FORUM Nebojse.si

Najprej vsi lepo pozdravljeni.

     Ime mi je eee....IfeelSleepy, star sem 36 let in pred nekaj dnevi mi je uspelo narediti to kar bi moral že pred 20 leti. Zdaj pa imam 4 mesece časa , da si premislim in se na zmenjeni datum NE pojavim pri psihiatru. :)
 
    Mi lahko pomagate?  Verjetno rabim samo nekaj vzpodbudnih besed. Še najraje pa bi majhen vpogled v prihodnje leto... leto zdravljenja. Vem, zahtevam nemogoče, a vseeno... . Kako sploh vse to poteka, kako zgleda prvi pregled pri psihiatru? Zagotovo ste se o vsem tem že na dolgo in široko razpisali, a bolj ko brskam po forumu, bolj sem zmeden.

    In kaj je narobe z mano? Se mi zdi, da imam Distimično motnjo, ki se vleče že vsaj 20 let. Lahko bi rekel, da imam prav vse simptome depresije, a le nekateri so zares izraziti. Najhujši je popolno pomankanje motivacije in volje do česarkoli, tudi do življenja. Nimam samomorilnih misli, a res mi je težko živeti, obstajati. Sposobnost koncentracije imam na nivoju 3 letnega otroka. In ta stalna utrujenost, izčrpanost, zaspanost.Spat grem utrujen, zbudim se izčrpan in čez ves dan sem zaspan. Žalost, obup, nemoč... ja, tudi ta čustva so prisotna, a jih potlačim kar se da globoko. Počutim se kot televizija v  »stand by« položaju. Vse deluje, elektrika je, samo noben program se ne vrti.

    Kaj je sprožilo to motnjo? Lahko, da sem se takšen rodil. Imam pač tako ravnovesje nevrotransmiterjev. Nekateri se rodijo, se  usedejo na stol in počakajo, da umrejo. Ko bi vsaj bilo to tudi res. Pravi vzrok pa je dosti bolj grozen. Zelo težko to sploh napišem. Imam namreč ginofobijo. Hja vem, precej nenavadno, celo bizarno, a je res. Se je začela kot sramežljivost in se razrasla v čisto pravo fobijo. Sam si povezavo med ginofobijo in distimično motnjo razlagam nekako takole: »Zakaj sem se rodil kot moški, če ne zaradi ženske? In če se na žensko odzovem popolnoma napačno, potem ne morem opravičiti svojega obstoja.« Živim brez razloga, kar tja v en dan. Verjetno sem se zato tudi »izklopil, ugasnil«.

    Skratka. Zdaj, ko je že prepozno se IFeelSleepy odloči reševat, kar se rešit da. Pa se mi sploh ne sanja kaj me čaka. Imam občutek, kot da sem ob vznožju Mount Everesta obut v sandale.

    Pravzaprav imam samo eno vprašanje. Imam sploh kakšne možnosti? Se splača probat? Ali pa se bo končalo tako, da bom dobil tablete s pomočjo katerih mi bo vseeno, da sem takšen? OK, to je bilo zdaj več kot samo eno vprašanje.

    Bom hvaležen za kakršenkoli odziv.

Pozdravljen!

Vse čestitke, da si začel tudi pisati na forum in ne samo brati... :oki:

Najprej ti bi rekla, da si sam ne postavljaj diagnoz in po možnosti si še o njih prebereš na netu, pa
si tam, kjer si...prestrašen...brez upanja, itd.

Moje prvi odgovor na tvoj dvom je glede psihiatra je DA in to čimprej... :oki:

Pogovor poteka med vama...sam mu poveš kaj čutiš, tvoje počutje, tvoje težave in zastavljena
ti bodo tudi vprašanja, tako, da si psihiater ustvari sliko in postavi diagnozo ter posledično
napiše tudi zdravila, ki ti bodo pomagala, da se odstranijo simptomi tvojih težav.
Vsekakor samo z njimi ne boš pozdravljen, saj obstajajo verjetno vzroki, ki so te v to težavo
pripeljali, vse to pa lahko rešiš samo s pogovorom pri terapevtu, seveda, pa tudi potem z delom
na sebi, ki ti ga priporoči...!

Odgovor na tvoje "samo" eno prašanje, pa ti bom odgovorila JA imaš možnost boljšega življenja...JA zelo se splača probat, pa ne samo probat...nujno začet delat v tej smeri !

ZAČNI TAKOJ IN ZDAJ... zavedaj pa se, da samo s zdravil,i se vse zelo težko reši...ostalo sem ti opisala zgoraj.

Predlagala bi ti, da morda obiščeš tudi kakšno skupino za samopomoč, kjer se dobivajo ljudje s težavami in si med sabo podeljujejo izkušnje...skupine delujejo o okviru društva DAM in so zastonj.

Kdaj in kje so skupine pa najdeš na forumu in si izbereš eno, ki je najbližje kraju tvojega bivanja:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,12.0.html

Glede na tvoje stanje bi bilo dobro prebrat tudi katero izmed knjig, vendar brez postavljanja diagnoz,
samo, da se seznaniš z potekom teh težav:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

Želim ti, da pogumno stopiš na pot...NIKOLI NI PREPOZNO

Se čist podpišem pod Tojo :oki:.
Dodala bi samo to, da kadar smo najbolj na dnu se moramo prisilit in začet z delom, karkoli, samo , da se zaposlimo in preusmerjamo misli. In seveda, za SVOJE ZDRAVJE je treba poizkusiti čisto vse in nikoli obupati. Zakaj pa psihiater??' Zakaj gremo k zobozdravniku, zakaj ženske h ginekologu, pa k splošnemu zdravniku, revmatologu, nevrologu, travmatologu......, zakaj pa so specialisti, zdravniki?? Menda ja zato, da nam pomagajo :pomezik: Psiholog ni noben bav bav, je pa res, da ti on predpiše diagnozo, svetuje katera zdravila so zate in se bolj malo ukvarja s teboj, zato pa imamo naprej psihoterapevte in še kakšne druge specialiste na področju, kjer imamo probleme z našimi miselnimi vzorci, motnjami in težavami na podstrešju.
Veliko si naredil že s tem, da si napisal kakšen problem imaš, to je prvi korak in vsakič , ko boš naredil novega boš bližje boljšemu zdravju :rozicodam:

 :) imaš


Se  :oki:

Izgleda nič posebnega, imam te pa te težave, aha...imate to pa to, priporočam to pa to, pa preberite si to, pa recept dobite, se vidiva naslednjič na kontroli.

Prvič slišim za izraz ginofobija? Misliš socialna fobija?

Seveda se splača probat, izgubit nimaš kaj. S temi tabletami ti pa ne bo zgolj vseeno, da si tak, ker se igrajo s kemijo v možganih in boš dejansko res začel misliti, da si vreden, da ubistvu lajf ni tok u p...sam stranskih učinkov na začetku se ne ustrašit.

Hvala vsem za odgovor.

     Najpomembnejši in najtežji je tisti prvi korak, prvi pogovor. Trenutno se mi vse zdi preveč megleno, nejasno. Od psihiatra pričakujem, najprej seveda diagnozo, potem pa predvsem jasna navodila. Prve korake me bo treba vodit kot slepca. Vem, da bom rabil tudi psihoterapijo, ampak tja me mora poslati avtoriteta v beli halji, sam se že ne bom. Večjo samostojnost in odgovornost pri zdravljenju bom lahko prevzel šele malce kasneje.Trenutno imam dovolj časa, da se vsaj malo pripravim, predvsem na ta prvi pogovor.

     Je pa tudi res, da se s pridobivanjem informacij ne bom mogel izogniti samodiagnozam. Šele zdaj odkrivam ta čudoviti novi svet motenj in sindromov :). Jih že zbiram, tako kot nekateri zbirajo znamke. Zaenkrat jih imam že štiri, ker pa sem šele začel, se bo sigurno še kaj našlo. :sesmejem:

LP

 

IFEELSLEEPY,

pozdrav in  :rozicodam: zate, ker si se odločil poskusiti in vem, da sedaj že nestrpno čakaš na pričetek tvoje "nove" a prave poti: si z nami in ti bomo pomagali, predvsem pa zaupaj vase in v svoje sposobnosti!

Tudi, ko ti bo težko, SE POBERI in naprej po poti, kjer sije sonce in pokuka mavrica.. :oki:

Sva skoraj enakih let, tako da mi lahko pišeš tudi ZS..

Drži se in vztrajno/pogumno..pa NE S SANDALI, SEDAJ ŠE S ČEVLJI!  :sesmejem:

                                                        Dušica

Včasih napišem tudi kaj neresnega. Ne me narobe razumet. Takšno izražanje je samo obrambni mehanizem, s pomočjo katerega poskušam ublažiti težo svojega dejanja. Sem si priznal, da je z mano nekaj narobe, potem pa hočem to priznanje vzeti nazaj: Sej to ni nč tazga, ne me resn jemat, sej se sploh tok ne sekiram....

V resnici pa se počutim grozno in sploh ne vem kako naj se vedem. Celo življenje sem se sprenevedal in si lagal, drugače sploh ne znam. Bojim se, da si bom na koncu celo premislil, nadaljeval po starem in vse skupaj preprosto ignoriral.

Živjo!

"Imam sploh kakšne možnosti? Se splača probat?"

Vedno so možnosti in se splača se probat, ja. Če ne poskusiš, ne veš. Sicer se sama ne soočam s točno takimi težavami, ki jih opisuješ ti. Morda pa so podobne. Za to so specialisti, ki ti bodo vedeli pomagati. Ni pa vse na psihiatriji. Meni je za začetek pomagalo, da sem veliko prebrala na temo, ki me je zanimala. Sama imam Hudo depresivno motnjo, ki jo zdravim sedaj približno 5 mesecev z AD-ju po navodilih psihiatrinje. Obiskujem pa psihoterapijo transakcijske analize. Zelo mi je pomagala in verjamem, da mi bo v prihodnje tudi. Omenil si, da ne veš, kako naj se vedeš. Jaz se vedem tako kot mi paše, po občutkih, vzgibih. Se trudim biti taka kot sem, čeprav je morda slišati čudno. Pa kaj potem  :) Odvisno, s čim točno se soočaš ti, kaj se ti dogaja....

Naučiš se ne lagati samemu sebi. V laganju ni nič dobrega  :pomezik: Prav tako ne v ignoranci.

Lp, A