FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem skupaj, sem nova na tem forumu, veliko vas pa berem  :)
Zanima me vase mnenje, ali je mozno paniko in tesnobo premagati brez tablet.
Dobila sem namrec oboje paniko in tesnobo, nad tabletami pa nisem kej prevec navdusena    ???
Rada bi prisla iz tega brez tablet, vem da je tezja pot, da je veliko treba na sebi delat itd.
Kaj mi svetujete?

adelaide, svetujem ti psihoterapijo s pravim psihoterapevtom, ne s psihiatrom ali psihologom. Tam spoznaš s pogovorom svoje napačne miselne vzorce, zaradi katerih tudi prihaja do paničnih napadov. Sama sem jih imela, vendar sem ob pomoči ADja in KVT zelo izboljšala svoje psihično počutje. IMela sem tudi depresijo, anksioznost se me pa še vedno drži, ampak v manjšem obsegu kot prej.
Če čutiš, da lahko brez zdravil, ti toplo priporočam kognitivno vedenjsko terapijo :rozicodam:

Če je na začetku hudo, se ni potrbno izogibati AD-jev. Iz svoji izkušenj ti povem, da so meni zelo pomagali, sedaj sem pa že dolgo brez njih in gre.
Zakaj bi se človek mučil, če pa zato obstojajo propomočki- mislim AD.
Vsekakor pa si moraš kasnjeje tudi sam pomagati.

LP 

adelaide, tesnoba in anksa imam že 3 leti in sem brez ad... se da brez, sam morš imet mnogo volje, trde živce, namesto tabletk pejd kam gibat zunaj itd... pa želim veliko sreče!

Tudi sama nisem bila preveč navdušena nad tabletami pa sem se vendar zatekla k njimi. Kot boš prebrala večkrat v tem forumu se zadeve rade ponovijo.
Tudi jaz se ne bi na vsako silo branila tablet, saj vmes ko jemnješ tablete lahko v relativno "mirnem" stanju preštudiraš vso zadevo in se malo ukvaraš s sabo.

Oila!

Jaz nisem še jemala nič in niti ne mislim. Na začetku mi je bilo kaskšen mesec hudo, še zdaj mi je, ampak mi je uspelo se prebiti. Sedaj berem eno knjigo od Dr. David Servan Schreiber
Ozdravimo depresijo, tesnobo in stres brez zdravil in psihoanalize, 7 naravnih metod zdravljenja. Sem šele na začetku, tako da ti ne morem dosti povedat, me pa navdušuje.

Glede na to da nas itak že vsak dan filajo z vsemi možnimi kemikalijami, ne popusti! Imamo težave s psiho, zato je le to tudi treba zdravit. Če bomo jemali razno razne snovi zato da nam bo le fizično boljše, se po mojem samo začasno ublažijo trenutne težave. In potem se začneš zanašat na takšno pomagalo. Namesto nase.

Lep dan! :)

Še moja zgodba.

Mene daje tesnoba oz. anksioznost že od novebmbra 2010. Nekega dne sem šla po cesti in se mi je  začelo motat,nek čuden občutek v glavi,srce ponorelo. Se ustavim grem spet par korakov naprej,evo spet. Nekako sem prišla na cilj s strahom. Nekaj časa je bilo ok potem pa spet,tako da sem se odločila da grem k zdravnici. 16 dec. mislim da sem šla,naredila teste,kri ,voda,vse ok,.
 Povedala zdravnici kakšne težave imam,od tiščanja v glavo,pokoč občutek,omotičnost,niti ne tista vrtoglavica ,ampak en čuden občutek z ravnotežjem. Pa me ni  in me ne zanaša,sam očbčutek je tak. Vleče nekam.In seveda nedojemljiv strah. Sama ne grem nikamor.Čeprav je od takrat veliko,veliko bolje je še vedno vse to prisotno. Panični pridejo manjši,ni take sile.Zdravnica mi je napisala AD je in helex. In jaz ko jaz,trmasta,nočem jemati tega. Zdravnica rekla da je to tesnobica.Ja,taka grozna stvar da je nikomur,še najhujšemu sovražniku ne privoščim.
Začela sem jemati Dominor,NEOPersen,pijem šentjanževkin čaj. Stanje se je popravilo. Res pa je da je vse odvisno od dneva,dogodkov,misli. Še vedno je prisotna omotica,včasih bolj ,včasih manj,včasih je ni,občutek nerealnosti(več ali manj),Mravljinčki občasno,nespečnost,občutek mehkih kolen,glavobol,ki ni glavobol ampak tiščanje ,pekoč občutek,mrazenje ,občutek utrujenost,slabosti ,izčrpanosti.Najbolj od vsega me moti strah ki je prisoten,omotica,občutek majavosti,kot da tla niso ravna,kot da se giblje.
A zdaj vem da je to anksioznost,tesnoba in poizkušam se  kontrolirat.Enkrat gre ,drugič malo  manj.Je pa kr grozno. Tablet pa se bojim ko hudič križa. Je bila moja sestra na tem,se jih je komaj rešila. Ima še težave sem in tja,čuden očutek amapk gre brez tablet.
Dokler bo šlo bo. Je pa od takrat ko se je začelo torej če govorim o številkah. Od takratnih 10 je zdej tam nekje na 5 . Za pol bolje.
Če nimaš obveznosti z otrocmi,ali kaj podobnega,se poizkušaj ukvarjat sama s seboj,počivaj in se sproščaj. Meni včasih uspe ,včasih pa je vse preveč obveznosti in novega in novega stresa.
Jaz resnično upam da mi bo uspelo,čeprav je težko ko ne vem kaj.
Vso srečo in javi se, :rozicodam:

Da se nad paniko in tesnobo brez tablet:

- s pravilnim dihanjem (posebne vaje) za sproščanje
- s telovadbo za sproščanje mišic
- z dejstvom, da veš, da tesnoba vedno mine
- s preusmeritvijo misli na lepše strani

Hvala vsem za odgovor in lepe zelje :)

Julija cisto si opisala mojo zgodbo,se tudi jaz bojim tablet,danes sem popustila in jo vzela, ker je bilo pocutje katastrofalno :( mi je pa zau,da sem jo spila ker mi je bilo po tableti samo huje,zaradi straha, ceu dan sem prezivela tako, da sem cakala kdaj se bojo pokazali stranski ucinki, pocutila sem se slabo ze samo zato ker sem popustila, ceprav sem se zadnja 2 dni pocutila bolje, dokler se zjutri nisem zbudila, spet tisto tesko dihanje,hitro bitje srca,glavobil,vrtoglavica,slabost.... 

adelaide,boga si ,vem. Ravno danes popoldne je pri meni kriza.Zjutraj bi gore premikala,od druge ure popoldne pa kap. Glava me peče,omotična sem,strah me je,grizno,nisi sama,nismo same,veliko jih je. Tablet ravno zaradi stranskih učinkov ne jem. :nehvala: Sem rekla da me bo pobralo od njih. Imam dva otroka,ki hodita v prvi in 4 razred,en kup obveznosti in če bi tisti stranski učinki prišli do izraza ,sploh ne vem kaj bi.
Kot sem že rekla,niti najhujšemu sovražniku ne privoščim tega. Piši,ti samo piši,lahko tudi na zs.Ni problema.
Mi je pa za znoret in za zjokat,... :jok:

Jaz sem se tablet otepala 3 mesece in ko sem se končno odločila in obiskala psihiatra, mi je predpisal Asentro...potem sem spet trpela 2 meseca, da je AD prijel...in sedaj je že 3 leta, kar jih jemljem...no, sedaj jih celo znižujem.
Tudi jaz ima dva šoloobvezna otroka, pa sem se morda ravno zaradi njiju odločila za tablete...da lahko vsaj v miru obiščem šolsko predstavo in grem na roditeljski sestanek, ker prej sem bila vse prej kot sposobna sedet na sestanku...Saj ne rečem, da so stranski učinki prijetni, a vendar minejo.

Se pa otepam Helexa in raje počnem vse drugo kot pa vzamem pomirjevalo, pa čeprav bi mi bile morda prihranjene muke, če bi ga vzela.  :unsure: Je pa res, da ga imam povsod s sabo...v vseh torbicah, v avtu, v službi...vedno v pripravljenosti "kaj pa če"...  :kiselnasmeh:

Adelaide...te popolnoma razumem, da ti je težko, vendar vse te tvoje trenutne težave še niso
posledica vzete tablete(AD), pač pa samo en velik psihični strah, ker veš da so in pridejo stranski
učinki.
Nič nisi napisala katere imaš in če poznaš način jemanja AD, nikoli ne smeš začeti na polno s predpisano dozo, pač pa postopoma.
Poskušaj se umirit...tvoje stanje se še nadaljuje od zjutraj, zdaj se pa še potencira glede tvojih misli.

Napiši malo več o AD in kakšno imaš predpisano dozo, pa ti bom lažje pomagala.... :rozicodam:

Toja vem da je to sam strah,se trudim, da ga premagam. Tablete so pa escitalopram teva,naj bi jemala 5 dni po polovicko,pol pa celo tableto,sam ko sem prebrala stranske ucinke,me je postalo se bol strah. Dobla sem jih pa zaradi panicnih napadov, ki so postajali vedno bol pogosti,prej je bilo prisotno le to tezko dihanje in vse kar sem prej opisala. No pol je pa postajalo vse huje, nikakor nisem mogla pogoltnat sline,imela sem obcutek, da se bom zadusila z vsakim poskusom,ko sem koncno uspela sem pa skoz pozirala zrak :( to se mi je dogajalo cez ceu dan.

Adelaide, verjamem da ti ni prijetno...kaj pa ko bi morda začela po tele shemi:
1/4, 1/2, 3/4, 1...vsako po en teden in bi v enem mesecu bila na celi tabletki.
Iz izkušenj z AD ti povem, da se na tak način  organizem počasi privaja in so tudi
stranski učinki zelo majhni, res je da se simptomi povečajo, vendar je vsak organizem
individum zase in na vsakega vplivajo drugače. Nekateri imajo zelo rahle stranske učinke,
ni nujno da boš ti imela vse tako kot piše v navodilih.
Svetujem ti, da piješ pomirjevalni čaj, če pa si dobila kakšna pomirjevala kot npr. helex, pa
tudi ni nič narobe, če v teh kriznih trenutkih kakšnega vzameš, da mine najhijše, da se telo umiri.
Ta tvoj cmok je samo strah, ki se nabira v tebi...poskusi s sproščanjem v vodi ali z dihanjem...
globok vdih skozi nos in dolg izdih skozi usta...ponovi 5x.

Tule sem nekaj našla...preberi si, morda ti bo v pomoč... :oki:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6718.0.html

Priporočam ti, da se morda obrneš še na kakšnega psihoterapevta in skupaj bosta razrešila
tvoje vzroke, ki ti povzročajo panične napade...jaz sem jih tudi na ta način in jih znam sedaj dobro obvladat...sem pa še vedno na AD.

Želim ti, da ti čimprej mine... :rozicodam:

Tudi sama imam moj Xanax povsod...Vzamem ga pa ko je res hudo. Nemir, tesnoba, strah. Takole, enkrat na 3-4 mesece.  :sesmejem: Na srečo obvladam zadevo.
Ne bi pa nikoli več čakala in trpela leta in se mučila brez kemikalij. Ni vredno. Življenje teče dalje, ti pa si preveč obremnjen s svojo tesnobo in paniko, da bi ga živel. Izgubila sem preveč dragocenih, neponovljivil trenutkov, let. Mimo mene je šlo življenje.... Ne, res ne, brez tablet ne bi več čakala.

Tko razmišljam tudi jaz  :oki: Škoda življenja, ki je lahko lepo...prelepo, samo, če si damo priložnost, da ga uživamo  :rozicodam:

hvala vsem za spodbudne besede res, ta forum mi je v veliko pomoc, ko se slabo pocutim pridem in berem in vem, da nisem edina, da je veliko ljudi z taksnimi problemi kot jih imam js. In da je veliko ljudi pripravljeno pomagati,svetovati,deliti svoje iskusnje :)

 :rozicodam:

Jaz tudi ne koristim tablet, ceprav so mi bila predpisana, poizkusi z vajami, KVT, relaksacija, dihanje, telesna vadba, izzovi strahove, odlepi se od varnega vedenja...izzivaj situacije, kjer so se ti pojavljali panicni napadi...saj jaz se se vedno borim...ni lahko, pride ko se vcasih ze dalj casa dobro pocutim...sedaj 2 meseca nisem imel napadov, ker sem spremenil zivljenje popolnoma, zadnjic pa ko sem ze mislil, da je zadeva pase, me je udarilo in se zopet zacelo pojavljati...skratka, borit se je treba, zacel bom zadevo izzivati, ne pasivno gledati nanjo, ne vem sicer ce je tako prav, ampak izzivati v majhnih odmerkih...in postopno povecevati odmerke...Helex sicer je vedno prisoten in mi daje obcutek varnosti, nisem ga se nikoli vzel, ne zelim si ga...vendar mi vedno predstavlja izhod v hudi sili, vendar je to varno vedenje, ena od stvari na listi je vreci Helex v skoljko...meni skratka pomaga veliko branja, ozavescanja, iz mnogo literature lahko izluscis tisto, kar morda najbolj pomaga tebi...Keep on fighting!

Meni se panična motnja ponovi kadar sem pod hudim pritiskom ali imam resne težave s čim kar se mi zdi nerešljivo! Včeraj sem po več kot 5 letih zopet morala vzeti Xanax ker je bilo prehudo in sem morala iti v službo! Brez njega dvomim, da bi pregurala dan! Sicer res ne maram tablet ampak zopet samo zaradi strahu kaj se mi bo zgodilo ko bom vzela tableto in da tega ne bom mogla kontrolirati! Mislim, da je prvi korak k ozdravitvi, da si priznaš da te je strah in ugotoviš česa te je strah! Včasih je zelo težko ampak ko ti enkrat rata so vse stvari mnogo lažje!

ter ugotoviti, kje so korenine tega strahu, od kje izvira, ter poskušati spremeniti miselne vzorce, način reagiranja ipd...

Hojla punce,

čeprav bolj poredko še kaj napišem sem še vedno z vami. Tudi moje stanje je še zdaleč od idealnega, kljub AD- ASENNTRA, psihoterapiji in po potrebi helex. (beri 0,25mg na dan). Malo prej sem šla na wc v službi in sem si rekla, no danes je bil lep miren dan, ko sm se vrnila v pisarno , hotela vzeti nekaj iz mize pa bufffffffff. Omotica, občutek omedlevanja, panika, srce, kot bi me pobirala. Hitro se usedem, najdem Helex in se pred sodelavcem obnašam kot da ni nič. Sedaj pa grem po otroke in se kar malo bojim, da še ni prijel. res nevem kako to, da se to vleče mesece in mesece. Res pa sem nehala s tehniko sproščanja takoj v februarju, ko je bilo stanje malo boljše. tako, da sedaj zopet začnem s tris panično motnjo.

Lep dan,

Piaa

Danes oz. zadnjih nekaj (3) dni je tudi pri meni vse skupaj pojačano in bolj pogosto. Tolažim se s tem, da je to zaradi prvega krajca lune (danes) in vremenskih sprememb.. tudi mene je danes v službi "posedlo", zaenkrat (3 leta) sem še brez tablet in "sam svoj mojster", vendar mi vedno bolj primanjkuje moči in sem v fazi iskanja strokovne pomoči..

Good luck vsem.

Nejc ,tudi jaz sem sam svoj mojster.Nič tablet. Ali mi lahko pišeš na zs in poveš  svoje izkušnje,svoje spopadanje s problemom,simptome,prosim!

Ja tud jaz sm kar dolgo odlašala brez tablet,predolgo,samo potem sem začutila,da to ni to in sem na koncu popustila in se prepustila kemiji.Ni mi žal.Tudi jaz bi rada brez zdravil,ampak če ne gre,pač ne gre.Seveda verjamem v psihoterapijo,na razne načine sproščanja,dihanja,mislim,da zlo pomaga.Edini problem je,ker se ta zoprna zadeva zna zelo pogosto ponavljat.Npr.jaz sem ustrajala z raznimi tehnikami dihanja,sama sem se naučila avtogenega treninga in mi je nekako šlo,no vsaj tisti napad tesnobe,oz.panike sem nekako preživela.Nazadnje pa se mi je ponavljalo vsak dan in po enemu mesecu vsakodnevnih napadov sem popustila.Tako da mislim,da telo oz.vsak posameznik bo že sam vedel,kdaj in če potrebuje zdravila.

Spopadam se sam s sabo, lastnimi mislimi ipd.. pomaga mi šport, vendar ko me zgrabi, nimam volje športat. V začetku (pred 3 leti) je bilo zelo hudo in sem občasno (1x na teden) vzel Helex 0,5mg (predpisal splošni zdravnik, ki je družinski prijatelj), ampak ko je bilo res hudo, saj drugače zelo nerad jemljem katerekoli tablete.. od takrat naprej ne jemljem ničesar.

Potem, ko sem se počasi spravil k sebi, sem se resno začel ukvarjat s tem, kar me je že od nekdaj veselilo (psi - kinologija), nabavil 2 psa, katera me zdaj okupirata noč in dan in v moji glavi je zelo malo prostora za "panične misli"  :sesmejem: vendar se vseeno pojavijo, zdaj ne več kot "muhe enodnevnice" ampak so kar obdobja po par dni ipd..

NejcB ODLIČNO!!!!!!!  :ohoho: :ohoho: :clap: :clap:

Poglej, tudi sama sem podobna tebi; danes, ko dokaj obvladujem depro in ankso, ter tesnobo, me vseeno kdaj pa kdaj zagrabi malce težji paket in takrat, npr. v službi vzamem 1 helex. Čeprav, ravno par dni nazaj mi je blo spet fuuuuul težko na šihtu in nisem vzela helexa, pa sem preživela, čeprav sem bila potem doma katatónična, total odsotna za vse.....

Po dolgem času sem se spet začela ukvarjati s športom (tenis) in le ta mi pomaga odgnati črne misli, otresem ves stres s sebe in razmigam telo. Z udarci iztrebljam jezo s sebe in počutim se  :plesi:

Tudi sama ima doma psičko, ki mi zaposli misli in obudi srce za ljubezen, ko za hip ugasne ob tugi, ko me preveva. Ampak, če bi imela še eno kužko ali pa belgijko, ko sem jo imela prej, bi definitivno pozabla na vse  :sesmejem:

Občasno se zdaj nekaj bolj pogosto pojavljalo panični napadi, ampak sem ugotovila, da zato, ker ne delam več tako pogosto na sebi, kot tudi velja za depro. In..... začela bom še bolj intenzivno delati na sebi!!
Vedno, ko se spozabim, me zihr en od teh treh simptomov soul-budilke zdrma, da ne zaspim in otopim v žalosti!

ne, ne...... no more! Še vedno pa sem mnenja, da so duševna sesedanja znak, da moramo začeti delati na sebi in se končno videti ter si prisluhniti, saj smo zaradi različnih vzrokov pozabili nase in se preveč razdajali; kar ni slabo, vendar ne pa v razmerju jaz:drugi 0,1% : 99,9%! Zato, tudi nočem jemati kemije kot so ad, čeprav je včasih tako prekleto težko zdržati, ampak do zdaj sem vedno. IN edino kar vzamem, je to helex kdaj pa kdaj, pa Lecadol - čeprav tudi tukaj treniram z mislimi glede telesne bolečine. Matr, ni že dost duševna, mora še telesna  :P Ampak, kot je težka depra, tok sem težka jaz!  :oki:

Lp Sofie! Bravo še enkrat, Nejc!!! Vesela zate.

p.s. pomaga tudi generalna stanovanja. samo, moj flat je že kot CSI laboratorij - čist in dezinfekticiran  :smehko:

Nejc,vidim da ti kar uspeva. Začel si se ukvarjat s tistimi stvarmi ki te veselijo,seveda pridejo misli,ampak vrjetno ni tako zelo hudo.
Kaj si imel samo panične napade ali tudi prav tesnobo z vsemi možnimi simptomi,od občutka omotice-ta je zame najbolj moteča,občutka majavih tal, čudne glave,občutek nerealnosti,strah,to je tud en drek ja, in šein še. Kako je bilo pri tebi??

hehe,veš,jaz sem si nabavila boksarske rokavice,zdejle pa rabim prostovolca da se mal izživim na njemu ,hehe,hec,rabim vrečo,jo moram nekje staknit,al pa kej druzga pogruntat. To me veseli. Za v vojsko sem prestara žal,(30 let) ,to sem zamočila sto na uro. To me je veselilo,ampak je splavalo po vodi,žal.
 :kiselnasmeh:

 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: - tudi jaz imam boksarske rokavice!!!  :sesmejem:

glede vojske pa verjamem, da bi te vzeli, ker jim kar primanjkuje kadra. Probaj! Mogoče te vzamejo; če ne poskusiš, ne veš!!! Torej, go go go julija!!!  :oki:

SOFIA*DEL SATI  koga  ali kaj butaš z njimi?

Mislim da sem prestara za vojsko. Ne vem sicer kakšna je omejitev,se mi pa zdi da tam 27 let. ne vem točno.

Hehe hvala Sofie za vzpodbudne besede!  :clap: psi so pa itak svojevrstna bitja in "čutijo" še preden se zgodi...

Julija: prav na začetku sem imel vse simptome, ja - vrtoglavica, glavobol, "fižol" v vratni žili (takoj pomislek na strdek - infartk - smrt - konec vsega  :) )... v zadnjem času, ko se napad začne, občutim najprej parkraten globok utrip srca, kar se mi zdi, da sproži vse ostalo - nato se preseli v glavo in občutek depersonalizacije, omotice, ne dojemanja realnega - v prsih pa ostane kamen, tiščanje, ...

Zelo mi pomaga, da grem ven in "prekurim" telo s športom.. sam prakticiram tek s psom in se ob tem super počutim (tako jaz kot moji psi).. najbolje pa je, ko pridemo domov in občutek, da sem napad panike "izgubil" nekje na poti je neprecenljiv ;)

Julija: če si za vojsko prestara, obstaja nadomestek - airsoft - tam lahko sprostiš svojo jezo ;) Z boksarskimi rokavicami pa kar previdno, jaz vsekakor ne bi rad bil kak pacient na urgenci  :sesmejem:

julija, lahko krajšaš moj nick s samo Sofie  :pomezik: - da se nauš matrala.

še nisem, ker sem jih pred kratkim dobila, imam pa take, k majo še blazinci zraven, da jih druga oseba drži, samo me je sram pred drugim boksat in jih bom raje dala na zid (ter kmalu povečala sobo, ker se bo zid premaknil od boksanja  :sesmejem: );

"tepem" pa v mislih vso mojo žalost in jezo; probam pa ne osebe, ki so me zjeb... ker se mi smilijo, saj tisti, ki se grdo obnaša do drugih in je primitiven, je zanj največja kazen že ta, da je v svoji koži.

Kajti tisti, ki ima vse pošlihtano v glavi, je dober šef in ga drugi spoštujejo!!! pa še radi ga majo!!!

Hehe;nejc dobr si ti.Veš prav lepo je brati kako se boriš brez tablet. Pa tudi Sofi,ej prav super da je na forumu še nekdo ki je brez zdravil.

Nejc ,koliko  časa pri tebi vse to traja? kaj pa ti je pravzaprav sprožilo vse te zadeve?

Imam 30 let  za vojsko menda prestara ja.
Iz katerega konca slovenije pa si,mogoče si pa tebe sposodim za  probavanje mojih boksarskih veščin? hehe Veš vedno pravim da bi raje videla da bi me  prebičali kot pa da se mi to dogaja kar se.

sam da nas nau zmanjkal....  :sesmejem: s tabletami je še vseeno lažje, kot pa sam se matrat prav na meji mazohizma  :smesno:

:nehvala:

 :ne: :ne: :ne:

Veš kaj moraš delati sam s sabo? Ne?

Tole:

 :poljubona: :srce-utrip: :poljubdobil:

Sofi ,smo zmenjene glede imena.  :rozicodam:
 
Veš ,v mislih nimam oseb- za butanje hehe :pomezik:, Jaz sem premalo sproščena,zato bi mi neki v tem smislu zelo prav prišlo.
Jaz mislim da za vsako ritko palčka raste,zato pustim da narava opravi svoje. Veš včasih pa moraš tudi kaj zinit. Jaz sem bila tak miren človek,vsi so lahko hodili po meni,samo vsaka kanta se enkrat napolni do vrha,potem je konec in pristaneš tuki kjer sem zdaj jaz. Tesnoba,izčrpanost. Pozabljam nase,vse za druge. Pa začnem že drugače delat in mislit,pa se spet kej takega zgodi in evo spet vse po starem. Se moram  upreti,sama sebi in drugim!

Ja Sofie ,vem rad se moraš imeti. Kako ,povej kako ,jaz sem en tak butast človek,da poskrbim prvo za druge ,potem šele za sebe,al pa na sebe pozabim ,samo da so drugi ok,zadovoljni in srečni. Ma kriza ,ti rečem. Včasih že skor obupam in rečem da bom šla po tablete,pol pa se spet  ustavim. Ne ,ne grem,vse se da poštimat brez njih. Sem bolj človek narave. hehe,še lekadol težko vzamem ,takrat  ko je res,res nuja.
Vse bi mogla poslat nekam in poskrbet zase!
Vem,vem,to bi bilo treba naredit!  Zakaj je tako hudičevo težko  to naredit,za sebe si vzet čas?  Bojim se zamer,očitkov,kaj narediti v takem primeru? Ne vem,biti egoist? Ja .

Julija........ jst mam včas filing, da mam namest glave na vratu ekonom lonc!!! Stalno pod pritiskom in ko že cvili, še vedno preveč prijazna do vseh, dokler enkrat ne eksplodira. Sj, zato se pa to v nas dogaja, namreč vsa ta psiho stanja in sranja; če bi pucali za sabo in v sebi, bi bili prosti kot metuljček, tko pa ne in smo kot prepredena buba, kateri se približuje pajek (bljak, se bojim pajkov!!!).

zato se moramo znati začeti se CENITI, nato se IMETI RADI, se SPOŠTOVATI, LJUBITI in SE RAZUMETI (tudi, če kaj slabega naredimo!). Ker nam vse to primanjkuje, TEŽKO REČEMO NE, TEŽKO SE UPREMO PRIMITIVCEM, KI SE KAR LIMAJO NA NAS IN PREDVSEM TEŽKO POSTAVLJAMO MEJE. zato skoraj vsak butl hodi po nas, ko pa že sami hodimo po sebi.

Vendar......

STOP!!!!!!!!!!!!!!

Ko enkrat OSVOJIMO, DA SMO VREDNI LJUBEZNI, DA SMO VSI SAMO LJUDJE, Z NAMI VRED SEVEDA (ne pa kot mislimo, da so vsi večvredni od nas, mi smo pa itak vse slabo samo človek ne), in predvsem KO IMAMO ZOPET NOTRANJO MOČ IN SAMOZAUPANJE ---> SAMOZAVEST, potem nastopamo kot ljudje, ki se spoštujemo in tudi druge, postavljamo meje in delujemo korektno do sebe in drugih! potem je vse v najlepšem redu, težave rešujemo sproti in uspešno, meje so postavljene in najpomembnejše............. počutimo se dobro v svoji koži!!!

Do tega bomo prišli! V to verjamem! Saj delamo na tem! Težko pa je ozdravljati se in hkrati še vedno dobivati po glavi in duši. Vendar, takrat se duplo pozdravljamo, saj nimamo te možnosti, da bi se rehabilitirali v miru in brez grdobij okoli nas in ki nas dosežejo, čeprav smo že itak ranljivi.
Vendar je to dobro za nas, saj večkrat ko jih dobimo po glavi in se v bistvu že zavedamo, da smo vredni, se še vedno učimo ljubiti se in postavljati meje, težji nasprotnik bomo zadevi, ki nas hoče ugonobiti. Vendar, keč v vsem tem je, da nas nihče noče ugonobiti kvečjemu so to alarmi za nas, da se spet vidimo in cenimo in da ne dovolimo, da bi kdor koli še hodil po nas, nas teptal in uničeval! NE!

Kajti iz tega sranja, ko smo prišli do dna, ko smo se hoteli ničkolikokrat fentati, se mučiti, ko smo se brezmejno sovražili,...., smo dojeli, da ne iščemo v vulkanu črnih kamnov, pač pa lavo, energijo, ki nas oživlja, iščemo ljubezen, kolo, ki nas poganja naprej in iščemo svojo notranjo moč, moč, ki nas varuje pred viharji... in pridemo iz vsega tega močnejši, bolj človeški in predvsem, najbolj pomembno, z izkušnjami, kako je, ko si na tleh in se počutiš manj vrednega od povoženega črva!

In takrat.... lahko marsikdo od tistih, ki so nas mrcvarili in nevede preizkušali, ali se bomo duševno zlomili, ko smo se rehabilitirali, pride do nas pomoč?! Ali zgolj pogovor?! Ali objem?! Za človeški stik?! Bomo takim reli NE? ALi F... OFF? Ne, ker so nas izkušnje, življenje in duševni zlom naučile, kako je, ko si na tleh in tega ne privoščimo nikomur!
Če ponudiš roko "sovražniku", lahko postane boljši človek. Če mu ponudiš pest, bo spet vojna, namesto ljubezni in miru!

Ker to smo mi - ljudje, z izkušnjami v total downih in življenju, ko smo ga videli in čutili v temi!

Lp Sofie  :rozicodam:

Zlaza  Sofie ,morm se prav vsest in vse kar si napisala res  POZORNO prebrat in si ZABIT!!!!! v glavo.
Ma ti si tlat človek ej. Moram si prav skopirat in brat in brat.
Res ti hvala.  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Aja,jaz tud ne maram pajkov in te golazni,kar znorim ko vidim to. Bljakkk,fuj in fej.

Hvala ti res!
Javi se še!

adelaide in julija se podpiše.Imam iste probleme iste vrtoglsvice ki ubistvbu niso vrtoglavice samo slika se mi premika pred očmi pa use se ziba okoli mene,panični napadi (mrzlica,potne roke,razbijanje srca,slabost,brez moči,šumenje v ušesih).Jst sicer jemlem AD-je zoloft 100mg ampak bi zlo zlo rada se tega rešila sama brez tablet in zdravnikov ker se mi zdi da zadeve sam še slabšajo in me dobesedno delajo noro.Depresija in napadi so mi tudi uničli use načrte za prihodnost, zlo si želim postat frizerka pa sem se pred tremi leti mogla zarat depresije in napadov izpisat iz šole.Stara sem 17 let (decembra bom 18) in bom šla letos oktobra frizersko delat izredno samo po izpitih ker pravjo da je to najlažja opcija zame pa me je strah da se nebi zgodba ponovila :( Upam da bomo vsi s temi težavami dobro

Limonca ,izredna šola je lažja res. Po šoli sem šla tudi jaz izredno delat še naprej visoko. Jaz sem sicer hodila na vsa predavanja,takrat sem bila ok,brez težav,ki jih imam danes. Potem pa na izpite in to je to. So pa bile ene,ki so hodile samo na izpite jaz kot pridna punca pa sem jim dajala zapiske. To je to.
Je lažje je,ni ti treba viset na predavanjih  po 5,6 ur.

Ko se je meni zgodil prvi panični sem imela ene 23 let mislim da. Šla k zdravnici,zdravnici mi ni niti slučajno ponudila tablet,rekla je samo vzemi si čas zase,pusti vse druge stvari,ti si pomembna,pa sem imela in občutek mehkih nog,omotice,švohost,panične take res rahle,ne v pravem pomenu besede,strah in občutek nerealnosti. vse skupaj je izvenelo.Rekla je sprosti se.In je uspelo.
Zdej je situacija težja,en kup problemov,smrt mame,ki je bila moja najboljša prijateljica,še dve smrt5i v družini,invalidnost tašče,posledično sem morala jaz skrbeti za njo in njenega moža ,poleg ,firme,doma,svojih otrok in moje butaste diete,ki mi je izčrpala telo v nulo in dela .
Drži se limonca,jaz sem brez ad-jev in nekako gre. Prav tako kot tistim puncam ki imajo ad-je. So dobri dnevi in slabi dnevi.Vse je v glavi. Treba je drugače začet delat.
A veš,da ko se jaz recimo v kakšno stvar zakopljem čist pozabim na tesnobo in paniko,in vse je drugače,a se potem spet spomnim,pol pa spet strah. Zato pravim da je vse v glavi.  Čisto bi se mogli spremenit in sebe postavit na 1. mesto!!!!!
 :rozicodam: ,tukaj na forumo so sami super zlati ljudje,med seboj si pomagamo in tolažimo,en drugega razumemo,ni važno ali si na tabletah ali ne ,vsi smo isti in med seboj se razumemo in ne obtožujemo en drugega. V tem smislu ja ti ješ tablete ,ja ti jih ne,in si zaradi tega drugačen kot jaz. Meni se zdi da smo tukaj vsi isti z istimi problemi,pomagamo si !!!Iskreno!!!javi se punca,ti bo bolje ,če se z nekom pomeniš. Vsaj meni je!!!!!

Ja meni je ful laži se tukaj izpisat pa povedat občutke, kot pa doma ko sploh nevejo kako je men težko, sploh pri teh letih ko sem dobesedno komaj začela živet.Mene zelo sprosti ples Hip-Hop ampak žal zaradi finančnih težav ga nemorem več plesat, se pa zlo trudm da ne mislm na negativno ker takrat 100% zvabim depresijo in napad.Jst upam da mi bo srednjo šolo uspel narest, že od malega si želim frizerka bit,in pa seveda vedno lažje pomagain in svetujem drugim kot sama sebi, tko da če kdo karkoli rab me lahko doda na facebook Sladka Limonca (drugih stvari žal nimam) pomagam pa zmeraj rada pa držim pesti za vse nas.Julija hvala za te spodbudne besede  :rozicodam: :rozicodam:

Limonca te bom poiskala na facebooku. Pa le drži se,¸če ti je hudo piši,lahko tudi na zs,ni panike sploh.
Delati svari ki nas veselijo v tem je fora.
Ljedem ki pa nimajo panike,tesnobe in depresije pa je čisto brezveze razlagat ,ker ne vejo kako to zgleda,mislijo da si nekaj zmišljujemo,vem kako je.
Mi pa trpimo ko ne vem kaj,na zunaj pa nimaš kaj pokazat. Smo čist ok,v resnici pa bi se najraje zabubili nekam,vse skupaj poslali v tri krasne,izginili,naj nam dajo sam mir,naj nas imajo radi,naj nam pomagajo,in ali nas je res tako zelo hudičevo težko razumet? Nekaterim se to da dopovedat nekaterim ne!!!
Piši Limonca :rozicodam:

Pri meni je isto blo, usi so po meni hodli, dobra sem bla sam takrat ko so kej rabl potem je bla umes še spolna zloraba use skup me je uničl zdej sm pa dobesedno kot robot, okoli sebe imam zid, povem ljudem kaj me moti sem dobesedno naivečji hudič (kaj nebi bla, če me niso navajeni da nisem več k metlca), ampak vseeno sm ponosna da sm taka kot sem, tut v družini starša in sestra po kerakterju so vsi mirni pa nežni jaz pa ostra ampak tudi vem zakaj sem taka in se tudi ne krivim za nič ker enostavno pri 12 letih se nisem mogla nobenmu upret da nebi prišlo do depresije  zdej pa poskušam čim bol na sebi delat pa misli u pozitivno smer usmerjat mam pa ful en odpor pr fantih pomoje da tudi zaradi zlorabe k sm že zgori umenila, enemu fantu sem ful ušeč on je meni tut ampak se nemorm odpret 2x sem bla pošteno razočarana in pol če fant pritiska name to moje stanje samo še poslabša :S

Limonca na facebooku sem te dodala.

Glede fantov ja,veš jaz jim tudi nisem zaupala. zato k znajo dobr izkoristit. Govorijo vse mogoče stvari in me jim nasedemo. Ko dobijo svoje izginejo. Vse se počutimo prevarane,izrabljene. Ko je prišel ta s katerim sem zdaj,pa je zelo dolgo čakal na tisto,in to je bilo to. Kdor res nekaj čuti bo počakal kolikor boš ti hotela.

In zakaj si ko hudič? Ti jaz povem ,ker imaš vsega dost. Tako je bilo pri meni,sam tiho,vsem se klanjala in v šoli,firmi,povsod,sosedom prijateljem, ma ja komu na čast. zdej pa zinem nazaj,veš,pol pa se kr čudno gledajo ,da sem jaz kaj takega sposobna in kako si sploh upam,,ma ej ,jaz nisem kamen ,jaz sem tudi človek s srcem in ne kamnom.

Ne smemo se pustit teptat,življenje je eno samo,in živeti ga je treba tako kot je nam všeč.!!!

Pozdrav vsem,dolgo me ni blo na forumu,me veseli,da se veliko vas zdravi brez tablet  :oki:

Tudi sama sem brez njih in se morem pohvalit,da mi uspeva,tu pa tam se sicer pojavi napad ampak ga premagam,ker zdaj vem,da je samo napad,zadnic mi je celo pri zobozdravniku uspelo sedet pri miru,kar je bilo prej prava muka  :sesmejem:

Poleg tega sem zacela tect,trenirat tae bo,kupila sem si fotoaparat hodim v naravo in slikam,kar me zelo veseli. Ce se pojavi tisto zoprno stiskanje,vrtoglavica in ostali simptomi,poskusam ostati mirna,globoko in pocasi dihat,pa mi uspeva  :)

Ostanite mocni  :)

Ja Arwen res je! Vendar je ponavadi težko ugotoviti globoko zakoreninjene vzorce zaradi katerih se ti to dogaja! Precej se moraš poglobiti vase in meni ful pomaga pogovor s starši oz. mojo mamo, kajti obe sva že večkrat ugotovili, da ti vzorci nastanejo v otroštvu!

Mene napadi panike in tesnoba zadnje čase prizadanejo predvsem med vožnjo v avtu, kar je precej nevarno in sedaj že cel teden iščem nove poti do službe, ki bi imeli čim manj križišč in semaforjev, saj ko se ustavim pred semaforjem v Ljubljani in je okrog mene 20 avtomobilov na obeh straneh me zagrabi taka panika, da sem se zadnjič prerinila med avtomobili in zavila na stransko pot ter se ustavila na enem parkirišču, se tresla kot šiba na vodi in rabila še petnajst minut da se je vse skupaj umirilo! Brez poznavanja dihalnih vaj bi stoprocentno hiperventilirala in pol res ne vem kaj bi blo!

Ima kdo morda podobno izkušnjo in kakšen nasvet?

..jaz sem jih imela....samo, da sem se vsedla v avto sem dobila panični napad....bilo je grozljivo, vendar sem z odločitvijo, da premagam strah in s stalnim izpostavljanjem, mi je to res uspelo.... zdaj tega ni več.....

.....včasih morda kakšna tesnoba drugače pa kar gre....

...vozila nisem 15 let, zdaj se vsak dan vozim v ljubljano v službo.....dan za dnem in grem kamor me je volja...to o čemer sem nekoč samo sanjala je zdaj postala resničnost.....

...vozim....

Hvala umtnica! Sem mislila da sem edina! Itak se bom morala tudi jaz ves čas voziti v službo tako da mi izpostavljanje paniki ne uide! Je pa grozen občutek tesnobe ker se ti ves čas zdi, da ne moreš nikamor pobegniti :(! Upam, da mi bo uspelo premagati tole!

Lep pozdrav vsem skupaj, sem nov na tem forumu, ga pa večkrat prebiram. Tudi sam imam težave z panično motnjo in tesnobo, zato bi vam rad zaupal svojo zgodbo.
Najprej naj povem, da tega nisem še nikomur do sedaj povedal (vsaj v taki obliki ne). Prvi napad panike sem doživel pri 16-ih letih. Kot večina mojih sovrstnikov sem tudi sam takrat poskusil marihuano , kar je izzvalo napad panike (od takrat me že samo ob omembi imena zmrzi, bojim se je ko hudič križa - vsaj nekaj dobrega :)). To, kar je sledilo potem je daleč najhujša stvar, kar sem jih kadarkoli v življenju doživel. Tresenje, omotica, mrvljinci, razbijanje srca ... in najhujše, tesnoba in nerazložljiv STRAH, ki bi mu na lestvici od 1-10 dal vrednost 1000. Ti simptomi so se nato pojavljali v "valovih" ,naslednji mesec ali dva. No, seveda o svojih težavah nisem nikomur nič omenil (bog ne daj da bi starši izvedeli za kajenje trave). Kljub hudim mukam, ki sem jih trpel, ni nihče nič posumil (tedaj sem bival dijaškem domu) in napadi so po kakšnem mesecu ponehali. Tesnoba je bila še nekaj časa prisotna vendar je tudi ta hitro izvenela. Takrat se mi tudi sanjalo ni, da je to, kar preživljam "bolezen". Mislil sem, da sem edini na svetu, ki ima takšne probleme in mi itak nihče nemore pomagati. Nadaljnih 10 let je bilo moje življenje relativno normalno, napadov ni bilo kvečjemo kakšna tesnoba ob raznih stresnih situacijah, ampak vse v mejah normale. V tem času sen tudi doštudiral. Nato sem pa leta 2008 doživel drug tak napad. Tudi tokrat so posledice trajale približno 2 meseca. Takrat sem začel malce raziskovat po internetu in ugotovil kaj je narobe z mano. Prijavil sem se na pregled k psihiatru (študentski zdravstveni dom Aškerčeva), vendar zaradi dolge čakalne vrste (40 dni od prijave) , ga nisem nikoli obiskal, saj so simptomi v tem času izveneli.
Ravno v teh dneh se mi je zadeva zopet ponovila(napad). V službi sem doživel nek stresni dogodek in poglej ga zlomka... "ma ne že spet!!!!!!!!!!!!!!!". V glavnem zdaj sem v fazi ko se "pobiram". Odločil sem se, da obiščem osebnega zdravnika in se po potrebi naročim pri psihiatru/pshologu/terapevtu.
V glavnem, hotel sem povedati, da je do zdaj šlo brez tablet, za v prihodnje pa nisem prepričan, sploh če se hočem tega rešiti enkrat za vselej.

Pozdravljeni, pa glave pokonci!!!

Dobrodošel med sotrpini ijan. Upam, da boš našel kaj uporabnega zase. Drugače pa čisto razumem kako se počutiš.

 :)

Da se, ce si do sedaj, bos tudi sedaj, vem kaj prezivljas, tudi jaz, zelo podobno zgodbo imava (in se mnogi drugi), vendar se je potrebno borit ko se pocutis dobro, delati na tem maksimalno in sprostit, ko se te zadeva loti! Skratka, tukaj na tej strani imas ogromno literature, svetujem ti, da si jo vso preberes, delas naloge in vaje, se soocis s strahovi, jih najdes, ugotovis kaj so, kaj to izziva, priporocam psihoterapijo, tableti pa pridejo v postev takrat, ko se ti zadeva poslabsa do te mere, da ne mores vec. Jaz jih se nisem jedel, zaenkrat, borim se naprej, da mi jih ne bo potrebno, veliko se ukvarjam s sportom in izogibam varnemu vedenju, ko se bolje pocutim, potiskam se malo dlje, se malo mocneje...sam popustit ne smes, ne smes zgolj pozabit ko ti je bolje in postaviti pusko v kot! Ko si bolje, moras delat na tem se bolj kot ponavadi, samo tega se zavedaj, takrat si bos najbolj in najbolj kvalitetno pomagal. Najpomembnejse pa je zatreti zadevo v kali, cim prej, ne sme se razviti, oziroma se je, vendar naj se ne razvije do te mere, da si ujet v svoji bolezni in imas breizhoden obcutek...osvobodi se cim prej, to je pa drugo najpomembnejse! Mnogo nas je s temi tezavami, vsi se jih lotevamo in soocamo na svoj nacin, morda moj ni najboljsi, vendar zaenkrat deluje...tako da ti svetujem, da se ravnas po navodilih strokovnjakov, tableti pa morda se sedaj niso nujni, kar pa najbolj zamerim strokovnjakom pa je to, da ti jih dajo TAKOJ, tableti pridejo v postev takrat, ko ne mores vec, ko te bolezen izzame, ko ti vzame vso zivljenjsko energijo, morda so tudi nekateri mocnejsi karakterji, nekateri pa sibkejsi, skratka, ne moremo posplosevat, sam hocem povedat, da si strokovnjak vzame premalo casa, da bi ugotovil, ali si zrel za tablete ali ne. V neki tuji literaturi sem zasledil, da je panicna motnja ozdravljiva v 90% brez tablet in da je ena lazje ozdravljivih anksioz...to je napisal clovek, ki je ze 30 let specializirano ukvarja z anksioznimi motnjami, takrat pri nas se "nismo vedeli" kaj je to, pri nas, pa se panicna motnja skoraj da obvezno zdravi z ADji...ne razumem...morda je problem, ker ljudje predolgo to drzijo zase in trpijo po nepotrebnem, toliko dolgo, da se zadeva razvija do te mere, da eskalira izven obmocja obvladovanja...

Zelim ti veliko uspeha, predvsem pa bos moral najvec delati sam! Sam! Sam! Ampak nisi sam v tem, sam nardit bos moral sam najvec...javljaj se!

Super napisano Juncek!!!!

 :oki: :oki: :oki:

In ja.... človek mora delati na sebi! Prej ko slej sam

LpS :rozicodam:

 :oki:

Pozdravljeni sotrpini,
na žalost nišlo, brez tablet namreč. V ponedeljek pri osebni zdravnici - izvidi OK. Predpisala mi je Cipramil 1/2 tablete na dan en teden nato celo. V glavnem danes je 4 dan jemanja, pa morem reč, da ni nič boljše. Sploh danes mi je zelo hudo, verjetno zato, ker že dva dni ne spim. Kakšne so kaj vaše izkušnje glede Cipramil-a ?

Huh, tukaj ti pa jaz ne morem pomagat...zal, upam da ti bo kaj bolje kmalu!

Lp

Gasper

Gašper,se opravičujem če sem kje izpustila,ampak ti si brez tablet? Jaz tudi! se borimo!!! Brcamo ,hehe :kiselnasmeh:

Ja, saj po mojem predolge poste dajem pa se pol folku ne da brat..hahaha. No dobil sem jih, sam sem se jih pac vzdrzal...ne da mi je blo pac do sedaj kaj slabega v lajfu, sam za vsako stvar sem se se moral borit...pa ni blo lahko (morda imam tudi jaz mal previsoke cilje), tako da se bom pac tudi sedaj boril...kaj pa naj...moram furat zgodbo dalje...kot pac do sedaj...saj ni lahko...sam se pa da...

 :seznojim:

ja ja sej sem jih jaz tudi dobila ,in se jih vzdržala.hehe,je pa dost boljš kakor je bilo pri meni. Veš ,dobro je to ,da je še kdo na forumu s takimi ali podobnimi težavami in ne je tablet.

Borimo se borimo,ni lahko,se pa da!Včasih je čist vse ok,včasih malo manj. pa po izkušnjah drugih vidim,da je isto pri tistih ki jedo tablete,enim se stanje popravi drugim ne ali pa delno. Tudi jaz imam dobre in slabe dneve.
Življenje je itak ena sama borba! Drži se Gašper.

Seveda, bomo se, tudi ti Julija!  :oki:

Veste ko takole razmišljam mislima, da bi nebi smel vzeti teh tablet (se mi zdi, da je sedaj slabše kot pa prej). Cel dan me neprenehoma drži tesnoba in strah. Sploh ne morem preusmeriti misli na kaj lepega, da bi tesnoba in strah vsaj malo popustila. Tako hudo mi še ni bilo.

Ja to so baje stranski ucinki, ki so baje prisotni do 1,5 meseca...skratka, mene se nikdar ni taksno pocutje tolk casa drzalo, kvecjem kaksnih 14 dni...tako da ti stranski ucinki so eden od razlogov, zakaj jih jaz nisem vzel! Sedaj moras jemat, pazi kako s tableti...zelo delikatna zadeva...pozanimaj se, kaj pomeni, ce takoj odnehas...ker bolje sedaj, kot pa potem, ker potem jih ne mores kar nehat...ampak postopoma...to je lahko pa tud 1 let...

Junček, imaš prav. Nisem več siguren, če so tablete prava rešitev. Ne morem se znebiti občutka, da moja osebna zdravnica ni ravno najbolj kompetentna oseba na tem področju. Kakšna ideja kam se naj obrnem za drugo mnenje (baje so čakalne vrste pri psihijatrih kar dolge > mesec dni)?

kadar je nujno, si povsod takoj na vrsti.

jst sm napisala mejl, da nujno rabim posvet, ker se bom drgač fentala (in res bi se), tak, da so me takoj sprejeli.

----------

če lahko sam neki povem glede tablet - kemije:

prvenstveno je, da se pozdravimo - je tako?

sama nisem pristaš kemije, prej narava, in kvečjemu kakšni vit. dodatki. Edini lek sem vzela lekadol, pa še tega 3x na leto.

ob snidenju z ad,.... sem kar dolgo cincala,....... potem probala en ad...... nehala........ nato drugega........ nehala......... dokler mi ni tako dol padla psiha, kot gate debele mame na anoreksični punci....... in ne ker bi bila švoh v psihi - sem tudi sama dala ogromno skozi (prezgodnjo rojstvo, 850 dkg, 3x skorajšnja smrt, vse otroške bolezni prebolela...)......... samo, preveč je stresa dandanes in preveč energije bi šlo za malenkostne uspehe----

------ ko pa imam možnost malo manj energije porabljat v luft za malček več uspeha. Mogoče mi hoče usoda pokazati, da naj tokrat verjamem zdravstvu, saj sem že od rojstva dalje z njimi, zdravniki, v izredno slabih vezeh.

ne vem, vem pa, da če si ne bi pomagala na tak ali drugačen način, bi hitro padla nazaj v temo, že tretjič, kar pa je vsakič težje zlesti iz nje.

s kemijo ne dokazuješ lastne nemoči, kot ne poguma za daljše zdravljenje (po nepotrebnem?) z alternativo, ali obratno - prvenstveno je, da delaš na sebi. kako, je stvar posameznika, cilj pa imamo vsi tukaj na forumu istega.

zakaj bi se matrala, če ni potrebe? če obstaja pot do cilja ali po makadamu ali asfaltu... grem raje po asfaltu. mučenja imam zadosti brez vprašanja zdravljenja, ampak že samo z boleznijo, kaj šele, da bi se še z zdravljenjem matrala - no more!

Pozdravček Sofie  :rozicodam:

torej, še enkrat, najbolj pomembno je, da se pozdravimo in zopet zaživimo!

p.s. želim pa vsekakor, da vam rata brez ad. meni ni oz. nisem šla po tej poti. pomembno mi je samo, da mi uspe psiho vzdigniti gor, da se spet začnem smejati in uživati v družbi kot nekoč; pa če bo treba cianid lizat!

Hm, jaz bi ti svetoval da ne cakas ampak se narocis samoplacnisko, potem ni cakalna vrsta 1 mesec ampak max 1 teden. Se to ti svetujem, da gres h nekomu, ki je specialist na tem podrocju, ker meni je tudi ena psihologinja dala tablete in to je bilo to...sam to ni to, najboljs je, da se vzames v roke, gres na psihoterapijo neglede na stroske...in delas na sebi velik, poizkusaj cim vec hodit ven, na zrak, mislit na naravo okoli sebe, skratka, svoje tezave na internaliziras ampak poizkusaj eksternalizirat, vem da je tezko, trening je potreben!

Najbolj ti zaenkrat svetujem, da obisces strokovnjaka na podrocju anksioznosti! Jaz sicer nebi sedaj reklame tukaj delal kdo je to, se pa najdejo, malo poisci na netu...

 :oki:

Hvala Junček in Sofi za nasvet. Saj nebi toliko tarnal samo mi še res nikoli ni bilo tako hudo in, če pomislim, da bo takšno stanje vztrajalo še kak mesec...niti nočem razmišljat. Sofi, ti verjetno uporabljaš AD-je, kako je s tem? Me bo res držalo cel mesec?
Preden sem začel z tabletami sem lahko vsaj spal, pa tudi paniko in tesnobo sem lahko nekako kontroliral. Zdaj, po 4 dneh jemanja zdravil pa ne morem spati, tesnobe in strahu pa se tudi ne morem otresti.
Mater, če se tu ven rešim, pol pa ni ovire v življenju preko katere nebi mogel.

ijan, ja, jst mam asentro, do sobote sem 1 teden jemala 50 mg, pol pa nadalje 100, sam ne vem, kdaj bom prešaltala na 200, ker mi zdr. pravi eno, psih. je na dopustu, moji živci in strah pa drugo trdijo.

glede str.uč. je pa tak.... če si se pred ad hotel 5x ubit, se boš z ad in njihovimi str.uč. hotu 10x. ... ja, prvi mesec ali dva je hudo, potem pa je čas za  :sonce: . zato je v začetni fazi dobro z ad jemati helex, kar pa jaz pri prvi terapiji nisem in sem 2,5 mesca brez helexa, in valda ni šlo; sem opustila ad, a ravno mi je pomagalo pri depri, da sem že čutila kot človek in ne kot jeti; malo bi počakala, pa bi mi pomagalo še pri anksi, ker pa je le ta bla preveč huda in tudi zdr. ni hotela višati, takrat pa sem mela še bullshit psihiatra, sem se odločila za finito z ad.

pa je bla spet čez neki časa tema!!

no, zdj sm se odločila do konca vztrajati, imam pravo terapijo, torej ad in helex, ne samo ad, drugo psihiatrinjo in to je to. zaenkrat mi še znese v službo hodit, ko pa mi ne bo, bom pa brez slabe vesti vzela bolniško, dokler se ne pocajtam oz. dokler ne primejo ad v celoti. prvo zdravje, potem služba. tam te itak ne cenjo, torej, zakaj bi zdravje prodajala zastonj?!

lp sofie

p.s. aja, značilno je, da imaš poleg telesnih str.uč, tudi tiste psihične, ravno zaradi katerih si se odločil za ad, da so ob začetku jemanja ad povečani; se pravi, misli o samomoru se povečajo, anksioznost,.... - ampak vedi, da to mine in da se telo pripravlja na dodatne srečkote v glavi!!!

Sofia, jaz sicer ne poznam tvoje diagnoze, ampak bolniska ni ravno najbolj pametna poteza, s tem priznas poraz bolezni, hkrati jo se hranis, kakor jaz vem, moras it v sluzbo, moras narahlo ampak resnicno narahlo izzivat bolezen, moras si dokazovat, da ne umres od anksioznosti, ce pa gres na bolnisko, si si pa priznal, da te lahko spravi v disfunkcijo...

Jaz sicer ne vem kako hudo anksiozo imam, meni so se napadi prvic pojavili pred 10imi leti, pa so kmalu izginili, sam takrat sem skoz zural, pil in se zabaval, sedaj imam pa druzino in umirjeno zivljenje in se je zgodba zacelo ponavljat, s tem, da sem vsa ta leta uzival THC...vcasih mal vec vcasih mal manj, vcasih nic...ko me je THC zacel spravljat v tesnobe, sem nehal koristit travo, ki mi je pomagala pri spanju, potem so se pojavile nespecnosti in kmalu zatem prvi panicni napadi...kot nam je vsem znano tudi urgence sredi noci, in vsi najbolj grozni obcutki, torej da me bo pobralo zlo kmalu, nikdar pa nisem imel samomorilskih nagnenj, prevec sem se v zivljenju boril, da bi sedaj to vse zavrgel...pa en da imam velik, velik sem imel pa velik izgubil, pa se zopet vrnil na znosne razmere in tako...pestro, skratka, da se vrnem k bistvu, vem samo to, da sem dovolj hitro ocitno odreagiral in se zacel ukvarjati s svojimi stanji...in jih uspevam drzat za zapahi. Ko imam intervale po 7-14 dni panicnih napadov dnevno oziroma veckrat dnevno, jasno je grozno, verjetno tako kot v sem nam, sam potem ko mi je pa malo bolje, grem takoj delat na tem, brat, delat, izzivat, dokazovat si...skratka, ne pustit se anksiozi, pa pridejo potem slabi trenutki, anksiozni, depresivni, ampak tako kot vsem drugim, tudi tistim, ki nimajo anksioze.

Skratka, imam obcutek, da sem se pravi cas nekako uspel zacet delat na tem, da me ni potegnilo v vrtinec, ker vem kako je, ce se ti to dogaja. GROZNO! GROZNO! Bil sem tik pred tem da zacnem z ADji, ki jih imam doma v omari in Helexom, sam sem si vedno znova rekel, ne, ne, ne...moja partnerka mi je rekla, da ce bo slo tako naprej, da mi drugega ne preostane, pa je tudi proti njim, pa sem si sel se eno knjigo kupit...pa delam po njej, drugace odlicna knjiga, sicer v anglescini, sam najboljs kar sem do sedaj prebral, napotki krasni, super pomagajo, resnicno pomagajo, ampak na tem je resnicno treba delat ko ti je malo bolje, ker to lazje pocnes...pa tudi to gradivo, ki je na tej strani drustva je dalec od slabega, super je, s tem sem zacel...

Skratka, kot sem ze napisal v nekaj prejsnjih postih, treba je res velik sam delat, sicer je tudi od karakterja odvisno...sam clovekov um je res zmozen neverjetnih zadev, tudi anksioze...med drugim, kar ne mores verjet, kaj ti lahko mozgani nardijo, tudi na fizicno pocutje, pravi mali pekel, ampak to je samo odziv mozganov na drazljaje, ponavadi kar drazljaje, ki izvirajo iz nas samih, brez realne osnove...je pa zadeva zlo kompleksna, torej povod do tega zna bit zlo kompleksen, tako da to je pac za strokovnjake...

Gašper ,kaj naj ti še rečem  :oki: :oki: :oki: ,se ravnam po tebi. Delam take stvari kot ti in zaenkrat mi uspeva!!!!
 JES,JES , sem prav vesela da si tukaj na forumu,en brez zdravil,veš jaz tudi mislim da človeški um,možgani zmorejo marsikaj,nevrjetne stvari,ki si jih mi še misliti ne moremo!
Gašper ,te bom sigurno vprašala za kakšen nasvet!!! Če boš seveda dovolil!
kar tako naprej!!! go,go  :rozicodam: :oki: :oki: :oki:

Seveda, rad delim svoje izkusnje, bi se raje tako izrazil, ker ni nujno, da bi to definiral kot nasvet, morda za nekoga tudi je, morda pa nekomu ne pomaga.

Upam, da niso tistih na ADjih sedaj zavistni zaradi naju, jaz bi si za vse zelel, da se ravnajo po svoji vesti, pa da jim pomaga, pa naj si bo to s tableti ali brez, rad bi pa sporocil vsem, da se DA TUDI BREZ NJIH! V Ameriki se panicna motnja zdravi skoraj izkljucno brez ADjev s terapijo, torej v 90% primerov in zdravljenje je uspesno in ucinkovito.

Jaz upam da ostali ne jemljete najinih izpovedi kakor hvalisanje, ker ni, ker tole je borba in trud in veliko vlozene veliko energije in angazmaja, hocem povedat, da se da tudi tako, da so moznosti in da se da tudi drugace...poskusam sicer predstaviti kako...sam ni enostavno...

Julija, jaz sam upam, da bodo koga najina pricanja vzpodbudila in da bo sel po najinih sledeh, to je meni cilj in zelja!

Jaz anksiozo jemljem kot nekaj dobrega, kar se mi je zgodilo, zacel sem zopet zivet, ne za druge, zase, sedaj si vzamem cas zase in najblizje, ne pijem vec alkohola, prenehal sem z drogami in kajenjem cigaret, zacel sem zopet z aktivnim zivljenjem s sportom z aktivnostmi, delam samo 8 ur in nic vec...skratka, zacel sem se cenit in zivljenje, ki ga zivim, kakrsnokoli pac ze je, je moje in naj bi bilo lepo. Dobil sem opozorilo, da ne zivim pravilno...ce nebi dobil tega opozorila, bi tako zivel se bodocih 20 let in potem dozivel infarkt pri 50ih (se vedno se lahko to zgodil) ampak do takrat bom zivel zivljenje in ne bom pustil, da odide mimo mene, kot se je to dogajalo zadnjih 10 let.

Gašper ,ne ,jaz se sploh ne mislim hvalit,tukaj smo vsi enaki z istimi problemi,tukaj imam veliko dobrih prijateljic,ki so  pač segle po tabletah ,ker drugače ni šlo več,tudi sama ne trdim da ne bo pri meni kaj drugače,ne vem,za zdaj pa se izogibam tablet in rečem lahko da mi uspeva. Vidim pa ,ko sem že enkrat napisala,da imamo probleme in enake simptome vsi tukaj,brez tablet ali s tabletami,. Določena oseba na forumu jih jemle že 3 leta,a simptomi so ji ostali ,od omotice in tesnobe naprej,spet druga 8 let,pa se še vedno bori z omoticami in tesnobo. Jaz imam veliko volje,veliko,trmasta sem ko ne vem kaj,boriim se že celo življnje,točneje od mojega 10 leta,pri 23 sem imela 1 panični in tesnobo,pa je šlo vse skupaj nazaj v 2 mesecih,bil je mir do lanskega novembra,res pa je da imam zelo,zelo stresno življenje,nič ne naredim za sebe,,oz. nisem,izčrpana sem bila do konca,in zdravnica je rekla da je zaradi izčrpanosti,prevelikih skrbi in razdajanja za druge,par smrti v družini,invalidnost tašče,..... joj koliko bi lahko še naštevala, prišlo do tesnobe -anksioznosti. Napisala mi je escitalopram teva in helex,imam doma,vendar jih samo imam. Moje stanje od novembra do zdraj je veliko veliko boljše,ostal je občutek omotice,občasno občutim nerealnost,majava tla,če je bilo straha prej za 100%  ,ga je zdej ostalo 30 % ali pa ga sploh ni. To govorim za slabe dneve.
Veliko prebiram knjige ,tudi jaz vidim da je tesnoba ozdravljiva v 90 % brez zdravil,res da traja malo dlje,je pa fora v tem da se takoj začneš spreminjat in delat na sebi. Veliko je borbe in truda,ogromno.
To je moje mišljenje.Jaz nikomur ne želim da bi bil tesnoben in že večkrat sem omenila,da bi se vsi mi morali spoznat v drugačnih okoliščinah ,da bi bili vsi ok in zdravi. Vsem želim samo to,da smo ok,z zdravili ali pa brez!!!!!! Punce in fantje tukaj gor,veliko mi pomenite,hvala za vse nasvete in pogovore,veliko ste mi pomagali in mi še boste ,upam vsaj !!!  Vsem želim samo dobro!

Tole mislim da je kljucnega pomena, pac eni so fighterji, eni pa morda niti niso vajeni tega...bravo skratka, super da ti gre tako. Jaz moram tudi rect, da mi je pa strah popolnoma izginil, ostalo je samo se nekaj simptomov, ki pa jih takoj ko se pojavijo, poskusam anulirat z relaksacijo in ostalimi prijemi obvladovanja.

Super skratka! Upam da bodo ostali tudi poizkusali s temi metodami!

Zdravo

ko sem jaz zbolela pred 12 leti, sploh ni bilo pri nas nobene možnosti..prvo da som mi ugotovili kaj mi je, nato pa seveda adji.
Ki sem jih leta jemala.
Zdaj se bojim, da sem že tako zakoreninjena v tem, da brez njih ne bo šlo..
Bila sem zdaj med nosećnostjo brez, pa evo, totalni kreš.

drugače sem zelo aktivna, ves čas si kaj berem, ukvarjam se s športom...

Mogoče bom po porodu poskusila še  ekrat brez

Marina,če bo šlo bo,če ne pa se ne muči. Volj aje tista,jaz jo imam ,sem trmasta,ampak danes pa če bi mi nekdo rekel evo tuki imaš tabletko ki ti bo 100 % pomagala pa bi jo mogoče vzela! Nikoli ne reci nikoli.

Nobena stvar o pa ni 100 % ne ena ne druga.
Upam da bomo vzdržali,samo to upam. Vsem želim da bi bili dobro.

Julija točno tako.
Veš nikoli nisem imela podpore od partnerja in niti nisem vedela za kako psihoterapijo.
Hvaležna sem bila da so mi čez leta dali pravi ad in sem bila ok.
Sem probala nekaj prekinit vmes..pa ni šlo.
Veš moje življenje je en velik stres, in zdaj po porodu, če se malo umiri, bi probala brez, če pa ne bo šlo pa bom jih jemala dalje...
Samo da živim koliko toliko normalno

Jaz bi morda samo k stresu se nekaj primaknil, kot sem razbral imamo pac vsi tezave s tem, kar je tudi dokazano eden najvecjih triggerjev pri anksiozah (panicni motnji). Jaz sem imel vrsto let obcutek, da ce ne bom delal 12 ur na dan in se sekiral in skrbel za vse da je tipi topi, da me poslovni partnerji ne bodo vec cenili, mi ne bodo dali vec dela, da bom propadel itd...prebral sem si pri prvem valu panicnih napadov knjigico, kako premagati stres, takrat se nisem vedel nic o anksiozah in podobnem, mislil sem, da sem dozivel kolaps zaradi stresa, kar je tudi res...verjetno pa ni bil stres edini razlog, razlogov je se veliko, nacin zivljenja, osebnost (karakter) in osebnostne lastnosti, traume...itd...itd...

Skratka, po prvem valu napadov, sem se zacel ravnat po tisti drobni knjizici in bilo mi je bolje, brez terapij, brez tablet, samo ukinjal sem stres iz zivljenja, besedo MORAS! sem ukinil iz poslovnega zivljenja in iz sluzbe...moras samo lulat, kakat, pit jest...pa se kaj osnovnega in nic drugega, ostalo kar je je tisto, kar je dobro za nas, kar je slabo za nas...in to je po vecini vse izbirno...in ne nujno...davcna ni se nikogar obesila zaradi neplacevanja, banka tudi ne...itd...skratka, ce ima clovek sluzbo dandanes je sicer super, sam da mu pa ta sluzba predstavlja stres, posledicno anksioznost...panicne napada itd...pa ni vredno da jo imas, potem je bolje da si doma, ali pa da cistis WCje, kajti to te na koncu spravi v grob...kaj imas povem od vsega tega? 1x1 m prostora, 1,5 m globoko pod zemljo...A JE VREDNO?

Moram rect, da ko sem vsem rekel, da beseda MORAS pri meni ne obstaja vec in da ce zelijo kaj, da bodo pac morali pocakati, toliko kot je potrebno, kajti delam samo 8 ur, PON-PET in nic vec...postal sem iskren, povem kot je, javljam se na vse telefone, pa najsibo se tako hudo...ampak zaceli so me spostovat, nic manj dela nimam zato, cene niso nic manjse zato, skratka, nic ni slabse, samo boljse...

Vcasih si ne znamo predstavljat, kaj bi bilo ce bi nekaj...predvsem nekaj naredili zase...ampak verjetmite mi, karkoli naredis zase je boljse kot pa da se ubijas za druge, pa kakrsnekoli posledice bile!!!! Pa ne govorim da moras bit egoist, za bliznje naredit karkoli ni nikoli tezko, sam ne pozabljat nase, anksioza nas spominja, da nismo korektni do sebe!

Ja res je
jaz sem živi primer : zmeraj vse požiram. :unsure:

Me pa res zanima tvoj način in bom probala, po porodu...Zdaj imam še dva tedna, zdaj ni pravi čas za to saj veš ža strah pred porodom in vse to.

Drugače pa bi ti bila hvaležna, če mi malo opišeš po kateri knjigici delaš.

Sicer pa te občudujem, vse vas, ki ste brez zdravil! :rozicodam:

M

Ko bom doma, bom napisal vso literaturo, ki sem jo prebiral sam, predvsem moras pa se poslusam samega sebe, kaj potrebujes, res je tezko ko si depresiven in anksiozen slisat kaj rabis, pa tud takrat ko ti je lepo, tvoji mozgani tega ne zaznavajo, pac pomanjkanje kemoreceptorjev...ponovitve so pomembne, torej vaja, trening...na 100 m tudi ne more vsakdo tect pod 10 s, lahko pa tisti, ki velik trenira, nekateri nikoli...

Porod je pa poglavje zase, porod tako spremljajo depresije, strah pred porodom, poporodna depresija...itd, moja partnerka je tudi sedaj noseca, ako da vem kako je to, eden anksiozen eden nosec pa eno dete doma 11 mesecev staro...)) skratka, super kombinacija, samp na sreco si nudimo podporo, vcasih se tudi skregamo...ampak naceloma vedno drzimo skupaj in potem je vse lazje...pa tudi pogovarjamo se o teh tezavah veliko...zelo pomembno je skratka si najti partnerja za premagovanje tezav, da skupaj bereta literaturo, da je polek tebe nekdo, ki gleda z jasnim pogledom, ne z mracnim depresivnim pogledom...

Pa morda mi brez tablet nismo nic posebnega, hvala sicer za obcudovanje, ampak jaz sem preprican, da ima vsakdo moc v sebi, samo stimulirat jo mora da pride na plano, to je pa tisti najtezji del, kajti z mocjo pride samozavest, s samozavestjo pride samospostovanje in pogum z vsem tem pride pa dobro pocutje in bye bye anksioza!

Pa se ena zanimiva, ogromno je bilo prijav na forum v zacetku letosnjega leta...vsakega ko mal pogledam je skoraj da zacetek 2011, zanimivo, zanimivo bi bilo videti statistiko prijav, ker bi marsikaj povedalo, zima se bliza koncu, po praznikih, morbidno vreme zunaj, utrujenost, tezave vseokoli nas...itd, tudi pri meni se je vse zacelo marca letos...pac drugic...ocitno smo takrat najbolj ranljivi...

Ja se strinjam z Gašperjem oz. Junčkom,ne vem ali te lahk še imenujem Gašper?

Ok,sem isti primer kot ti ,delo,delo,delo,če ne bo bo konec,veš ampak jaz sem še vedno taka,in to me še vedno dela anksiozno,stres,stres,polnim,polnim,buf,poči.Si vzamem dan ,dva,pol pa spet isto. Prihajam počasi iz tega kroga. Počasi a vztrajno. Moram še spremenit določene stvari ,zato si se kot iz nebes prikazal ti Gašper,ki si brez zdravil in se uspešno boriš. Volja je tista,borba in moč. To je to.
 Marina,jaz tudi vedno vse požrem,,vedno sem jaz tisti drek ki mora vse nartedit,vse uredit,cel dan samo za druge. Seveda telo je pokazalo je je dovolj,dovolj je bilo polnjenja,zdaj je čas za odvažanje odpadkov.

Gašper pri nas je tudi firma,mož dela cele dneve,in tudi on ima tesnobo,samo jaz sem veliko bolj čustena od njega. Ko ima dovolj ,pride domov,se uleže in to je to in jaz ga občudujem,ker če se grem jaz uleč imam tako slabo vest da en morem povedat. To je napaka. Vem kje so napake,vem kako bi mogla delat,enostavno pa včasih ne zmorem tega. Ker pa sem trmasta že nekako gre.
Poleg imam taščo in tasta ki sta oba bolj pri invalidih,ker je mož edinec,je še večja kriza. Lansko leto dve smrti v družini,tast operacijo,otroci ogromno obveznosti,firma,stranke,računi,..... vmes sem skrbela za taščo ki je na vozičku,veliko besed preveč iz njenih ust,za njih sem en drek,ko je treba pomagat pa sem zlata.Za piko na i pa mi je umrla mami aprila v štirih dneh po diagnozi raka. Odpoved srca, . Bile smo  najboljše prijateljice,skup smo živeli v isti hiši,bili skupaj,stara je bila 60 let. Vse te zadeve so še poslabšale zadevo,zdaj je vse na meni. Hiša,dom,vrt,firma,otroci( ker je mož zapolen cel dan ) ,vse je na meni. Računovodstvo,komercialal,joj ,kaj bi lahko še naštevala,potem pa klici tašče in tasta kdaj pridete,pa smo vsaj 2 x tedensko tam. En kup besed,nepotrebnih......

boriti se je treba zase! Zato imam tako voljo. Ne bodo me vrgli iz tira,čeprav so me že,ampak se ne dam!

Anksioznost-tesnoba, ja strah in groza za mene.Najhuje je ko imaš občutek  omotičnosti ko se tla majejo ko hodiš,ko imaš občutek da te nekam vleče,ko imaš občutek nerealnosti,..... raje bi videla da me bičajo,to sem že velikokrat napisala in res tako mislim!

Gašper kakšne simptome pa imaš ti,seveda ko pridejo?


Poslušati je treba samega sebe. Pomagati najprej sebi,šele nato boš lahko pomagal drugemu.

Jaz imam pa bolj kardio simptome, razbijanje in preskakovanje srca, otezeno dihanje, dusenje, slabosti v zelodcu, pomanjkanje apetita, ti so najhujsi, potem pa se vse ostalo, obcutek nerealnosti, odsotnost, mravljincenje, znojenje...sam ti pa niso meni tako moteci, vrtoglavic pa na sreco nimam, mislim da edini od simptomov, ki skoraj da ni prisoten.

Ja vidim da si zelo zasedena in zaposlena...to bos morala mal pomirit zadeve...prevec je to za enega, saj pri nas je tudi tako, damo da pac nimamo se tasce in tasta, pa smrt je bila pri meni prisotna lani konec leta ko mi je umrl dedek, s katerim sem prezivel veliko in pa moj eden boljsih prijateljev (infarkt precej mlad clovek, kar me je se dodatno zdramilo, isto projektantsko firmo je imel kot jaz, veliko sva sodelovala).

Nauci se vaj za relaksacijo (dihalne vaje, stetje ob dihanju in podobno), takrat ko gres pocivat jih izvajaj (kaksen avtogeni trening tudi), ne pretiravaj, pa naj te ne skrbi, ce ti pridejo se vedno misli, moras se naucit neodzivati se na njih in potem gredo kar same od sebe, jaz tega nisem znal, sedaj sem se pa naucil, sam to moras pocet, ko se pocutis dobro, ko si pa anksiozna se pa ne smes borit z anksiozo, ampak se naucit sprostit, da ona pac je tukaj, del tebe, sam da bo pac odsla in se cim manj ozirat nanjo, zavedat se, da ti ne more storiti hudega, pa tudi trajati vecno...

Hvala ti za vse nasvete,zlat si res! 
Veliko stvari bom morala spremenit,to vem in upam da bo uspelo.

Od prvega paničnega napada je pri meni minilo 8  let ,takrat sem se hitro pobrala,zdej pa traja,AMPAK!!!! se izboljšuje!!!
DRžim pesti za vse,samo da nam uspe! :rozicodam:

 :oki: :wav: :wav: :wav: :wav: :wav: :wav: :wav:

JAZ TUDI NAVIJAM ZA VSE NAS!!!!!

Se obljuba, ki dela dolg, literatura:
Anxiety, Phobias and Panic, Reneau Z. Peurifoy, ta je meni osebno najboljsa knjiga
Beating Stress, Anxiety and Depression, Jane Plant in Janet Stephenson
Orodje za anksiozne motnje (drustvo DAM)
Kratek program Kognitivno vedenjske terapije v 7 korakih (drustvo DAM)
Odvladajmo anksioznost (drustvo DAM)
Premagovanje anksioznosti za telebane (drustvo DAM)
Najmanj kar bi morali vedeti o stresu, Aleksander Schmidt

Gašper hvala za vse!

Tudi jaz imam podobne simptome, bolj dušenje in razbijanje srca in mi je fajn videti da si zmogel brez tablet

Se strinjam,nekje sem prebrala,da so misli kot ''huligani'' na otroskem igriscu,ki ustrahujejo manjse otroke od sebe.Lahko se odzoves na 3 nacina. Lahko se ob ustrahovanju zjoces,stisnes v kot in se bojis. Lahko se postavis za sebe,se jim upres,poves,da se jih ne bojis. Lahko jih pa preprosto ignoriras,kot da jih ni. Od nas samih je vse odvisno, kako bomo odreagirali na dolocene situacije.

Ja tako je, to si prebrala v Orodju za boj z anksiozo DAM drustva, zelo dobri napotki.

Drugace pa moj dnevnik za danes...

Nedelja 3.7. Kar pa je sledilo v nedeljo zjutraj pa je po eni strani za pozabit po drugi pa biti ponosen na to. Na moji lestvici strahov je kot najhujsi in najbolj morec ocenjen premagovanje macka, ki ima stopnjo strahu 10 in je polek nekaterih, za katere predvidevam da bi bili lahko problem in mi jih se ni uspelo izzvat, do sedaj bil edini neizzvan. Od danes naprej je bil izzvan prvic in njegova stopnja se je zmanjsala za dve in sicer na 8. Dogajanje se je pricelo ob 7.20 ko sem odprl utrujeni ocesi, saj sem sel spat sele ob 3.40, zaspal pa po vsej verjetnosi sele po 4.00 uri. Ko sem pogledal na uro sem v trenutku vedel, da to ne bo v redu, kar je sicer narobe, ampak tudi moje pocutje ni bilo v redu. Od alkohola popitega na poroki me je bolela glava, v zelodcu sem obcutil slabost, utrujenost od premalo spanca, skratka, pocutje na splosno slabo. Takoj so sledili simptomi panike, saj se mi je prvi panicni napad zgodil v enakih okoliscinah, samo da je bil ponoci. Nemudoma sem moral na WC saj mi je zelodec, v katerem sem cutil neznansko slabost verjetno se hujso zaradi anksioze pritiskal na mehur in crevesje, na Wcju so se priceli se bolj stopnjevati simptomi, ki so bili ze takoj prosotni predem sem vstal iz postelje in sicer hudo razbijanje srca, neznanska slabost v zelodcu, mravlincenje rok in nog, potenje rok in nog, potreba po zraku je bil neznosna, hotel sem dihat mocno in hitro pa vem da ne smem, non stop obcutek, da ni dovolj zraka in dusenje, eden od fiaskov, ki ga ustvarjajo mozgani s svojimi laznimi alarmi. Pricel sem razmisljati o pomirjevalu, po katerem do sedaj se nisem posegel, Helex je vabil in mi nudil hitri izhod iz sile, vendar sem po razmisleku, da je v meni prisotno se precej alkohola pricel dvomiti v njegovo ucinkovitost, polek tega pa potrebuje pol ure, po pricanju koristnikov, da zadeva zagrabi, v toliko casa pa se da z relaksacijo pomiriti simptome, tako da sem pomoc kemicnega orozja kmalu izkljucil iz mojih opcij. Po Wcju sem odsel kot vsako jutro meriti tlak, ki je mi je dal tudi fizicen dokaz, da se nekaj slabega dogaja (164-90), saj je bil kar visoko nad povprecjem, tresenje mi je preprecilo da sem se stehtal, kar tudi naredim vsako jutro, sledila je samo pot v posteljo. V postelji sem se ulegel poleg svojih punc, ki so se spale in pricel z relaksacijskimi vajami, dihanje in stetje od 100 nazaj. Bilo se je tezko osredotocat na stetje, saj me je panika z vso svojo mocjo napadala, vendar sem nekako uspel priti do nicle, sledil je napad panika kaj sledi potem, za niclo, vendar sem se trudil se naprej dihati umirjeno, globoko in pocasi vmes pa si govorir besedi mir in sproscenost. Simptomi so zaceli izginjati eden za drugim, se zadnji, slabost, je izginil mislim da cca. pol ure po zacetku. Lezal sem na hrbtu, sprosceno, blazeno, vendar sem se obrnil in poskusil zaspati tako kot ponavadi ob boku, takoj me je obsla slabost in otezeno dihanje in zopet sem se raje obrnil na hrbet. Se naprej sem izvajal vaje za relaksacijo, predvsem v smislu dihanja in si dopovedoval vseskozi, da je to le anksioza, tudi misli so me posiljevale ena za drugo, prihajale in po ignoriranju odhajale, vendar sledile so si nove in nove, hvala bogu, da treniram odrivati in ignorirati posiljive misli ob sproscanju takrat, ko sem »normalen«, saj mi je sedaj trening super prav prisel v krizi. Po vsem tem sem se kar neankrat pricel pocutiti blazenega in izredno sproscenega. Kasneje me je zdramilo zbujanje hcere, mislil sem da je ura 8.30, a presenecenje, ura je bila ze 9.30, ne vem kam je izginla 1 ura, verjetno sem se pogreznil v spanec, ki je bil tako dober, da se mi je zdelo da je trajal le kaksno minuto. Skratka, danasnji dan se je zacel zelo slabo, pocutje sicer se vedno ni cisto olimpijsko, saj je macek se vedno prisoten, pa tudi za anksiozo se vedno boleham, a vendar je to ena dobljena bitka v vojni, vojna pa se zdalec ni dobljena, z vsako dobljeno bitko pa smo blizje koncu. Sedaj pa sledi sprehod v naravi in obisk mlina s psom in druzino. Upam, da se bom uspel se dodatno sprostit, da za danes anksiozo pospravim dokoncno v kot.

Neprijeten zacetek, srecnejsi konec, vendar dneva se ni konec...

Pozdravljeni!
Na žalost se vam pridružuje še ena nova članica...
Moja zgodba je nekako takšna:
Stara sem 18 let in z panično motnjo se borim že približno dve leti, nekaj manj pa obiskujem tudi psihologa. Panični napadi se mi pojavljajo v obdobjih približno enega meseca in trajajo nekje približno dva dni. Nastajali pa naj bi zaradi podzavestnih težav, ki sva se jih z psihologinjo trudili reševati.
Danes sem bila ponovno pri psihologu in mu opisala svoje težave in probleme z paničnimi napadi, ki so danes ponovno na udaru.
Psihologinja mi je rekla, da zdravljenje traja že dve leti in da posebnega napredka ni videti in zato mi je predlagala tablete kot dodatek k psihološki terapiji. V četrtek me je naročila h psihiatru, ki naj bi mi predpisal tablete.
Po vsem tem kar opisujete, me je tablet pošteno strah.
Kaj bi mi predlagali?

p.s. lahko da ste komu že kaj podobnega svetovali, a priznam, da se nisem še prebila skozi vse forume :), hvala za odgovor!

Acna  :rozicodam:

strah pred tableti je sicer odveč, a še prej bi se pa jaz isto vprašala, kako to, da ni napredka v zdravljenju - mogoče bi bilo pametno strokovnjaka menjat?

Acna  :rozicodam: pozdravček

Naj te ne bo strah tablet, saj niso tak bav-bav, kot je morda slišati. Res je, da je super, če človek zmore brez tablet, če pa ne gre drugače, je vsekakor boljše pričeti z zdravljenjem, kot pa trpeti v nedogled.
Sicer ne vem zakaj ne napredujeta s psihologinjo, glede na to, da imata terapije že skoraj dve leti? Si nasplošno zadovoljna z njo? Ji zaupaš?

Sicer se da panične napade obvladovati tudi s kognitivno-vedenjsko terapijo, ki nas nauči obvladovati misli, ki sprožajo paniko.
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Če boš v četrtek res dobila zdravila, prosi psihiatra, da ti o njih pove kaj več. Tudi z jemanjem prični postopoma, ter bodi potrpežljiva, kajti njihova polna moč se razvije šele nekje po 4 tednih. Torej moraš z jemanjem vztrajati, ker antidepresivi ne delujejo takoj.

Torej...pogumno v nove zmage  :oki:

Jah napredek je bil tam nekje prve pol leta, saj sem panične napade zmanjšala iz vsakodnevnih na enkrat mesečno. K psihologu me je napotila osebna zdravnica in sicer kot nujni primer. Panični napadi pa naj bi bili zaradi prevelikega pritiska v šoli, kar smo kasneje uredili. Potem pa sem tja hodila še naprej in ji govorila o sprotnih težavah. Kot mi je ona razložila naj bi se stres nabiral v meni, saj sem po naravi taka, da vse potlačim v podzavest in nato naj se bi mi to sproščalo v obliki paničnih napadov.
Naučila me je tudi kognitivne vedenjske terapije...
Danes sem bila spet tam, ker sem imela celo noč napade in tako se je psihologinja odločila, da me pošlje h psihiatru in sicer kot nujni primer sem naročena že v četrtek. Priznam pa, da me je zadeva z tableti kar malce šokirala...
Hvala za hiter odziv :)

Pozdravljena draga acna!  :038:


Glede paničnih napadov (jst jih nimam, mam pa gratis anksioznost) sem se udeležila delavnice za panične napade in anksioznost v okviru Dirone d.o.o. v Ljubljani, ki je bila zastonj, in so nas učili sproščanja v okviru telesne vadbe in miselnih vzorcev.

Glede tablet pa ti rečem, da se s svojo os. zdravnico vsakič spomniva moje borbe proti tabletam in napol sprejemanja; muka mi je bilo jemati že samo ad-je (antidepresive), nadaljevala sem z antipsihotikom, zdaj pa imam stabilizator razpoloženja - pa sem še živa! v prenesenem in dobesednem pomenu; zaradi tablet!

tak da, kar lepo zdravi svoje problemčke z ali brez tablet, ali z drugimi metodami - važno je, da delaš na sebi, za sebe!  :pomezik:

lp sofie :rozicodam:

Mislim, da jih bom poiskusila jemat, saj se mi nekako zdi, da se napadi pojavljajo v preveč predvidljivem časovnem razmaku, poleg tega pa na splošno moje življenje poteka v redu. Ves čas si govorim, da živim lepo in zavedam se da je temu res tako. Šola mi lepo uspeva, že tri leta imam fanta, z prijatelji se dobro razumem in na sploh nekako ne najdem vzroka za nastajanje paničnih napadov vsak mesec. Tudi psihologinja mi je pritdila, da sedaj nisem več v obdobju depresije in da sva to premagali, a panični napadi mi kljub temu ostajajo. Če bi se še vedno počutila depresivno oziroma kar koli podobnega, ne bi začela jemati tablet, saj bi vedela, da lahko spremenim mišljenje in svoje obnašanje. Tako pa trenutno živim popolnoma zadovoljna in zato res ne vem več kaj bi lahko na področju psihoterapije naredila. Upam, da mi bodo tablete končno pomagale premagati paniko in bom lahko tudi takšne dneve kot je danes zaživela v miru in z nasmehom na obrazu! :)
A vseeno se tablet nekako bojim... Vsi okrog mene so strašno proti...

ti se poglavitno zdraviš, ne drugi; za tvoje zdravje gre, ne zdravje drugih.

hočem rečt, da si zaslužiš najboljše v lajfu, tako življenjske stvari kot načine zdravljenja

Ne oziraj se na druge, Acna.

Ti si TI in Ti imaš težave, ki so obvladljive! Če z zdravili pa z zdravili.

Brez strahu!

Meni so zdravila pomagala postati nazaj "jaz", ki so jo panični čisto odnesli. In, ko bo možno - trenutno sem noseča - in če ne bo bolje jih bom spet jemala. Ravno zato, da taki lepi dnevi, kot je bil današnji ne grejo mimo, ampak jih (do)živiš.

 :rozicodam:

acna :rozicodam:, nič bat , vse bo OK, zdravila niso noben bav bav. Vsi okoli so proti temu, ker ne poznajo delovanja, ker ne poznajo tvoje težave in ker živijo verjetno v prepričanju, da si malce čez les (stigmatizacija), resnica pa je daleč od tega.
Tudi sama sem imela depresijo in hude panične napade, ki sem jih uspešno rešila po treh letih, zaenkrat jih nimam že eno leto :wav:, vendar še vedno jemljem AD in ga bom verjetno morala jemati vse življenje zaradi hude anksioznosti :kiselnasmeh: V glavi mi pa zaenkrat vse štima  :pomezik:

Hvala vam za pomoč  :) 

No pa sem bila v četrtek pri psihiatru. In kaj mi je rekla? Da dvomi, da to resnično panični napadi in da se ji zdi da so to bolj neke vrste blagi epileptični napadi. In sedaj me čakajo preiskave pri nevrologu in CT....
Oh ti zdravniki!  >:( Še sami ne vedo kaj bi se izmislili! Jaz pa letam od enega do drugega kot najhujši hipohonder :( Ne morem verjet da bi lahko dve leti za brez veze hodila h psihologu ker se nekomu ni ljubilo naredit vseh preiskav na meni...
Niti sama ne vem več kaj mi je, kaj šele oni! Najlažje pa je nekoga, ki je komaj dopolnil polnoletnost in se še ne zna dodobra postavit zase in zahtevat svoje pravice, pošiljat naokoli in ga odslavljat na najlažji način!
JEZNA!  ;D
Vseeno upam, da mi končno nekaj ugotovijo pa naj bo to psihična bolezen, epilepsija ali spet kaj tretjega.... Samo da dobim zdravila in ozdravim!
Pa lep dan še naprej  ;D

Ves čas te spremljam in berem tvoje zapise in odgovore, ki so dokaj izčrpni, zato ti sama nisem pisala... :oki:

Me pa nekaj moti...nikjer nisem zasledila kako in na kakšen način se pri tebi odražajo simptomi "paničnih napadov", ki jih ves čas omenjaš... :zardevam:
Morda jih malo bolj podrobno opišeš... :oki:

Prav je, da tudi opraviš pregled pri nevrologu, da bo ali izključil ali potrdil dig., boš vsaj potolažena
oziroma pravilno zdravljena.

Predvidevam, da se tebi pojavljajo težave zaradi prevelikega obsega dela...to sta že s psihologinjo
ugotovili in delno sanirali...morda pa le nista razčistili vseh vzrokov...ne vem.

Si na dobri poti, ker sama ugotavljaš, da moraš nekaj naredit, pa naj bo to z zdravili ali brez.

Ne bodi jezna, pa tudi hipohonder nisi... :oki:

Želim ti vse dobro... :rozicodam:

nisem bral cele teme, bom pa opisal svojo izkušnjo.

pred leti sem imel več paničnih napadov, vsega skupaj manj kot 10 (in več stanj, pri katerih bi lahko prišlo do napadov pa na srečo ni). imel sem tudi obsesivno-kompulzivno motnjo s pogostimi kompulzijami (dolgotrajno pranje rok, 10krat sem se preoblekel ipd.). največi problem je bil, da nisem vedel kaj je to - mislil sem, da sem nor in seveda je bilo še slabše. eno trikrat sem šel sredi noči do zdravnika in sem dobil neko injekcijo (verjetno pomirjevala, ampak tega mi niso povedali) in naslednji dan so mi pregledali ekg, kri ipd. in niso ugotovili nič. zdravnik mi je enkrat predpisal neke encime za želodec, ker sem pač ob paničnem napadu prejšnji dan bruhal, češ da imam neko gripo ali kaj podobnega. in seveda sem iskal vzroke za to svojo bolezen in si postavljal diagnoze, nisem našel nič, zdravniki pa so me imeli za hipohondra in me mirili, da mi ni nič itd.
potem je pa enkrat postalo tako hudo, da nisem šel v šolo cel mesec. in sem šel h klinični psihologinji (še prej sem šel k psihiatrinji, ki mi je brez pojasnila predpisala antipsihotike in mi postavila napačno diagnozo), tam sem rešil več vprašalnikov itd. postavila mi je bolj natančno diagnozo kot psihiatrinja, v diagnozi pa sem zasledil, da je pregledala mojo anamnezo oz. bolezni, ki sem jih imel pred tem. ko sem videl, da je notri pisalo, da sem v preteklosti že večkrat prišel k zdravniku zaradi paničnih napadov sem bil rešen. končno sem vedel, kaj mi je in od takrat se mi je stanje močno izboljšalo, imel sem samo en panični napad in še ta je bil v nekih čudnih okoliščinah.
ne vem, zakaj mi tega niso prej povedali in zakaj me niso že prej napotili k psihiatru/psihologu, verjetno zato, ker sem bil "premlad", ok. 15 let oz. še manj ob prvih napadih. še zdaj sem jezen, da sem zaradi tega trpel več let, vendar po drugi strani ne bi postal to, kar sem danes. ampak če bi jaz dobil takega otroka v obravnavo, bi mu povedal kaj mu je in povedal, da to ni nič nevarnega, ne pa mu prikrival diagnoze.

enkrat pozneje sem imel podobno izkušnjo. ponoči sem težko dihal in hodil sem k zdravniku, naj me preveri, če imam kako alergijo ali kaj podobnega in seveda ni ugotovil nič, potem sem pa vprašal svojega psihoterapevta, kaj meni o tem in ko mi je pojasnil, da je to zaradi anksioznosti, je težko dihanje izginilo, ker sem vedel, da je anksioznost nenevarna.

tukaj v glavnem poznate svoje stanje in diagnoze zato vam ne koristi kaj posebej, če točno veste, kaj vam je, ampak morda pa kdaj srečate koga, ki bo imel neke simptome in ne bo vedel, kaj so. takrat mu povejte, kaj mu je ali pa ga vsaj napotite k strokovnjaku. nevednost ni blaženost.

aja, še glede tablet: ad-jev nisem jemal, pomagale so mi omega-3 kapsule, dominor, sicer pa imam pri sebi vedno xanax, vendar je to bolj psihološko varovalo - če vem, da ga imam s sabo se počutim varnega in ga v bistvu ne rabim.

Moji napadi izgledajo nekako takole:
Sredi naključne noči se nenadoma zbudim. Srce mi začne močno razbijat. Začne se mi vrteti, izgubljati začenjam razodnost. Med samim napadom se počutim kot da bi bila na drugem svetu, vrtijo se mi odlomki iz sanj, ki so vsakič drugačni, a jih po napadu nikoli ne zmorem opisati. Zadnje čase imam tudi privide - iz določenega predmeta ali slike se sestavi nova, drugačna. Občutek imam, da se mi bo zmešalo. Med samim napadom me mravljinči po celem telesu in brez da bi se prisilila se ne morem premakniti. Takšno stanje običajno traja nekje okoli pol minute. Potem se umirim in lahko zaspim nazaj (napadi se vedno pojavijo med spanjem). Potem se takšni napadi pojavljajo v približno enournih intervalih, vse skupaj pa običajno traja tisto noč in še cel naslednji dan ter še eno noč in običajno naslednji dan dopoldne. Napadi me popolnoma fizično izčrpajo. Zelo rada bi zaspala, a zaspim lahko le za toliko časa dokler se ne pojavi nov napad. Tiste dva dni in mogoče še naslednji dan me močno boli glava... Tudi okus se mi izgubi za nekaj dni.

Takšne napade so oni definirali kot panične napade, a jaz vedno bolj in bolj dvomim, da je to res, saj se ljudem panični napad po navadi pojavijo v določeni situaciji in ne v tolikšni meri, potem pa se to ne ponavlja vsako uro in dva do tri dni na mesec... Lahko pa da se motim... Le rada bi, da mi kočno ugotovijo neko bolezen (ja vem čudno se sliši da si to želim!) in da začnemo te napade zdraviti na ta način da se bo stanje začelo izboljševati.
Danes sem dobila izvide iz CT pregleda, ki niso pokazali nič posebnega...