FORUM Nebojse.si

pozdravljeni,

sem nova na forumu.. imam par vprašanj, pa bi prosila da mi napišete svoja mnenja in izkušnje.

vse skupaj traja približno že mesec dni, čeprav se mi zdi da je najhujše že mimo. najprej naj povem da sem študentka, z super starši, fantom in veliko prijateljev.

življenje se mi je pa čisto spremenilo v zadnjem mesecu dni.. začelo se je kar samo od sebe in sicer tako da sem se zbudila zgodaj zjutraj z nenormalnim občutkom krivde, obupa, prezira do same sebe.. začela sem razmišljati o tem kako mi je žal za vse kar sam storila v preteklosti.. tako bi rada vse spremenila.

najprej sem bila čisto obupana ker fantu nisam povedala vsega iz svoje preteklosti in sem mu povedala nato vse, ker sem mislila da mi bo to prineslo olajšanje. pa mi ni! nato sem se začela mučiti z vprašanjem kaj vse sem se zlagala in komu.. ko se spomnim da sem se nekomu kar koli zlagala (pa gre za male bele laži) me objame nenormalen občutek krivde, strah, panika... kot da bi me peklo, kot živi ogenj znotraj mene..

in tako so pretekla 2,3 tedna. vsak dan sem upala da bo boljše, pa izboljšanja ni..odločila sem se da poiščem pomoč, saj nisem mogla več niti jesti, spati, nič mi ni zanimljivo, ne morem biti vesela.. sem tudi nenormalno utrujena in prav tako nimam koncentracije.. vsak dan mi je isti, sploh ih ne razlikujem. vse kar me je nekdaj veselilo me zdaj ne več.. Psihiater mi je rekel da gre za blažjo obliko depresije dobila sem pa zdravilo Cipralex. pijem ga že teden dni.

stvar je v tem ker zadnjih par dni se nekako že počutim boljše, če se res potrudim ne razmišljam o svojih napakah, prek dneva gre še nekako, vendar zjutraj in še posebaj zvečer me zopet prime.. zdej pa me zanima, a je to res depresija? a je možno da je minila sama od sebe? ampak če je minila, zakaj imam težave z spanjem, koncentracijo, in tem groznim občutkom še?

se opravičujem ker sem se razpisala.. upam da mi boste lahko pomagali

lep pozdrav

Smotkica živjo  :rozicodam:
No, glede na napisano, bi rekla, da se srečuješ z depresijo, ki pa ponavadi pride v paru s tesnobo oz. anksioznostjo  :kiselnasmeh: pa tudi ne mine kar tako sama od sebe.
Značilnost obeh je nerealno zaznavanje sebe, svojih občutkov, izguba veselja, izguba koncentracije, obtoževanje samega sebe za svoje stanje, bolečine po telesu, ki niso fizičnega izvora ipd.....


Pišeš, da jemlješ Cipralex en teden in se že počutiš malenkost boljše. Vsekakor boš morala na popoln učinek zdravila počakati še kakšen teden, pa ne mislit, da bodo potem odpravljene vse tvoje težave.  :ne: Ugotoviti  boš morala vzroke, ki so te pripeljali v to stanje, ozavestiti kaj je "tisto" kar te teži v življenju.
Morda je bilo kaj v tvoji preteklosti takega, kar si potlačila vase in sedaj "seka" na plano? Morda bi morala pobrskati v tej smeri.
Pa tudi tvoji občutki krivde so nerealni...vsak izmed nas se kdaj zlaže...nedolžne laži, ki niso škodljive, so včasih pač potrebne. Zaradi tega te naj ne gloda občutek krivde...povej si, da smo vsi krvavi pod kožo, popolnih ljudi pač ni.

Probaj preusmerit svoje misli v kakšno aktivnost, da se zamotiš in ne razmišljaš preveč o sebi....

Živjo,

Verjetno je depresija ja, ko bo cipralex prijel čez kake dva tedna, boš boljše, tudi koncentracija in spanje bi se morala popraviti.

Drugače pa za depresijo niso vedno značilne negativne misli, občutke krivde, žalost...sploh ne. Lahko se kaže v izgubi čustev, ne moreš občutit veselja, ljubezni, itd. Zato pa pravijo, da je depresija čustveno mrtvilo.

Tudi težave s spanjem in koncentracijo sta dokaj klasična simptoma. Npr. jaz sem zaspal sicer lahko, a sem se začel zelo zgodaj zbujati, povsem neprespan in utrujen, kot da nisem spal, medtem ko je bilo pred depresijo ravno obratno, spal sem lahko zeloo dolgo. Podobno s koncentracijo, pred depresijo so mi možgani delali kot urca, potem pa kot da sem postal čisto retardiran...s tako glavo še osnovne šole ne bi naredil.

Tako da počakaj še malce da prime zdravilo, potem boš bolje vedela ali pomaga ali je morda treba povečati dozo (to bo psihiatrovo delo). Verjetno ti bodo svetovali tudi psihoterapijo, da predelaš vzroke, ki so te pripeljali do tega stanja. In pa potrpljenje, počasi bo šlo na gor, do takrat se pa kot ti je svetovala slavka, probaj zamotiti s kakšno aktivnostjo in ne preveč razmišljat o temu.

Drži se, lp.

pozdravljena,

hvala za odgovore, sem prav vesela da sem našla še ne koga da me razume... ponavadi mi moji domači rečejo ¨sej bo¨ pa sploh ne razumejo, ne dojamejo da ne bo to kar tako minilo, da to ni gripa da kar neha samo od sebe..

moram pa povedati, da nekako uspevam da se ne žrem toliko, da razmišljam o čem drugem, kar mi zadnje 2,3 dni kar uspeva. imam pa še vedno slabe trenutke, to pa večinoma zvečer in zjutraj. kljub trudu in mahjnemu napredku pa še vedno  zadovoljna, nisem srečna. ne morem se spomniti lepih trenutkov, v ničemer ne uživam, ne veselim se prihodnosti, saj zame kot da ne obstaja..še vedno me pa spremlja občutek da sem sama kriva za vse, da je to kot nekakšna kazen za to ker nisem dovolj dobra oseba, ker če bi bila dobra oseba bi se bolje počutila.. :( pa vse mam v življenju, kar je potrebno za srečo, pa kar ne morem biti srečna, kot da mi nekaj nebi dovolilo da sem srečna. še ko za trenutke pozabim, mi se kot nek majhen glasek v glavi oglasi da nimam pravice bit srečna..

pa tako utrujeno se počutim, kod da bi imela vročino non stop.. spim bolj slabo, skoraj vsake pol ure in zelo težko zaspim nazaj. jem pa tudi normalno, mislim da je to stranski učinek tablet, saj od kadar jih pijem sem prav lačna, kar prej nisem bila.

mislim da je najhujše že mimo, vsaj zdi se mi.. želim si pa da bi se en dan zbudila srečna, aktivna, vesela tako kot prej...pa da bi se smejala, tako kot včasih ... še zmeraj upam...

Smotkica,

tudi jaz te popolnoma razumem, sicer pa se zavedaj, da sa to smotano stanje NISI KRIVA TI  :nehvala:, ampak je težave/bolezen kot taka..treba vztrajati in veliko delati na sebi kot različne oblike samopomoči! :rozicodam:

Moj nasvet: ko si sama s seboj, umirjena, si globoko prisluhni in boš sama ugotovila, kaj potrebuješ, kaj moraš dopolniti, spremeniti, odstraniti...tudi psihoterapija pomaga!

Drugače, meni lahko tudi zasebno pišeš, ker rada pomagam in iščem zase pomoč..veliko pa mi je, da imam Boga v in nad sabo... :wav:

Poročaj kaj....

                                           Dušica

 Točno :oki: ..in dajemo vse od sebe

a to zato, ker jih ni bilo? al je to mišljeno trenutno dogajanje?

ne vem kako da vam opišem.. bili so lepi trenutki, jaz se jih spomnim, samo ne čutm nič ko se jih spomnim, vseeno mi je za to vse, enostavno me ne gane več. včasih sem bila srečna ko sem se spomnila kakega lepega dogodka, sedaj pa ne čutim več nič..

sicer pa je stanje se že izboljšalo... čeprav sem nenehno utrujena, sedaj spim preveč! :) nikoli mi ni dovolj spanca. so dnevi ko se počutim že skoraj tako kot včasih, potem pa so spet dnevi ko sem čisto v krizi.. ne razumem se, ne vem zakaj se tako počutim..

sicer pa hodim kao na neko terapijo, ki po mojem skromnem mnenju ne bo kaj preveč uspešna. tipo nas 15 sedimo v krogu in se pogovarjamo, poskušamo komu svetovat, ali pa oni meni in naš psihijater vsake toliko kaj pripomne. kar meni se zdi rahlo malo neumno.. kdo pa bo govoril o svojih težavah pred 15 neznanih ljudi? skupina je zelo vredu, super so. sam še vedno se mi ne zdi smiselno, ker vsi imajo v skupini drugačen težave in nihče ampak res nihče ne bo spregovoril o svojih najglobljih strahovih, željah itd..

ne vem no.. meni pa je itak zadnje čase vse brez smisla in v vse dvomim.. če obstaja kakšna možnost da bo šlo kaj narobe, sem prepričana da bo šlo  :)

Smotkica oziroma NESMOTKANA,  :rozicodam:

najprej vedi, da bo to smotano stanje mimo, ko boš ti hotela nekaj več zase in se boš prepričala na "mehek" način, da se da vse u rediti, ker se da... :oki: Preberi si mojo zgodbo, pa ti bo jasno!

Torej: prestala sem isto kot ti, kar se tiče "izpovedovanja" svojih težav v skupini in tudi sama sem imela občutek in ga še imam, da mi to ne ustreza, zato sem se lotila izključno INDIVIDUALNE TERAPIJE.. :oki:, torej napoti se na takšno obliko psihoterapije ali pa se zmeni za PSIHOLOGA, ok? Zagotovo se boš počutila  ;D, ker boš tisto eno samo osebo čutila zase..to so le intimne/zasebne stvari...normalno ali glej, da te le-ta spremlja in ne glede na uro in denar! :nehvala:

Kar se tiče spanja: hmmm, jaz že 7 ur, ponosno vztrajam, da imam fenomenalen bioritem in urnik spanja: od 22h do 7h...pa tudi wkndi, niso kakšne izjeme... :pomezik:, tako da...je spanje pol zdravja! Če pa bi rada bila čez dan kaj več aktivna/budna, poskusz z črnim čajem, zelenim čajem in gibanjem na svežem zraku...hitra hoja!  :sesmejem:

Predvsem pa...se ljubi!!!  :-*


                                                     Dušica

Smotkica, vse kar si napisala je depresija. tudi to, da ne razumeš zakaj si enkrat ok, čez nekaj časa pa spet na tleh. vsemu temu je vzrok depresija.
tisti slabi občutki zjutraj in zvečer pa ponavadi pridejo, ko smo sami s sabo in imamo čas razmišljat o vseh slabih stvareh. najbrž imaš tudi občutek krivde za vse stvari, še za tiste, ki se tebe ne tičejo.

vse to bo minilo, če boš redno jemala AD in če boš poiskala kakega psihiatra ali psihoterapevta, da bosta delala individualno na tebi.
vem, kako je na skupinah pri psihiatru. sama sem hodila k psihiatru, psihoterapevtu in še na skupino. vse to enkrat na teden.
ponavadi je treba najprej dobiti zaupanje v ljudi, ki so v skupini, da lahko kaj poveš. je pa tudi dobro to, ker dobiš več podpore naenkrat od več ljudi. tako čutiš, da nisi sam v tem.

drži se in piši še kaj.

Povečana zaspanost je lahko tudi stranski učinek ad-jev, ki pa bo sčasoma izzvenel. Kar se pa tiče čustev in lepih spominov, ja...depresija je čustvena bolezen... jaz tut čakam, kdaj bom spet človek in ne robot..

Za Smotkico in vse nas, pa dodajam link, ki sem ga danes zasledila..zanimivo!  :wav:

http://www.pozitivke.net/article.php/Robert-Haig-Coxon-Sanje-Bozanskost


                                     Dušica

ma zakon ste res  :oki:

še nekaj bi vas vprašala.. ima kdo težave mogoče z tem recimo da se ne mara dotikat, poljubljat, objemat? ker jaz recimo tega res nemaram.. samo to velja samo tko za ljudi ki jih res ne poznam dobro.. recimo kakše kolegice ki imajo foro da vsakič ti dajo lupčka ko te srečajo.. mene to tako moti.. ali pa da se me dodikajo, dolgo držijo za roko ko te pozdravijo.. na primer sorodniki, ki jih nisem dolgo videla me poljubio v obraz ( kot pozdrav pri nas) jst pa kr otrpnem.. ne maram tega..ali pa recimo na vlaku ne maram če se kdo usede čisto preveč blizu mene.. mam občutek kot da vdira v moj prostor.. se komu še to dogaja? zakaj je tako?

čudno mi je to ker se res rada crkljam in to od zmeraj, sam pač z ljudmi ki meni odgovarjajo..

ja sem zdaj že kar prepričana da je depresija ja.. dns sm pa kr dobre volje, sm se odločla da bom  :)
nekje sem danes zasledila al bom dovolila da um upravlja z mano, ali pa bom jst z njim.. in sem se odločila da bom jst z njim.. ne bo me več hecal prav nič.. trudila se bom

aja pa vpisala se bom na kakšne plesne vaje, in nadaljevala z učenjem italjanščine ki jo obožujem..

sam menjam jst to razpoloženje bolj kot vreme hehe

vsak se sam zase odloči, kako velik je njegov osebni prostor - meni je to samo po sebi umevno, ni treba imet slabe vesti zato

Smotkica, to da ne maraš, da ti vdirajo v tvoj prostor ljudje, ki so samo znanci, je znano tudi meni. nisi edina, ki ne prenese, če se je dotikajo ali so preblizu. mislim, da je to v človekovi naravi, da tak pač je. nismo vsi odprti za vse. nič ni s tem narobe, če imaš meje. tvoj obrambni mehanizem te tako brani pred stvarmi, ki se jih mogoče bojiš ali jih ne maraš. jaz imam popolnoma iste občutke, pa zdaj se niti ne obremenjujem več s tem.
naj te ne skrbi, zakaj imaš meje, ti samo uživaj v življenju in ne pusti, da ti kdo vdira v prostor.