FORUM Nebojse.si

Pozdravček,
že dolgo se nisem tukaj oglašala, ampak zdaj pa ne vem več na koga se naj obrnem, zato vas prosim za par nasvetov.
Problem je v moji mami. Sama sem tudi že mama, živim na svojem s svojim otrokom in partnerjem, ki ni oče otroka.

v bistvu ne vem kje naj sploh začnem. Sem edinka, in po moje se je moja mama čisto preveč navezala name, oz. sem to dovolila že kot otrok, kot najstnica, da se naveže name. Svojih prijateljic skorajda nima, ima samo mene in očeta, odkar je imela službo je bila vsaj v službi v neki družbi, sedaj ko je ostala še brez te, je pa popolna katastrofa.

Najin odnos z partnerjem ni ravno popoln, imela sva par hudih padcev, a sva se nekak pobrala in živimo skupaj, živimo dalje, lahko rečem, da smo povprečna družina, vsak se kdaj skraga, včasih tudi hudo, a dokler ni nasilja takega in drugačnega, in dokler čutiš povezanost in pripadnost, jaz pravim se vse nekako da pomeniti.

Opažati sem začela namreč, da je moja mama prepričana, da moj partner ni dovolj dober zame, oz, da sploh ni zame, ne vidi čisto nič dobrega, zadnje čase izjavlja stvari, ki prav zabolijo in niso resnične. - obup! ??? Kar naprej si ustvarja v glavi neke scenarije, posluša vsako besedo, če je hec ali ne, ona vse to vzame smrtno resno in popolnoma negativno :/. Na splošno je pa ona sama človek, ki se nikoli ni znala in se še zdaj ne zna postaviti zase, pa če gre za čisto nedolžno zadevo, bo raje tarnala meni, me obremenjevala in jokala, kot, da bi pa sama vdarila po mizi in rešla zadevo. Če se kje kaj zalomi, ne zna odreagirat in takoj obupa, sploh ne razišče zadeve, kar reče: ja, potem je že tako.  :o

Zdaj se je začela celo vtikovati v vzgojo mojega otroka, oz. boljše rečeno, imam včasih občutek, da ona misli, da je ona otrokova mama. Se zavedam, da je babica, vse mi je jasno, ampak, mislim pa vseeno, da nima pravice odločati o tem kaj moj otrok sme in kaj ne, sploh pa če sem jaz zraven! Se najprej mene vpraša in če bom dovolila še kaj tako njej čudnega, bom dovolila jaz, navsezadnje sem stara 30 let, normalna, znam razmišljat in na koncu koncev sama tudi odgovarjam za svojega otroka!

Mamo imam zelo rada, pravzaprav se z obema staršema dobro razumem, ampak zadnje čase opažam, da ne zdržim dolgo v njeni bližini, ker pritiska name, prav duši me njeno razmišljanje, njeni pogledi, njen način in odnos do nas. Nekatere stvari sem ji že ne vem kolikokrat povedala, da me motijo a vedno dela isto. Zelo me moti tudi to, da bi ona po mojem stanovanju kar sama nekaj preurejala, pa če ji rečem, da meni tako ni všeč, bo ona vztrajala pri tem, da je tak kot ona misli pač najboljše, v bistvu je logično, da bi si ona organizirala stvari drugače, ampak jaz pri njej doma ne bom nikoli in nikdar pametovala kako bi jaz to naredila in ji prestavljala stvari sem pa tja po svoje, mislim na kraj pameti mi ne pade - mislim, da lahko živim po svoje, ali to meni več ni dovoljeno?   :(

hvala za vsako spodbudno besedo.

 :rozicodam:

Solatka  :rozicodam:
Hja, mame zagotovo ne boš spremenila, kajti ona ima svoj prav in verjetno v svojem obnašanju ne vidi ničesar narobe...Verjetno pretirava v želji, da bi bila skrbna in ti pomagala....tako pri vzgajanju otroka, kot tudi pri tvoji partnerski sreči...

 :o.

Normalna, pametna ženska si, ki realno vidi zadeve. In imaš pravico do svojega življenja. Resno se boš morala pogovoriti z mamo...tudi z očetom. Morda bi on lažje prepričal mamo, da malo ispreže.  :kiselnasmeh:


Slavka...solatka ima svoje stanovanje.  :o

Ja, sem spregledala in sem svoj odgovor tudi že popravila...se opravičujem, ker sem narobe razumela  :zardevam:

a to ste v isti hiši pa vsak v svojem štuku al kako?

Pardon, nekaj me heca mobilni internet. Vsak zase smo, ne v isti hiši, ne sosedje. par km narazen. ko pride na obisk pa takole potem  :o

hehe, v tem primeru bi pa jaz postavila stroge meje, brez pardona. Pa zamera gor al pa dol


nima in še enkrat NIMA te pravice! pa babica gor al dol



njen problem, kaj ona misli, čuti... če ti orješ z njim, je to - to.

Tvoje življenje je tvoja odgovornost, ne njena.
Kar se pa vzoje tiče, je pa ona svojo priliko že imela in to ji odločno povej. Boljša prva zamera kot zadnja.
Jaz sem imela podoben problem, ko je bila moja hči majhna, smo se nekjakrat konkretno skregali, potem pa je bil mir za vselej na to temo.

Ribica

Joj, solatka, mam podoben primer z mojo mamo :zardevam:, ampak se počasi v red spravlja. Jaz sama sem se zelo spremenila in končno je čas, da mama spozna, da sem odrasla in znam misliti s svojo glavo in da v svojem življenju lahko delam kar čem. 
Povem kar mislim, včasih sem tudi nesramna, pa mi je žal, ker sem jo užalila in ji povedala svoje, ampak , nisem več majhna punčka, da me bo takole komandirala :ne: in počasi napredujeva.
Kar postavi se zase in postavi meje!! :rozicodam:

hvala vsem... no nekak že bo, čeprav me tole stanje resno spravlja ob živce  :'(

Mene zadnje dni spravlja ob živce fant.Vedno ko je slabe volje se znese name.Ko ima problem ga hočm spravit v dobro voljo s kakšnim hecom pa mi reče ''men ni nč smešn''.Ravnokar sem mu rekla naj obišče zdravnika in gre k psihologu, ker vedno ko je slabe vole (skoraj vsak dan, če pa je dobre je pa 15 min pol ga pa 'skup potegne' in je stara pesem) mi govori da brez veze da živi pa to,pol pa se kej skregava ker nemorm tega več zdržat pa reče da če me zgubi se bo ubil in take.Je reku da noče in nikol nebo šu k psihologu noče tudi pomoči od drugih kot si recimo pomagamo mi tu  na forumu.Nevem več kaj nej nardim to traja že več mesecev in to pri meni sproži depresijo  :'(

Solatka,

če te zanima moje mnenje, si ga lahko prebereš v forumu Depresija - dojemanje o njej malo drugače..kako jaz gledam na to!

Torej, če opazim, da mi nekaj/nekdo ne prija ali ustreza, se preprosto odmaknem, ker tako zahteva moja narava, bolezen ali kakorkoli že.. :A) in se ne več obremenjujem, kaj nekdo misli ali kako gleda..to sem jaz ->> kdor me ljubi, me bo razumel...z glavo v zid ne grem!  :nehvala:


                             Dušica

Limonca, ja to je pa grozno no  :o. predlagam ti, da se pozanimaš, poizveš kaj ga spravlja v tako voljo? kljub vsemu mu daj vedeti, da mu stojiš ob strani, in se po potrebi odmakni, da bo lahko tudi sam s sabo. ampak naj ve, da si tukaj  :rozicodam:, pa srečno

Hvala solatka,swa se pomenila sem mu odkrito povedala,da ko začutim da psiha rabi mir se odmaknem od vseh ne samo od njega ker pač rabim čas da pridem k sebi.On pa ko je 'smotan' se pa raje odmaknem kot da slišim kakšno lepo.Ve pa itak da sem mu zmeraj na voljo za nasvet/pogovor/pomoč in se lahko name zanese tko kot tudi drugi  :)

Limonca,

LAHKO TI POTRDIM, DA SI NAREDILA PRAW, KER ISTO NAREDIM JAZ..PREDVSEM, ČE ME MOJ NE RAZUME... :-\..DA V SLABŠIH DNEH, SI ŽELIM MIRU NA SPLOH..

Popolnoma razumem!  :oki:


                                   Dušica