FORUM Nebojse.si

Strah se plazi vame. Počasi. Kapljica za kapljico. Pričakovala sem ga, vendar ga vseeno ne pozdravim z veseljem. Že ves dan sem se dobro počutila, zato sem vedela, da bo prišel. Kmalu. Začne se kot nejasen občutek nekje globoko v trebuhu. Z vsakim vdihom raste. Širi se v prsi, v grlo, nato v možgane. Pričakujem hitrejše utripe srca. Prsti se zarijejo v blago naslonjača, v katerem sedim. Dihanje postane hitrejše, bolj plitvo. Srce se prvič spotakne. Neprijeten občutek, ko ga začutim, kako zadrhti in pošlje skozme val uničujoče toplote. Kapljica potu mi spolzi po čelu. Poskušam se zbrati in razmisliti. Česa se bojim danes? Napak, ki jih bom naredila? Bolečine, ki me bo presunila? Smrti? Življenja?

Nisem bila vedno takšna. Včasih sem se znala smejati. Nekoč sem znala biti vesela, sproščena. Nekoč sem znala teči. Takrat ni bil vsak korak muka. Takrat ni bil vsak srčni utrip nov razlog za paniko. Nekoč je srce pač bilo srce, nekaj, za kar se nisem niti zavedala, da imam.

Mogoče bi lahko vstala. Lahko bi se preprosto dvignila in odšla skozi vrata. Lahko bi stekla po stopnicah na cesto. Tam bi tekla še naprej. Ne bi se zmenila za bolečine v hrbtu in trebuhu. Ne bi se zmenila za srce, ki bi utripalo, kot da še nikoli ni slišalo za ritem. Lahko bi tekla in tekla, dokler se ne bi zgrudila in obležala za vedno. Ali pa bi tekla še naprej. Mogoče se ne bi se zgodilo nič. Mogoče, samo mogoče, pa bi prispela nazaj v preteklost. Spet v čas, ko sem še bila cela. V čas, ko sem še bila človek.

Vendar si ne upam poizkusiti. Ne upam, ker sem ujetnica svojih lastnih možganov, ki ne vedo, kaj hočejo. Ujetnica svojega razmišljanja, ki ne ve, kam naj se obrne. Izgubljena v prostoru in času.

in kaj se je zgodilo?

Pikica, lepo opisani občutki. Morda bi bilo dobro, da jih daš prebrati tistim, ki te ne razumejo. Tudi psihiatru, psihoterapevtu...Tisti, ki tega ni izkusil težko razume. Nam, ki to doživljamo, smo doživljali, pa je včasih težko ubesediti te občutke.


Arwen, saj veš....včasih ni potrebno da se kaj zgodi, da se tako počutiš....žal... :'(

Pikica, zaupaj nam kaj več. Če se je kaj zgodilo. Olajšaj si dušo, lažje ti bo.

pikica 123, taka si kot jaz, vsaj bilo je  :sesmejem:
ni druge kot pa da si rečeš: eh, nič ni in greš kar pogumno kljub strahu...

in boš videla, nič se ne bo zgodilo :)

težko je verjeti da je vse kriva psiha za takšno počutje, tako pač je.
če si preživela teden dni, pol boš tudi seveda še naslednjih tednih, letih,... :oki:

pikiiiiiiiiiicaaaaaaaaaaaaa, dihaj in misli pozitivno, to sta dva pomembna zdravila za lep lajf :pomezik:

Arwen... mislim da se ni zgodilo nič konkretnega, se je počasi nabiralo se mi zdi..., dokler se mi pred dvema mesecema ni začelo vse skupaj (anksioznost). sej trenutno se večino časa počutim kar vredu, ampak nekako zgubljeno. Sem trenutno brez službe in sploh ne vem, kaj bi rada počela v življenju, ne samo glede dela, temveč glede vsega.
Imam pa tudi zdaj pogosteje te ekstrasistole in vsake toliko časa me to grozno razjezi!!! jezna sem, ker se spomnim, da sem včasih počela vse, kar sem si zmislila in zraven sploh nisem pomislila, da bi lahko kaj narobe. Zdaj se pa preden grem kar koli počet najprej pomislim, joj, kaj pa če se mi bo kaj zgodilo in tako naprej... saj veste kako to gre :)

buljo13... sej poskušam delati vse kljub strahu, samo jezna sem, ker morem toliko napora vlagati v nekaj, kar se mi je včasih zdelo samoumevno  :'(

Aja... pozabila sem še napisati, da me grozno muči to, da pomislim, da zaradi teh ekstrasistol ne bom več mogla česa delati. Pojavijo se mi običajno po naporu ali pri počepanju ali kaj takšnega ... in potem razmišljam, na primer to, da grem na morje in grem plavat in kaj če se mi takrat tudi pojavijo... a to pomeni, da ne bom nikoli več mogla plavat? da se nikoli več ne bom mogla potapljat? česa vse še ne bom mogla več početi?

 :) to pomeni samo to, da se je pametno spopast z ankso in jo ugnat v kozji rog  :pomezik: ter se naučit živet s tem http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php?topic=1720.0