FORUM Nebojse.si

Vsako jutro se zbudim in si ob jutranji kavi zaželim, da bi končno dočakala svoj popoln dan. Smešno, da vsak dan verjamem, da se bo to zgodilo ravno danes.Stanje vznesenosti traja do prvega najmanjšega problemčka.Ampak res najmanjšega.Ga že nekje najdem.Dan tako zgubi svojo popolnost in moja pot
proti zvezdam je prestavljena na jutri.Jutri bo zares tisti pravi dan!
Danes je minilo točno 10 let, kar je storil samomor moj prejšnji partner.Samo z otrokom v trebuhu me je pustil. Zdaj sem poročena in z novim moškim so prišli tudi novi otroci. Ampak popoln dan se mi pa še vedno izmika, čeprav ga včasih za hipec že začutim.

Mogoče imaš samo prevelika pričakovanja.

Vsak dan je popoln - problem je v nas samih, kako ga vidimo in doživljamo! Na tem segmentu pa lahko veliko naredimo. Znižaj kriterije, kako naj bi zgledal popoln dan!

Kaj pa je zate popolno? Popoln dan?

Četudi bi se ti nekega dne zgodilo vse dobro, pa verjamem, da se ti je vmes že to zgodilo, boš unsure, ker nekaj manjka.... napake? težave? mogoče iščeš napake?

Zame bi bil popoln dan že dan z eno zmago, navkljub par težavic (ki so navadno velike, vendar jim ne prepisujem velikega pomena).

Kaj pa to, da ste zdravi? Da imaš otroke? Da imaš parnterja?

Mogoče ne boš spoznala popolnega dne nikoli s tako višavskimi merili ; lahko pa spoznaš popoln katastrofalen dan  :kiselnasmeh:

Vatever, popoln dan je takrat, ko je naša duša pomirjena, sproščena in vesela zaradi  malih stvari, malenkosti, ki jih znamo ceniti!

TO je sam moje mnenje! In zadnje cajte imam kar nekaj popolnih dnevov...

LPSOFiE

Bolečina nekje globoko v tebi ti zapira pot do občutja, ki si ga želiš. Verjetno bo potrebno predelati grozo, skozi katero si morala iti pred 10 leti. Tako "očiščena" boš zmožna novih in lepših občutij, morda nekoč tudi popolnosti, ki pa je zelo individualna reč.
Ribica

namenoma al....

Jaz mislim,da ne namenoma, ne vem pa kako to drugi vidijo. V trenutku namreč popolnoma pozabim na vse dobre namene. Dobesedno padem na tla in celo situacijo vidim skrajno negativno in brezizhodno. Za druge najbrž vse skupaj izgleda precej grozljivo. Pomiri me, če kaj razbijem ali zbrcam. Ponavadi kakšno škatlo ali vrečko za smeti. Tudi kljuke na vratih so že letele zaradi loputanja z vrati. Ko se pomirim, pa je spet vse OK. Lotim se dela,kot da ni nič bilo. Do naslednjega izbruha.
Pred otroki se mi večinoma uspe zadržati, je pa zato potem reakcija hujša.Vendar pa se starejši sin vedno bolj besno obnaša. V šoli ga vsaka malenkost spravi s tira. Besni, kriči, razbija. Predvsem pa je obsedem s tem, da se mora za vsako figo maščevati. Letos ima na srečo razumevajočo učiteljico. Rešuje ga tudi naravna inteligentnost.
Jaz pa imam vedno večji občutek krivde, da je to besnost dobil od mene. Ne znam pomagati niti sebi niti njemu.

Problemi z obvladovanjem jeze??

točno tako... kopičenje problemov, premalo ali nič časa za njihovo reševanje, in potem se nabira, nabira....


žal se vzorci prenašanjo iz roda v rod ... s tem, da občutek krivde stvar samo še poslabša... bo pač treba neka akcija, da pomagaš najprej sebi potem pa še sinu...


si s kakšno delavnico že poskusila? s psihoterapijo? pogovorom s kom?


kako je s tem? predelano, odpuščeno, al....

kako je z reševanjem tekočih problemov?

Imam vedno  polno hišo otrok. Svojih, pa tudi sosedovih. Včasih me moti, da se vedno igrajo pri nas, vendar pa me tako vsaj ne skrbi, če so moji otroci v redu. Vsi se precej hitro zapletejo z drugimi in večkrat pride do težav in raje vidim, da razgrajajo doma kot drugje. Vendar pa to pomeni nenehen direndaj. Nekaj otrok je še zelo majhnih in me nenehno potrebujejo. Kakšen dan mi ne uspe niti to, da bi se počesala in zobe umila, naspala pa se že nekaj let nisem. Mož pa je večinoma odsoten. Družinsko življenje ga očitno utruja in vedno najde kakšen pomemben opravek, da se mu izogne. Razen ko treba narediti novega otroka. Vsi smo se navadili na njegovo odsotnost in smo precej znervirani, če je kdaj dalj časa doma. Takrat zmoti cel naš sistem in to me večinoma vrže s tira. Prazniki so zato večinoma moreči. Starejše otroke takrat večkrat pošlem na počitnice k sorodnikom.
Povedati hočem, da moj dan enostavno ni dovolj dolg in stvari se kar nabirajo. Bolj ko jih rešujem, več jih je. Tudi moj dober občutek za organizacijo mi ne pomaga več.
Čutim samo še utrujenost.

Sama za vse...je kaj čudnega potem?

Najbrž gre za izčrpanost. Če si za vse sama, potem se res ne čudim. Sploh ker imaš več otrok.
Koliko ti je pa mož pripravljen prisluhniti? Da se enkrat vsedeta dol in mu poveš, kako se počutiš in skupaj naredita nek načrt za tehnično obvladovanje družine, da vama skrb za sprotne strani postane rutina, da vključita otroke po njihovih zmožnostih. Prevzeti mora svoj delež odgovornosti za družino in partnerstvo.
Mislim, da ni dobro, ker si si ustvarila sistem v katerem ni za moža prostora, ker razmišljaš, da poruši vaš (torej tvoj) sistem. Mogoče se počuti prizadetega, nepomembnega ali kar je pri moških (po mojih izkušnjah) zelo hudo, nekoristnega. Te zelo razumem, se mi je dogajalo podobno, vsak vikend, ko je bil doma, se mi je kar mešalo. Že pred jutranjim kofetom, sva se sprla, predvsem zaradi banalnosti. Terapija mi je odprla oči, da sem control freak, ki hoče, da je vse po njegovo, hotela sem prilagajanje, v glavi sem imela idealno soboto, družinsko, izlet, kosilo... on pa se je čustveno odmaknil, predvsem v delo ali TV. Zakonska terapija?
Ko mi je zmanjkalo tal pod nogami, se je pokazalo, da mož ni dobro prisluhnil (ali pa jaz nisem dovolj nazorno povedla), kako se v resnici počutim. Govorila sva eden mimo drugega. Meni so tehnikalije sicer kar šle (nismo zahtevni glede kuhanja, pospravljanja ipd.), najbolj me je utrujala skrb za to, da bo vse tako kot mora biti, za vse sem skrbela sama, vse sem imla v glavi, da ne bi kaj pozabila. Pol leta po prvem paničnem, sem pa obležala. Se je začelo sestavljanje nazaj.
Potrebuješ pogovor, povej nekomu, ki mu lahko zaupaš. Predvsem se pa nauči, da ne skrbiš preveč. Stvari se ponavadi uredijo kot je prav. Zakaj je narobe, če tvoji otroci kdaj razgrajajo tudi pri sosedu?

Z možem se enostavno ne znava pogovarjati.On ne razume mene, jaz pa ne njega.Razlika je samo v tem, da mene to zelo moti, njega pa niti ne. Pravzaprav ga malo stvari moti. Ves čas govori, naj stvari uredim po svoje, da je on z vsem zadovoljen. Naj skuham karkoli hočem, da bo on vse pojedel. Naj vzgajam otroke kakor želim,saj sem navsezadnje jaz največ z njimi. Od začetka mi je bila ta svoboda všeč, saj imam zelo gospodovalnega očeta in nisem nikoli smela nič početi po svoje. Ampak stvari je bilo vedno več in začela sem delati napake.In takrat sem šele ugotovila, da sem sama. Mož ni bil ničesar kriv, sama sem se spet lotevala vedno večjih problemov. Največ težav pa mi povzroča možev otrok, ki živi pri nama. Nikakor se ne more prilagoditi hišnim pravilom,ves čas dela samo kar mu paše. Zdi se mu nesprejemljivo, da bi imel kakšno dolžnost. Ves čas samo zahteva in zahteva. In prav nič ga ne briga, da so v družini še drugi otroci. Če on ni prvi, naredi sceno, zadnje čase pa svoje nezadovoljstvo pokaže tako, da kakšno ušpiči mlajšim otrokom. Najbolj pa ga moti moj najstarejši sin. Nad njem ne izvaja nobenega fizičnega nasilja, vendar ga zna drugače trpinčit. Ker nima svojih prijateljev, ima cel dan čas, da hodi za njim in moti njegovo igro s prijatelji. Ali pa ga samo opazuje in ga s tem spravlja ob živce. Najbolj pa me moti to, da mlajšim razlaga, kako sem jaz stroga in nič ne pustim. Če jih kaj prosim, me zdaj že oni zmerjajo s tititi. On pa se smeje. Cel teden komaj čakam, da bo vikend, da bo šel k svoji mami. Da imamo vsaj kakšen dan mir pred njegovo muhavostjo. Velikokrat sem se z njim že pogovorila in vsakič sem mu predlagala, da bi stopila skupaj in našla skupno pot, vendar pa on nima nobene želje po dobrih odnosih. Kot bi mu bilo v življenju pomembno samo to, da drugim kakšno ušpiči. V šoli se je umiril in prilagodil, vendar pa zares dobrih prijateljev ne najde, saj hoče biti ves čas glavni. Moj sin pa doma potrpi, v šoli pa ponori za vsako figo. Razen s sinovo učiteljico, pa se o domačih zadevah z nikomer ne pogovarjam. Njej pa sem en majhen delček povedala zato, da ne bi preveč obsojala sina. Moji starši tudi spremljajo dogajaje in so mi že zdavnaj predlagali ločitev, vendar mi mož vedno zabrusi, da se ga ne bom nikoli znebila in da brez svojih otrok ne gre nikamor.Da je on veliko bolj miren kot jaz in jih bo že on dobil. Tudi prvega otroka je dobil on. Po takem pogovoru je ponavadi nekaj dni prijazen do mene in kakšno stvar pospravi, da ga moram potem non stop hvaliti. Če imamo obiske pa sploh vse on postori, da jaz izgledam prav šlevasto. Le kdo bi mi verjel, da že kar nekaj let živim kot samohranilka,on pa je eden od mojih otrok. Strah, da bi on bil dalj časa sam z otroki, pa je tako velik, da si ne upam storiti ničesar. Najbolj pa me je strah, da bom nekega dne zares znorela.

torej bi bilo mogoče pametno tu začeti...

Lahko ga privežem na stol in mu povem svoje občutke, pa me ne bo zares slišal. Včasih, ko se kam dlje peljeva z avtom, mi uspe kaj povedati. In odgovor? Stvari so preveč zapletene, nič se ne da storiti, prepozno je...Pa se zaveda, da je situacija grozna. Obadva starejša otroka sta bila že pri pedopsihiatru, ampak tja ni hotel hoditi. Naj kar jaz hodim, če sem jih jaz tja odpeljala. Predlagali so družinsko terapijo, pa ima on premalo prostega časa za to. Predlagali so zakonsko terapijo, a je prepričan, da se bodo stvari s časom že uredile. Same seveda. Jaz pa enostavno ne morem biti mama in oče hkrati.

Kaj pa, če preveč siliš vanj s svojim načinom reševanja problemov? Poskusi na drug način, na način, ki je njemu bližji, ko je situacija taka, da je sproščen. Dvomim, da mu je vseeno.
Glede na to, da je to njegova druga resnejša zveza (sklepam po otrocih) najbrž ni njegov interes le preživeti, dokler Matilda ne pride.
Po mojih izkušnjah tudi mojemu ni pasalo biti v nekem pasivnem stanju v odnosu (čeprav ni kazal nobenega zanimanja za napredek), v katerega sva zapadla, pa enostavno nisva zmogla, ne eden ne drugi, stopiti naprej. Oba je ovirala pretekla prtljaga. Vsak je vlekek na svoj konec. Jaz sem godrnjala in ga stalno kritizirala, nikoli mi ni bilo nič prav, on se je čustveno umaknil (včasih tudi fizično). Take vzorce reševanja problemov sva prinesla iz najinih primarnih družin. Vlekla sem sama, dokler nisem spoznala, da ne gre za različnost, ampak za drugačen način reakcije na neko dogajanje. Sva začela, počasi je šlo. Sem pa bila tista, ki se je na začetku bolj prilagodila in bolj iskala možne načine in rešitve, njemu je kapnilo šele kasneje. Pa ne, ker bi mu tako govorila, pač pa zato, ker sem spremenila svoj način obnašanja do njega, ker sem spremenila reakcije, kadar se v čem nisva strinjala, ker ga nisem več kritizirala, ker sem spustila svojo controlfreakovstvo. Zaidem včasih. Itak. Ampak znam zdaj nazaj.

perfect day, kako kaj  :rozicodam:

Končno, da sem malo zadihala.Zadnji teden šolskega učenja, moja dva šolarja pa sta z mislimi pri žogi. Komaj sem ju naterala, da sta se še na koncu potrudila.
Drugače pa se borim sama s sabo.Najstarejši otrok-tisti,ki ga je v zakon pripeljal mož,mi gre vsak dan bolj na živce. Vsa leta sem se trudila, da bi ga sprejela za svojega in bila so obdobja, ko sem ga zares začutila.Sploh, če me je poklical mami.Njegova mama ga včasih daljše obdobje sploh ni hotela videti in takrat je bil moj otrok. Z nobenim od mojih otrok nisem toliko časa preživela kot z njim. Zmeraj sem imela v mislih, da se moram zanj še bolj potruditi. Potem pa se je spet pojavila mama, pa še njena mama ga je želela občasno videti, pa še moževa mama je bila v skrbeh, če prav ravnam z njim. Vsi so ga ves čas spraševali, če lepo ravnam z njim, on pa jim je povedal tisto,kar so želeli. Da sem mu slaba mama.In zdaj pri devetih letih postaja prav brezsrčen. Vsakemu kritizira drugega, povsod pobere samo prijetni del, nenehno laže o tem, kako ga zanemarjamo, ve samo to kaj hoče,dolžnosti so mu tuje. Če mu jaz ne izpolnem želje, gre drugam. Vedno nekje dobi svoje. Če kaj zahtevam od njega, mi včasih zabrusi, da mu nimam pravice ukazovati, da me potrebuje samo zato, ker dobro kuham. Da on ne spada v mojo družino, da ga nisem rodila in da mi bo nagajal, dokler mi bo lahko. Za njim ponavljajo že mlajši otroci, vendar pa me njihove besede ne bolijo, ker se zvečer vseeno stisnejo k meni in mi povejo, da me imajo radi. Njegove besede pa me bolijo in zdi se mi vedno bolj tuj. K meni se stisne samo, če hoče v slabo voljo spraviti mlajše.Lepo mi je razložil, da se ne bo učil, da ne bo nikoli hodil v službo in da sem jaz tista, ki ga bo stregla.Ne vem kaj bo, ko bo prišel v puberteto.
Dolgo je trajalo, da je mož videl, da je stvar resna.Nekajkrat ga je po riti, kar je stvar še poslabšalo.Začel se je pogovarjati z njim, ampak sploh ne ve, kaj bi mu rekel. Mislim, da tudi možu gre vedno bolj na živce,saj ga je vpisal na razne krožke, da imamo popoldne doma malo miru.
Jaz pa se borim sama s sabo. Tudi jaz sem se doma počutila nesprejeto in neljubljeno, bila sem celo otroštvo brez prijateljev. Zato se mi otrok smili in nič kaj lepa prihodnost se mu ne piše. Prebrala sem že nekaj knjig in člankov, ga peljala k pedopsihiatru, pa psihologu, pa k svetovalni delavki, pa na jogo...Z njim sem se cele večere pogovarjala, ga spodbujala, se skupaj z njim učila, mu brala pravljice, pela uspavanke...Ampak ne morem več. Jaz se trudim z njim, drugi pa ves čas iščejo napake.Vse bi še šlo, če bi otrok sodeloval z mano, tako pa me še on ves čas kritizira in udarja tam, kjer me najbolj boli. Če bo šlo tako naprej, ga bom še zasovražila. Pa še moža zraven,ki to opazuje. Če sem iskrena, si želim samo to, da bi obadva odšla za zmeraj in bi lahko malo sproščeno zaživela s svojimi otroci. Zaradi teh misli imam ves čas občutek krivde, a ne morem jih več tiščati v sebi.

Včasih odločitev, da oddideš, končno sproži aktivnosti na drugi strani.
Ali imaš možnost, da se s vojimi otroki odseliš? Koliko otrok pravzaprav imaš?

Ali svetovalni delavci na šoli ne morejo organizirati kakšnega srečanja z njegovo mamo in s tabo, da bi skupaj pogledali, kaj je dobro za otroka?
Kaj pa Center za socialno delo?
neverjetno je, da se oče niti za otroka ne angažira, ko je vendar očitno, kam to gre.
Tvoja čustva so čisto normalna glede na situacijo, nikar se ne obremenjuj s slabo vestjo. če se razmere ne bodo spremenile na bolje, boš zbolela. Kaj pa bodo vsi takrat storili? Kaj bo takrat storil mož? Postavi ga pred dejstvo.

vse dobro ti želim,

Ribica

V šoli smo pred leti imeli timski sestanek.Celo moža sem zvlekla tja. Možu smo dali zadolžitev, da skrbi vsaj za otrokovo šolo. Jasno sem povedala, da ne morem sama vsega. Nekaj tednov je še nekako šlo, saj je bilo bolj na začetku leta. Bilo mi je težko gledat, da je vse narejeno samo na pol,vendar se nisem vmešavala. Potem pa se je stvar zaradi nerednega dela zabasala. In tamali je sam prišel k meni, da ati ni resen in da si želi,da mu jaz pomagam pri šoli.Za svoja leta je zelo nesamostojen in ves čas rabi pomoč pri nalogi. Obljubil mi je, da se bo držal pravil in da bo vse drugače. Jaz sem mu seveda vse oprostila, spet so bile večerne učne ure najine, mož si je odahnil, le moj sin je očitno pokazal, da mu je bilo prej bolj všeč, ker sem imela zvečer več časa zanj. Po nekaj dneh je bilo vse tako kot prej. In tako je še zdaj.
Vendar pa sem se v tem času čisto izklopila.Možu sem jasno povedala, da je najbolje, da gremo vsak po svoje, vendar so tukaj trije majhni otroci, zadnji je še dojenček. In mož mi večkrat grozi, da brez njih ne gre nikamor. Če vidi,da je resno, mi kakšno stvar pospravi in obljubi, da se bo potrudil.Prosi me, če mu dam še eno priložnost. Po nekaj dneh smo na istem.
Večkrat sem mlajše otroke posedla v avto in se kar vozila in vozila.Razmišljala sem, kam naj grem. Kaj naj storim. Sem brez službe, otroške doklade dobiva on, stanovanje sem podedovala jaz, a sem mu ga pol podarila, ko sva ga obnavljala. Moji starši se zgražajo nad vsem skupaj in ves čas pritiskajo, naj nekaj storim.Živijo zraven nas, tako da selitev k njim ne bi imela smisla.Prijateljev nimam, sorodnikov tudi ne. Nekoč mi je sin rekel, da bo začel delat, da bo lahko poskrbel zame in mlajše. Vprašal me je zakaj se ne obrnem na svojega očeta, če imam težave. Nisem mu povedala, da me je sram. Sram me je priznati, da imam zasrano življenje in da je vse skupaj posledica mojih napačnih odločitev. Sram me je priznati, da sovražim svojega moža, saj sem si celo otroštvo želela samo to, da bi si ustvarila zadovoljno družino.Tako pa sem spet na istem kot sem bila pri starših.Se sploh da uiti tem pogubnim vzorcem? Jih bodo moji otroci nadaljevali?

hja...v celoti dvomim da... se pa lahko marsikaj spremeni... ob pravih pogojih, seveda



žal obstoja velika verjetnost za to...



kako to?

Končno sem sama sebi priznala,da nočem več reševati svojega odnosa z možem in njegovim otrokom.Napaka je bila, da sem ga prehitro vzela za svojega in čez noč začela opravljati naloge, ki sta jih imela njegova prava starša. Čeprav sta mi onadva z veseljem vse prepustila.Vedno je bil trmast, težaven, egoističen, ampak čutila sem ga za svojega in ga tudi takšnega sprejela.In tudi on me je sprejel,čeprav me je nerad delil z mojim sinom.
Ko pa so se začele vmešavati druge ženske-njegova mama,obe stare mame-je začel dvomiti vame.En dan sem lahko bila njegova mama, drug dan ne.Ko so ga one hotele, me ni maral, ko so ga razočarale, je pritekel k meni. Več let sem čakala,da bo doumel, da si zares želim biti njegova mama. In mu oproščala.
Resnica pa je, da nisem njegova mami, kljub temu, da me še vedno kliče tako.Nisem ga rodila in pravzaprav si nisva niti v sorodu.Mož je imel nekoč možnost urediti, da bi ga posvojila, pa je zamudil priložnost.To bi stvari močno spremenilo, saj je bil takrat še majhen.
Jaz pa se počutim nekako izrabljena, kot bi mi ukradli otroka.Ne znam ga deliti z drugimi mamami, predolgo sem ga imela zase. Postal mi je tuj. Vsa tista brezpogojna materinska ljubezen kar nekam izginja. Ne spomnim se, kdaj sem mu nazadnje rekla,da ga imam rada ali ga objela. Saj ga imam rada, ampak to ni več tista prava ljubezen, ki sva jo imela. To je bolj skrb in občutek dolžnosti.Njegovi uspehi me ne veselijo več, njegovi padci ne bolijo.
Pravzaprav čutim do njiju vedno večji hlad.Zares sproščena sem lahko samo kadar njiju ni. Postalo mi je jasno, da naše družine več ni.Sem jaz s svojimi otroci in on z njim.Sreča pa čaka vsakega posebej.

srečno  :rozicodam:

Brezpogojna materinska ljubezen ne izgine kar tako.Vsaj jaz tako mislim.
V vsakem pogledu je odločitev tvoja,....

Perfect day  :rozicodam:

Malce sem se izklopila.Preveč je vsega.Psihiater mi je predlagal antidepresive, ko preneham dojiti.V preteklosti so mi pomagali.Vendar pa se bojim, da mi bo kdo očital,da sem slaba mati,ker jih potrebujem.Kritike pa me trenutno preveč podrejo.
Predvsem sem razočarana.Nad sabo.Moj prvi partner je bil narkoman, drugi alkoholik, tretji oboje,zdajšni pa neodločni neozdravljivi mamin sinček s težavnim otrokom.Jaz pa očitno še nisem dojela,da moja naloga ni reševati zavoženih moških.Zaradi prvega sem se še zelo mlada odselila od doma, zaradi drugega pustila redni študij,kasneje zaradi tretjega pustila izreden študij, zaradi zdajšnega pustila službo. Samo zato, da bi imela dovolj časa zanj, v zadnjem primeru pa tudi za njegovega otroka.
Vesela sem pa,da sem v tem času rodila kar nekaj otrok. Rada jih imam takšne kot so in nimam nobene želje, da bi jih reševala in popravljala. Ne vem pa, kako bo,ko bodo starejši. Ko bodo izbirali svoje partnerje in imeli otroke. Pri nas doma se ne bodo naučili dobrega parnerstva, kvečjemu odvisnosnosti od odnosov.
Otroci me ženejo k temu,da se to neha. Vendar ni lahko.Mož moje želje o ločitvi ne jemlje resno,čeprav ima kam iti. Jaz pa nimam te možnosti, niti denarja za kaj novega ne.Možev otrok pa je začutil,da je stvar resna in se pred mano lepše obnaša. Vendar pa,ko mene ni doma, še vedno matretira manjše.Zapre jih v sobo, ugasne luč in se grejo duhce.Ukaže jim, da morajo hoditi po vseh štirih in so kužki,on pa njihov gospodar...Mož pa v dnevni sobi gleda televizijo v prepričanju, kako se lepo igrajo.
Zaradi tega sploh nikamor ne grem ali pa vse odpeljem s sabo.
Sprašujem se, če sem tega otroka sploh kdaj imela rada.Mogoče sem ga hotela samo rešiti, saj je bil neznosno težaven že od prvega dneva.Brezpogojna materinska ljubezen resnično ne izgine čez noč.
Mogoče sem hotela sebi in drugim dokazati, da imaš lahko tujega otroka enako rad kot svojega.Z njim sem preživela veliko več časa kot s svojim starejšim sinom, vendar pa se s svojim velikokrat samo s pogledom nasmehneva in se začutiva. Ne potrebujeva besed,da si izkaževa ljubezen. Zaradi teh čustev imam ves čas občutek krivde, ves čas razmišljam, da se premalo ukvarjam z moževim. Čeprav mi razum pravi, da ima ta ubogi otrok tako mamo kot očeta,ki bi morala opravljati svojo nalogo. In dve babici, ki se grebeta, katero bo imel rajši. Vsi samo tulijo, kako je nemogoč in da se je treba več ukvarjati z njim,delam pa samo jaz. In če je kaj narobe, sem kriva spet jaz.
Celo življenje sem trpela zaradi nemogočega zakona, ki ga imata še zdaj moja starša in težko mi je priznati, da mi je uspelo iz mojega zakona narediti še večjo polomijo kot je njuna. 

pojma nima, kaj naj rečem  :-[ :kiselnasmeh: težak križ nosiš....


kje pa sta trenutno? v hiši, stanovanju? ki je last obeh? (mogoče si že omenila, pa sem spregledala)

Perfect day,
res nisi v zavidljivi situaciji. Jaz na tvojem mestu se najprej ne bi branila antidepresivov, sploh ne zaradi argumenta, da boš potem veljala za slabo mamo. Če jih potrebuješ, da se boš dvignila iz brezna slabega počutja, jih vzami. Kaj drugi menijo (zakaj bi sploh morali vedeti???) je najbolj nepomembna stvar na svetu.
Če si se odločila za ločitev, je mnenje moža tudi nepomembno. Seveda se on ne bo strinjal, saj mu je tako kot je, očitno kar v redu. Če se prav spomnim, je bilo stanovanje tvoje, odseliti bi se moral on s svojim otrokom. Jaz na tvojem mestu bi znorela, če bi mi nekdo tako počel z mojimi otroci (jih strašil). Vloži tožbo za ločitev na sodišče - to lahko storiš tudi brez odvetnika (sama sem tudi morala ubrati takšno pot, ker se tudi moj, alkoholik,  ni hotel ločiti). Potem boš videla, kako bo, ker sodišče izvede še t.i. spravni poskus. Morda bo preko tega pripravljen na kakšno partnersko terapijo.
vsekakor bi si morala poiskati službo - ali imaš kakšne možnosti za to?
Prepričana sem, da vedno obstaja rešitev. Da boš imela dovolj energije za vse, ne ravno lahke, odločitve in poteze, nikar ne zavračaj pomoči, ki ti jo ponuja psihiater. Ker če se zlomiš pod bremenom, se bo težko pobrati v teh okoliščinah.
Mislim, da si zelo dobra mama, to se čuti iz tvojega pisanja.
Ribica

Nisi tako brez moči, kot si misliš. Na slovenskih sodiščih se otrok sme sam odločiti, s kom bo po razvezi živel, ko dopolni 9 let, ali 10 let!  :oki: Koliko so zdaj stari tvoji otroci?

Jaz ti antidepresivov ne priporočam. Bodi čimbolj sebi podobna in realna. Tega otročjega razbijanja pa se takoj losaj, drugač te bodo imeli še za večjo slabičko, kot te zdaj imajo in te bodo še bolj sem in tja kotalkali, česa vsega da si ti kriva. Kar tu berem, si kriva tvoje napačne izbire tega moškega, pa da se doslej nisi sama preživljala in te zato preživlja mož in te komandira namesto spoštovanja,  pa da si možu dala pol stanovanja in se boš zaradi tega še tolkla po glavi, ampak v takem s svojimi otroci ne morete živeti, zato namesto 1/2 stanovanja postavi na prvo mesto raje sebe in otroke, reši svoje duševno zdravje in od otrok in odidi z njimi čimprej! 

Pri razvezi sicer ni tako pomembno, ali ima mati službo ali ne, če se lahko vrneš k staršem v hišo in imajo tvoji otroci dovolj prostora, po moje da lahko otroci pripadejo tebi, ker mož že ima svojega, to se sigurno všteva!

Vsakič, ko sem končala zvezo, sem bila tako sproščena.Občutek, da mi ni treba nič več prikrivati.Da sem lahko to, kar sem.Obljubila sem si, da je z moškimi konec.
Pa me je osamljenost spet pahnila k novemu. In kot bi šlo spet vse od začetka.
Ne vem zakaj ne morem reči ne stvarem, ki mi očitno škodujejo.
Ko sem sama sem inteligentna, podjetna in uspešna. Z moškim pa se kmalu ne prepoznam več.
Pred časom sem imela možnost začeti z nekim poslom, vse bi se lepo izšlo, vendar pa sem otrpnila. Kot bi se moja korajža skrila. Stvar je še odprta, vendar se sploh ne morem zbrati, da bi jo uresničila. urediti je potrebno veliko stvari, jaz pa možu ne morem zaupati otrok za več kot eno uro.Vedno je kaj narobe-uidejo mu iz stanovanja, igrajo se z noži, razbijejo kozarce in se igrajo s steklom,padejo z mize, starejši otroci hranijo dojenčka,ki sploh še ne zna jesti, odpirajo okna v prvem nadstropju,pijejo pivo iz plastenke, ki jo mož pusti, jejo tobak iz moževih cigaret.Otroci pa so stari štiri leta, skoraj dve leti in tu je  še dojenček. Otroci niso v vrtcu.
Mož velikokrat zaspi, ko jih čuva in ne predstavljam si, da bi morali z njim preživeti vikend, kaj šele da bi živeli pri njem. Ko sem bila v porodnišnici, je bila pri nas moja mama.
Zato kar čakam, da bodo malo večji, da se bodo znali sami čuvati.Bojim pa se, da bom medtem resnično znorela ali pa zbolela.
Vendar pa vem, da je čas za akcijo.Ampak še nikoli nisem zares udarila po mizi. Še nikoli nisem nobenemu moškemu odločno rekla ne. In ne vem čisto točno, kako naj to storim.
Vem samo to, da moram rešit svoje otroke.

kako to?


torej je čas, da rečeš NE, čas, da se postaviš zas, čas, da spet prebudiš v sebi inteligentno, podjetno in uspešno žensko!

 :rozicodam:

Stvari so se začele kar same dogajati.
Moji starši gredo na morje in mama mi je sama od sebe ponudila, naj z otroki spim pri njih.Kupila jim je bazen in jim rekla, da bojo imeli tak poseben dopust.
Sem kar malce v šoku, saj se nikoli ne pogovarjava ničesar osebnega.
Mislim,da je imel pri vsem skupaj moj starejši sin prste zraven.
Možu sem dala dva tedna časa, da se odselita. Pri svojih starših ima na podstrešju manjše stanovanje.
Potem pa se je strinjal,da se pogovoriva tik pred začetkom šolskega leta.
Po dolgem času spet dobivam malce zagona.Vendar pa me je na smrt strah.
Hvala za vso podporo.
Sploh ne morem verjeti, da se zares dogaja.
Hvala.

 :rozicodam:

Pogumno naprej.  :clap:

Gre za tvojo in tvojih otrok prihodnost.
Sicer pa te razumem, jaz sem se za ločitev odločala 10 let in danes vem, da so to bila izgubljena leta. Moja najlepša leta med 30 in 40 sem vrgla proč - dobesedno.
Zavedaj se tega, če boš omahovala, da se ti lahko zgodi kaj podobnega. Meni je danes žal za tista leta, ker je bila ena sama agonija.
Drži se.
Ribica

točno tako !  :oki:




razumljivo, a nikar se mu pustit pretentat  :rozicodam: