FORUM Nebojse.si

Najbrž malo tumasto vprašanje, pardon. Ampak zdi se mi, da že od nekdaj tavam nekje v neki nezadovoljnosti, življenje mi je velikokrat brezvezno. Nekako nonstop samo blodim naokoli, ocenjujem ljudi, poskušam ugotoviti, kako funkcionirajo in potem premišljujem o tem in se počutim bedasto, ker ne dejansko 'živim'. Strah me je naredit karkoli, se opredelit glede česa, se sprostit. In potem nekje v ozadju gloda občutek - bom lahko kdaj zadovoljna? Bom dejansko lahko normalno funkcionirala in imela pozitiven pogled na svet? Si to delam sama, sem si sama kriva, da me nekaj vleče dol, ker sploh razmišljam o tem? Je bilo prav odpreti to temo? Ima vse skupaj sploh kaj veze? Ali zganjam dramo? Nevem.
Kaj je to?? Zakaj se mi zdi vse tako jebeno brezvezno?? Pa ne mi prosim s kakimi antidepresivi ali čim, ker imam take občutke že kar leta. In takle moment zdajle. Zmačkana sem in tečna in sprašujem se, če bom kdaj lahko nehala obtoževat samo sebe, ker sem tako komplicirana in začela delovat v lastno zadovoljstvo...

A sem mogoče preveč 'pokvarjena', da bi se dalo z mano kaj naredit? Mogoče je z mano pač nekaj tako narobe, da preprosto ne gre...

Zakaj se moje glave ne da izklopit?? Poznam ljudi, ki imajo tako blažen mir v njej, vem da je mogoče. Pijana pa tudi ne morem biti nonstop  :(

Najprej en lep pozdrav!

Ko sem bral tvojo objavo sem popolnoma našel sebe v njej. Imam podobne probleme.
No da malo razložim svojo zgodbo, star sem 28let in sem biu dokaj redni uporabnik drog(spid,kokain,extazi) tam nekje do svojega 18leta, prenehal sem brez problema ampak potem so se kmalu začeli napadi tesnobe v odprtih prostorih, fobija pred ljudmi, dnevi popolne depresije ki pa so jim sledili tudi dnevi popolne blaženosti, vse to se je mešalo tam nekje do 21leta ko mi je en moment totalno spremenil življenje, še sedaj ne vem kaj ampak v enem momentu mi je v glavi "kliknilo" in takrat sem v roku enega tedna zapadel v globoko depresijo, tako globoko da 6mesecov nisem niti stopil iz stanovanja.
Razmišljanja o samomoru, brezčutje, beda, jok se pravi totalna tema. Najbol "smešno" je da nisem hotel z nobenim komunicirati, nobenemu zaupati. Ampak sem borec, po 6 mesecih sem se nekako počasi zvlekeu iz tega(brez kakršnimi koli tablet), zgolj z analiziranjem lastnih problemov, analiziranjem samega sebe in raziskovanjem globine mojih težav. No, počasi sem se zvlekel iz tega oz. sem se naučil s tem živeti.
No da se vrnemo k tebi, imam obdobja podobna tvojim in vem kako težko je. Meni pomaga zgolj ena stvar in sicer to da sem vedno v pogonu, čimmanj sam s sabo in svojimi bednimi mislimi. zgodaj vstanem si čimbolj zapolnim dan, sprehodi, risanje ipd....
Glej če rabiš kadarkol koga zgolj za pogovor mi kumot pišeš na zs, z veseljem ti pomagam ker vem kako hudo je to. Vem po svojih izkušnjah da nobena fizična bolečina ne boli tako močno kot lahko boli psiha...
AJa, kaj si po horoskopu? jst sm vodnar tko da že po defoltu morm vse analizirat, težko je v moji glavi :)

Ja... vsi iščemo ta mir v glavi...samo menim, da nekega splošnega sistema, kako priti do tega, ni. Vsak po nekoliko drugačni poti...

Je za nekoga, ki ima toliko težav, to sploh možno? Je možno vstat s čistega podna od počutja, večletnega drekanja samemu sebi po glavi in dejansko to naredit?

Je Moop,...je pa potrebna volja in VAJA...VAJA.... :oki:

JE mozno preberi si forum in boš videl ogromno izkušenj ljudi kako so KORAK za KORAKOM premagovali
tezave. Nekateri sami, nekateri z strokovno počnjo, drugi z pomočjo zdravil.
Postaviti si REALNE cilje ki so sedaj doseglivi in jih postopoma povečevati in bo slo.

Veš ali misliš? Pogosto se zdi, da so ljudje okoli tebe povsem zadovoljni, mirni, pa v resnici ni res. Ne da se videti v glavo drugih in zatorej tudi se ne da vedeti ali so mirni ali samo izgledajo mirni in srečni. In obratno, če bi vprašala mimoidočega, v tebi morda sploh ne bi videl nič narobe, bi mislil, da si čisto srečna s svojim življenjem....Ljudje velikokrat nosijo maske in potem se nekateri počutimo kot edini z sranjem v življenju

Ohrani pozitivo, delaj kar te veseli in tudi vse ostalo se bo počasi uredilo

Pa veliko žlico sreče ti želim

Vem. Ne trdim, da so vsi taki, a poznam ljudi, ki imajo precejšen mir v glavi. Ljudje, ki so mi zelo blizu in jih dobro poznam. Niso brez problemov, so pa prilagojeni življenju in precej zadovoljni. Vem, da je to možno. Privoščim jim in zavidam obenem, mene res prevečkrat iz ničesar udari slabo počutje, strah, občutki manjvrednosti in podobno, vse zadeve, za katere se objektivno zavedam, da so nerealne, občutki pa vseeno precej isti... Počasi se daleč pride.

....počasi samo se je vseeno treba potruditi in premakniti, začeti nekje. Poišči tisto kar te veseli, nek cilj, ki te bo gnal naprej.
 :rozicodam:

Moop imam js tut take bleme,mam dneve k mam use u temo ovito nubene lučke nikjer in nič.Js se hočm s tega spravit sama brez usega 'shita' ker sem tolko enih bolnc pa dohtarju dala skoz da je groza.Sem šla po knjigo  Karl Gartner - Na koncu predora je luč notri imaš:

- Telesno trpljenje (več sklopov)
- Duševna rast (več sklopov)


Priporočam ti jo,malo preberi js sm sebe velikokrat notri najdla imaš tut modre misli.

Drži se  :rozicodam:

tole temo sem že dostikrat vidla in hotela odgovoriti, pa mi je vedno ušlo;

no, danes pa odgovarjam. glede na to, da sem skoraj skoz anksiozna, kjer je folk, potem moram pa še ad vzet, da se mi ja poveča še vsa ta anksa na 150%, kmalu bo 200%..... ti odg. da ne more biti srečen anksiozen človek.

ker je skoz napet, v strahu, v borbi z mislimi o lastni negativni predstavi, itd itd.

lahko je mogoče zadovoljen, ob napredkih, ki se ga tičejo in jih občuti, če ni še v depri, tako kot jaz..... lahko je zadovoljen, če zmore biti ob enem človeku z manj straha in kasneje nič strahu. in potem nadalje ob več folka..... vendar vso to zadovoljstvo nastaja po korakih!

lp sofie  :rozicodam:

točno tako; nič ni čez noč, nič ne prileti iz zraka...

Sofi se strinjam s teboj,..

Res,da nas življenje nenehno vodi in pelje v nove preizkušnje,prepreke in,da ni stalnic
v našem laifu.Od nas in našega vsakodnevnega delovanja je veliko odvisno,kako se bomo
počutili ali bomo zadovoljni,srečni,...
In če se večinoma časa počutiš anksiozen,depresiven in si v večnem  strahu pred tem,kaj ti bo prinesel jutrišnji dan,potem ne moreš biti zadovoljen,...
Zadovoljstvo,sreča,...so zame le čustva,s katerimi sem nagrajena kadar živim skladno s svojimi vrednotami,pričakovanji in kadar vem,da vlagam napore v svoje izboljšanje
same sebe.
Šele takrat,ko bom vse to dosegla in vem,da nekega dne bom,...takrat bom vedela,da sem na poti k zadovoljstvu same sebe.

Ej ne vem, mogoče ob "varni osebi" (starši, osebe ki jim popolnoma zaupaš... če si tega sploh zmožen) pa seveda ob jemanju AD-jev se stanje znatno izboljša. Ne vem pa kako je ko prenehaš z jemanjem..

jst pa mislim, da so "varne osebe" samo tisti, ki so to doživeli in lahko z njimi o vsem tem diskutiraš;

vsi ostali, magari starši in best frendi, ki tega niso doživeli, samo mislijo, da razumejo, v bistvu pa sploh ne! In je vsa podpora bolj na majavih nogah... kajti prej ko slej bodo pokazali, da le ne razumejo tako zelo, kot hočejo ali želijo razumeti; pa ni njihova krivda, samo.... prej ko slej slišiš tisti: kdaj boš pa brez tablet?

jaz sem imela bolj kot ne takšno situacijo, z vsemi povrsti, celo s takšnim človekom, ki je bil vsaj blizu psih.motnje (njegova mama), vendar sam ne.... pa mislim, da ko jim kaj povem, je kot bi razlagala, kako bivola nafilaš z dežnikom in prbiješ na havbo avta!

Lp Sofie  :rozicodam:

Sofie  :oki:, dobro si to napisala  :oki: