveni invalid, to je bilo karikirano rečeno. Pa vendar si nekje govorila nekaj o nasprotjih.

Ne vem v enem postu praviš eno, v drugem drugo... Me v bistvu ne zanima, sama delaj, kar misliš, da je prav.

Zakaj smo potem narejeni tako, da se privlači moški in ženska. Kaj nista moški in ženska a priori nasprotji?

Ma ja Majč, ti si ena katoliška konzevativka. :sesmejem: ???

sklep ki sledi je, da boš zlo boga, sploh če bosta mela mulce.
A ne živiš pri tastarih?  ;D (to leti na kuhanje, likanje, obešanje) A si probala živet skupaj z njim? A mata skupno gospodinjstvo? Živita v istem fletu dlje časa?  ;D Človeka ne spoznaš zares v dolgih in globoko čutečih pogovorih in razglabljanjih, ampak v konkretnih situacijah - recimo ko živiš skupaj.


Ma to sem vedel takoj ko sem prebral njen prvi post na forumu.

jst pa od svojga tipa pričakujem, da vsaj eno gospodinjsko opravilo, ki je zaenkrat še tipično žensko, opravi tudi on!

ker če ga ne, in bom za vse sama, ne bom mela cajta še za otroka

ja haha no...nisem. sem po duši katolik, valda, ker res obožujem Kristusa, ker je pač car, ampak res... V cerkveni smetani me ni. v cerkev grem, ko jaz čutim, da bi rada šla. Z domžalsko cerkveno smetano se ne družim in z nobeno v bistvu. več mam liberalcev za prijatelje kot ortodoksnih katolikov, se pa sem pa tja tudi kak tak najde.

kar zadeva pa tega, kar sem zgoraj napisala: nisem si jaz zadev tako zamislila (npr. gospodinjstva, itd.). Jaz se pogovarjam s človekom. on mi pove, kaj je pripravljen in česa ne in jaz potem na podlagi tega, kar čutim, povem njemu, kaj sem pripravljena in česa ne. in rada ga imam. in trudim se življenje in ljudi sprejemati takšne kot so. v okviru tega, kar sama zmorem. rekla sem mu, da načeloma mi teh zadev res ni problem počet, v primeru, da bi bila preobremenjena, pa pričakujem, da mi bo pomagal, čisto iz partnerskega stališča, ker mu je mar. in tko tudi mislim. samo dokler smo tukaj ženske, ki smo pripravljene očitno take zadeve podelat, to ne bo problem (govorim tako o sebi kot njegovi mami). Take pač smo. kaj bo pa čas pokazal, bomo pa videli.

maja

Menim, da je najbolje, da ohraniš še naprej to zelo lepo čustvo, DA GA IMAŠ RADA... :-* in ne se kregat po nepotrebnem..včasih je smiselno, dvakrat premislit, preden sogovorniku kaj poveš..kar velja za oba..

Verjamem, da bo dejstvo, da se sedaj manj videvata in sta manj intimna, koristilo, sploh...ker je stanje mal zakomplicirano/razburkano, pa treba še o čem globinsko "preštudirat"..skratka, dobra poteza! Enako bi naredila jaz - s svojim... :clap:

Poročaj, kako gre... :rozicodam:


                                              Dušica

Bravo matheu_ Si me spomnil na Schopenhauerja, ki je, kakor sem razumel, da je resnica lahko samo to, kar je predmet izkustva (ne izkušnje). Neresnica pa je to, v kar ljudje zgolj verjamejo. Majč lahko v tgodbo kako je lahko lepo živeti s konzervativcem samo verjame.

noname zbudi se in začni živeti, potem pa meni soli pamet.

Dušica najbrž imaš vsaj v določenih segmentih podobno zgodbo moji, predvidevam iz napisanega, ker imam občutek, da me precej razumeš.

drugače je pa tole vprašanje v tem času zame tako imenovana druga briga. ubadam se z diplomo in temi zadevami, ki so še kako pomembne zame in že za to mi zmanjkuje živcev, ker me lovijo roki.

midva z mojim sva o.k., imava se rada, bojim pa se ne, da mi ne bi čas pokazal koliko je ura in kaj je mogoče in kaj ne. vem, da bom poslušala predvsem občutke v sebi. in sem tudi jih, ko sem načela to temo in ko sem se odločila, da nadaljujem razmerje z mojim dragim fantom. kako mu kdo reče ali ga poimenuje (od konzervativca naprej) me pa ne pretresa. je stvar vaše interpretacije.

ko boš noname sam malo bolje zaživel, boš imela najbrž malo manj volje otresat in ocenjevati življenja drugih (če boš to sploh kdaj dočakal oz. si prigaral), pa bo manj teoretiziranja pa več prakse. najlažje, čeprav sila bedno in pusto, pa je pametovat drugim, sam pa ne živeti.

življenje je lepo. ;D

maja

Vidim, da je tukaj veliko prerekanja. Vsak ima po svoje prav. Razlikuje vas le to, da imate različne poglede, da vsak vidi stvar s svoje perspektive.

... seveda te razumem, saj sem se v tvojem prvotnem opisu v marsičem videla in je tvoj malo pd mojemu, čeprav je moja "zveza" sveža: leto dni bo kmalu mimo, pa sem še neodločna ali je to to ali ni... ???..zaradi določenih smotanih razlik in občasnih kreganj...uff! Sicer pa, kot ti, poslušam notranji glas in v večjih primerih, zadenem... :sesmejem:

Držim pesti, da se bo vse uredilo in da boste na koncu...skupaj zaživela...imam občutek, da se iščeta in da navsezadnje, ne bosta mogla drug brez drugega...ali se motim?  :zardevam:

                                          Dušica

Dušica  :rozicodam:

sej ni tko simpl za razložit. v bistvu se ne da, ane. povedat, zakaj vztrajaš. valda ne za brez veze ali ker bi bla ne dovolj pametna, ampak ker oseba dejansko ima ogromno kvalitet. ko te nekaj zmoti in to zares zmoti pa narediš alarm in potem folk vidi samo to kvazi napako in ne šteka, čemu vztrajaš. pa ni čist tko. nobena juha se ne poje tok vroča kt se skuha.

bomo videli, kaj bo čas pokazal, za tukaj in zdaj pa lahko rečem samo, da ga mam rada in da se imam super z njim. da mi je v mnogočem krasen. ja, seveda pa so teme, kjer ne prideva skupaj zaenkrat.

ne moreva eden brez drugega? prej bi rekla, da moreva že, ampak ne želiva.  :sesmejem: ;D

No, v ozadju je velika ljubezen... :zardevam:

Jaz pa sem se z mojim, danes sprla, ker ne razume moje depre oz. me ne zna potolažit, kot jaz pričakujem... :jok:.. pa tvoj?


                               Dušica

dušica, nisem še bila v kaki hudi depri odkar sem z njim, je pa tako, da je tudi on sam pogosto zelo žalosten še zaradi izgube očeta pred dvema letoma, česar nikakor ne more preboleti, tko da je to zadnje česar on ne bi razumel, se mi zdi. tudi ima kar nekaj težav s spanjem, ampak hvala Bogu duševno zdravje mu kar drži. ima srečo in dobro dispozicijo, da ga nič ne vrže.

dušica, definitivno se bo moral najbrž še marsikaj naučiti, te pa ne bo gotovo tako dobro razumel, kot tisti, ki imamo s tem težave, ker vemo, kaj se dogaja.

povej mu, kaj rabiš in kaj od njega pričakuješ. nauči ga, kako ti lahko pomaga oz. kako boš lažje speljala. najbolj zoperno je, če imaš fanta, ki se ves čas napaja s tvojim veseljem, ko pa te zvije depra, tega nikakor ne zna sprejeti in te dodatno obremeni. meni se je to dogajalo v prejšnji vezi. pa saj nisem bila dolgo zdeprimerana in vsa poanta je bila v tem, da mi kake 14 dni ni bilo veliko do smeha, ker sem se počutila malo žalostno in potrto in je kar prišlo, da mi je bilo hudo za brez veze. prav umikala sem se, da mi je dal mir, pa da sem se lahko scmerala, če mi je tko pasalo, da mi je odleglo.

in bedno je, ker nič drugega ne pričakujem, kot da mi pusti, da pač sem tako kot sem in da počaka da mine. ne bi me motilo, če se sam smeji, veseli, itd. ta čas. samo naj mi da mir, pa naj ne zahteva, da spremenim v šusu tisto, česar se ne da na tak način spremeniti.

tko da te razumem.

in najbolj te bo potolažil folk, ki te razume. poišči nas, ane ;)

maja

Maja,

hvala za nasvet ->> mu kar posredujem preko svojih besed, da me Damovke najbolje razumejo, čeprav vem...da tudi on to zmore, ker je vselej dušica in  :egocentrik: v primerjavi z drugimi moškimi ali..včasih in sploh v teh primerih, ko mi veliko pomeni, se potrudi premalo pokazat, tako da me včasih to  :'(..ker bi lahko bil bolj čustven, sočuten..no, tega ni bil naučen v družini, zato pa znam odpustiti...je tako prav, ne?

Kakorkoli, poslušam svoj notranji glas, ki mi pravi, naj mu dam še kakšno šanso, ker je lahko boljši...namreč, s tem se bo moral sprijazniti, če se bo odločil biti z menoj za vedno... :pomezik:


                          Dušica

:oki:

Majč,

v nedeljo pridem na naše DAM srečanje in..morda ga pripeljem s seboj, pa..če/..mu tudi ti kakšen povej.. :sesmejem:


                                    Dušica

joj dušica, ne bo me, ker pišem diplomo. pa rok me priganja. ni časa. ob kaki drugi priliki ;)

maja

..potem pa srečno z diplomsko in drugič nazdravimo skup, okej?  :pomezik:


                                             Dušica

ok, dušica ;)

maja

..je udarila še kakšna strela?   8)


                                        Dušica

ja največja strela je kvalitativna analiza v moji diplomi trenutno in dejstvo, da me roki že pošteno priganjajo ;)  :sesmejem:


pa pri tebi?

maja

Bo bo, kmalu si na koncu in potem..še  :clap:

Pri meni je trenutno razpoloženje  ;D (končno!!!), sicer pa se v sob z dragim seliva na grški otok Rodos...komaj čakam,... :wav:..depro in ostalo pa pustim doma!


                                   Dušica

hehe. pazi nase pa luštno se imej dušica.

jaz pa danes zvečer končujem dan takole  :'(

že drugič se je zgodilo isto... sva se razšla očitno. in to čisto iz lufta privlečeno. res je, da me precej stvari že dlje časa mori vedno znova me kaj zvije in sem negotova, ampak problem je v tem, da čuti, češ da sem se spremenila in da do njega nisem enaka, kot sem bila pred dvema mesecema. pogreša navdušenje itd. veselje, občutek, da ga imam res rada. rekla sem, da če bi bilo edino pomembno vprašanje vprašanje radosti, midva sploh ne bi imela problema...

in potem večne debate in problemi in raste zadeva in dobi ubesedene svoje dejanske razsežnosti in na koncu odločitev, da prekineva in potem jok in objemi, pa nič ne pomaga. nič manj ne boli. samo hudo je...

jaz pa nimam izbire. nadaljevati moram z delom na diplomi. delati se, da se ni nič zgodilo, čeprav to ne znam, nikoli nisem znala. nisem znala ločiti svojega delovanja od svojih čustev in od tega, kar se v meni dogaja.

meni je težko, ampak moram grizd naprej, da se pregrizem skozi to, kar je moja naloga. kdo ve, če bo še kdaj vse dobro. kdo ve, če bom še kdaj srečala koga, ki mi bo dovolj odgovarjal in kdo ve, če bom s kom znala biti kompatibilna. ali obstaja kje kdo, ki sem ga jaz sposobna sprejemati in ga imeti rada in z njim živeti, da bo življenje ne le znosno, ampak da bo po večini lepo in dobro in obratno: ali je kdo sposoben sprejeti, meti rad in z mano živeti tako, da bo obema prav. a je moj problem, da ne znam...sem pokaserala kritiko, da sem tudi jaz isto zajebana. naj se zazrem tozadevno vase. da jaz ne znam njega sprejeti takšnega, kot je.

in res se z določenim načinom gledanja in ravnanja ne morem oz. se nisem pripravljena sporijeti sploh, kjer slednje pri meni predstavlja regresijo in ne rast ob nekom.

danes sem mal povožena. oz. precej. upam, da bo jutri vse dobro. da bo o.k..

a mam rada? mam ful rada. ful ful ful rada in bom imela rada, ampak to ni dovolj. še ni dovolj, da bi zmogla in znala biti srečna, da se ne bi enostavno izpela in da ne bi bila nekako less of power. bla pripravljena naresti vse, pa to še ni dovolj. ker so eni principi enostavno za popizdit.

maja

Majč,

te razumem, ker dejansko, danes..ni enostavno vzdrževati z/vezo in vedno razumeti partnerja, sploh..če so moralne vrednote dane na stran..to velja za oba! :closedeyes: Poleg dela na sebi, prebiram tudi knjige, kjer so razkrite skrivnosti o moških in mi veliko pomagajo, sploh pri razumevanju svojega..namreč sem večkrat v obdobju depre in  :'( prišla skoraj do te odločitve, da ha zapustim, ker je bil pritisk prevečji in vse mi je bilo odveč..tudi on ->>kakšna žalost!  :jok: Vendar zanimivo: ko sem se malo pomirila in pomislila na vse tiste lepe dogodke/trenutke skupaj, mi je notranji glas rekel: "Ma kam hitiš? Zakaj si taka? Saj ni tako grozno, kot si misliš..rad te ima in daj mu možnost, da ti to pokaže.." Ja, potem je bolje ali včasih, ko se pojavijo kakšni dvomi... :strah:..sem zopet malo  :unsure:...navsezadnje, pa ugotovim, da brez njega 100% ne morem in je prav, da imam sedaj ob sebi nekoga..važno, da me razume v obdobju depre, čeprav ne vedno na pravi način...Skratka, bom počakala in sedaj, ko sva pred tem, da greva na svoje živet, se bo šele pokazalo dejstvo: sva ali nisva za skupaj! Razumeš?

Daj času čas - kot jaz! Če ugotovim, da nisva...vseeno prav, ker vem, da je največja ljubezen prav v meni in važno, da sem sama s seboj  ;D , ker mi to največ pomaga pri boju z depro...

Seveda, da boš! Ko končaš diplomo in boš lažje zadihala ter bila posledilčno manj napeta, boš lažje razmislila in kaj novega dojela..postopoma!

Držim pesti in mislim nate... :rozicodam:


                                       Dušica

hvala Dušica!  :rozicodam:

vsaka zgodba je čisto nekaj svojega, čeprav so lahko podobnosti.

jaz sem se pri moji izpela. ni bilo več veselja. in to je opazil in to ga je zmotilo. to je pripeljalo do debat, kjer sva bila seveda vsak na svojem bregu in kjer ni bilo več možnost ubrati neko srednjo pot. on je itak nikdar ni. od mene se je pričakovalo, da bom v ama totalno vsem popustila in se pridružila načinu kot ga on želi. da ne bi imela svojih lastnih stališč in pogledov in da bi sprejela in kot on temu reče: podprla njega in pozabila na sebe. v nekaterih pogledih sva bila preveč različna, da bi to zmogla, znala in želela storiti. na nekaterih področjih se mi je zdelo, da bi se moral on nekoliko pridružiti meni, ker bi bilo to dobro celo zanj, sama pa nisem želela preklopiti iz boljšega na slabše. povabila sem ga na svoj breg, kot je on ves čas vabil mene v svoj način in sem tudi storila hudiča pa pol, da bo on zadovoljen, ampak...nekje so moje meje in sva tudi treščila ob moje prioritete, ki jih tudi imam in sva se preveč razlikovala.

tko da, imam rada, pa nič ne pomaga. mislim, da poti nazaj ni, svsaj ne take, da bi lahko bila vesela kot na začetku in zadovoljna, kot si to tudi on želi in mi očita, da zadnje dva meseca nisem več ista.

maja.

v to pa ne dvomim, ker če bi, grem zdele v deželo Boljše življenje!!!

ne it sofie...itak da bo vse kul, sam včasih je človek v p****, pa ne vidi ven. ampak bo že bolje. ;)

popolnoma vsak dan se na novo začne in vsako trpljenje enkrat umre.


maja

Majč,

ta stavek mi je nekam znan, zato ponavljam, da te razumem...

Včeraj sva se z mojim nekaj spričkala in sem se spomnila nate, kot ti praviš...SLEDITI SVOJI POTI IN SRCU..KI NAS VODI DO BOŽANSKEGA, NAŠE SREČE.. :zardevam: in če si tega ne zna/noče z nami deliti, potem je modro, da gresta vsak svojo pot...tudi med nama je to možno, sicer bo čas pokazal svoje...

Najbrž se hitro navežeš na človeka - kot jaz, zato potem..dlje časa prebolevaš zadevo...razumem!

P.s. Lahko ti zaupam, da sem to noč sanjala bivšega in mi je bilo zelo prijetno ga tako "videt"... :-* Vem, da ga imam rada in upam, da je srečen kjerkoli je...


                                             Dušica

Dušica hvala. boš videla ali te razmerje na dolgi rok dovolj osrečuje, da boš zdržala in da se bo obdržalo, zaenkrat pa skušaj ujeti vsak trenutek sreče, ki je tu zate, da ga uloviš in doživiš. Nič, kar ti je namenjeno v tem življenju ne boš zamudila. prisiliti pa se ne da tisto, česar ni. potem je samo še odločitev in vprašanje: a si s tem, kar je zadovoljna in ali želiš vztrajati. Drži se!


tole je interpretacija tega, kar morda želim povedati jaz ali pa je povedano z nekoliko drugačnimi besedami, kot jih uporabljam sama, se mi zdi. ampak dejansko je res, da če ne najdeš izvora ljubezni znotraj sebe, če ti ne privpre na dan ta tvoj lasten občutek radosti do ljudi, življenja in sebe, ta napopisna notranja moč za življenje in za met rad, za začetek sebe, boš tudi drugega težko vzljubil.

 ne moreš imeti raje principov, ki ti dajejo lažen občutek varnosti, kot dejansko sebe takšnega kot si in človeka, ki je pred tabo in s tabo. tako jaz razmišljam, on pa dela točno to, kar sem ravnokar povedala. zato sva pač različna.

vem, da mi res ni hotel slabega in da je še danes prepričan, da mi dela in mi je delal samo dobro, ampak seveda v okviru latnega dometa in videnja tega, kaj je dobro. nikakor pa me s takim načinom ni osrečil, jaz mislim, da je to jasno. naredila sem vse, kar sem vedela in znala. poskušala sem se prilagoditi, ga sprejeti takšnega kot je, z vso potrpežljivostjo sem se pogovarjala z njim in načenjala teme, da bi razumel, kako mi je ob tem, kar se dogaja in kako jaz vidim. ampak ostala sva lepo vsak na svojem bregu. hudo mi je, ker sem se res trudila in naredila veliko korakov k njemu, medtem ko je on ostajal zvest predvsem svojim predstavam o tem, kako mora biti in ni bil sposoben odgovarjati na nekaj mojih dejanskih potreb. menim pa da nisem bila tako prekleto zahtevna, vsaj po moji lastni oceni ne. trudila sva se oba, vsak na svoj način in v svojo smer, ampak ni šlo.

maja

neverjetno in noro, ampak en teden pred oddajo diplome se počutim brez energije in depresivno, pa mam dejsnko še ogromno za podealt. kar cmerala bi se. nekako čutim, da je vse narobe, v pizdi sem sama s sabo (oprostite izrazu). Bi samo jokala ne pa delala za faks. evo, tok žalostna kot zdaj pa že dolgo, dolgi nisem bila....  :'( I get the right moment for this. tokrat se pa jaz počutim tko, da bi pobegnila, da nimam volje, da sem enostavno too much potrta in da mi nič ne pomaga. edina mala tolažba je moja mala nečakinja, ki je tako prikupna pupa in njene majhne rokice, ki me držijo za prste, ko gleda moje črtice, ki jih imam narisane na nohtih in se igra z mojim pramenom las, ko jo skušam uspavati in govori neverjetno hecne stvari: razmišlja očitno o neki hrani in govori: slastno, slastno, slastno :D  :sesmejem: tamala je res legenda. se malo nasmejim temu zlatemu bitju, ampak še vedno sem pobito žalostna. ne znam potolažit v momentu tega. rabila bi še ful prežalovati, pa ni časa za to. enostavno moram delat za diplomo, za kar pa mi zmanjkuje energije. ampak bom, ker moram. sam da najdem v sebi mal moči. Tudi tole jamranje mi nekako pomaga, da lahko povem, kako hudo mi je in kako momentalno dejasnko čutim.

Serotonin mam pa mal na nuli, mam občutek, moja derma je že vsa zmaltretirana id tega, kar se mi dogaja na čustvenem področju, ko mi nihajo čustva kot da bi bila totalno neuravnovešena. kričim v sebi in rada bi jokala, rada bi prežalovala vse to sranje, pa ni časa za to...  :jok:


delam na tem, da se uspem porinit naprej in začutit mal tiste energije, ki jo potrebujem za delo. upam, da bo šlo.

maja

Maja zdravo!

Se mi zdi da en teden boš pa že zdržala? Mogoče se ti trenutno zdi to nemogoče sam kokr kol pogledaš si v preteklih 3mescih dala še kej težjega čez tako da ta finiš z diplomsko ni tako naporen kot se ti trenutno zdi! Tako da poišči svojo moč ki se skriva v tebi in dokončaj zadevo, ki je tik pred ciljem! Boš vidla da bo šlo!

LP Dani

Dani, hvala. saj se trudim. ko sem se zjamrala tule, sem dobila spet mal občutka moči in energije, da sem štartala, zdaj pa se cijazim dalje. obupna sem, ampak upam, da bom speljala. moram.

a se po tem kaj vidimo? :D

lahko bi šli kaj vkino, če vama bo s Sofie.

maja

Evo majč jaz ti pošiljam velik zalogaj energije,poguma,moči,...za finiš diplomske,zmoreš ti to,
zato na juriš do cilja!!
Tiste ta tečne prfokse si pa tkole zamišljaj,mogoče bo delo hitreje steklo...
             (http://           http://file.si/files/19792_6oxpw/revenge4v683.gif                                        )

(http://file.si/files/19792_6oxpw/revenge4v683.gif)

slikce mi prej ni prileplo,....saj nisi huda,če se mal pohecam,....rada bi te spraula mal
v dobro voljo...

haha, se pravi miška človeka rola in ne obratno  :sesmejem: zanimivo ;) jest se tud včasih počutim mal porolano (beri: povoženo), pol pa pojamram, pa je spet boljše ;)

hvala Suzy ;)

maja

jst grem koj v kino - sam da vaju vidim!!!!  :ohoho: :ohoho: :ohoho:

---------
---------

drgač pa majči, zmogla boš... to stanje je pa sam trenutna panika, da ne boš zmogla in da roki hitrejej tečejo od Bip-bip ptiča iz risanke, kjer ga lovi štorasti volk;....

če pa nau šlo, kar seveda ne verjamem, pa vseeno me lahko pokličeš in skup spacava diplomo - neki pa še vem o mtd in hja... kot sem rekla, hitremu pacanju diplomske; moja se je še kadila pri komisiji  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

RVM dani in majči!!!!  :-* :-* :-*

t.

haha, pišuka si ti zabavna sofie. kaka šele boš, k boš ven iz depre :D se bojim, da mi bo od smeha trebuh poču :D

maja

 :valjamsesmeh: :valjamsesmeh: :valjamsesmeh:

 :'( :jok:   vsak dan jok. vsaka blesavo brezvezna stvar v odnosu z drugimi me prizadane. totalno brezvezne stvari.

maja

Majč objem,.... :rozicodam:

hvala, draga moja Suzy! včeraj je bil res en beden moment, ko mi je oče rekel neki grdega, ker sem polila čaj. včasih mal znori za ama totalno brez veze. in pol jok.... pa me ne bi tko prizadelo, če ne bi bla v taki koži, da me itak vse prizadane. momentalno je to tko. verjamem pa, da bo kmalu bolje. ;)

 :rozicodam: Suzy.  ;D

cvetličarna ma spet promet, mi pa smo vsi radostni in naklonjeni  ;D

maja

super oče....

Majči, v soboto je bil zgleda parentsday---> tudi pr nas smo se uiber spičl!!!

Pa sem včer požrla ponos, poklicala nazaj in smo vse zgladil;

ponos sm pa popapcala zato, ker ne zmorem sama bitke zdaj ko sem začela z ad in rabim podporo od vseh ... še od črva na tleh!

Lp SOfie :rozicodam: :-*

lej, ne vem, kaj si s temle mislila, res ne, lahko malo razložiš,

drgač pa premalo poznaš mojega očeta, da bi ga lahko po enem stavku sodla.

moj oče je krasen človek, z ogromno dobrimi lastnostmi in izredno predan v odnosu do svoje velike družine, za katero pratkično živi in sam kapo mu dol, da nas je tko gor spravu kt nas je. to je prvo. drugo pa je to, da je po naturi mal kolerila in da se zato včasih vede mal neprimerno za moje pojme.

tko da tok o mojem očetu lahko povem jaz, ki ga dobro poznam, ti draga Arwen, pa nimaš kle kaj sodit. ;)

maja

Sofie moja zlata, pol je blo pa neki v luftu...a so tvoji tud občutljivi na vse luno/vreme/...itd. moj oče je tozadevno ful, tko da bi slor lahko rekla, da ma sam neki tistih nihanj, k bi jih lahko pripisal bipolarni, samo manj intenzivnih najbrž. ;)

maja

Majč,

kakšno je sedaj pri tebi "stanje"..počutje, študij in ostalo? :A) Včekx se spomnem nate...


                                        Dušica

Dušica, diploma oddana, ravno prišla iz pet dnevnega dopusta na morju, se mal nahodila, naplavala, da sem malo skurila pridobljene kilograme. mislim, da je že kar dobro. sam še tečt moram začet, pa bom zadovoljna. Kar nekaj sem jokala ob večerih še, malo sem nadlegovala domače s smsi, pa ne spet prehudo. smo se malo nasmejali tudi. Veliko ljudi se je ta čas, ko me ni bilo, spomnilo name in videla sem, da me čaka ogromno dela in da nisem tako zelo sama. kljub temu, da so mi umrle sanje z bivšim fantom, ugotavljam, da imam še kar nekaj smislov, sem pa nekoliko utrujena od odnosov s fanti in dejansko malo razočarana, da na tem pdročju kljub veliki volji in poizkusi in želji zaenkrat nisem še uspela. Vrgla se bom v gibanje in delo, potem bo pa čas pokazal. če bom koga kdaj srečala ga menda bom, če pa ne, bo pa kar težko, ampak življenje bo teklo dalje, priložnostri za veselje bo najbrž še veliko. Na to upam.

Kako gre tebi Dušica? Kako si zadovoljna zdaj kaj z odnosom s svojim najdražjim, sta dobro?

Vsekakor ti želim, da bi bila mnogo bolj zadovoljna in srečna v odnosu, kot sem bila sama v kateremkoli doslej. Saj začewtki recimo so vedno lepi, veliko je lepih trenutkov, čas, ko se začne krešati in ko vidiš, da nekaj hudo ne štima in do tega, ko se razideš in po tem, ko se navajaš na novo situacijo, da si spet sam, pa je bolečine poln. mnogi zato skoraj nikoli ne tvegajo. Meni vsekakor tega ne more nihče očitati. Gotova pa sem, da ne bom šla v noben odnos, če ne bom čutila, da si tega zares zares želim.

drži se Dušica, javi se še. ;)

maja

 :A) :sesmejem:

hei Noname. vzela sem tistega Shopenhauerja al kako se že napiše in sva se z očetom ob parih stavkih nasmejala, ker kaj tako norega lahko izdavi samo nekdo, ki je totalno asocialen in je to samo racionalizacija, da mu morda v odnosih ne uspeva. saj veš, lisica in kislo grozdje, ki ga ne doseže ter sladka limona, ki je pri roki. Resno sem se spraševala a je ta tip gej, da vidi punce tako kot jih. češ koga bi privlačila nižja rast in široki boki, če ne bi šlo za nagon po razmnoževanju. itd. o hallo. pa saj so postave fantov in punc različne, saj ima žensko telo še kaj drugega kot samo to in saj te privlači veliko zadev pri človeku ali pa te odbija.

v glavnem, kaj hitro sem odložila to knjigo in prijela v roke Paula Coelha: Veronika se odloči umreti in jo ponovno prebrala kot že pred leti in še vedno mi je všeč. To preberi Noname. super je. vsaj meni.

maja 

Majč,

I come back for you!

Torej, Ta stavek mi je  :oki:, sicer pa sem iz tvojega dolgega odg razbrala, da napreduješ in da si res življenjska oseba, ki zna sprejeti, dajati in se dobro spoprijeti z nastalo življenjsko situacijo, tako da  :rozicodam: ker vem, kako je ostati po ddolgem času (pa je to lahko tudi leto dni!) sam...sicer pa nisi nikoli sama, tudi ko misliš, da si!  :ne: Imaš nas, imaš starše in družbo in verjamem, da je naokoli tudi kakšen "oboževalec", ki se bo v kratkem oglasil ali ti namignil..samo opazuj! :sesmejem: Vem in sem prepričana, tako da..obrni nov življenjski list in prepusti se toku življenja, predvsem pa..kot vedno sebi pravim DELAJ KAR TE VESELI, KREPČA IN NAVDAJA Z NOVO ENERGIJO!  :wav:

Jaz sem z mojim - trenutno, v nekem lepem odnosu, sicer pa so še vedno dnevi JA dnevi NE, ko se zaradi njegovega perfekcionizma in zateženosti ali moje trme, skregava za kakšen, potem pa se hitro pobotava..največx pride on se opravičit! Kakorkoli, učiva se drug ob drugemu,..lepo pa mi je to, da oba prebirava tudi knjige/članke, kjer piše/uči o čustveni inteligenci, medsebojni komunikaciji... :pomezik: To mi bo vselej koristilo, ne glede na to, če mi je on dan ali ne..

Rada bi, da opusti njegov perfekcionizem oz. to, da ga moti, če nekaj ni 100% zlikano; če ne skuham kot njegova mama; da se znebi prepričanja, da so VSI  >:( kužki in mačke umazani itd...Jojme, ni enostavno...Kaj bi ti naredila na mojem mestu?

Drugače pa, živim iz dneva v dan... :zardevam: in skušam sprejeti vsako minuto, ki mi je dana, na..čim bolj lepši način..tudi solze, če je potrebno!


                                             Dušica

Če bi ga mela zlo rada bi najbrž rekla, o.k., naj mi njegova mati pokaže kako to ona zlika in če še ne bi bilo dovolj dobro, bi mu rekla, frajerju, naj si zlika sam. odvisno kaj bi on meni v odnosu dajal. če bi samo težil, bi mu že na začetku morda rekla, naj si zlika sam, samo saj veš, kako je, ko imaš nekoga res rad, narediš več kot bi svetoval drugim naj naredijo. tko da tu te razumem.

ti samo sledi notranjemu občutku, če si srečna in če imaš ob njem več razlogov za žalost ali za veselje. dokler ti odnos več daje kot jemlje, dokler te ne izčrpava, se ima smisel truditi, jaz mislim.

dobro mi bodi in hvala za vse lepe in prijazne misli. Dušica, smo na vezi, prav ;)

maja

Majč,


HVALA IZ SRCA!  :poljubnjej:


                          Dušica

 :rozicodam: sem ti odgovorila v tvoji temi na tvoje dileme, če sem jih prav razumela ;)

maja

Majč,

hvala lepo napisano, predvsem pa, si mi dala neko notranjo vzpodbudo...

Če sem te prav razumela, si tudi ti "povezana" z Bogom in se ne obremenjuješ z dejstvom, ali boš jemala Ad še leto dni, 4 ali doživljenjsko?  :A) No, tudi jaz se bi rada glede tega pomirila in ne več, morda tudi podzavestno obremenjevala, ker ni smiselno...življenje je pač takšno in smiselno ga je sprejeti, objeti in mu raje..pričarati lepši jutri..bo držalo?

                                             Dušica

Dušica, meni vera v Boga zelo pomaga. ko ne vem več, kako si pomagati se potopim v molitev in pogovor z Bogom in verjamem, da je z mano, da točno ve, kaj se mi dogaja in mu zaupam in izročim sebe v varstvo, ker je le on vsemogočen. rada se predajam njegovi volji, ker menim, da bolje ve, kaj je dobro zame kot kdorkoli drug, celo jaz sama. ko ne razumem, zakaj se mi nekaj dogaja tako kot se, ga v molitvi sprašujem, kaj od mene on ta hip želi. V osnovi pa si ne predstavljam življenja več brez njega. uporabo zdravil, kot jo prakticiram sama dojemam kot blagoslov. On dela po meni, on dela po ljudeh, ki so naredili kaj dobrega meni. Dela po vseh, ki so mu predani in se mu zaupajo. Tako to jaz doživljam.

in vsaka stvar (tudi uporaba zdravil) je dobra, dokler pomaga. to, da imamo na voljo uporabo zdravil, menim, da ni osebna tragika tistih, ki jih jemljejo, ampak blagoslov, da lahko kar se da polno in dobro živimo kljub težavam, ki nas pestijo. Vsekakor pa moramo naresti kar se da za svoje zdravje tudi mi sami.

Tako jaz vidim.

maja

Maja

tako lepo napisano

Maja,

  :poljubnjej:


                                  Dušica

hvala bejbe naše drage. marina, nspisano v skladu s tem, kakor je bilo pač dojeto. jaz te zadeve tako mislim in tako čutim.

glede na to, da je tole moja tema, bi se še malo potožila tule:
zdaj je dipl. oddana, nalagam si polno prostovcoljnega in drugega dela, da ja ne bi imela čas samo sebe pomilovati in da sem med ljudmi, da se počutim koristno in da se mi kaj zanimivega zgodi in da lahko kaj dam odsebe, evo. zraven 2x na teden delam, pa ko generalno do konca pospravim mojo sobo, začnem kuhat, sva zmenjene z mamo.

danes je polna luna, ne vem ali to kaj na vas vpliva. sama sem bila prejšnjo noč dolgo pokonci in danes zgodaj vstala, tko da me mal zmanjkuje že cel dan, ampak sem šla delat in se zdaj vrnila domov. včeraj pa sem se po službi zadržala v ljubljani, ker sem srečala neko prijateljico, kateri sem obljubila, da si bom po oddaji dipl vzela čas za drink.

no danes pa je bil mal težak dan. bla sem malo neprespana, ampak bom prinesla notri juzti zjutraj, če se ne bom spet zbudila ob 6:30. danes sem bila pa precej boga v službi. ta job bo z zamenjat, resno, mislim bom speljala do konca, ampak bom vesela, ko bom mela pravo službo, kjer se bom počutila bolj produktivno in koristno. resno. tale recepcija je primerna samo za to, če si študent in se imaš za učit. brat pa danes sploh nisem mogla, ker mi je oči skupi vleklo.

dobro, da grem nazaj na temo: to, da tole z mojim bivšim ni več zdržalo, sem sprejela, tudi on in oba veva, da nima smisla it nazaj, ker bova čez tri mesece spet na istem. isti nepremostljiv problem. in ja life goes on. delava na istem delovnem mestu in zdaj sva v bistvu prijatelja oz. se nisva skregala in ostajava naklonjena, to je pa tudi bistvo vsega, kar je še ostalo. jasno je očitno, da to ne bo to. in to me mal tare.da ni šlo. mori me, a bo sploh kdaj s kom pa šlo. mal utrujena od vsega. mislim, da sem danes med šihtom privlekla na dan vsaj kake tri razloge za žalost. na glavno postajo sem šla iz dolgega mosta peš in sam jokala sem celo pot skoraj. morda zaradi utrujenosti malo, morda zaradi vsega skupaj. malo sem se izogibala gneči in ljudem, ampak všeč mi je ta ignorantnska ljubljana. všeč mi je luksuz, da lahko hodiš po cesti in jočeš, pa ti da folk mir. tega pri nas v domžalah ni. tu te vsak drugi vsaj na videz pozna, če živiš tu od rojstva in nimaš potrebnega miru, da bi se zjokal, če tko pride. moj ex sicer še nima punce, ampak si ustvarja valda prilike, da katero spozna. jaz sem malo utrujena od vsega. edini fant, ki me je v zadnjem času malo navduševal, me ne porajta oz. mu očitno ne klikam najbolj, tko da...life goes on. a sem že rekla, da sem utrujena? :D pa ja, mesec samote je naokoli in začel mi je manjkat...bližine. tudi mojemu bivšemu fantu manjka tega in zadnje dva dni sva se ogromno šalila na svoj račun, ko je bil kak moment, da sva se srečala in se pomenla v službi, ki jo mam sam še za dva meseca. pa zadnje dva dni sva se parkrat samo objela...pišuka je manjkal tega. in en drek vse skupi pomaga, ko pa veš, da je šlo vse lepo po gobe. pa valda, da to itak ne gre več nikamor. samo moment je, ko čutiš, da maš rad, pa da ti malo odleže, potem pa spet zavedanje, da to vse skupi ne pelje nikamor. mej ne prestopava. dogovor je dogovor. in tudi nimam veselje do tega, da bi, ker bi me samo zvilo od znotraj. ne morem delat tisto v kar ne verjamem. lahko mam rada, lahko objamem. naklonjeno, prijateljsko, to pa je tudi vse...valda mi je še lep, pa diši še vedno, pa vse, ampak se to več mene ne tiče in nima več nič z mano. torej mi ni v nobeno veselje. samo zbuja neke težke občutke.

no tko.

pa čez en teden bo leto dni odkar mi je umrl prijatelj. pa spet še za to jok. pa še kaj se najde. ob polni luni kar udari ven. potem pa bo, računam spet bolje. ups and downs kot sestavni del življenja. Samo malo žalosti ostane. občutek, da nisem uspela, čeprav sem verjela, čeprav sem dala celo sebe...

maja

draga maja, si še premlada, da bi tako razmišljala ..če si oddala diplomo.. kakih 23 let ? Moški ? Ah, ko bo prišel "pravi" boš že vedela.. oziroma oba morata vedeti  :pomezik:. Nisi ne prva ne zadnja, ki je dala to skozi ..

Kar se pa tiče tvojega bivšega.. prekini.. biti "prijatelj" z bivšim .. uf, ni dobra stvar.. sami spomini, lepi ali grdi.. prekini

drugače pa,.. drži se.. ne jokaj.. :( :ne: :nehvala:, še najmanj pa zaradi deddev.. ti se samo smej se  :)


koliko časa pa ješ AD-je ?

 :rozicodam:

Tačka, kar nekaj zadev si falila ;) nisem tako zelo mlada, kmalu bom stara 27 let. Sicer ti lepa hvala za spodbudo in dobro namerne besede. mi veliko pomenijo. AD-jev pa ne jemljem trenutno. Moja motnja je pretežno bipolarne narave in jemljem v glavnem tegratol (stabilizator razpoloženja) in pa najnižji odmerek soliana, ki sodi v skupino antipsihotikov. včasih me deprimera za kak teden, skoraj dva, ampak se skušam preboriti brez AD-ja, ki pri motnji moje vrste v primeru, da res nisi na hard depresiven, ko ga nujno rabiš, lahko sproži privzdignjena razpoloženja, zato se ga otepam, če se da. 2x sem jemala kratek čas EFECTIN ER. V tem času pa se žalostim iz konkretnih razlogov. Me pa tudi malo luna ubije, priznam. Precej se me dotaknejo vremensko pogojeni vplivi, to baje zaradi tega, ker sva bila z mojim bratom dvojškom nedonošena. ampak takih ljudi, s takimim težavami ni tako zelo malo. tko da come and goes.

hvala, vseeno! ;)

tale odnos z mojim bivšim pa počasi gre in midva greva vsak svojo pot. najbrž bo ostala le neka naklonjenost in po potrebi pomoč (npr. če mu jaz lahko posredujem kak kontakt, ki ga potrebuje za službo, za druge zadeve in obratno, npr. če bom želela kupit kak kvaliteten rabljeni avto, valda bom šla k njemu po nasvet, ki se na to spozna). delala pa bom tu le še 2 meseca. potem se bova zelo redko srečevala, če se bova.

tako je to ;)

maja

Majč,

najprej čestitke za Pridna!

Hmm, utrujena? Minuli wknd je bil zame prava katastrofa, utrujenost pa me daje že 10 dni, saj imamo na Obali grozno vročino, soparino in je težko dihat... :031:..čakam dež!

Dejstvo, da sta ostala s bivšim prijatelja je tudi pohvale vredno, saj jaz...ne bi mogla! Ti pa ja, tako da si že tukaj čustveno zrela osebnost.. :rozicodam: Ne obremenjuj se s tem, če ti bo uspelo pridet v novo razmerje..vsekakor! :pomezik: Vse ob svojem času, zato sedaj..izkoristi čas zase in za delo na sebi...


                                     Dušica

dušica to ni ravno klasično prijateljstvo, ker ne more biti. ne moreš it zares z več na manj, jaz mislim. gre za naklonjenost, ki bo ostala za to, da nekomu želiš dobro. sam odnos in pogostost srečevanj pa valda izveneva. čez dva meseca ne bom več delala tam in bo sploh manj prilik za srečevanje.

zadnje dni precej žalujem. skušam se zaposliti in se ukvarjam z ljudmi: nečakinjo, prostovoljnim delom, itd. ampak veliko časa enostavno preživim v žalosti. trudim se le, da me ne pozavga vase. rabim čas, da vse tole predelam. rabim čas, da bom spet dobro in super je, da me edini tip, ki me potegne, ne obrajta, ker se bom lahko postavila v miru na svoje noge in ko bodo občutki res zdravi in ne bo sledi žalosti, bo enkrat morda prišel mimo nekdo, ki mi bo zares odgovarjal. tokrat ne več z glavo skozi zid un na bumf, ampak z veliko neke preudarnosti. in dala si bom čas za spoznat človeka, ne rabim hitet v odnos. tko je to. odrasli smo. poleg tega pa mi zlepa fantje niso všeč na način, da bi me pritegnili. imam kar precej izkušenj z ljudmi.

tako je pri meni. ;)

maja

Okej, razumela, sicer sama veš, kaj ti najbolj ustreza in koga/kaj si trenutno želiš, tako da ti osebno in iz srca zaželim, da najdeš čim prej notranji mir in... :poljubnjej:


                                            Dušica