FORUM Nebojse.si

Živjo!

Sploh ne vem, kako začeti...Stara sem 21 let in občutek imam, da se moje življenje bliža koncu. Nimam nikogar, na koga bi se lahko obrnila, ki bi mi znal svetovati.

Vedno sem bila vesela, nasmejana in polna energije. Prihodnost sem si začrtala že v osnosvni šoli in vedela, kaj želim študirati, kaj želim biti. Uspešno sem končala gimnazijo in se vpisala na željeno fakulteto, ki slovi med težjimi, če ne celo za najtežjo. In tukaj so se začele moje težave....
Na faksu sem izvisela....Ponavljala sem prvi letnik in v letu ponavljanja nisem naredila nobenega izpita. Bilo me je tako sram, da sem začela lagati, v katerem letniku dejansko sem in kako mi gre. Starši so me pri tem spodbujali, saj jih je bilo zelo sram mojih neuspehov, predvsem zato, ker so vedno dali vse na mnenje drugih. Oddaljila sem se od prijateljic, čeprav sem spoznala nekaj zelo v redu punc in fantov. Glavni razlog za vse je bil v tem, da me je bilo tako sram mojih neuspehov, da sem se začela zapirati pred ljudmi. Nočem, da me kdo vidi in me sprašuje kaj glede faksa. Ne hodim na žure sošolcev iz gimnazije in ne hodim nikamor, kjer bi me videl kdo, ki me pozna.
Letos pavziram in nisem se lotila nobenega izpita, ker nimam poguma se soočiti z ljudmi iz faksa. Vem, da nima smisla, ampak poguma nimam. Zato sem si uredila status in se s težko muko lotila iskanja službe prek študentskega servisa. Službo sem si našla in je trenutno edina pozitivna stvar v mojem življenju. Delam stran od ljudi, ki jih poznam in nimam opravka s strankami. Idealno zame.

Čeprav sem zase vedno mislila, da se mi bo življenje odvilo tako, kot sem si zamislila in da se mi kaj podobnega kot je depresija in misli o samomoru ne morejo zgoditi, sem se pošteno uštela. Antidepresive jemljem približno 4 mesece in vmes sem se počutila boljše. Ampak nič več. Mislim, da je glavni razlog v tem, da gre čas dalje, dnevi, tedni in meseci minevajo, jaz pa še vedno nimam pojma, kaj naj storim s faksom, kaj naj študiram, kaj naj vpišem, kako naj to povem ljudem.

Edino oporo imam v fantu, s katerim sva skupaj 5 let in tudi živivva skupaj. On je tudi imel slabo izkušnjo na faksu, vendar se je prepisal in je srečen s svojo izbiro. Z veseljem hodi na faks. Čeprav imava zelo trdno zvezo in se odkrito in veliko pogovarjava, mu nekaterih stvari zadnje čase ne morem povedati. Imam veliko napadov panike, ki so včasih tako hudi, da mislim, da bom padla v nezavest. Imam tudi vse hujše misli o samomoru in delam načrte, kako bi to izvedla. Nimam družine, ki bi jo lahko prizadela, saj se starši ne pogovarjajo z mano, saj imajo dovolj moje depresije in pravijo, da si nočem pustit pomagat. Imam dve mlajši sestri, ki ju imam zelo rada in ju ne bi rada prizadela. Ampak je vse huje in huje...Ne vem, kaj storiti, kako se premakniti iz tega mojega zaprtega sveta, kako najti pogum in se soočiti s težavami.

Dovolj imam tega, da ne študiram, da nimam kolegic, da me starši ne marajo...Rada bi bila srečna, ampak nekako čutim, da to več ni mogoče...Vedno sanjarim, kako bi bilo, če bi zavrtela čas nazaj in kaj vse bi spremenila...

Ne morem več pisat, ker moram v službo...
Se popoldne javim...

in kateri študij si izbrala? in je ta izbira edina? nobene alternative?



in kaj je bil razlog? (pre)težka snov? al kaj drugega?


zelo zanimivo...


p.s.
in zakaj je treba karkoli komurkoli razlagat?

  :ne: :ne: :ne:

Živjo, Arwen!

Študij, ki sem si ga izbrala je bil zame vedno eden in edini. Nobene alternative. Nikoli nisem razmišljala o ničemer drugem, kar me zdaj hudo tepe :(

Razlogov, da sem izvisela na faksu, je več. Snov je resnično težka, vendar sem naredila vsaj pogoje za ponavljanje, kar znaša polovico izpitov. In tu se je ustavilo. Mislim, da sem preveč pričakovala od sebe in kako zlahka mi bo šlo in se preveč ozirala na druge, češ, kaj bodo rekli, če mi ne uspe. To me je grozno motilo pri samem učenju. Poleg tega se je moja depresija že prvo leto študija močno razvijala, kar sprva nisem opazila in menim, da je bila ena od razlogov za moj padec. Ogromno sem se presekirala in nisem verjela vase, nisem verjela, da zmorem. To se mi je nekako vbilo v glavo in posledice so bile tu.  Pomanjkanje samozavesti je bilo predvsem izrazito na ustnih izpitih. Pred le-temi sem imela hude napade panike, ki so me popolnoma izčrpali. Takrat nisem vedela, za kaj gre in sem bila še toliko bolj prestrašena.

Moj fant je mnenja, da sem depresijo razvila predvsem zaradi mojih staršev, ki mi niso bili nikoli preveč v oporo. Vedno so veliko pričakovali od mene in se radi hvalili o mojih uspehih. Ko pa sem "zatajila", so kričali name, me zmerjali, primerjali z drugimi, kar je njihovo najljubše opravilo in me na koncu izolirali. Ko je osebna zdravica potrdila, da trpim za hudo obliko depresije, jih je malenkost zaskrbelo. Hoteli so, da jemljem antidepresive in ker se stanje ni izboljšalo oz. sem imela vmes "težke" dneve, so me hoteli napotiti k psihiatru. Ne vem, zakaj sem imela tak grozen odpor do tega in takrat tega enostavno nisem hotela oz. si nisem mogla predstavljati, da bi mi popoln neznanec povedal stvari, ki si jih tako lahko sama. Na koncu je pripeljalo tako daleč, da so me hoteli na vsak način odpeljati v psihiatrično kliniko, kar jim seveda ni uspelo, saj sem se hudo uprlo.

Mogoče si nočem priznati, da je z mano tako hudo, da rabim pomoč še v kaki drugi obliki kot samo antidepresivi. In vem, da če hočem, da se moje življenje izboljša, moram začeti bolj pozitivno gledati na stvari in začet nekaj dejansko tudi delat na tem, da se moja prihodnost izboljša...Ampak žal je to tako težko...Že sama misel na te korake me navdaja z obupom...Vse skupaj je še toliko hujše, ker sem bila včasih tako pozitivna oseba in našla rešitev za vsako stvar in drugim sem vedno znala svetovati...In kaj je zdaj nastalo iz tiste osebe? :(

Isobelle...pozdravljena med nami...tvoja zgodba je zelo težka, vem, da ti je hudo, morda ti bo zdaj lažje, ko si dala na papir.

Prebrala sem, da si si zastavila zelo velik cilj, ki ti ni uspel, samo poglej mlada
si še, vse je še pred tabo, tako, da vse lahko še uresničiš.
Tvoji starši so verjetno želeli, da ti postaneš nekaj s čimer se bodo kasneje hvalili, ja veliko je takih...namesto, da bi ti stali ob strani, so ti naredili veliko
škodo...si se kdaj vprašala, če te morda oni niso pahnili v depresijo, ker so od tebe zahtevali preveč... :zardevam:

Kot razumem, si zdaj na AD že 4 mesece...zdaj bi se že moral pokazati učinek...
nisi napisala kaj sploh jemlješ.
Predvidevam, da ne živiš več doma, da si skupaj s fantom, ki te podpira, vsaj nekaj... :oki:
Predlagala bi ti, da greš do psihiatra, sama se odloči, saj gre zate, za tvojo prihodnost, še bolj pa bi rabila pogovor pri terapevtu, tam se lahko ogromno
pogovoriš, se izpoveš in potem skupaj rešujeta probleme, ki so te pahnili v depro.
Ne sekiraj se, kaj bo kdo rekel, važna si ti in tvoj partner, da bosta lahko
lepo živela.
Svetujem ti, da njemu vse poveš, kajti, če te je do sedaj razumel, te bo še naprej.

Isobelle...potrudi se, naredi vsaj kakšen mali korak in videla boš, da tudi tebi
sije sonček, da si tudi ti vredna lepega in kvalitetnega življenja.

Preberi si podobne zgodbe na forumu in našla se boš v njih  in s tem dobila potrditev, da nisi edina, veliko nas je s takimi ali drugačnimi težavami.

Če imaš moč in voljo preberi knjigo VIDNA TEMA, kjer boš našla marsikaj, kar ti bo pomagalo, da prebrodiš to tvojo depresijo... :oki:

Zavedaj se DEPRESIJA JE OZDRAVLJIVA....

A pot iz nje je strma in dolga.
Še posebej to velja, če smo zamudili trenutke, ko se je začela!
 

Isobella :rozicodam:

Vsak začetni korak je najtežji,....vendar si ga že naredila s tem,da si odšla k zdravniku,se vključila v naš
forum in izlila svoje občutke,...
Mogoče bi bilo dobro,da misli na študij trenutno odrineš na stran in poskrbiš zase in svoje počutje.
Resnično mi je hudo,da ti starši ne stojijo ob strani in da te sploh ne razumejo,oz.nasprotno,celo pahnili so te v to brezno negativnih lastnih občutkov iz katere se je razvila depresija.
Mislim,da bi bilo dobro,da si najdeš kakšnega terapevta in nujno predelaš te občutke pomanjkanje
samozaveati,slabe samopodobe,....
Mlado dekle si še in vso življenje je še pred teboj,....in še vedno lahko postaneš tista pozitivna Isobelle
kot si bila,....le začeti bo nekje treba,...in z malce volje,opore dragega,TI BO USPELO!!!
Bodi le močna in pogumno naprej!!!
Vse dobro ti želim in en velik,topel objem :rozicodam:

bi se kar strinjala...


hja... mnogi smo si jo poiskali  :kiselnasmeh:

 :rozicodam:

Mogoče prav pride tole: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754 in to: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

jaz ne morem več...včeraj sem šla prej iz službe, saj nisem mogla zdržati in za danes sem se izgovorila, tako da imam danes fraj...sama sem in osamljena....že v službo mi je muka iti, saj imam občutek, da se sploh ne znam vklopiti v družbo. počutim se utesnjeno in sem konstantno slabe volje. v bistvu nimam volje do ničesar...včeraj sem imela dva napada panike in ne morem več...rada bi zaspala in se nikoli več ne zbudila. imela bi mir, konec bi bilo s sekiranjem...zopet načrtujem, kako bi to izvedla in pišem poslovilna pisma že nekaj časa...strah me je

stopi do osebnega zdravnika... kliči sos telefon... pojdi na urgentno ambulatno... karkoli, a vsekakor se mi zdi, da je strokovna pomoč na mestu  :rozicodam:

Isobelle, nikar ne obupaj.  :rozicodam:  Tudi meni razpoloženje že dalj časa niha, pa kljub temu najdem voljo do življenja.

nimam poguma za to...nimam volje. nekako ne vidim smisla v tem, saj imam občutek, da je zame vsega konec. časa se na žalost ne da zavrteti nazaj, da bi toliko stvari spremenila in bi bila moja pot čisto drugačna.

in česa te je najbolj strah? verjemi, vajeni so razno raznih zgodb... če je kaj v tolažbo - tudi jaz sem šla prvič k zdravniku z navidezno boleznijo... in potem se je tekom pogovora z njim enostavno plaz besed usul.... in mi ni žal za ta korak



verjamem. In vem, kako je to....  a s prvim storjenim korakom, da storiš nekaj zase, da začneš iti počasi spet navzgor... se počasi tudi volja vrača.


daleč od tega! življenje se šele začenja  :rozicodam: :oki:


tudi to mi je poznano... a žal časa ni možno zavrtet nazaj. Nekako je pač treba preteklost sprejet, jo po potrebi predelat, predvsem pa je fino, da se človek nauči se skoncentrirat na tukaj in sedaj... ter gledat naprej  :)

sploh ne vem, kako naj nadaljujem. nimam energije in nimam več solza...skušam razmišljati drugače, vendar ne gre. globoko v sebi vem, da je konec

"Life is never easy for those who dream."
Robert James Waller

Isobele  :rozicodam: preberi tole:

Ko želiš umreti, ko misliš, da ni vredno živeti, ker je življenje le bolečina, ki trga dušo in lomi srce,
takrat se spomni, da obstaja nekdo, ki te zna razumeti!

Ko želiš umreti, ko ti samota preseda, ko si vse bliže propadu,
takrat pomisli in se spomni, da te še nekdo vedno ljubi!

Ko želiš umreti, ko boš spoznala da je življenje pot, poraščena s trni
takrat se ne ustavi, ampak pojdi dalje, pusti da trnje peče in boli, ker le tako dosežeš želene cilje!

Ko želiš umreti, ko se naveličaš življenja in misliš, da ni več upanja in ne rešitve,
tokrat se obrni in se nasmej, ker sonce sije zate!!!

NI res. Pika!


sama boš težje; priporočam

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

je kje kdo, s katerim se lahko pogovoriš? lahko koga pokličeš? se lahko obrneš na osebnega zdravnika? ...

ne, nikogar nimam, s komer bi se lahko pogovorila. starši se ne pogovarjajo z mano, ker se jim ne da več ukvarjat z mojo depresijo, fant je v službi...prijateljice sem vse pahnila stran od sebe...

no, potem pa ostane forum  :rozicodam: piši, bomo brali, odgovorili  :rozicodam: , poslali virtualni objem   :rozicodam: :poljubnjej: :srce-utrip: :sunny: :rozicodam:

kaj pa osebni zdravnik? strokovna oseba?

+ seveda skupina za samopomoč - dobrodošla!


p.s.
osebna sporočila kaj pregledaš?

za zdravnika in podobno moram zapustiti stanovanje, tega me je pa groza. v službo me moj zapelje do vrat in pride iskat, pa nekako sem se navadila na tisto pot in da me tam nihče ne vidi. groza me je zapustiti stanovanje, kar težko začnem dihat. muka mi je iti že v bližnjo trgovino. grozno sem se spremenila, tako navzven, kot naznotraj. dobila sem mozolje, shujšala 12kg, postala negativna in brez volje do česarkoli. z muko se vstajam in hodim spat. vsako jutro se zbudim vsa prešvicana...in imam grozne težave s spanjem...dneve preživljam večinoma sama in jokam non stop...sploh ne morem drugače..brez joka... z nasmehom na obrazu...

Oj Isobelle!

Ne, ničesar ni konec! In čas vrteti nazaj bi bilo brezveze! Maturo imaš narejeno, imaš fanta, kot razumem si na svojem, samostojna, ne več (popolnoma?) odvisna od staršev. Stara si pa šele 21 let! Ja, vem, ni tolažba... Ampak, nisi pa v situaciji ko nimaš več možnosti!
Ja, depra... Tu ti bodo ostali znali bolje svetovat kaj naredit.. Ampak... Najbrž mi ne boš verjela, ampak poizkusi vsaj dopustiti možnost, da ko to enkrat prebrodiš bo boljše! Tele tvoji občutki, želje po samomoru... To govori depra, ne ti. ...
Ne, nisem stara kura, ki je teoretsko strašno podkovana in nima pojma o čem govori...  :pomezik: Malo starejša od tebe sem... Zdravim se že žnj let. In še vedno imam krize, v katerih me je včasih same sebe strah, da si ne bom česa naredila, ker se mi zdi enostavno vse brezveze.. Stanje v kakršnem sem bila kar nekaj let, samo v blažji obliki. Ampak mine! In potem postane življenje.. vsaj kolikor toliko lepo! Trenutki za katere se splača trudit. Ubistvu sem po vseem tem dejansko kar uspešna. Sicer nekaj let za svojimi vrstniki, ampak je*iga. Nikoli nisem verjela, da bom kdajkoli zmožna priti do tu.
Depre si nismo izbrali sami. Tudi staršev ne.

Mogoče ostali res ne mislijo tako - samo, ej, pač "nisi uspešna",  pa misliš da bi drugim v tvoji situaciji kaj več uspelo? Nisi takšna kot bi "morala biti", kot naj bi se pričakovalo.. Pa kaj?? Življenje je tvoje?! Lahko bi si vzela pavzo, ker si pač študentka, lahko pač nisi bila prepričana če je študij zate. Mogoče si ga pač samo "malo zabluzila". Povprečen študij v slo je kaaar dolg.. Vsaj sama pri sebi probaj sprejeti to..
Lej, ko boš našla moč pozabit oziroma sprejet kar je bilo, verjeti vase, si zaupati, boš našla tudi moč za naprej!
Ne verjameš mi, a? Probaj vsaj racionalno dopustit možnost da je res kar govorim..

Cel kup butastih buč od carmel torej...  :P
Res, Isobelle, ne obupej, bori se! Veeem da ne gre.. Samo... Uspelo ti bo, res! Do takrat pa moraš zdržat!!!
in piši piši piši, si bomo skupej že kej pametnega zmislil..

Draga Isobel,
če si kje blizu Maribora, pridem jaz po tebe, te malo zapeljem in se pogovorim...če seveda želiš. Pošlji mi ZS.
Zelo se me je dotaknilo to, kar pišeš. Zakaj?
 Ker sem bila tudi sama točno v takem dreku, le da sem imela ob vsem tem še lenega in zapitega moža, dva mala otroka, gospodinjstvo..... kljub otrokom sem želela umreti, tudi poskus samomora imam za seboj.... S pomočjo zdravil in terapije sem se uspela pobrati, si urediti življenje in danes sem srečna, zadovoljna, mirna.... VSE SE DA, verjemi. Nikoli ne obupaj, ker vedno OBSTAJA REŠITEV in vedno so tudi ljudje, ki ti pridejo naproti in te podprejo v kritičnem trenutku, da zmoreš korak naprej.
Glej, ne bom ti rekla, da je pot lahka, prekleto težka je. A ti imaš komaj 21 let, vse življenje je še pred teboj, zato ne smeš obupati. Saj ni pomembno, če te starši ne razumejo (seveda je žalostno), razumevanje in pomoč lahko najdeš drugje.
Po svojih izkušnjah  s takim stanjem ti povem, da nujno potrebuješ strokovno pomoč in zdravila. Naj gre fant s teboj, vem da verjetno sama ne zmoreš. Ne obremenjuj se s tem, to je le bolezen, ne tvoja nesposobnost ali lenoba ali kaj takega. Nekaj tednov odmika od vsega in zdravila bodo stabilizirala tvoje počutje, da boš zmogla ven iz svoje "luknje" in zmogla še kaj drugega kot pojesti tableto.
Spomnim se, da sem si v tem stanju želela, da bi lahko zlezla v mišjo luknjo in se zaprla za sabo, da sem dneve in dneve ležala skrčena v zarodek pod odejo, nisem mogla jokati, nisem mogla spati, nisem mogla jesti, hoditi, živeti.... V telesu pa sem imela občutek, kot da sem iz želatine....
Poišči pomoč, rešitev je blizu in življenje te čaka.

Ribica

Isobelle... :rozicodam:

Ker si danes doma, sama in si v stiski, vem, da je neprijetno...poznam to!

Ne obupaj...ne predaj se!

Ker ne greš nikamor morda pokličeš na enega iz spodnjih telefonov
in se poskusi pogovorit, boš videla, ko boš zaslišala glas na drugi strani, ti bo bolje...sprostila se boš. Tam so prijazni ljudje, ki te bodo potolažili
in ohrabrili...ne odlašaj...telefon v roke in pokliči...je zastonj... :oki:


080 22 23 Sopotnik
080 11 13 Zaupni telefon Samarijan
01/520 99 00 Klic v duševni stiski
080 12 34 TOM, telefon otrok in mladostnikov
01/234 97 83 Zaupni telefon ZA-TE


Lep pozdrav.... :rozicodam:

Isobella :rozicodam: :rozicodam:

Isobella drži se, enkrat se bodo tudi tvoji občutki spremenili. A hodiš na kakšno terapijo?
 :rozicodam:

Toja: a ti telefoni so vsi zastonj ali samo tisti z 080 pred številko?

Hoj... :rozicodam:

Samo telefoni z začetno številko 080.... :oki:

tunipupa, ne hodim na nobene terapije. nekako nimam poguma za ta korak. imam strah pred tem, da moram zapustiti stanovanje.

danes sem ugotovila, da sem zadnji "normalen" obrok pojedla v četrtek in sicer krožnik juhe in solato. in nič do danes. sama misel na hrano me sili na bruhanje. mislim, da mi gre vse na slabše :(

Isobelle, pozdravljena! :rozicodam:

Kako zelo te razumem...

Tudi jaz nisem mogla zapustiti stanovanja. Če pa sem ga, je bilo pa to eno samo 'matranje'. In prav tako tudi jaz nisem mogla jesti.

Dejstvo je, da boš morala veliko sama narediti, potrebuješ pa tudi strokovno pomoč.

Svetujem ti, da si pod njuno! poiščeš kakšno tehniko sproščanja in jo začneš redno izvajati. Po možnosti dvakrat na dan. Recimo zjutraj in zvečer. Vmes pa po potrebi.

Jaz sem samo na ta način potem začela delati majhne korake naprej. Ko sem začutila, da lahko grem ven, sem počasi, ampak res počasi, začela z izpostavljanjem. Ni bilo lahko, včasih sem tudi jokala, ker mi ni uspevalo, ampak počasi sem začela zapuščati stanovanje. Pri tem mi je bila v veliko oporo moja mama. Stala mi je ob strani, me vzpodbujala, me bodrila, me tolažila...

Ti na žalost od staršev tega ne moreš pričakovati, lahko pa ti je v oporo tvoj fant.

Bi bilo pa vseeno dobro, da si poiščeš tudi kakšno strokovno pomoč, npr. psihoterapevstko svetovanje. Na žalost je večina dobrih psihoterapevtov plačljiva, verjetno pa se najde kakšen dober tudi med neplačjivimi.

Kar se prehranjevanja tiče ti bom jaz svetovala izključno iz mojih izkušenj. Jaz s siljenjem nisem dosegla nič. Bilo je še slabše. Jaz sem pri sebi ugotovila, da je zame bolje, da v tistih dneh, ko ne morem jesti, pač ne jem. Takrat poskrbim za zadosten vnos tekočine. Ko se telo samo umiri, potem začnem počasi spet jesti. V mesecu decembru sem bila zaradi izredno stresnih dogodkov tako brez jesti približno devet dni. Ko so se zadeve počasi umirile, sem spet začela jesti. Če pa bi jedla, pa bi verjetno vse izbruhala in meni se to ni zdelo smiselno. Je pa to problematično, če imaš malo kg, jaz sem jih imela nekoliko preveč, zato je bilo še dobrodošlo, da sem jih izgubila nekaj.

Poudarjam pa, da je to moja izkušnja. To pomeni, da mogoče zate ne bi bilo dobro, da ne bi jedla...

Trenutno si obupana.

Tudi jaz sem bila in to ZELO, ZELO.

Ampak z mojo izkušnjo te opogumljam in ti želim napisati, da bo tudi to trenutno stanje enkrat minilo. Se boš morala pa zelo potruditi. In rezultai bodo najbrž prihajali nekoli kasneje in ne TAKOJ. Na žalost je tako. Ampak prišli pa bodo!

Vse je rešljivo, tudi stvari, za katere menimo, da niso.

VAŽNO SPOROČILO

Kot ste verjetno opazili, da sem v odgovoru Isobelle navedla SOS telefonske
številke, ki sem jih kopirala iz enega starejših postov.
Danes sem bila s strani ene izmed naših forumskih prijateljic opozorjena,
da je številka za SOS telefon SAMARIJAN napačna in bila
je tako prijazna, da mi je posredovala novo...za kar se ji tukaj iskreno zahvaljujem, vsem pa, ki sem jih nenamerno zavedla, se globoko opračujem.

Prava številka je:

080 116 123

Če ste imeli probleme ....sory... :zardevam:

All my bags are packed down
i'm ready to go,
i'm standing here outside your door
i hate to wake you up to say goodbye
but the dawn is breaking,
it's early morn
the taxi's waiting,
he's blowin his horn
already i'm so lonesome i could die.

So kiss me and smile for me,
tell me that you'll wait for me
hold me like you'll never let me go
cause i'm leaving on a jet plane
i don't know when i'll be back again
oh babe, i hate to go

There's so many times i've let you down
so many times i've played around
but darling now they don't mean a thing
every place i go i think of you
every song i sing i sing it for you
when i come back
i'll wear your wedding ring

And now the time has come to leave you
one more time
oh let me kiss you
then close your eyes
and i'll be on my way
dream about the days to come
when i won't have to leave alone
about the times when i won't have to say...

I'm leaving on a jet plane
don't know when i'll be back again
oh babe, i hate to go

http://vodpod.com/watch/1471601-im-leaving-on-a-jet-plane

A ni fajn pesem? mi ful paše te dni :)

Lepa je ful:)))))...Isobelle,a ti čekiraš kaj zasebna sporočila?

Hoja Isobelle!

Da začneš s prvim korakom v boljše življenje..... moraš narediti prvi korak!

Ni druge!

Vem, da je težko! Vem kako je, ko se bojiš iz stanovanja! In vem kako je, ko moraš k zdravnici in potem še nadalje v različne obravnave k drugim strokovnjakom! Kako je? OBUPNO, GROZNO, NEZNOSNO IN STRAŠNO!!!

Sama sem začela s prvim korakom v boljše življenje (poleg foruma in priznanja, da se me loteva depresija in vmes še socialna fobija, kjer se ne moreš izogniti srečanjem ljudem a ne?):

- šla sem do osebne zdravnice!

Zakaj? Ker me bo najbolj poznala, ker bo najbolj oseben najin odnos. Problem je sam bil, da se nisva še nikoli videli, sedaj pa k njej prihajam čisto obupana, sam še želetka mi je manjkala v roki, ker željo po smrti sem že tak al tak mela realizirano stopiti do tirov, ki je od mene in zdr.doma oddaljenih komaj 100 m.

Skratka, šla sem ke v popolnem razsulu. Komaj sem povedala svojo zgodbo, ko sva morali prekiniti zaradi intervencije (beri: en se je pred mano poškodoval in je morala oditi iz ZD). Bila sem tako obupana, da sem kar nekaj časa sedela v prazni čakalnici.
Naslednji dan je bilo potrebno spet ponoviti obisk (in to jaz, z orng SF!!!). Pa sem šla.

Skratka, zgodba se je odvila tako, da sem dobila anitidepresiv. Če sem se pred antidepr. počutila za ubit se, zato pa jih jemlješ, da se skuliraš, se med jemanjem antidepr. poleg stranskih učinkov počutiš še 3x slabše od prej, se pravi, za 3x ubit se! Vendar sem zdržala - resda komaj, ampak sem.

Danes, sem skulirana, samomor mi ne roji več po glavi, SF še vedno imam, vendar malo manj.

Isobelle, morala boš iti do zdravnice ali k psihiatru, kamorkoli, ker škoda je, da ne poskusiš svojega življenja rešiti!! Daj življenju možnost, da ti pokaže sonce!!! Daj svojemu telesu možnost, da še živi tukaj in zdaj!!! Daj svoji duši možnost, da doživi svoj mir in uživa življenje!!! Daj sebi možnost, da spet začutiš naravo, veselje in sonce v duši!!!

Ne pozabi: tudi sama sem imela obdobje, ko nisem zmogla niti pred enim človekom se srečati zunaj, niti na hodniku, niti doma. Ko mi je blo bad pred prijateljema, ki sta vedela za vse to. Ko mi je blo bad pred lastnimi starši, da me vidijo, ne v krizi, ampak kot mene - človeka, nevrednega živeti!

Da premagaš strah, temo v sebi, obup in željo po smrti.........

........... moraš narediti prvi korak po poti, ki se imenuje HOČEM ŽIVETI!

In ta pot ozdravljenja je zeloooo dolga, strma, z občasnimi ograjami, veliko skalami, prepadi, ledu in lukenj....

.... kmalu pa prideš do travice, s polno marjeticami, ptički na nebu, živali okrog sebe, prijazni ljudje, sonce, drevesa, mir in ti v izpopolnjeni podobi z ljubeznijo v sebi!

Najdi svoj prostor miru, svoj kotiček neba, svojo toplino sonca, svojo deželo sreče, ki je vse to ....

V TEBI!!!

Pozdravček...Sofie  :rozicodam:

in ne pozabi ***moč je v tebi!!!***

vem, da ti je trenutno vse brezveze, tudi meni je bilo, za vso lepoto sveta, vendar vedi tudi to, da to, kar danes čutiš, NISI TI, ampak DEPRESIJA. KO BOŠ BILA ZOPET TI, boš ČUTILA TO LEPOTO NAŠEGA PLANETA, BILA VESELA, NASMEJANA IN HOTELA BOŠ ŽIVETI. zakaj? KER TKO HOČE NARAVA, KER TKO HOČEŠ TI!!!

in ne pozabi ***moč je v tebi!!!***

(http://www.slo-foto.net/modules/Galerija/data/media/2/1229764801.jpg)

[priponko je admin izbrisal]

Sofija...iz dneva v dan me presenečaš... :poljubnjej:

Isobelle...dobro preberi tale post in se usmeri vanj...želim ti,
da se začneš pobirati, da začneš živeti...sicer pa je to cilj vseh nas... :rozicodam:

tojči   :rozicodam:

Živjo!

Najprej se zahvaljujem vsem za vaše odgovore:)

Danes sem kar dobre volje, kjub temu da je ponedeljek. Mislim, da sem našla program, ki me zanima in se bom letos vpisala :) Je izreden, tako da je šolnina za plačat, ampak to ni tak problem, saj imam "redno" službo prek  študenta :)

Pa počasi zbiram pogum, da bom začela hoditi na terapije. Sej počasi se stvari pomikajo na boljše. Bom izkoristila dneve, ko se boljše počutim in takrat naredila nekaj zase. Ko mi bo pa hudo, bom najverjetneje izlila čustva na tale forum :)

Zdaj se bom pa lotila pucanja stanovanja, pa malo bom muziko pržgala. Za začetek Skid row, da me zbudi, kasneje pa Jacka Johnsona, da me lepo uspava :)

pozdravček vsem

pa pa  :poljubona:

Isobelle  :rozicodam: super...sem vesela za tvoje korake v lepše dni  :clap:

Isobelle.... :clap: za tvojo voljo in napredek...važno je imeti CILJE

Isobelle super,tako se govori :oki: :rozicodam:

Grozno počutje, grozni napadi panike in nasploh grozni dnevi so za menoj...Ne vem, kako bom zdržala...Ta trenutek ponovno čutim mravljince po telesu. starši so mi dali vedet, da sem jih osramotila, da okoli govorijo o nas in češ da so slabi starši. ne vem, če bom zmogla ta pritisk. zopet se zapiram vase. sploh nočem iz stanovanja, ker imam občutek, da me povsod grdo gledajo in da vejo,kakšna zguba sem.
ne morem pisati, ne vidim zaradi solza:(

 :038:


Zdržiš tako, da se umiriš in z dihanjem. Pa z zavedanjem, da napadi panike vedno minejo. Žal nimaš te sreče, da bi bila panika tvoj stalni partner.  :pomezik: Zdržala boš tko kot vedno do sedaj. Življenje ni lahko, ni pa tudi za zadušit se; če sedaj vidiš vse slabo, si načrtno v mislih ustvari sliko narave. Ali pa poglej skozi okno zgolj nebo, in videla boš, da je mirno, neskončno in z malo oblaki! Če pa boš počakala, morbid vidiš zvezdice.... Dušo umiri z lepoto!


Kaj govorijo drugi, naj te ne briga!!! Itak so nezadovoljni s svojim življenjem, če imajo čas opravljati druge in misliti slabo o drugih. Če bi bili zadovoljni bi se zase brigali ali pa ponudili pomoč, lepo besedo ipd. mar ne? Staršem lahko poveš, da je sramota to, da to govore tebi, in ne tvoje stanje!!! Lahko so podporniki tebi, kot bi morali biti starši otroku, ali pa se umaknejo in ... kdo je zdaj sramoten!? Nasplošno pa je ta beseda zelo zastarela in ne paše nikamor!!! Kot "greh" ipd. Raje uporabljam besede pomagati, odpuščati, stati ob strani, pogovarjati, sodelovati, reševati.... - vse, kar se nanaša na skupno delo in v vzpodbudo!!!


 :nehvala: Ne zapiraj se vase! ZAKAJ? Zaradi težavic, ki jih bo v življenju še miljon?? Raje se nauči biti odprta in težave sproti reševati, se znati umirjati, najti harmonijo, predvsem pa, da poleg zunanjih situacij si še ti ne škodi sama sebi!!! Enga zaveznika pa moraš imeti a ne? In TO SI TI!!! Lahko se cel svet postavi na glavo in se te "sramuje", pa ti ne bodo mogli nič, če boš sama sebi prijateljica, zaveznica in upornica :)

Sploh na današnji dan lejo!!!! Vesolje že ve, zakaj si WOman, in ne samo man!  :sesmejem:

A da ljudje vedo kakšna zguba si? Kdor to "ve", ve iz lastnih izkušenj!!! Ker je on zguba!!! Pa naj te ne brigajo drugi..... ti veš DA NISI ZGUBA, ker zgube ne pišejo sem gor na tale forum in niso pasivne pri reševanju svoje stiske a neeeeee? Ti kar pojdi ven iz stanovanja, na zrak, na sonce, pa bo vse ok!!!

Pa če kdo nič ne ve, je to človek verjemi, da bolj butastega bitja ni oz. neumnosti, ki jo premore človek. Saj veš kaj pravi Einstein o človekovi neumnosti in vesolju?


Skoraj zihr sm, da zdj ne bo več solza, da boš lohk brala tole. Če ne sem brezveze šopala 200 udarcev na minuto, čeprav je uradno OK 100 hehehe.

Glavo gor in udari koračnico kot ruski vojaki!!!!

Lp-Sofie  :rozicodam:

SOFIA*DEL SATI, kako lepo bi bilo imeti ob sebi takšno osebo kot si ti. tvoje besede tako dobro denejo :rozicodam:

hvala!!!  :srce-utrip:

vsi se trudimo in vsi smo samo ljudje!!!

življenje naše, pa je samo eno - obdarimo ga kot božično jelko, in čuvajmo, kot gozdno smreko!!!!

Sofie  :rozicodam:

Spet napadi panike...Ne morem več...Rada bi vmrla...končala z vsem tem

Isobelle...napiši kaj več, kaj dogaja?

T :rozicodam:

vse je narobe. nič ni tako, kot bi moglo biti, kot sem si zamišljala. nič več nima smisla zame...počutim se ko zadnji drek. zgledam ku prava razvalina. vsa sem v mravljincih in solzah in ustnico mi je not potegnilo....čist sm fucked up..

Isobelle, se mi zdi, da je čas za konkretno pomoč  :rozicodam:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

.....




rezervni plan... sprememba načrta.... življenje pač ubira svojo pot...

The apple fall far from the tree she's rotten and so beautiful I'd like to keep her here with me and tell her that she's beautiful she takes the pills to fall asleep and dreams that she's invisible tormented dreams she stays awake recalls when she was capable...

no, nekaj je že... Službo še imaš? Fant je še v oporo? če ja, je to spet še dodaten plus... sedaj pa potuhtaj še, kje dobit kako pametno pomoč, pa dobrodošla na skupini za samopomoč in - počasi zavihaj rokave ter se odpravi v boj  :oki: :boks:

Draga Isobella,....marsikdaj ni tko,kot bi moralo bit,....eni imajo vse,eni si pa moramo z veliko truda
priborit še tisto malenkost,ki si jo želimo ali je samoumnevna.
Tudi sama sem zadnji mesec "fucked up",....pa mi ne more nihče pomagat,...jaz sem tista,ki se moram
pobrat,jaz sem tista,ki odgovarja za svoje življenje,ga usmerja v pravo smer,....
Zato ne razmišljaj,da nima nobenega smisla,...ker vse ima svoj smisel,....
Morda le potrebuješ nekogaršnjo roko,da ti pokaže pot iz obupa,toplo in prijazno besedo,objem in prijeten
pogovor z nekom.
Ne obupaj,....vem da si nekje v sebi močna,potrudi se in stopi korak naprej....čaka te še veliko lepega!!! :rozicodam: :rozicodam:

I guess there comes a point where you just have to stop trying because it hurts to much to hold on anymore...

So sorry Isobelle. :rozicodam: :-*

But I belive in you. You can win in this battle. Just don't give up.  :rozicodam:

in problem je samo v tem? da se želja s faksom ni izšla? al je v ozadju nekaj več?

Arwen, sploh ne vem, kaj vse bi lahko bilo :(

Zadnič sem se nažrla tablet..pa je moj fant prišel prehitro iz šihta. Nonstop me hoče pod nadzorom. Načrtujem naslednjič, ko bom sama cel vikend in imela mir!!

Danes sem za povrh imela grozen dan v službi, ko sva bili s sodelavko obtoženi nečesa in se nobena ni postavila zase. Ona je še kaj rekla, jaz pa tiho kimala, ker sem imela mravljince po celem telesu in temu v mojem primeru sledi samo nekaj...Že tako imam strah pred ljudmi...V takšnih situacijah pa sploh ne znam odreagirat..

Verjetno bom jutri ostala doma, ker nimam poguma za soočenje s komerkoli...Upam, da bom sama...

In-to je to? Pusko v koruzo...predat se? Dvignit roko nad sebe? Ce mene vprasas: nikar! Je se ogromno lepega pred tabo. Ja, vem, da je ta stavek ta moment trapast slisat, a vendarle...

Isobelle, tudi jaz se spomnem svojega prvega leta na faxu. kriza, prvi mesec sm bla čist na koncu.
mislim, da si moraš najt še druge opcije, veš pri 21 si šele na pragu življenja in ne na koncu. nikoli in res nikoli si ne dajaj samo ene možnosti pri katerikoli stvari, ker pride do tega kar se je tebi zgodilo-svet se ti je sesul ker ti ni uspelo na faxu. zaradi tega nima smisla razmišljat take stvari, kot je samomor. življenje ti je bilo dano, izkoristi ga! nažalost življenje kot ga prikažejo filmi z oznako romantične komedije NE obstaja in razni seksi v mestu tudi ne. življenje je borba, in ti si glavni borec zanj! pač si prijateljicam zaprla vrata, pa kaj! tudi jaz sem menjala družbo, ko sem šla iz os.šole v gimnazijo in potem iz gim. na faks. ni ti uspelo pri tvoji izbiri faksa, pa kaj! boš pač izbrala drugo smer-danes je možnosti nešteto.
glej, če ti fant nudi oporo in razumevanje, ne zavrzi tega stran! veliko ljudi hrepeni po takšnem partnerju, pa nimajo te sreče.
s starši je pa tako, če ne gre ne gre. je boljše potegnat črto in začet znova, brez stikov če je tako lažje. starši znajo zakomplicirat stvari, ko pride do tega da želijo na otrocih izživet svoje sanje, pa potem otroci to ne izpolnijo (po mnenju staršev). če sami niso dorasli temu, da te sprejemajo takšno kot si in te spodbujajo na poti, ki si jo sama izbrala, potem je boljše zate, da prekineš stike vsaj za nekaj časa, dokler se ne pobereš in se boste sposobni razumno in odraslo pogovorit medseboj.
glavo gor! in stopi v svet, ker te čaka še veliko lepega, čeprav je trenutno nad tabo nevihta!

Pri 21-ih si premlada, da bi obupala. Vedno je pot, le da jo trenutno ne vidiš. Morda bi morala dovoliti, da ti tvoji pomagajo. Ne verjamem, da te starši ne marajo. To je samo v tvoji glavi Isobelle. Resnično pa rabiš pomoč strokovne osebe.

no, o tem bi se dalo debatirat... je pa res... mogoče pa bi znali priskočit na pomoč. Če pa ne, so pa strokovnjaki za to... če je treba, tudi hospitalizacija... lahko se udeležiš skupine za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66 ...

Variant je kar nekaj, le odločiti se je treba (po možnosti ZA življenje)

Isobelle  :rozicodam:

isobelle.........  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

 ;D :-* res je krasna, ja ;) in dragocena še pa še.  :pomezik:

majči ....... (http://www.greensmilies.com/smile/smiley_emoticons_heart.gif)

Živjo!

Te dni razmišljam o svojem življenju in...in o ljudeh, ki me obdajajo. Resda jih je nekam malo. Dejansko nekatere skrbi zame, kar je nekaj novega. Imam pa vedno občutek, da se jim ne da ukvarjat z mano in čakajo, kdaj se bom dokončno fentala..
Trenutno sem na 'bolniški'..Ko samo pomislim na službo, me začne tresti..

Mogla bi bit že zdavnaj mrtva...

pa nisi... ker imaš še precej potenciala v sebi... ker lahko še veliko daš tako sebi, kot svetu...

Živjo!

Prišla iz Polja...Danes šla delat po več kot treh tednih...Ah, to življenje...
V psihiatrični kliniki mi ni bilo nič boljše. Nafilali so me s tableti in tu pa tam sem imela kak pogovor s psihiatrinjo. Zdaj bom začela terapije, ampak jaz vsega tega nočem. Nočem tablet, nočem pogovorov...Rada bi, da se vsi sprijaznijo s tem, da ne bom več dolgo na tem svetu. Pod vsi mislim na fanta in sestri. To je pa tudi to.

Preden sem šla v Polje, sem se nažrla tablet. Bila sem sama in vse je bilo popolno, ko me je začela sestra klicati po telefonu. In ker me ni nihče dobil na telefon, so klicali policijo, ki je vdrla v stanovanje in rešilca...Bila sem tako blizu. Tako blizu smrti. Lahko bi že enkrat končala s tem.

Danes začnem zopet pisati pisma sestrama in fantu. Naslednjič me ne bo mogel nihče rešit. V to sem trdno prepričana!

Ahhh.... Isobelle, trenutno ti lahjko samo to rečem, da razumem tvojo stisko in si želim, da bi bili vsi tako močni, da ne bi podlegli ne samo samomoru ampak že misli o njemu.

Samo veš, če se pred samomor pogovarjaš s sestro in poješ tablete, potem itak da ve, da ga boš delala; in tudi ti, da te bodo rešli, ker bo sestra nardila paniko.

Bolje bi bilo pisati pisma psihologom, tako kot sem jaz malo prej, vsem iz LJ ali okolice, saj tudi sama ne verjamem psihiatrom, psihoterapija ki pa je tako hvalospevana, pa kaj, ko je samo za plačilo!! Tudi dr. me je pustila na cedilu včeraj z izjavo, da ne verjame da imam tako ankso, a sama je vidla moj najhuše dneve ko sem se skoraj prpuzala do nje, se vsa tresla ipd (pa sj mi je tud rekla, da ne verjame, da tako hitro prime ad pr men, psih. pa je rekla, da jtemu tako  :o ). Hočem ti povedat, da se tud drugi otemo samomorov;
in kot sem rekla, raje piši pisma psihologom, kot pa sestri in fantu!!

 :ojoj: in kje konkretno je to napisala? ker je lepo razvidno, da je sestro zaskrbelo, ker se ni javila in se obrnila na policijo.... in me zelo močno skrbi, da se zna zgodit, da se Isobelle več ne javi  :(

ni pomembno...

jst upam, da je ok.

Isobelle, tukaj nismo zato, da se fentujemo in da zbiramo pogum za ta korak, ampak da si pomagamo in poiščemo rešitve v življenju.

Držim pesti, da ti ponovno spodleti ta poizkus, držim pesti, da najdeš smisel v življenju. Držim pesti, da si močna in da se upreš samouničujočim vzgibom, ki ti jih narekuje tvoja depresija in nezadovoljstvo z življenjem in osebnim doživljanjem. držim pesti, da upaš tako močno, da ti to da vso potrebno energijo, da preusmeriš svoje delovanje v kaj konstruktivnega, kar ti bo na dolgi rok prineslo spremembe, ki jih tvoje življenje tirja in ti bodo omogočile, da ziviš polno in srečno ter zadovoljno.

Kdor išče sonce, ne more videti senc. Ja valda, da tudi kdaj trpi, ampak izbira dobre misli, izbira moč za življenje. Jamra, ko je težko, ampak se bori. Tu smo zato, da se borimo in ne popustimo. Da splavamo, ne da se utopimo.

poizkus samomora je pa nazadovanje na tej poti. "uspešno" izveden samomor pa je konec upanja, da bo kdaj bolje.

Vse dobro.

maja

Majč lepo napisano :wav:

Isobella kako si kaj??Upam,da se kaj oglasiš,.... :rozicodam: