FORUM Nebojse.si

Nekaj sem se še spomnila, kar sem že davno hotela vprašati, pa nkol nekak nisem prišla do tega:

1. kaj je za vas anksioznost - kako se je odražal / poznala pri vas pred jemanjem ad?

2. kako je bilo z ankso ob uvedbi ad? (pa kateri ad jemljete ali ste jemali)


Sprašujem samo za ankso, ne depro.

Vnaprej tnx za odgovore!

LP Sofie  :rozicodam:

Strah v določenih situacijah, napetost, sekiranje, nerealne misli, ki jih ne moreš odmislit, tudi telesni simptomi kot je potenje rok, itd...

95% izboljšanje glede ankse

p.s. glede depre sicer nekoliko manj oz. gre počasneje...sicer pa sploh ne vem če je to depra, pač ta otopelost, odtujenost, ne moreš pravilno čutit okolice... ampak se lepo izboljšuje in verjamem, da bo kmalu spet ok..

Zame je anksioznost občutek groze...občutek, da se mi bo zgodilo nekaj hudega, pa ne morem vplivati na to oz. se temu izogniti...
Pri meni se je ta občutek odražal preko vrtoglavice, omotice, nerealnosti oz. odtujenosti, neresničnosti bivanja, slabe koncentracije in spomina ter občutka, da se mi bo zmešalo, da bom doživela kratek stik v možganih, razmišljanje o samomoru ....Potem so bili tukaj še fizični simptomi, kot npr. potenje dlani, oblivanje vročih valov po telesu, suho in "zadrgnjeno" grlo, občutek dušenja, razbijanja srca, driska, slabost....




Po treh mesecih pekla sem se odločila, da odidem po pomoč in pri psihiatru sem dobila najprej zelo koristne informacije o tem, kaj se sploh z mano dogaja. Predpisal mi je Asentro in pričela sem z jemanjem. Najprej je sledilo poslabšanje počutja, po 2 mesecih pa se je počutje pričelo stabilizirati.
Temne misli so izginile, zopet sem opazila smisel življenja in dobila moč za naprej.
Vendar ADji niso odpravili vzrokov za mojo anksioznost....ta sposobnost je v mojih rokah  :oki:

Vendar ADji niso odpravili vzrokov za mojo anksioznost....ta sposobnost je v mojih rokah  :oki:

Vzrokov razumem, da niso in ne bodo odpravili, samo posledice vzrokov pa? Da nisi več anksiozna?

Ja, občutke anksioznosti so mi ADji omilili, ko bom pa odpravila še vzroke, ki mi jo povzročajo, bom pa na konju.

Zdravo

Tudi jaz sem imela take znake
-občutek, da ne morem dihati
-potenje
-drget
-strah pred tem, kako bodo reagirali drugi
-zategnjeno grlo
-težko požiranje
- mravljinčenje okoli ust


Ad ji so mi na začetku povzočali probleme,
nato sem normalno zaživela z njimi.
Hvala Bogu, da obstajajo....

To pomeni Marina, da te zdaj ne skrbi, kaj si mislijo drugi o tebi? Pa da nimaš več teh znakov?

Hvala drgač za odg.!

LP S

-pekoč močan občutek od vrha glave do podplata, kot da bi pojedla žerjavico
-stiskanje v grlu in prsih
-strah in znaki, kot pri infarktu
-slabost
-vrtoglavica
-občutek, da bom padla v nezavest
-potenje
-občutek, da se mi meša, da bom znorela
-neprespanost
-zaradi strahu odrevenelost, nezbranost
-jok
-misel na to, da se nekaj strašnega dogaja v mojem telesu, strah, da sem neozdravljivo bolna

tole je, kar se spomnim, ker tako močnih občutkov na srečo nisem že dolgo imela (da potrkam v les), bilo je od anksioznosti do paničnih napadov, posledica padec v depresijo, kar je še povečalo bolečine in dodalo nove...

AD, mi je nato rešil življenje, da sem se postavila na normalno funkcioniranje. Ampak, to je samo opora, oči so se mi odprle na prvi terapiji, pa preko foruma, preko knjig, prijateljic. Še vedno , po treh letih hodim na terapijo(sedaj skupinsko), nameravam še it, ko s to končam, na individualno (drugačna, kot je bila ta prva).

Strah, ja še vedno je prisoten, ampak v tej meri, da ga lahko obvladam. Kako občutim? Kot elektrika , ki šine skozi telo, ne znam opisat. Zaboli tudi čeljust, v možganih čutim dregetanje......vsak drugače to doživlja, je pa sila strahotno in neprijetno.
AD mi še vedno pomaga, da ne pomislim, na tisto najhuje, da realno razmišljam in ne paničarim, se umirim. In jemala ga bom, dokler sama sebi ne bom zaupala, da sem tega sposobna, da sem dovolj močna in zdrava, da se brez bolečin spopadem s težavami in strahovi.
Anksioznost bo itak prisotna vse življenje, samo udomačiti jo moramo, sprejeti in ukrotiti. Zato pa moramo do smrti delati na spremembah v življenju, na sebi, imeti se radi in uživati v majhnih in sladkih trenutkih. :rozicodam:

Sofia

Še vedno me nekako skrbi, kaj bi s i drugi mislili o meni...to je
ostalo. :jok: :-[

Kar se tiče tistih simptomov anksioznosti, so bili prisotni v polni meri samo na začetku,
ko sem pa jemala Ad so postopno izginili. In sem bila kar neka časa brez.
Sem pa zaradi nosečnosti morala prenehati jemati zdravila in so se v roku 4 mesecev vrnili
v polni meri.Zdaj jemljem Zoloft-in upam, da čimprej prime

mi lahko  kdo razloži, kakšna je razlika med anksioznostjo in depresijo, če so enaki simptomi. ko sem brala vaše poste, je isto kot pri depresiji. v čem je sploh razlika?

do zdaj sem mislila, da je anksia bolj blaga od depre, zdaj pa ne vem več.

Depresija http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=576&Itemid=75

Anksioznost  http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=23&Itemid=38

aha, anksioznost je velik strah, ki te ohromi. poleg tega, kar sem prebrala, sem pogruntala, da imam še OKM.

očitno imam danes dan izobraževanja. tudi to se mi kdaj dogaja.

hvala Lost za linke.

Pri depresiji si popolnoma brez volje,pa kar za brezveze se jokaš.Sam meni je veliko huje bit anksiozen in imeti panične napade,ker dobesedno misliš da boš umrl.

ja res je to,raje bi bila žalostna in brez volje,kot da sem anksiozna s paničnimi napadi. To je kap res. Grozno,ponavadi je poleg gam  še okm,strah te je vsega,nerazložljiv strah. Jaz sem bila včasih drugačen človek,ni bilo problema it kam SAM. Zdaj ni šans da bi šla kam sama,še doma me je strah biti sama. Najbolj uničujoči so simptomi ,fizični,ko se ti kar nekaj mota,vrti,omotičnost,slabost,mehka kolena,kot da boš kar skup zlezu,ni da ni,res groznoo.Pozoren si na vsako pikico na koži,za vsak špik po telesu,res nerazložljiv strah.
Ne privoščim nikomur!!!!! :nehvala: :ne:

ja, v treh tednih pa res dvomim, da se čudež zgodi... je pa res, da se s tem pa strinjam:

Julija popolnoma enako se mi dogaja kot pri tebi,kot bi sebe poslušala,veliko huje je tudi,ko grejo vsi od doma pa sem sama,ker kar študiram,kaj če se mi bo kaj zgodilo,pa me ne bo našo kdo pa takšne tumarije.Isto si ne upam na sprehod,ker lahk kje skup padem,brezveze.Pet mesecev nazaj pa hodla na aerobiko,odbojko,tekala,smučala,v bistvo športnica,pa da lahk sm ena stvar živčke tako daleč spravi,ne morš verjet.Pa sem mislila,da ko se bo začelo lepo vreme pa sonček da bo boljš,pa ni.Najbolj jezi me pa,da se ne morem it kam kopat zdaj,ko imamo vse bolj oddaljeno,skrbi me da ne bom mogla it na morje,ko si ful želim.....

vesy,smo na istem.In težko je razložit to zadevo nekomu ki tega ni probal,pol pa imajo vse mogoče scenarije  ,pa en kup nasvetov in pridig. Probajo naj ,pa bodo videli da stvar sploh ni tako enastavna.

Ne veš kako si želim nazaj staro življenje. Tudi jaz sem bila aktivna ,a preobremenjena z drugimi stvarmi in to je to,živčki so me izdali. Včasih si še na dvorišče nisem upala ,zdaj je bolje. Je pa ta omotičnost zame ful moteča.Občutek omotičnosti. Naredim par korakov in se mi zamota,pol pa me spet strah rata. Ja če moram bit sama doma je kap. Tudi jaz isto razmišljam kot ti,kaj če se mi kaj zgodi ,kako bom pol,me bodo našli,kaj bo z otrocmi,joj,v 5 mesecih se ni nič še zgodilo,samo to dopovedati sami sebi ,da je to samo anksioznost in sprejet to,ej to je zame najtežja stvar na svetu.
Veš kaj mi pa voljo daje,to da vidim da nisem sama,da ima še nekdo(veliko) ljudi take iste simptome,ker človek pol razmišlja vse mogoče stvari.
Ko se moram s kom pogovarjat,dobim občutek da se majem,spet strah,vročina v glavo,joj sem sigurno veš kako je to. Ne morem sploh opisat z besedami kako je to. Stojim na miru se se mi zdi kot da se tla majejo in uvijajo,nerealnost.Pa sprašujem a stojim pri meru al se kaj majem,pa pravijo,da čist na miru stojim. Imam še tak občutek kot da ,če greš v dvigalo pa pol k se ustavi ko malo zaniha gor in dol,no tak občutek se mi včasih naredi. Pa ta občutek v glavi,ne da bi me glava bolela,eno butasto tiščanje,pekoč občutek,(včeraj ga recimo nisem imela,danes je spet prisoten ,sem nervozna spet).
Me pa prav veseli da je še nekdo tak kot jaz,pa ne da ti privoščim,res ne ,bog ne daj,samo da nisem sama.Na začetku sploh ne veš kaj se dogaja s teboj,potem pa sem začela prebirat tole stran,seveda šla k zdravnici da mi je diagnozo potrdila. Sajs em že sama vedela za kaj se gre.
Najhuje pa mi je ,ker nevem zakaj,zakaj ravno jaz. K nobenemu nič nočem,do vseh prijazna,pomagala vsem,nikoli odrekla pomoči,delala vse namesto drugih,požrla marsikatero besedo,pa zdaj vidim da bi mogla nazaj bleknit,... ampak ne,samo da ne bi prizadela drugih. Drugi pa so pometali z menoj,joj,spet imam dan pisanja.
Javi se še,me veseli da sem te spoznala. :rozicodam:

med drugim tudi zato

Julija  :rozicodam:


Naj ti najprej povem, da tvojega starega življenja ne moreš dobiti nazaj...morda je slišati kruto, pa vendar tako je. Tudi jaz sem si dolgo, dolgo želela samo to, da bi bila spet takšna kot sem bila...Vendar, ko dobro pomislim, me je ravno moj način življenja, preobremenjenost, strahovi, mamina bolezen ipd. potisnil v anksioznost...potrebne so bile spremembe, ki pa ne pridejo čez noč...Počasi se spreminjam in razmišljam drugače kot sem...še ne dolgo nazaj sem bila v svojem življenju na zadnjem mestu...sedaj pa se počasi vzpenjam in poizkušam sebe postaviti na prvo mesto...prvo poskrbeti zase in za svoje počutje, potem pa za ostale. Tudi v primeru letalske nesreče je potrebno masko s kisikom natakniti najprej sebi, da lahko potem pomagaš svojemu otroku...  :oki:


S temi občutki sem se spopadala tudi jaz in priznam, da so izredno težki...Ko sem stala pri miru, sem imela občutek, da se je okrog mene vse zibalo...celo pri pomivanju posode, se mi je "spodmikalo" pomivalno korito  :kiselnasmeh:
Moja terapevtka mi je razložila, da imam te občutke zato, ker imam preveč misli naenkrat...nisem osredotočena na ta trenutek, temveč me vleče malo v preteklost, malo v prihodnost...v meni se odvijajo različni scenariji...pozabim pa živeti tukaj in sedaj. Potrebno se je osredotočiti na to, da živimo ta trenutek...da je naša moč v tem trenutku in brez veze je trošiti moči za razmišljanje o tem, kako je bilo in kako bo...  :ne:


Zakaj pa ravno jaz?  :unsure: vsak izmed nas se to sprašuje...pa moram ti reči, da pravega odgovora ni. Sprejmi to kot dejstvo in priložnost za svojo osebno rast...marsikdo ne dobi take priložnosti v svojem življenju...
Morda je čas, da nisi prijazna DO VSEH, temveč DO SEBE....da ne POMAGAŠ VSEM, temveč SEBI....ne delaj namesto drugih...ne nalagaj negativnih odzivov vase....vse to je razlog za tvoje slabo počutje...

Priporočam ti v branje knjigo Kako smo lahko srečni in zadovoljni ( Dr. David.D. Burns) in pa seveda tole

http://nebojse.caprae.net/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999


Tukaj je pa tudi spletni priročnik za obvladovanje anksioznosti:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=856&Itemid=99999999

Arwen,ja vem da je zato. Veš,sem samo čakala kdaj bom pregorela. Nič naredila zato da ne bi,samo zato da ne bi bili drugi prizadeti. Zato sem tudi jezna sama nase,ker sem to dopustila.Trot butast.Ne morem reč ne,še zdaj ne. aaa >:(. Ne vem zakaj se bojim,drugi lahko rečejo vse jaz pa tiho in kimam. V meni pa kr vre.Se primerjam z ekonom loncem,enkrat bo konec,se bom razpočila . Kako sama sebi to dopovedat da se moram borit za sebe,kako ,ne najdem rešitve,odgovora,čeprav se trudim in rečem ne danes ne grem k tašči,a koj ko ima potem nos ,joka da ima edino nas,evo in spet jaz nasrkam.jezna,jezna sama nase!!!!! >:( >:(

Slavka,mislim da si ti moj terapevt,psihiater,psiholog,... :clap:,ti znaš vse tako lepo razložit in povedat.Mi daješ voljo.
Ja tudi zdravnica je rekla,dolgo se vam je nabiralo,ne bo izginilo čez noč,čeprav bi radi.
Drugače bom morala začet delat in razmišljat,čeprav že razmišljam drugače,delam pa ne in to me jezi,ko se nekaj odločim,ne ne bom tako,potem pa spet popustim pod pritiski. Tudi pri meni je bila mamina bolezen moj strah in trepet. Pred 8 leti je prvič zbolela za rakom dojke,potem je bilo do zdaj mir,pri meni večni strah.Živeli smo skupaj se dobro,zelo dobro razumeli,si bili v oporo,vmes je bilo vsega,in brezposelnosti,smrti,invalidnost,...... in to je tisto kar me je prpeljalo sem kjer se zdaj.
 >:(

Vesy tukaj se ne bi strinjal. Pri »pravi« depresiji ni čustev, ker se možgani dobesedno ugasnejo...jaz nisem mogel niti jokat, lahko bi v živo gledal najbolj grozno mučenje človeka ali živali in vprašanje, če bi sploh kaj občutil...takrat si pač kot rastlina.

Jaz pa sem govoril ravno obratno, da bi raje bil anksiozen, saj bi vsaj živel, čutil...to pa je popolna odsotnost od življenja..

Julija  :rozicodam:

Ne delaj "na silo" ... počasi spremeni svoje delovanje, ker človek ne more spremenit svojih navad čez noč...potreben je čas, da nam novo mišljenje in delovanje pride v navado...postane del nas. Ti že razmišljaš drugače, vendar delaš tako, kot si navajena....in potem se zavedaš tega, ter se dodatno še sama "kaznuješ" z jezo nad sabo...kar pa spet povečuje tvoje slabo počutje.
Ne mislit, da nisem šla sama čez vse to...zato tudi vem, kako se počutiš.

Daj si čas in bodi do sebe prijazna...  :rozicodam:

Slavka ,sem brala tvoje poste ,in zato pravim da si mi za vzor,ker si imela enake in podobne simptome kot jaz,torej se vidim v tebi.Samo za čestitat ti je da si premagala,oz. da uspešno premaguješ vse to,da razmišljaš in delaš tako kot želiš in ne tako kot bi drugi želeli. Tukaj se pri meni ustavi. Jaz si nekaj želim,naredim pa tako kot drugi želijo in spet sem jaz na suhem. Nisem še prišla do te faze kjer bi delala tisto kar bi si tudi želela.
Zato se ti res zahvaljujem za vsako tvojo besedo,tvoj nasvet,tvojo izkušnjo,veliko mi pomeni.Iz tvojih postov črpam ,se učim in probam delovati na tak način kot ti.Da živiš za sebe,da si najprej sama sebi pomagaš.
Zlata si in hvala ti!!!!! :rozicodam: :pomezik:

Julija  :rozicodam: če so ti moje besede vsaj malo v pomoč, me zelo veseli...si na dobri poti, da postaneš taka, kot si želiš in si zaslužiš  :oki:

Pozdravljeni!
Na tem forumu sem nova članica. Ob prebiranju vaših postov sem se v veliko izpovedih našla tudi jaz. Lani sem prvi doživela čudno občutenje. Vozila sem se v avtu. Naenkrat sem se počutila zelo nemirno in izgleda, da sem se vstrašila tega občutka. Počutila sem se "kot da nisem to jaz" Tega očutka se izjemno bojim, ali je kdo od vas doživel točno ta občutek? Niti ne znam prav opisat zadeve. Ob vsem tem zaženem paniko. Na podlagi tega sem začela razmišljati vedno bolj temačno, od tega, da imam raka, vsemožne tumorje itd. Nenehno sem si pregledovala lepotne pike...Naj pa omenim, da sem ob vsem tem spala popolnoma normalno in tudi uspešno opravljala izpite. Kljub vsemu, pa sem v času brezdelja dobivala take napade, da sem se odločila za obisk zdravnice. Ta mi je diagnosticirala anksiozne motnje in terapijo Cipramila-to sem jedla več kot eno leto. Stanje je bilo super... Nakar se je pred kratkim zgodila v bližini huda prometna nesreča. Kljub temu, da ni umrl noben bližnji niti poznani, sem doživela hudo grozo. Dva dni kasneje, ko sem želela zaspat se spomnila na to nesrečo in oblival me je občutek groze-če lahko to tako imenujem. Po celem telesu sem dobivala mravljince, mislila sem, da bom umrla, oblivala me je vročica in bruhala sem. To se je ponavljalo kar nekaj časa, napad sem dobivala v intervalih in hodila bruhat. Je normalno, da je to trajalo več ur??? ko sem se le pomirila, se zdaj že nekaj dni soočam z zgoraj omenjenim občutkom- "kot da to nisem jaz" Ali je možno, da se mi to vse ponavlja zaradi omenjenega dogodka?
Res sem bila že srečna, nato pa se mi spet to zgodi...ali naj svojo zdravnico ponovno obiščem?
Najlepša hvala za vašo pozornost. V upanju na odgovor vas lepo pozdravljam

Luna,dobrodošla med nami.Veš,da je vse možno,kar si navedla,da se ti je to dogajalo zaradi tega ker si vidla prometno nesrečo,tudi mene je to ful matralo,sem kar par kvalitetnih videla,pa tudi kakšen poznan je bil umes med smrtnimi žrtvami.Takrat sem pač bila slabe volje.Ampak to mi je vse zdaj butnilo ven,pa se vse za nazaj spominjam.Ne pozabiš,se spomnem dogodkov ene prometne ko sem nila stara 6 let,pa se spomnem kot bi bilo danes.Spomnem se ljudi kako so na morju ležali na cesti....To pač ne bi smela it pogledat.Jaz sem videla skoraj vsako prometno v našem kraju,ampak ne grem več na nobeno.Ker ko se peljem po cesti se tudi vsake spomnem,potem pa te rata strah in iz tega pride panični napad.Še npr.grozljivk sem se odvadila gledat,ker to je vse slabo za strah,ker ko greš zvečer na sprehod,boš sam gledal od kod se bo kdo vzel pa ti bo kaj naredil,ali da se ti bo kaj prikazalo.Če še ješ tablete je po mojem brezveze da greš do zdravnice,ker boš sm kakšna pomirjevala dobila,kar naenkrat boš pa od njih odvisna,sama pri sebi razčisti,se je pač moralo zgoditi,ker sama pri sebi vem,kako to lahko matra.pa kako so lahko spomini boleči,in od tega tudi mene včasih matra slabost,dobiš drisko,se treseš in še in še. 

Vesy iskreno hvala za odgovor:) Tablet ne jem že več kot pol leta, saj sva se z zdravnico na podlagi mojega dobrega počutja odločili, da jih več ne potrebujem. Sedaj, ko se je to ponovilo-sicer predvidevam, da iz znanega razloga (nesreča), razmišljam, ali bom potrebovala spet tablete. Spreletava me strah, da mi noben ne bo mogel pomagat in se mi bo to ponavljalo celo življenje in se mi bo na koncu zmešalo. Strah me je, da bi prav duševno zbolela. Se to lahko dejansko zgodi? Moje ideje so popolnoma čudaške...
Menite, da bi tokrat-če bom dobila ponovno zdravila kombinirala še s kakšnim pogovornimi terapijami psihiatra?

lep pozdrav

Hhh,js sem tudi bila pol leta brez tablet,pa skoz dobro poćutje,pa sem tudi imela januarja nekaj stresnega,pa se je vse ponovilo,ampak v doskrat hujši obliki,vedno bolj pogosti panični napadi,daljši,huda tesnoba,tudi v depresijo sem padla,iz tega sem se hvala bogu izvlekla.verjetno je boljš da greš nazaj na tablete,zakaj ne če pomagajo a ne?Samo za strah.lahko oblike depresije pa energijo je pa dober Eglonyl,jaz ga jem in je super,tudi brez stranskih učinkov in ga psihiatri tud radi  predpisujejo,tudi navadiš se ga ne.

luna

ne bo se ti zmešalo in sigurno so tudi zate prave tablete in pomoč
so pa vzponi in padci, to pa je žal res

Luna1  :rozicodam: pozdravljena.

Jaz sem se tudi spraševala, če me bo zapustila pamet, imela sem občutek, da bom doživela v možganih "kratek stik" in ne bom poznala niti lastnih otrok  :o , zato vem, da so to grozni občutki.
Ampak so res samo OBČUTKI, ker se ti zmešalo NE BO. Doživljaš pač močno anksioznost in telo se tako odziva nanjo...

Vsekakor sem mnenja, da bi bilo zelo pametno pričeti s psihoterapijo...meni je namreč precej pomagala pri anksioznosti. Ne pusti, da se tvoje stanje vleče predolgo, temveč si prej poišči pomoč. Priporočam ti kognitivno-vedenjsko terapijo:

http://www.kvt.si/kognitivno-vedenjska-psihoterapija

Prej boš šla v akcijo, prej bo bolje...samo od sebe pa ne bo minilo, oz. tudi, če bo, se bo ob prvem stresu ponovilo - stresov pa smo deležni v vsakdanjem življenju kar precej.

Drži se  :oki:

Iskreno vam hvala za vso podporo. Nisem dolgo oklevala, kar danes sem šla k zdravnici. Ponovno jem Cipramil, le da bom tokrat morala dlje časa jest. Zdravnica mi je rekla, da če želim lahko tudi grem na kakšno psihoterapijo. Zagovoto sem bom za kaj takega tudi odločila, saj se moram naučit kako uravnavati svoje misli in se spopadati s stresnimi situacijami, žal se ne morem zavit v vato:) Upam, da mi tokrat uspe.

Zanimivo je to, da ko imam stresno situacijo se v njej zelo dobro in uspešno znajdem...Čez nekaj časa pa pride vse na plano. Je pa res, da si v času stresa nisem vzela časa zase. Verjetno tudi to ogromno vpliva.

Osebno poleg psihoterapije, ki je PLAČLJIVA (in ni poceni!), zelo pomagajo razne delavnice v okviru psihiatrije na koncesijo, kar to pomeni za nas ZASTONJ!

Obravnamo pa točno to, kar pri psihoterapijah - kakšne so predmisli, kako razmišljati realno in prepoznati nerealno oz. prej le te odšicati, misli negativne v pozitivne za posamezen dogodek, kaj te spravlja v stres + znaki, in mnogo mnogo drugih zadev.

Septrembra pa grem še na 1 letno delavnico, tudi ZASTONJ, ki pa bo skupinska vendar bolj na osebnem razvoju.

In dandanes mi ni več muka v delavnici bit  :oki: (seveda, če res delaš na določeni temi, ala anksa, depra ipd., in ne da se pogovorjaš o mobitelih in plačevanju računov, kot se mi je že zgodilo na eni delavnici - vendar sem iskala naprej)

Tak da ni treba vedno propagirati psihoterapije ampak tudi razne delavnice, ki so prav tako uspešne, vendar s to razliko, da je mal hitreje vse skupaj in več dela na sebi.

Ni toliko za obravnave npr. en dogodek in 15 obiskov, zakaj čemu in kako, pač pa, veš za ta isti dogodek, razjasniš si neg. misli, realizacijo in potem pozitivne misli ustvari, ali pa vizualzicijo oz. preusmeritev misli,...., tudi sproščanje tako telesno kot psihično! SUPER RES!

Vesela, da sem šla v to - in še to: danes sem se prva javila za službeni piknik (jaz, nekoč strah in trepet pred vsem kar hodi po dveh nogah)!!!  :ohoho:

LPS :rozicodam:

Najlepša hvala za odgovor in pomoč. Trenutno me neštetokrat na dan oblije čuden občutek, kot mravljinci, strah, slabost, vročina...to me oblije ko se spomnim kaj groznega, potem pa mine, potem pa spet.
Kot sem omenila, sem včeraj bila pri zdravnici in sem dobila spet Cipramil in polovičko Helexa preden grem spat. Tako sem tudi včeraj naredila, in ko sem se vlegla v posteljo me je 2x oblila še vročina in strah, nato sem zaspala vse do jutra. Zjutraj, ko sem se zbudila se je občutek ponovil-zato ker sem s ezavedla, da je vse res,da se mi to res dogaja. Strahe imam, da mi zdravila ne bojo pomagala in me obliva ta občutek.
Zdravnica mi je rekla, ker Cipramil ne deluje takoj še prve dni kombiniram s Helexom, da zaspim. To je meni vse jasno, ampak me panika vseeno še grabi...obliva me res neštetokrat na dan, potem s epomirim, potem pa spet...ali bo boljše, glede na to, da sem komaj včeraj začela jest?

Luna

vidim da ti je hudo in se mučiš z adji. >Ampak zdrži punca!
boš videla
Tudi jaz sem imela Cipralex in mi je super pomagal.
Je pa hudo na začetku.

Sama sem danes 15. dan na Zoloftu, prej sem imela Cipralex, pa sem prekinila zaradi nosečnosti.
Se mi je pa ponovilo...kaj ti naj rečem, hudo je, pa še v 8 mesecu :zvizgam:
Ampak, zaupaj,
Pa oglasi se kaj
marina

Hvala Marina, tudi tebi želi, da čimprej mine. Se je morda pri tebi ponovilo zaradi nosečnosti?

Torej je "normalno", da me tolikokrat obliva ta občutek živčnosti, groze, slabosti itd,?

Naj še omenim, da nič ne morem jest zaradi tega:/ komaj sem spravila vase en jogurt in malo juhe

 je moj strah nesmiseln in morem počakat, da tablete primejo kajne? Ker največji strah mi je, da mi noben na svetu ne bi znal pomagat, da ni zdravila zame in da bom mogla prav v bolnico na psihiatrijo.
Neznosno me je it strah spat, sicer Helex pomaga in zaspim, zjutraj pa spet vse isto...ampak komaj dva dni jem Cipramil in še to morem 2 dni samo polovičke.

Luna saj bo,mene po 25 dneh ADa matra isto,najhuje je zjutraj in zvečer,to je strah,ampak čim manj misli da ješ tablete.Tudi jaz še nimam apetita,shujšala že 6 kg.Glede apetita je najhuje prve tri dni,saj kak košček kruha se potrudi pojest pa kakšen čajček.Mene je včeraj najbolj matralo,bila sem pri zobozdavniku,inekcijo,zdravila...zob me potem ful bolel in sem pojedla Naprosyn za bolečino.Pa me je zagrabla takšna tesnoba od vsega tega,treslo me je,kar hudo,še zdaj nisem vredo pri sebi.Potem pa še vreme tako tumasto,da ne morm ven,ker luft kar pomaga.Pri ADih sem še pa zmeraj na polovički,si še sploh ne upam povišat,pa tole potenje je prisotno skoz.....

KAKO STE PA VI PUNCE KAJ?

Tudi jaz sem zelo vesela,da sma se spoznali.Hecne smo res,tud jaz ko dobim kakšne obiske,ratam kar živčna pa mi udari vročina v glavo....k kateri zdravnici pa hodiš Julija?

Punce zdravo


danes je tak deževen dan vendar upam, da bo počutje boljše

Kako si vesy danes? In ti, Luna?
Malo bo treba še potrpeti, pa bo.

Vesta, tudi mene je včasih strah, kaj  pa če mi t aZoloft ne bo prijel? In že 16 dni ga jemljem...
Vendar je treba dati času čas...

Lepo bodite
marina

Veš,da bo prijel,pa kar hiter,najbolj dolgo prijemle Paroxat,dva,tri mesece.Ma mene tesnoba matra,kk bi blo fajn,da bi lahk ta pritisk iz prsi kar poslali nekam.Bila sem pravkar v trgovini,pa kolona pred mano,se mi je začelo kar vrtet,saj ne morš verjet,sem mislila vse stvari dat nazaj,ampak sem si dopovedovala,da ne smem,naj zdržim.jv kk fajn bo,ko ne bo tega neprijetnega občutka več.na kakšni dozi si ti zdaj?Pa kaj te matra?Ja danes je pa tud vreme veliko krivo,prav dol tiši.

 pozdravček
 
tudi mene muči anksioznost, sedaj ko sem na antidepresivih dva tedna je že boljše, ne čutim anksioznosti in nisem depresivna, vendar so na drugi strani veliki stranski učinki in sprašujem se če mi je osebna zdravnica dala prave ad ali bi bilo bolje povprašat strokovnjaka psihiatra. Pred petimi leti sem jemala aurorix in mi jih je predpisal psihiater, sedaj pa mi je zdravnica predpisala cipralex, ker da so novejši, vendar mi je čudno, ker vsak drugače deluje. Sedaj imam že dva tedna težave s spanjem, veliko ne spim vendar sem še kar budna. Mislite da bo po dolgotrajnem jemanju teh stranskih učinkov manj.

vsem lep pozdrav in veliko dobre volje :rozicodam:

Seveda ti bo bolje. Dva tedna je še zelo malo, in so stranski učinki močni. Cipralex je dober AD s širokim spektrom delovanja. Tudi psihiatri ga radi uporabljajo. Ne samo splošni zdravniki. :)

Ja fajn,da tii je že boljš,jaz tud komaj čakam.Ja na vsake ade se drugače odzivamo.Npr.po cipralexu se je men vrtelo katastrofalno,po Efektinu sem padla v nezavest,prej bruhala,po Cimbalti huda driska,naj bolj usterzal mi je takrat Paroxat,zato sem se tudi zdaj odločila zanj.Pa hvala bogu,da malo vem kako to poteka,pa da je kar hudo it skozi to,ampak vem da stranski učinki ne trajajo več kot mesec pa pol,to me tolaži,pa da je potem super in ni vič panike.Ja prvič ko sem jih jedla nisem ponoči spala in to je trajalo celih 6 mesecev,potem je blo pa super,zdaj pa po njih spim,saj se zbudim včasih pa me začne tresti,pa grozno zmedena ampak nekot gre.Že navajena.

dumi, sama sem imela tri tedne blazne stranske učinke, potem pa še nekaj časa podobno kot ti, vendar se sčasoma vse pomiri. Meni se je nekako po štirih , petih mesecih...., tako da, ne obupaj, telo se mora umiriti in sprejeti AD :rozicodam:

Kako ste kaj danes punce,ki ste nove na Adih?Jaz sem danes povišala,jem pol in četrtinko,pa me je kar matralo,ene tri dni po mojem pa se bo pomirlo.V ponedeljek pa na celo,pa da že enkrat mal primejo.

mene mal ob živce spravljajo ad ker ne spim, upam, da se tudi spanje uredi, ker vse drugo je ok, počutim se sproščeno, zasanjano, ne da se mi veliko razmišljat in ne sekiram se za malenkosti kot prej.
Vem, da bi bilo treba veliko stvari uredit, rada bi boljšo službo, rada bi se počutila sproščeno v družbi, zavedam se da je vse na meni in da bo treba kaj ukrent. Dans grem k zdravnici mal pojamrat, verjetno mi bo svetovala naj zdržim še malo, bomo videli kaj bo.

hvala za podporo in lep sončen dan vsem :rozicodam:

Kolki dan pa že ješ,pa koliko,ja spanje se ti bo zrihtalo,spala boš kot ubita,se ti zjutraj sploh ne bo za vstat.Jaz sem dans že 28 dan na ADih,pa me zdaj dva dni ful matra,ko sem povišala,prej sem pa tud mogla vse stranske skoz dat,pa niti ni blo hudo,sem lahk normalno kam šla,zdaj pa ne morem,sem kar fejst omotična pa zaspana.

Pozdravljeni! Malo se spet javljam:) Med vikendom je bila taka kriza, da sem morala k dežurnemu psihiatru, kjer sem dobila Helex 0.5, prej sem jemala o.25 in nisem mogla zaspat, cel čas sem imela napade. Od takrat dalje spim normalno, jutra so že boljša, funkcioniram bolje. En teden še moram jest zvečer Helex, toliko, da se v tem času Cipramil "prime". Sem pa ta teden tudi že kar začela s prvo psihoterapijo, tako, da sem se kar po hitrem postopku lotila vseh možnih zadev reševanja tega problema.

kako ste pa kaj vi?

lep pozdrav

luna

jaz sem na Zoloftu že tri tedne, pa sem še vedno ...nisem dobro.
Poleg pa imam namesto benzodiazepina  zyprexo 2,5 mg

Upam ,da bo dobro.
Isto želim tebi in vsem ki se borijo s tem

kako ste kaj danes?jst sm se prej borila z paniko ampak sm jo premagala ostal je samo glavobol .DOBILA SM ŠE ENO BOTKO :wav:

Luna živjo ko se jst pred leti jemala zoloft mi ni odgovarjal moji sodelavki pa zelo dobro prijel ima podobne težave kot ti :rozicodam:

joj marino mislila  :sesmejem:

Dober večer punce,men so se pa stranski uči.kar dokaj pomirli,danes so štirje tedni kar jih jem.Malo se mi še smoti,sm mislim da to ni od zdravil ali pa tudi.Tud panična nisem več toliko,tako da mislim,da majcen že delujejo.Ja brez Lexaurina pa ne bi zmogla do zdaj,sem ga dnevno jemala do 6 mg,kar veliko,zdaj sem dnevno na 1.5mg in v pol mescu more vstran.

Vesy kakšno terapijo pa imaš?

Paroxat 20mg,Loram 2.5mg,sm ga ne jem ker preveč uspava,namesto tega Lexaurin in Eglonyl 2 krat dnevno.

vesy jst pa efektin dva krat 75 in ksanax 3krat 1mg sele zdaj mi začenja prijemati ad joj drugače pa se moje telo ful odziva stranski učinki so hudi in tudi tako težko najdemo pravo terapijo :(

Jaz mislim da sem vse Ade probala,pa pr nobenih nisem zdržala več kot tri dni,tk je blo hudo,hvala bogu,da mi je pri Paroxatu uspelo,res.Najhuje mi je bil pa Efektin,ker morš pojest kar celo kapsulo in je bilo grozno,po njem so me peljali na urgenco,nikol v življenju mi še ni bilo tk slabo kot takrat,bruhat pa ni šlo,sm treslo me je,vzigovalo,groza ko se spomnem

 VESY :happy:mene je pa eglonil  čist uničil pri prozaku pa sem skoraj umrla res bila je huda zastrupitev tako da morem bit previdna

oj punce

vesy sem vesela da ti prijema ad
meni je zdaj 3 tedne- pa še ne čutim kakega izboljšanja
še vedno mu dam čas...
mogoče pa bo

Marina kaj pa jemlješ?

danes sem razmišljala, ko sem izvedela kaj je anksa in da so strahovi, da jo imam očitno tudi jaz občasno. spomnila sem se, da se mi včasih zgodi, da me je zvečer neznansko strah. bojim se vsega, teme, če je kak tlesk, sence, še sebe se bojim. vedno sem mislila, da je to pač še iz otroštva in sem sama sebi govorila, da naj se umirim in naj ne norim, ker ni nič. saj je minilo, ko sem šla spat.

še marsikaj bi dobila na to temo, pa jaz vse stvari jemljem kot eno navado. štetje, iskanje parov, zlaganje besed, iskanje podobnosti... vedno imam nekaj v glavi, da delam.

Utrujena, to je OKM. Ali imaš to že od otroštva?

mislim da iz najstniških let. pred depresijo se je povečalo in tako je ostalo

Zakaj nas skrbi?

Ljudje z GA so zaskrbljeni zaradi enakih problemov kot vsi ostali: denar, zdravje, družina, služba, itd. Težava je v tem, da ljudi z GA nenehno in pretirano skrbi. Ljudje brez generalizirane anksioznosti so zmožni običajne skrbi imeti v oblasti in se lahko osredoočijo na vsakodnevne dejavnosti. Ljudi z generalizirano anksioznostjo pa te skrbi lahko zelo begajo in težko razmišljajo o drugih rečeh. Veliko ljudi z GA čuti neprestano anksioznost brez pravega vzroka.

Zbudijo se z anksioznostjo, ki ji nikoli ne znajo določiti vzroka. Anksioznost čez dan sploh ne pojenja.

Oseba z GA vedno pričakuje najhujše, se ne more sprostiti in večino časa občuti napetost. Že misel, da se je treba prebiti skozi dan lahko povzroča anksioznost. Pomembno je poudariti, da osebe s to motnjo niso same krive zanjo. To ni nekaj, česar se lahko preprosto otresemo in pozabimo.

Nihče ne ve zagotovo, kaj povzroča GA, vendar pa naj bi na njen razvoj vplivalo več faktorjev. Opaža se, da se GA pojavlja v družinah in je najbrž dedna. Včasih jo sproži hujši travmatični dogodek ali stresno obdobje. Druga teorija pravi, da imajo osebe z GA notranje nerazrešene konflikte, ki jih morajo razčistiti pri sebi. GA se lahko pojavi v otroštvu ali kasneje v življenju. Najverjetneje ima GA tako psihološko kot fizično komponento.

Simptomi

Simptomi so lahko zelo neprijetni, med drugim so spodaj našteti zelo pogosti. Običajno se lahko poslabšajo, če je oseba pod stresom.
•   Glavoboli
•   Tresavica, trzanje
•   Omotičnost, slabost
•   Težave pri koncentraciji
•   Težave pri dihanju
•   Potenje, vročično oblivanje
•   Sprememba apetita
•   Pogosto odhajanje na stranišče
•   Oseba se hitro lahko prestraši ali vznemiri
•   Cmok v grlu, težave pri požiranju
•   Nespečnost, nemirnost, napetost mišic, utrujenost

vesy, to si pa čist mene opisala  :zvizgam:, kar naprej me skrbi in skrbi brez potrebe.....

Men se zdi,da smo kar vsi isto bogi a ne da?Pa se bomo že izvlekli iz tega,upam

Utrujena! :rozicodam:

Pa se ti zdi, da te to ovira v življenju? Ker če te ne ovira, je OK, če pa te, je pa potrebno ukrepati.

Meni se OKM kaže skozi izredno natačnost (pretirano), ravnanje, vse mora biti simetrično, barvno usklajeno (še perilo, ko ga sušim), vse mora biti v nekem redu oz. mojem ravnovesju, vse mora biti na svojem mestu in pospravljeno. Ampak mene to ne ovira v življenju, ker drugače sploh ne znam živeti in mi je tako čisto fajn.

Me pa ovira pretiran strah pred točno določeno umazanijo, ki pa se je pojavil pred približno petimi leti. In ker ima ta strah čisto realen izvor (ampak ga ne bom tukaj opisovala), je še toliko težje...

Sedaj poskušam z medikamentoznim zdravljenjem in psihoterapijo. Želela bi vsaj malo omiliti ta strah. Dejstvo je, da bom jaz morala vedno bolj paziti na higieno (to ve tudi moj psihoterapevtka in se strinja z mano), rada pa bi samo malo omilila moje sedanje pretiravanje...

Je pa ta moj OKM, ki sem ga tukaj opisovala, samo spremljevalec mojega izvornega OKM-ja, ki se mi je začel približno pri enem letu starosti.

Utrujena, želim ti, da te tvoja motnja čim manj ovira. Če pa te, pa to omeni tvojemu psihiatru.

Janja saj če si čista,s tem ni nič narobe,hvala bogu.Mene pa bolj matrajo ti telesni simptomi,pa sem mislila da mi že adi tolk prijemljejo,da ne bo več paničnih napadov,evo sem ga imala danes zjutraj spet po treh dneh.Sam mislim,da mi ful škoduje kava zjutraj,pa se mi začne od tega smotit pa se slabo počutim.Ne pam pa zakaj npr.zjutraj ko peljem tamale v šolo sem grozno zmedena kot bi lebdela,zakaj se to dogaja?

Vesy,ko jaz tamale peljem v šolo sem čisti zombi,hitro tja ,preobut,hitro nazaj v avto,kap,samo premišljujem kaj pa če padem,kako bom hodila,joj sem omotična,kr strah me postane. Tudi jaz kar lebdim in tla mi plešejo,pa grem čist naravnost,nič me ne zanaša,samo občutek je.   ??? :o :'(Vsaj dan eno in isto sranje,. .. Bedno in žalostno. Ko pomivam posodo imam občutek ,se kar majem,da em kar nekam vleče,ampak samo takrat ko se spomnim na to,to pa skoraj ni trenutka da se ne bi.  Kadim ne,kavo sem prenehala pit,takoj ko se mi je to pojavilo,sem je pa kr velik spila prej. Sem bila tako: Brez kave mi živeti ni. Zdaj pa ni šans da bi jo spila.Srce se je umirilo ,tako da mi ne nabija več.
Vesy  :rozicodam: drži se punca. Koliko imaš stare otroke? moji dve sta 10 in 6 .En kup obveznosti,glasbena šola,.........ne bi več naštevala ker mi kar slabo postane. Se kr vpisujejo na vse mogoče,sej ni panike,jih veseli,jaz jih nič ne silim,sam kaj ko jih je trea na vse te zadeve vozit,spremljat,jaz pa ko zombi,omotična,meha,švoh,bljakkkk,....

Vesy! :rozicodam:

Pri meni ne gre za običajno higieno, ampak za bolezensko pretiravanje. Dejstvo je, da sem bila jaz zmeraj izredno čista, ampak zadnjih pet let pa gre za pretiravanje. In je mučno in utrujajoče.

Za lažje razumevanje sem spodaj kopirala en čanek z naše spletne strani.

Skrbi, dvomi in vraževerje so precej pogosti v vsakdanjem življenju. Ko pa postanejo te vsakdanje skrbi pretirane, se razvijejo v ure umivanja rok ali ponavljanja nesmiselnih ritualov, takrat postavimo diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje.

OKM običajno vključuje tako obsesije kot kompulzije, lahko pa se zgodi, da oseba trpi samo za enimi ali drugimi.

Običajne obsesije:

* strahovi pred okužbo z bacili, umazanijo...
* predstave o poškodovanju samega sebe ali drugih
* predstave o izgubi nadzora nad agresivnimi nagoni
* vsiljive seksualne misli ali nagoni
* pretirani religiozni ali moralni dvomi
* prepovedane misli
* potreba, da bi imeli stvari “kar tako”
* potreba po “povedati, vprašati, priznati”.

Običajne kompulzije:

* umivanje
* ponavljanje
* preverjanje
* dotikanje
* štetje
* urejanje/aranžiranje
* kopičenje, zbiranje, shranjevanje
* molitve.

Simptomi OKM se lahko izrazijo pri ljudeh vseh starosti. Niso pa vsa obnašanja obsesivno-kompulzivne motnje prišteta med bolezenska. Nekateri rituali (na primer verski obredi) so dobrodošel del vakodnevnega življenja. Običajne skrbi, kot so strahovi pred okužbo, se lahko povečajo med stresnimi obdobji, recimo kadar član družine zboli ali umira. Samo kadar simptomi vztrajajo, nimajo nobenega smisla, povzročajo veliko gorja ali motijo normalno delovanje, zahtevajo klinično pozornost.

Posebni geni za OKM še niso identificirani, vendar raziskave kažejo, da genetika igra vlogo pri razvoju motnje v nekaterih primerih. OKM, ki se pojavi v otroštvu naj bi se dedovala v družini. Če eden od staršev trpi za OKM, je nekoliko povečana možnost, da jo bo podedoval tudi otrok, vendar je ta možnost še vedno nizka. Kadar se OKM pojavlja v družini, se lahko deduje splošna narava OKM, ne pa specifični simptomi.

Vir je na naslednji povezavi:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=23&Itemid=38.

Tukaj sem kopirala samo delček celega članka o OKM.

ovira me ne v življenju, mi gre pa na živce, ker štejem in vse ostalo po večkrat, dokler mi ne gre izpred oči. pa obrise frizur in predmetov delam z očmi in s prsti na nogah, pa še z zobmi. na živce mi gre, ker to delam non stop. se moram včasih zavestno ustavit, pa ne pomaga dosti, čez nekaj trenutkov delam isto.

Janja, od naštetega v postu Vesy imam jaz:

predstave o poškodovanju sebe ali drugih,
vsiljive seksualne misli
pretirani religiozni ali moralni dvomi
prepovedane misli
ponavljanje,
štetje

Utrujena,ja zakaj se pa to dogaja,da imaš takšne misli,ker npr.se morm js tud brzdat da ne naredim kakšne tumarije....vse sorte me pikne

ne vem zakaj, pa se tudi ne obremenjujem.

Utrujena! :rozicodam:

Če je ta tvoja motnja v takšni obliki kot sem jo jaz opisala v mojem primeru in me dejansko ne omejuje, potem ni razloga za ukrepanje. Jaz si ne znam predstavljati, da bi živela drugače kot živim, čeprav bi bilo komu drugemu to precej omejujoče in bi ga spravljalo v stisko. Ampak mene pa spravlja v stisko nered, nenatančnost... :sesmejem:


Če pa te že začenja spravljati v stisko, tako kot mene pretirana higiena, potem pa je čas za ukrepanje. Ti pa sama najbolj veš, kaj je zate še OK in kaj ni.

Pri meni je šlo v veliki meri za genetski dejavnik, pri tebi pa gre najbrž za drug vzrok. Predvidevam glede na tvoje zapise.

Vesy! :rozicodam:

Sprašuješ, zakaj prihaja do določenih vsiljivih misli, ki so obsesije pri OKM. Tukaj si preberi, kjer je bolj podrobno razloženo, kako to izgleda, kdaj se motnja pojavi, kako je dejansko še precej neraziskana in seveda možne vzroke.

Pri OKM se zdi, kakor da se možgani zataknejo pri neki posebni misli ali potrebi in se ne morejo premakniti. Ljudje z OKM svoje simptome velikokrat opišejo kot miselno kolcanje, ki se ga ne morejo znebiti.  V znanosti je OKM znana kot možganska motnja, ki povzroča probleme pri predelavi informacij. Če trpite za obsesivno-kompulzivno motnjo, za to vsekakor niste krivi Vi, prav tako ni posledica “šibke” ali nestabilne osebnosti.

Pojavi se lahko kadarkoli, v predšolskem obdobju ali odraslosti (običajno okrog štiridesetega leta starosti). Približno tretjina odraslih z OKM poroča, da se je pri njih pojavila že v otroštvu. Na žalost ta motnja velikokrat ni prepoznana.

Študije kažejo, da ljudje porabijo veliko let in energije, da se jim postavi prava diagnoza in še več časa, da dobijo ustrezno terapijo. Razlogov, da OKM ostane nediagnosticirana in nezdravljena, je več. Ljudje z OKM lahko skrivajo svoje simptome ter pomanjkanje znanja o motnji. Mnogo zdravstvenega osebja pa ni pravilno seznanjenega s simptomi ali pa nimajo ustrezne izobrazbe, da bi lahko izvajali zdravljenje te motnje. Nekateri ljudje nimajo dostopa do ustreznih virov zdravljenja. To je velika škoda, saj zgodnja diagnoza in ustrezno zdravljenje lahko pomagajo osebam z OKM, da se izognejo trpljenju in omilijo tveganje za razvoj drugih problemov, kot je depresija ali problemi v službi in družini.

Posebni geni za OKM še niso identificirani, vendar raziskave kažejo, da genetika igra vlogo pri razvoju motnje v nekaterih primerih. OKM, ki se pojavi v otroštvu naj bi se dedovala v družini. Če eden od staršev trpi za OKM, je nekoliko povečana možnost, da jo bo podedoval tudi otrok, vendar je ta možnost še vedno nizka. Kadar se OKM pojavlja v družini, se lahko deduje splošna narava OKM, ne pa specifični simptomi.

Vir je na naslednji povezavi:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=23&Itemid=38.

Vesy, jaz bom napisala, kako je bilo pri meni, pri tebi ali komu drugemu, pa je najbrž drugače.

Jaz imam prvotno obliko OKM-ja zaradi genetskega dejavnika, ker sem potomka osebe, ki je imela bipolarno motnjo. OKM pa je imela tudi moja stara mama, ampak v čisto drugi obliki kot jaz. Jaz imam rada red, ona pa je kopičila, zbirala in shranjevala.

Strah pred umazanijo pa je posledica travmatičnih dogodkov, ki so se mi zgodili v otroštvu in tudi kasneje v odrasli dobi in so name imeli zelo negativen vpliv in mi sprožili pretiran strah.

Julija 9 pa 7 sta stara,skoraj enako imava.Tud jaz ju moram vsak dan nekam vozit,ubija me to.Pa sploh zadnje čase,ko nimam kanček energije v sebi,pa sploh ne vem kaj mi je,nobenga veselja nič.

Kako ste pa punce,ki ste novinke na Adih?

Janja hvala za obširen odgovor,tud jaz imam dedka,ki je doživel živčni zlom v mladosti,ostal brez izpita,zelo je nesamostojen,ne more brez babice 5 min.Drugače pa rabi skoz mir,na živce mu grejo otroci itd.No mene hrup pa takšne stvari ne matrajo.Pa vseeno je na boljšem kot jaz,on lahko normalno kam gre,jaz ne,pač bolje se počuti kot jaz,je pa samo apaurine 5mg ko mu je hudo.Drugače je menda vse sorte dal skoz,je babica pravla,ajaa pa isto se mu smoti,to je res od živcev.
Pa mi mormo bit vesele,da imamo ade,včasih jih ni bilo

janja in vesi

joj kako dobro vaju razumem in občudujem, ker zmoreta vse to!
Res sta super.

Samo tisti, ki je to doživel, ve , koliko napora vlagata v vsakdan.

Vesy, praviš da ad ji še niso čist prijeli? Kako dolgo je zdaj, kar jemlješ'
Meni je 4 tedne in tudi nisem ok...tako da se sprašujem če so pravi,,...ali doza ni ok
Nič še malo bo treba počakati, čeprav je včasih ufffff

pozdravček :rozicodam:

Marina štirje tedni isto,veš da so vredo,to najbolj zagrabi tretji,četri mesec.Vem ker sem jih že enkrat jedla pa je kr šel en čas zraven.Drugače pa pomirjajo že.Ne rabim več toliko jest lexaurinov,tk da počasi moram vstran z njimi.Katere že ti ješ?Zoloft?Kako je pa z stranskimi,jih še imaš,verjetno si ful utrujena,zvečer pa verjetno ni več krize....

Čer vsem oj vesy kako si? :rozicodam:

Čer vsem oj vesy kako si? :rozicodam:

marina :rozicodam:

sem sama tukaj :egocentrik: kje ste?

Marina, Vesy in Petruška! :rozicodam:

Danes je pri meni 40. dan in sem na 3/4 Zolofta, v petek prehajam na celo tabletko (50 mg). Danes sem kar zadovoljna. Sem kar veliko naredila in tudi počutje je kar OK. So pa pri meni še zmeraj prisotna nihanja, strahovi in velika utrujenost.

Zdraven Zolofta ne jemljem nič. Morala bi še AP, ampak ga še ne jemljem. V četrtek bom to omenila psihiatrinji in se bova o tem pogovorili. Drugače pa mi je ponudila tudi pomirjevalo za zdraven, ampak ga nisem vzela.

Se mi pa zdi, da občutim napredek, sicer precej majhen, ampak ga občutim. Je pa res, da jaz poleg
AD-jev zelo intenzivno delam na sebi in hodim na redno psihoterapijo, in sicer vsak teden.

Janja  :rozicodam: saj veš...počasi se daleč pride  :pomezik:

Janja  :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap:

Janja...ne da samo občutiš napredek, GRE TI na bolje, ker si vztrajna, veliko delaš na sebi... :rozicodam:

BRAVO Janja... :poljubnjej:

Janja občudujem tvojo voljo,pogum,trud,....pri premagovanju tvojih težav,želim ti,da ti gre na bolje
še naprej.... :rozicodam:

Suzi tudi tebi bo posijalo  :sunny: :rozicodam:

Bravo Janja

upam, da bo tudi meni prijel .
Zdaj je 28 dan kar jemljem ad.
Tebi je prijel šele zdaj..tako da imam možnost dabo tudi meni :P

Punce, lepo bodite

Znam premagati anksioznost in depresijo!
Zelo veliko ljudi ima kakšne psihične motnje, npr anksioznost, depresijo, fobije, posttravmatski stresni sindrom, izgorelost..., posledično pa nespečnost, odvisnosti, težave z odnosi, težave na delovnem mestu ipd....
O  tem ljudje pogosto ne govorijo niti z najbližnjimi, če pa že, iščejo hitre (pogosto neustrezne) rešitve.
Čas je, da se k tem težavam pristopi celostno in individualno. Celostno zato, ker ne obstaja ena rešitev za vse raznovrstne težave, ki spadajo v to sliko. Individualno zato, ker je vsak človek drugačen, zato je tudi njegova težava drugačna. Nalepki depresija ali anksioznost sta daleč presplošni in neustrezni, predvsem pa ne vodita do ustreznih in trajnih rešitev.
O tem, zakaj pride do psihičnega neravnotežja, predvsem pa, kaj narediti, da ga preprečimo, če pa se pojavi pa pozdravimo, bomo govorili na naši delavnici
Delavnica je sestavljena tako, da se v njej prepletajo zadnja znanstvena spoznanja iz tega področja in na njih utemeljene  rešitve, ki jih lahko uporablja vsak posameznik.
Med potekom delavnice, boste (sami zase) odgovarjali na konkretna vprašanja in si na koncu sestavili svojo sliko o stanju vaše psihe.Sproti boste izvedeli, kaj morate storiti, da stanje svojega duha izboljšate.
Po koncu delavnice boste opremljeni z spoznanji o psihičnih težavah, imeli boste uvid v svoje stanje, dobili boste orodja za delo na sebi in navodila, kako jih uporabiti po delavnici v vsakodnevnem življenju.
Predavateljica:
Sabina Šilc, univ.dipl. psih in družinska terapevtka
Kdaj?
V soboto,14.maja 2011 od 9h do 17h
Kje?
V Domžalah, v Domžalskem domu , Ljubljanska 60
Cena:
120 EUR, če pripeljete prijatelja, 100 EUR
Več informacij:
www.potobilja.si

                                                 Dušica

Js se tokrat za brez veze jokam da me imajo že vsi za neumno, ampak ko pa mam panične to pa je groza res,...Ponavadi me jok prime recimo iz lepega sred trgovine pol pa hitro hitim dam v sobo pod kouter pa se zjokam da imam oči  :groza: Panični napad ko me prime sredi lepega, prvo ful vesela veliko volje use lepo in prav pol pa BOOOM me prime:

- pekoča koža
- vroglavica
- mravljinci
- slabost
- potenje ali mrzlica
- učasih mi še v ušesih šumi

Sta pa obe stvari grozne in depra in anksa  :o

KAJ IMAM ŠE ENO SOIMENJAKINJO NA FORUMU?  8)

                                                                              Dušica

kako to misliš? objava je tvoja...

Arwen,

imaš prav...nisem prepoznala članek.. :sesmejem: Ahh, ta zmedenost!!!


                               Dušica

 :)

 :smehko: :smehko: :smehko:

Dušica si me nasmejala  :clap: