FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni sotrpini!

Sem nova na forumu.Da vam malo opišem moje težave.

Sem anksiozna in razvila se mi je neka čudna fobija.Ko sem v javnosti pred nekom in ko se moram kje podpisati,mi močno začne razbijati srce,vrti se mi,roke postanejo čisto trde in nisem sposobna čisto nič napisati.Vem,da ko se mi je prvič to zgodilo je zatem nastal velik strah pred pisanjem in vse to je sprožilo to fobijo iz katere ne znam ven.

Zanima me,če imakdo tu isti problem in kako se je s tem soočal in zdravil.Danes popoldne imam pri zdravnici pregled in upam,da mi predpiše kaka zdravila in me nujno pošlje k psihologu.

Ko sem prebirala malo članke na netu sem spoznala...da je največ za to kriva moja nesamozavest.Otroštvo sicer nisem imela slabo,vendar mislim,da ker me starša nista nikoli hvalila za kako dobro stvar,ki sem jo naredila...ali me objela,mi rekla,da me imata rada...kot malega otroka sta verjetno me,vendar se tega ne spominjam.Nista me spodbujala,da bi razvijala svoje talente.
Ta nemoč,nesamozavest in šoki,ki sem jih doživljala v življenju so mi samo jemali moč in oslabili živce.
Dokler nisem dobila to fobijo nisem vedela,da sem že prej bila anksiozna.Mislila sem,da je normalno imeti vsaj nekaj 'treme v javnosti in da to ni potrebno zdraviti.

Pred letom dni sem v 6 mesecu nosečnosti izgubila otroka,kar me je čisto sesulo.Pred tem sem imela tudi splav v 10 tednu.To je bila pika na i in mi vzelo še tisto voljo,ki sem jo imela.Zadrževala sem se bolj doma,žalovala....in ravno to je bila napaka...ko sem prišla med ljudi je napad udaril...in ker sem bila ravno v taki situaciji takrat,da sem morala nekaj podpisati se je zgodilo....razvila se je fobija,strah...

Zanima me,ali zdravila toliko pomagajo,da do napada sploh ne bo prišlo in da lahko le tako počasi to fobijo ozdravim?Ker napad sproži to tresenje in odrevenelost rok...torej po logiki bi lahko z njimi nekako pozdravila fobijo..seveda tudi z soočenje z strahom pod vodstvom psihologa.

Zadnje čase me tudi zelo stiska v prsih..ne vedno,vendar me kar udari,zaboli...vem,da je to posledica anksioznosti vendar se bojim,da bi to močno bitje srca,ki pride z napadom in vsa ta bolečina sprožilo kdaj kak pravi infarkt...je to možno?

Sicer drugače sem zelo pozitivna oseba in se vsak dan trudim,da vse neg.misli hitro odpravim in se veselim vsake minute v življenju.Depresivni dnevi so za mano in sedaj si le želim odpraviti tofobijo,ki me zelo ovira v življenju.Pričela sem z meditacijo,telovadbo..naročila sem knjigi Premagovanje anksioznosti za telebane in Kognitivno-vedenjska terapija za telebane  in nameravam se resno posvetiti tehnikam,da se znebim tega vraga.Tudi naročena sem k nekemu terapevtu v Ljubljani,ki z različnimi pristopi in tehnikami pomaga pridobiti samozavest nazaj in odpraviti strahove.

Kako uspešno se bom spopadala in zdravila vam sproti javljam.Bi mi pa zelo pomagalo,če bi se javil kdo z enako fobijo in povedal,kako se s tem spopada.

Lep dan vsem

no, fobija pred pisanjem ravno ni (bila), je pa bilo tole
pri meni kar precej časa prisotno, izviralo je pa iz strahu pred ljudmi, pomanjkanja samozavesti ipd....


seveda je malce treme čist OK in popolnoma normalno... a ko taka ali drugačna motnja ovira naše življenje, potem to ni več ok



precej težka izkušnja  :rozicodam: si se mogoče obrnila kam po pomoč?



samo zdravila niso dovolj. Priporočljiva je tudi pomoč strokovne osebe... ter t.i. delo na sebi: sprememba vzorcev, misli... dviganje samozavesti, pozitivne samopodobe...

in brez bojazni - glede na to, kar berem, se človeku ob napadu zdi, kot da mu bo odpovedalo srce, a - to so le znaki tesnobe

Ja,pomoč sem si našla šele sedaj  :unsure:

Ja,zavedam se,da bo potrebno veliko narediti na sebi..samo razmišljanje,misli itd..sej kar se tiče tega sem na dobri poti..že mesec dni se prav silim' nenehno pozitivno razmišljati...ko menim,da bi napad lahko prišel že prej globoko in sproščeno diham in poskušam misliti na kaj drugega.Imam tudi veliko volje in več energije.Nič mi ni več neka muka.Samo ta fobija me zelo ustavlja..ta strah pred novih napadom.

Volja,

dobrodošla!  :rozicodam:

Najprej, sožalje, za izgubljenega otročička...verjamem, da ni lahko in je tudi to šok za organizem, zato pusti, da čas zaceli rane..počasi, postopoma, potem pa znova! :rozicodam:

Kar se tiče paničnih napadov, sem včeraj, v knjigi prebrala, kako močno pomaga telesna aktivnost, predvsem tek, tenis, plavanje in pd...ampak vztrajat v tem in nikoli ne popustit! Npr. vsaj 3x na teden


                                        Dušica

Dobrodošla Volja :rozicodam:

Žal mi je,da si prestala veliko bolečine ob izgubi svojega otročička in to je tudi ena od stresnih
izkušenj,ki sprožajo panične napade,so pa lahko vzroki še kje drugje.
Evo enega linka na to temo:

http://www.psihoanalitik.si/panicni%20napadi.htm

Objem in bodi kar se da pozitivna :rozicodam: