FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,
odločila sem se, da vam predstavim svoje težave. Sicer sem stara 25 let in trenutno zaključujem diplomo. Nedolgo tega sem spoznala, da nisem samo preobčutljiva in negotova vase, ampak da imam resnejše anksiozne motnje. Najbolj trpim zaradi strahu (pred ljudmi, odgovornostjo, ocenjevanjem), pa tudi zaradi negativne samopodobe in občutka manjvrednosti. Obenem pa se zavedam, da so vsi ti občutki iracionalni, saj me ne ogrožajo dejanske nevarnosti, niti si nimam realno kaj očitati glede svojih sposobnosti ali zunanjosti. Čeprav vse to dobro razumem in vem, čutim čisto nekaj drugega. No, saj verjetno je podobno z marsikom, da razum govori nekaj, čustva pa grejo svojo pot.
Zaenkrat se o svojih težavah še nisem pogovorila s strokovnjakom, vendar mislim, da je skrajni čas, da nekaj ukrenem. Mi lahko napišete kakšno vzpodbudno besedo, ker me je tudi tega zelo strah... Hvaležna bi bila tudi za vaše izkušnje na temo čustev in razuma.

Hvala,
pozdravček,  Betka

Betka, kar brez strahu stopi do strokovne osebe, lahko najprej tudi do osebnega zdravnika... potem jeseni mogoče obiščeš katero izmed skupin za samopomoč (so v Ljubljani, Kranju, na obali), pa vsakih 14 dni je bowling v Ljubljani, septembra piknik na ladji..... dobrodošla!

Socialno fobijo se lepo da omilit (sem jo imela)... tako da ... korajža velja  :clap:

arwen 

Dobrodošla Betka in kar pogumno. Vedeti nasproti čutiti je res ogromen razkorak. In prav je, da poiščeš pomoč. Strah ki ga opisuješ je kopija čustev mnogih od nas. Ni se ga lahko znebiti, a s pomočjo stroke in izkušenj se da premagati.
Piši kadar koli in karkoli ti je na srcu. Tu smo, da si pomagamo. :oki:

Pozdravljena Betka,

lahko rečem, da razumem tvoje težave, ker jih imam tudi sama. Kljub temu, da se zavedam nesmiselnosti svojih težav, se jih ne morem znebiti! Pravi izziv je to in verjamem, da nam bo uspelo.  :) 

... piši še kaj.  :pomezik:

Arwen, Alexx in Smukva najlepša hvala za vaše odgovore in prijazne ter spodbudne besede. Tudi vam želim veliko uspeha pri reševanju težav. :rozicodam:
Pometanje strahov pod predpražnik ni rešitev, prej ali slej se je z njimi treba soočiti. Zanima pa me, ali se strinjate, da če se zavestno izpostavljaš situciji, katere te je strah, da  strah sčasoma izgine. Sama skušam biti kljub strahovom aktivna (na vseh področjih mi seveda ne uspeva) in početi stvari, ki me veselijo oz. mi pomenijo izziv, čeprav me hkrati tudi grabi strah. Torej, se vam je z izpostavljanjem stresnim situacijam uspelo znebiti kakšnega strahu? Meni ne.

Lp,
Betka

...imela strah pred psi - ga ni več  :) imela socialno fobijo - še tu pa tam kdaj čuden občutek, v glavnini pa  :oki:, imela strah/tremo/paniko/odpor...pred javnim nastopanjem, danes ena največjih ropotulj  :zardevam:, se bala vozit z avtom (bit za volanom), danes dnevno prevozim 100km, ........

Betka...sam sem imel veliko strahov, nekateri so še ostali

odločil sem se poiskati strokovno pomoč in dobil zdravila, ki mi pomagajo

sem veren in mi je to v podporo da preživim dan

veliko mi pomaga da obiskujem dnevni center Šenta - Nacinalno združenje za duševno zdravje

vso srečo

Betka, izpostavljanje vsekakor pomaga, če ga izvajamo pravilno in s pravim pristopom. Slikanje negativih scenarijev preden gremo v situacijo, prepričanje, da nam ne bo uspelo itd.. povzročijo, da v situacijo stopimo celi zavozlani, trdi, nesproščeni, tesnobni in samo čakamo kdaj bo konec. Takšno izpostavljanje nam ne koristi veliko, ker bo samo še utrdilo prepričanje, da je situacija res nekaj grozljivega in se bomo naslednjič isto bali. Ali v najboljšem primeru, malo manj. Ključ je v našem videnju situacije, interpretaciji simptomov, pozitivnih predstavah itd.
Jaz ne morem povedati koliko mi je pomagalo samo to, da sem si pred vsako strašljivo situacijo vzela 3 minutke časa in po 1 minuto v glavi vizualizirala sebe in svoje občutke po uspešnem zaključku situacije, 1 minuto kako grem skozi situacijo korak za korakom brez problemov in 1 minuto kako grem skozi situacijo z manjšo tesnobo, si ob tem predstavljam kako uporabim sprostitveno tehniko (po lastni izbiri) in da tehnika deluje. Tako ustvariš nek umeten spomin, ki si ga prikličeš med izpostavljanjem. Umeten spomin pa si ustvariš tudi z negativnimi predstavami (te si pa z lahkoto zamislimo) in nam potem ali na zavedni, ali pa na nezavedni ravni v situaciji povzroča še večjo tesnobo, ker kar "vidimo" kako se zgodi najhujše.
Ampak kot vse drugo (sprostitvene in dihalne tehnike npr), tudi za to potrebujemo dosti vaje. Tako kot fitnes. Ne bomo imeli mišic že po prvem ali drugem obisku. Z našimi možgančki je isto, treba jih je natrenirati.
Lp.

Arwen-občudujem te. :clap:

Kaj-tudi meni vera nekaj pomeni, čeprav imam včasih občutek, da me "nekdo pušča na cedilu". Kljub svojim težavam skušam biti hvaležna za vse kar imam.

Anchi-poskusila sem že par tehnik sproščanja in osredotočanja. Včasih imam obdobje, ko zvečer ne morem zaspati in pri tem se je kot odlična izkazala tehnika pri kateri postopno sproščam telo od stopal do glave. Potem zaspim kot polh. Hvala, da si mi oz. nam vsem zaupala svojo "tehniko treh minut". Večje zaupanje imam v nekaj, kar nekomu konkretno pomaga, kot pa če samo preberem nasvet v knjigi.

Srečno vsem,

Betka

Pozdravljeni vsi skupaj!
Tudi jaz sem nov na forumu, nisem pa zelen kar se tiče anksioznosti. Star sem 30 let, vedno sem bil ekstrovertiran, odprt, zabavljač, družba me je vedno imela rada, pozitivno sem gledal v svet. Na mojo žalost se je to kar naenkrat začelo spreminjat v stalne strahove. Nekoč sem užival v vožnji z avtom, zdaj mi je muka vozit kamorkoli. In to je velik problem, če imaš družino. Najhuje je, če se kdo vozi zraven. Včasih bi kar ustavil avto in se 5 minut drl v prazno. Trpim tudi, ko sem sovoznik. Vsem tem situacijam se poskušam izognit, če se le da, obenem pa skrbim da ni preveč opazno navzven.
Trpi tudi moja kariera, saj v službi ne dajem vsega kar bi lahko. Enako je doma, saj se po osmih urah strahov namesto nasmejanega očeta vrne zoprna faca, ki je razdražljiva in nezadovoljna sama s seboj. Trpi žena, trpi sin, najbolj pa trpim sam.
Strah me je postalo teme, višine, nastopanja v javnosti, izpitov (hvalabogu je diploma mimo), fizične omejenosti itd. Res ne morem razumeti v kaj sem se spremenil in v kaj se še vedno spreminjam.
Enako kot je pisala avtorica teme - dobro vem, da so strahovi prazni in neoprijemljivi, a zame še kako resnični. To se mi vleče že kakšnih 8 let in ne gre nič na bolje. Poskusil sem z zdravili (Seroxat se mi zdi), a sem prekinil. Bil sem pri psihiatrinji v Ljubljani (ne vem imena), pa mi je bilo pri njej neprijetno in sem nehal hodit. Osebna zdravnica mi je predpisala še ena druga zdravila, pa mi ležijo v omari. Zdravila so mi res zadnja alternativa.
Našel sem tale vaš forum, ki je poln optimizma in upam, da mi bo v pomoč. Tole na hitro.

Betka, sorry, ker sem ti "ukradel" temo. :rozicodam:

Pozdravljena oba!


Samsung, na psihoterapijo potem verjetno še nisi hodil, ne ? Mogoče bi poskusil to. Pa kakšni izmed naših skupin za samopomoč se lahko pridružiš, morda se boš dobro ključil in ti bo pasalo, pomagalo ... do jeseni je sicer aktivna samo naša skupina (v KP), potem pa spet vse.

moonica,

nisem še, ne. Osebna zdravnica mi ne zna priporočiti nobenega strokovnjaka, sam pa tudi ne poznam. Na blef ne grem več. Pridružil se bom ljubljanski skupini (če me bodo hoteli, seveda :)) in najbrž mi bodo oni znali povedati kam naj se obrnem.

Pozdravljen samsung,
seveda mi nisi ukradel teme, saj je ta odprta za kogarkoli. Razumem tvoje težave in moonica ti je že dala par uporabnih nasvetov. Tu gor je ogromno prijaznih in izkušenih ljudi, ki ti bodo še kaj svetovali, sama pač še nimam izkušenj. Lahko pa ti povem, da je tudi mene postalo strah višine. Ko sem pred kratkim hotela nekaj pomagati na strehi hiše, si sploh nisem upala vstati in premikati, kar čepela sem trda od strahu... :o

Želim ti vso srečo,
Betka

Samsung, pozdravljen; v vsaki skupini si dobrodošel  :), kar se tiče strokovnjakov, pa najdeš na prvi strani seznam vseh, nekje na forumu pa (če mi spomin prav dela) so tudi priporočila uporabnikov... je pa resnično naše težave precej teže reševat sam, tako da kar korajžno stopi do kake strokovne osebe (dr. Rebolj je deležen precej pohval)

Arwen

Hvala za nasvet, bom poiskal in prečital izkušnje uporabnikov. :oki: