FORUM Nebojse.si

Mene pa zanima, kako tisti ki imajo socialno anksioznost oz. so sramežljivi... Kako oni dobijo fanta/punco? Kolikor sem zasledila na tem forumu jih ima veliko ljudi partnerja. Kako, če ne znaš normalno komunicirati.. No vsaj jaz sem taka, da enostavno ko se je treba pogovarjati s kom (razen v družini) , še posebej s fanti ( npr, sošolci) se počutim, kot da sem v prvem razredu, kjer se učiš abecedo...mislm, groza.in kako naj bom taka sploh komu zanimiva?Zakaj bi nek fant ravno mene npr. povabil ven, tudi če sva imela nek dialog? Če kdo ve, se lahko mirno oglasi ;) .. Koliko vprašanj se meni poraja po tej nori glavi, jao :)

izbiraš koga češ met za partnerja, sedaj ko smo/sem samski:

- socialno fobijo

ali

- tipa

Pa ker SF že poznam in mi ne nudi zadovoljstva, jo zamenjam za kaj boljšega, sočnega, predvsem pa zgovornejšega!  :sesmejem:

No resno!

Težko! Če imaš SF, potem je skoraj(!) nemogoče, da bi koga "normalnega" dobil, ker imaš že sam s sabo preveč dela, kaj šele z novo vezo, novim partnerjem, novimi pritiski, ipd. Četudi se spraviš na zmenek z nekom, ki ima tudi SF, zna biti tišina, muka, strah,............., mogoče clo rata, vendar dvomim, ker je ankse preveč, da bi se še z drugim ukvarjal (a mu je to všeč, a ima to rad, zraven pa 100 vprašanj o sebi, a sem prav naredila, a sem ql, pa četuje je vse DA, čutiš ti NE.... torej, kk naj taka veza funkc., ko še sam s sabo ne (z)moreš).

Niti ne vem, zakaj bi sedaj ob SF sploh potrebovala še dodatnih stresorjev!!??

Prvo sebe na prvo mesto, se sestaviti, si zaupati in se spoštovati, šele potem greš lahko na lov, ko si sposoben, ko si (dokaj) miren, ko veš kaj hočeš in predvsem ko se sam ceniš, te bodo tudi drugi.

Mislim, da sprašuješ to zato, da bi se na takšen način "rešila" SF, češ, ko bom pa nekoga imela, se bom pa bolj cenila, ali pa bo življenje lepše, bo imelo smisel.... sploh ne! še bolj rata zapleteno, mučno, s porazi, in še daljšo potjo do lastne sreče!

Kot bi želela kočijo vleči brez konjev, a s partnerjem! Ne gre, prvo je treba konje usposobit (tvojo samozavest), da lahko skupaj furate kočijo življenja!

Lp-Sofie

Paty...jaz mam isti problem. Vedno se sekiram glede tega. Jaz ko imam po nevemkakšem naključju dialog s kakšno punco, ki mi je všeč, je huje kot, da bi se učil abecedo. Malo že na kitajščino vleče.  :kiselnasmeh: Ojoj, saj ne vem kako bo. Bom celo življenje sam al kaj?  :'(

mah dej roky, veš kaj je cel lajf ???!!! Eeeeeejjjjjjjj!!!!!!!!

Ne mislit tako, ampak raje si ponavljaj lepe misli v smislu:
- prava me čaka :plesalec:
- zmorem premagati strah  :huhu: :boks:  

evo pa še ena slika za vzspodbudo!!!

Lp-sofie  :rozicodam:

o pogumu in vse se da, če se hoče





[priponko je admin izbrisal]

[priponko je admin izbrisal]

Sofie ti si faca!  :sesmejem: Bom pa kupo Ančko, da bo poleg mene spala  :sesmejem:

sj sm lohk kr jst tvoja ančka k itak bom sfriznla - bom čist pr dmah zihr, pa še oživljal boš lohk :smesno:

Hahah...boma pa Ančka in Anček...oba mirna.  ??? Mah to mi gre na živce, da mi vedno zmanjka besed in sposobnosti komunikacije, takrat ko bi jo najbolj rabil...  :jezko:

še ena mutava tle. in še vsak psih mi je rekel ali rekla da kako sem zgovorna in oh in sploh in da sem zagotovo prijeten in zanimiv sogovornik, jaz jim vztrajno razlagam da je to zunaj v dejanski situaciji popolnoma drugače in da je beeeedno

pa taka sem bila pred vsemi motnjami in boleznimi in taka sem tudi danes, nič se ni spremenilo. čas gre mimo in me moti če mi nekdo reče da je še celo življenje pred mano. to nikakor ne drži. nikol ne veš kaj se ti lahko jutri zgodi, te podre bus, zboliš in krepaš.. pa tudi 18 ne bom mela nikoli več, 24 ne bom mela nikol več.. kmalu bo 30.

vedno tiho, vedno v strahu da boš bleknil kaj neumnega in tudi ko spregovoriš, je tisto kar si rekel vse prej kot tisto kar si zares hotel reči.. in vsakič isto, znova.. čeprav si bil stokrat v tej situaciji je vsakič prvič in nikakor ne moreš iz svoje kože. pol te gledajo ko tele, si mislijo da si čuden, uzvišen, smotan, nezanimiv, pač mutav. sucks

mene včas reši poklicna deformacija  :pomezik:

in sem potem nekak zgovorna, potem pa zlaufa....  :oki:

Tudi jaz imam velike težave s tem. V srednji šoli sem komaj kaj govoril s sošolkami, kaj šele, da bi se razvilo kaj več. Vedno sem mislil, da bo prišel čas, ko se bo to spremenilo.
Ko sem se zaljubil v punco, ni bilo šans, da bi ji to povedal. Počutil sem se nemočnega in se še bolj živo zavedal svoje bede. Vendar kljub temu nisem zbral poguma, da bi naredil kaj glede tega.
Zavil sem se v udobno vato brebrižnosti in odlašal, odlašal ...
Ko berem ljudi, ki so poročeni in imajo sf, mi ni jasno kako so sfolgal. Jaz dojemam sf totalno, kot jo imam sam.
Zanima me, če je v Lj in okolici kakšen psiholog oz psihiater, ki ima uspehe na tem področju?
Velik sreče v lajfu vsem beročim  :A)

Sofie, lepo si to napisala....

Joj, jaz vam vsem želim, da se tega tesnobnega občutka čim prej znebite.... se mi zdi, da ima tudi moja sestra to zadevo  :zalostno:

Jaz bi samo pozdravil vse prisotne in dodal da imam podobne probleme  >:(

Ampak načeloma verjamem, da bom slejkoprej to težavo premagal. Začel sem se malo bolj aktivno spopadati s tesnobo in moram reči, da se počutim boljše, čeprav nekih konkretnih rezultatov še ni :) Trenutno se zelo trudim čim več govoriti predvsem z neznanci - prodajalkami, šoferji, hišniki... in je prav fajn - ko se kaka prodajalka nasmehne ker ji zaželiš lep dan! Srečno vsem!

Sofie, sej ce bolj razmislm mas celo prou..zakaj bi js neki iskala, cesar se sama nimam..prvo moram res sebe u red spravt, pol pa iskat enga sogovornika in vse kar vkljucuje partnerski odnos.. tnx ;)

Zadnje dni resno razmisljam, da bi sla u svetovalni center k majo tut podrocje za sf.. na Gotski ulici 18 (pomoje d bi mogl met brezplačno)..sam mam kr ene zadrzke..prvo ker bi mi blo bolj prirocno, ce bi mela kje blizje domu, da grem loh pes, po drugi strani mi je pa kr mau bed..pa vem da mi bo to sam pomagal..ne vem..al se pa bojim da me ne bojo razumel.. In eto kaksna sm js budala..da ce mi bojo dal na izbiro zenskega al moskega psihologa, bom rajsi zensko, ker mi je bed se pogovarjat z moskimi..ne vem kaj mi je...zalostno, res..
A ma se kaksna punca tuki probleme s tem, da ne mara moske blizine, oz. ce se ji ta malo prevec pribliza...?

Pa se nekaj -  a je kdo kej gledu, ali slisu o filmih, dokumentarcih, povezanih z SF?
Js sm jih par najdla na netu, sam ne vem ce so kej dobri -
Krvna brata (Petter Naess),
Amelie (Jean-Pierre Jeunet),
Bubble(Steven Soderbergh),
Adaptation(Spike Jonze),
Matchstick men (Ridley Scott).

Samo pojdi tja, prej se pa naroči (01/583-75-00), pa zdravstveno kartico vzemi sabo.

Ne razmišljat, kaj in kako bo in kdo bo budala in koga boš dobila in ... ni produktivno, samo nerealni strahovi iz tvoje glave bodo postali močnejši. Ajde, če je problem že iti iz hiše, si naredi "potovalni načrt". Nikakor pa se ne obremenjuj tem, kaj boš tam počela.

Osebno se uvrščam med tiste s SF, v bolj kot ne v blagi, včasih malo močnejši obliki.. Sama sem bila vedno sramežljiva in imela probleme navezovanja stikov. Meni je pomagalo več reči. Najprej ta, da sem imela neko ožjo skupinico prijateljev v kateri sem se počutila zelo domače. Ponavadi, sem ob navezovanju stikov potrebovala kakšnega člana iz te skupine. Potem sploh ni bil problem. Potem pa sem se postopoma toliko navadila na simpatijo, da mi ni bilo več tako nerodno. Poleg tega sem včasih izbirala osebe, ki so kazale tudi same nek vzorec SF.. Če tole zdaj vse preberem se mi zdi prav smešno  :sesmejem: ampak tako je pač bilo in za kaj več nisem bila dovolj močna. 

Potem pa je prišlo obdobje ko sem hotela nekaj več, sita sem bila nenehne živčnosti zaradi te motnje, nenehnega začaranega kroga in druženja samo z ljudmi, ki jih je enako strah ali pa celo bolj. Želela sem nekaj več, malo riskantnosti. Čeprav me je ravno tega bilo strah, je zmagala radovednost in želja po novih izkušnjah.

Potem sem spoznala svojega bodočega fanta, s katerim sva skupaj cca. 5 let. Čeprav tudi sam pokaže tu in tam majčken delček svoje sramežljive strani, pa sem in še vedno občudujem njegovo odločnost in voljo do življenja   :-*. To me je spravilo, do tega da sem ovrgla še več svojih strahov. Seveda ne popolnoma, ampak po večini.
Moram omeniti še to, da fantu zelo dolgo nisem povedala za SF. Verjetno deloma tudi zato, ker sama nisem vedela kaj je. Ko sem to ugotovila in ker sem vedela, da mi dovolj zaupa sem se mu razodela. Z jokom v očeh, saj sem pričakovala kvečjemu, da bo ostal hladen, v najslabšem primeru, da ne bo razumel. K sreči se je fant odzval zelo suvereno in mi v tistem trenutku vlil moč-kar mi še zdaj. In ravno to očitno potrebujem. Nekoga ki me vzpodbuja ko jaz rečem "ne nemorem", mi on vedno odvrne "seveda lahko, čist u izi je".

No hotela sem samo povedati, da je tudi s SF možno najti partnerja brez te motnje, oz. da je sploh možno najti partnerja.   :oki:

Čeprav nekaj pa je res..odkar postajam še bolj samozavestna, je tudi najina zveza postala še bolj harmonična.. Pred tem mi je stal seveda ob strani in me ni silil v družbo, če mi to ni ustrezalo, kar zelo cenim  :)

Nekateri pravijo "vse ob svojem" času, drugi "prišlo bo, ko boš najmanj pričakoval-a".

Fino, si rečeš. Potem pa z neverjetno brzino mine desetletje ali več. V tem času se vzorci obnašanja niso kaj prida spremenili (še vedno brez j**c pristopiti do osebe nasprotnega spola, torej so bila tudi pričakovanja temu primerna). Tudi "čas" je "že", kmalu se bo vstopilo v 4. desetletje življenja. Pa nič...  ;D

Ideja o kočiji in konjih je zelo na mestu.  :clap: Edino ne vem, zakaj vedno ob kočiji pomislim na francosko revolucijo in Ludvika in Marijo Antoinetto,  ko so ju peljali na giljotino.  :P

se opravičujem avtorju teme, ampak moram vprašati administratorja, zakaj je zbrisal priponki??  :-\

iz teme tu, pri tem odgovoru:
« Odgovori #3 dne:: ponedeljek, 14. februar 2011 ura: 21:52 »

Bilko,

za pravega ali skoraj pravega, velja prvi stavek!... :sesmejem:

                                   Dušica

 :clap: :pomezik:

Paty ne tako razmišljat. Ne smeš met zadržkov pred moškimi. Vem da je težko, najprej potrebuješ prijatelje moške, tako da si z njimi v družbi sproščena, brez kakšnih iskric, zaljubljenosti tako, da se navadiš moške družbe, mislim da ti bo potem dosti bolj lažje.

lp s.

Tudi meni.

Danes sem malo razmišljal o internetnih klepetalnicah (ter straneh, ki se v očeh mnogih vidijo kot edina "rešitev" za nas  ;D)- Pa sem šel malo brskat in spet razmišljal. Na klepetalnicah je isto, itak nimam kaj pametnega za povedati, edina razlika z živim pogovorom je to, da ostali ne opazijo nekega  tresočega, zardelega človeka... Nato gledam malo "spoznavne" strani... Če nimaš slike, si praktično out. Če dam sliko, se bojim, da me kdo spozna (nora ideja, seveda to velja tudi za osebo na drugi strani!) in tako praktično ni možnosti spoznavanja z morebitno sorodno dušo iz okolice. Sramežljivo poiščem eno osebo iz drugega konca (s sliko!) in ji dam en smile: ponosen na največji in najbolj razburljiv dosežek pri flirtanju v svojm življenju. Seveda ob tem zamolčim, da sem se takoj, ko sem to storil, odlogiral... in šel igrati računalniške igrice. :sesmejem:

Se še kdo najde tu, kakšne so vaše izkušnje v podobnem smislu?

Oh men se doskrat v misli prikrade vprašanje ''kdo splo hoče bit s tako punco kot sm jst, k mam več problemou sama s sabo'' panični napadi pa depresija pa še nikamor neupam it, kak fant bi pa tako punco meu  :kiselnasmeh:

Ma js se tok branm zveze,pa mi je en fant ful ušeč pa js njemu pa on use sprejme pač da nism 'normalna' pa da mi ni za žure da mam rai samoto pa to, ampak vseen nemorm in nemorm se prepustit pa da vidm kak bi pelal.Recimo dons ful mislm kak bi blo use fino pa fain pa brez problemou da pač fant use zastopi pa to, ampak pol pa da bi mogoče razumu to na zalčetku pol bi mu pa šla js in moje težave pošteno na živce pa da js nebi v nobeni zvezi zdržala pa tko.Dejte prosm mi svetvat kaj naj nardim glede tega ali naj poskusim z njim ali ne, namreč stara sem 17 let  in seveda na prvem mestu mi je šola ki jo bom šla letos delat ker jo pred tremi leti nism mogla zarat paničnih napadou pa še strah mam pred ljudmi :(



Pozdravček  :pomezik:

limonca, mislim, da je tukaj srž tvojega problema glede dojemanja vez in težav; ker sama ne bi zdržala v taki vezi, če bi bil fant s tvojimi težavami (vsj tko sem razumela stavek), podzavestno ne sprejemaš iste situacije samo da imaš ti te težave in namesto da bi se prepustila vezi, če fant to tolerira, otežuješ vsem trem situacijo:

- sebi, ker bi rada bila z njim
- njemu, ker bi bil rad s tabo
- vezi, ker bi rada bila z vama  :pomezik:

Včasih mam res take misli  :sesmejem: ker mi je že reku velikat da njega ne moti moje zdravstveno stanje (on ga ima tudi samo ne takega kot jst) pa pomaga mi vedno ob kriznih časih ampak jaz še sama sebe nemorm prenašat kaj šele da me bo on, in ja vedno je v tej smeri ''jaz nemorm kako bo on''   ''jaz neznam si pomagat kako bo on'' vedno je tu kako bo on.Sem se odločila da poskusim konc koncev ve za moje probleme in bomo vidli upam na najboljše  :wav:

Limonca veliko je že,če imaš ob sebi nekoga,ki te razume :rozicodam:

Suzy to vsekakor drži ampak je bla fora v tem da je bil en dan ful neki živčn pa to pa sem mu rekla naj vzame kak persen da ga malo pomiri (js ga vzamem kadar rabim da me nekaj umiri) pa mi je reku ''nerabm pomirjeval sej nism psiho'',in me je kr malo zabolelo oz. kaj malo kr velik ker sem se tko počutla kot da jaz in ljudje ki potrebujemo včasih nekaj da nas pomiri da smo psihoti in seveda sem se morala  :jok: :jok: ker take besede niti najmanj nism pričakovala.

Limonca tud jaz upam na najboljše,kot si v prejšnem postu napisala :rozicodam:

Najprej en lep pozdrav vsem.

Upam da Paty ne zameri, če si sposodim njeno temo, ampak moj problem je podoben, zato raje nisem odpiral nove teme.
Še pred nekaj leti sem se sprijaznil s tem, da bom ostal celo življenje sam in se glede tega nisem (pretirano) obremenjeval. Nato pa sem si naložil tretji križ in stvari so se čez noč spremenile. Kar naenkrat sem cele noči z bolečino v prsih prebedel in premleval, zakaj ravno jaz. Mogoče imamo tudi moški biološko uro, ampak kar naenkrat bi rad bil oče (pustimo zaenkrat ob strani to, kako bi se obremenjeval ali bodo otroci podedovali moje gene in posledično imeli iste probleme), kar pa, baje, brez ženske ne gre.Tako sem se pred tedni prijavil na ona-on portal, po tihem v upanju, da ne bo nobenega odziva, s čimer bi si dokazal, da mi je usojeno, da sem sam. Na veliko presenečenje pa me je že drugi dan čakalo sporočilo v katerem mi je neka punca dala svoj msn in me povabila na klepet. Tu pa se stvari zapletejo. Težave s komunikacijo imam že od nekdaj; še posebej "neroden" pa sem z ženskami. Čeprav se mi zdi komunikacija preko msn-ja še najbolj varna in za začetek odlična vaja, se ne morem pripraviti do tega, da bi jo ogovoril. Na list sem si napisal teme o katerih bi lahko govorila in mogoče bi se pogovor že nekako razvil. V veliko utehe mi je tudi dejstvo, da lahko kadarkoli kliknem na tisti x v zgornjem desnem kotu.

Ampak največji problem mi dela začetek. Tukaj se obračam na tiste, ki imate že malo več izkušenj s komunikacijo, če mi lahko date kakšen nasvet, kako začeti. Preprosto ne vem kaj bi lahko prišlo za uvodnim "Zdravo" kar bi lahko pripeljalo na kakšno temo (hobiji, filmi, glasba...).

Za konec bi še rad pohvalil ta forum, ki je, kolikor sem ga pregledal, odlično mesto, kjer ljudje lahko spoznajo, da niso sami (ko bi le to vedel pred desetimi leti) in se stvari dajo vsaj omiliti.

lp

p.s.:res je neverjetno v koliko izjavah drugih forumašev najdem sebe (npr. bilko);)

pozdravljen, johan

napiši osnovne stvari za začetek, npr. kaj delaš, kakšni so tvoji hobiji, kaj te veseli, kaj sploh želiš od poznanstva, nekaj o svojem življenju na kratko, potem pa ti sprašuj njo, kar te zanima. Saj ni obvezno, da si dolg kot ponedeljek, lahko tudi na kratko. Pomembno je, da začetna komunikacija steče, potem pa že gre počasi....

Kar pogumno! Že to, da si napisal nekaj tu gor je  :oki:

Johan, moram reči, da se pisno zelo lepo izražaš. Prenesi svojo kreativnost tudi na klepet s tem dekletom.  :)

Hvala Betka.
Eden od problemov pri pogovoru v živo (kar na nek način msn je) je, da nimaš pol ure časa za par stavkov, kolikor sem potreboval, da sem napisal zgornji tekst ;D
Sicer je pa že danes tako prepozno in bom raje poskusil jutri....mogoče...:seznojim: