FORUM Nebojse.si

oziroma z bolnim bližnjim?

Hudo mi je, ker ji ne morem pomagat, ker si ne pusti pomagat, ker se znerviram in se me poloti hromeča tesnoba.

Meni draga oseba ima že nekaj let bolezen, ki mi jo lahko hitro vzame ali pa v trenutku hudo onesposobi. Ob vsakem napadu me popade groza, pred očmi se mi odvije najbolj črn scenarij in se počutim nemočna. Izčrpava me oprezanje za znaki bolezni, strah me je, da me ne bo tam, ko bo potrebovala pomoč. Zdi se mi, da sem edina, na katero računa  :seznojim:

Sprašujem vas, kako se spopasti s tem?

 :rozicodam:

Libby...te popolnoma razumem, da ti je hudo, ko gledaš tebi drago osebo,
vendar ti moraš najprej pomisliti nase, kajti samo TI ZDRAVA in MOČNA ji boš
lahko stala ob strani.

Lepo je od tebe, da ji nudiš pomoč, vendar 24ur ji ne moreš stati ob strani,
takrat, ko pa si ob njej ji pomagaj po svojih močeh.
Prvo, kar pa se poskušaj znebit črnih misli, saj sama veš, kako te škodujejo
in kot si sama že ugotovila...to te izčrpava...NAJPREJ SI TI... :oki:

sprejeti bolezen, sprejeti dejstvo, da je žal smrt možni scenarij, istočasno pa upati na najboljši možni razplet...

Libby, mene je skoraj pobralo, ko mi je mama zbolela. Misli, so me uničile, strah...... Lani mi je oče skoraj umrl, sicer se z mamo že počasi pripravljava, da naju lahko to doleti vsak dan(star bo 92 let), ampak vseeno.......Moj strah je nekako hujši, da izgubim mamo, kot očeta. Je to grdo od mene, ali sem bolj pripravljena? V teh treh letih, odkar je mami zbolela, sem še vedno v strahu, hkrati pa tako kot je Arwen napisala, v svoji glavi se moramo nekako sprijazniti s tem, sprejeti bolezen, sprejeti to , kar nas čaka nekega dne.....Je hudimano težko, še sama včasih ne vem, kako bom preživela, ampak vem, da bom, moram....
Ne vem sploh, kaj naj ti svetujem. Je pa res nekako drugače, če si pripravljen na smrt, kot da te doleti iznenada :rozicodam:

Kako grozna sem pa jaz.... težko priznam na glas, ampak po pravici povedano najraje ne bi bila ob tej osebi med trpljenjem. Čeprav jo imam rada, gojim do nje zamere, zaradi katerih bi se lahko pobrala in šla, brez oziranja nazaj. Pa želim si, da bi se čimprej končalo. Počutim se ujeto in zdi se mi krivično, da MORAM biti na razpolago  :predaja:

Libby.... :rozicodam:

Spet si žalostna, saj veš, da je pač taka situacija, ki te obremenjuje, samo
tvoje misli so ta trenutek prisotne, pomisli da se bo enkrat končalo,
takrat se pa bo nekje začelo.... :-*



Če želiš mi piši na ZS!

Libby, ce kaj pomaga- meni ni zal, da sem bila zraven...