FORUM Nebojse.si

nevem kje naj začnem 3 lete se vrtim v krogu ... ne vidim smisla...to je ena izmed zgodbic nesrečno zaljubljene punce k se ne more pobrat !!!!  začel se je vse enga lepga dneva bli smo še v osnovni ... poletje je blo... sedel smo na stopnicah pred bajto se pogovarjal kam gremo za poletje ... na enkrat se pripelje nek fant ... na kolesu ... nism vedla kdo je  ... ma u trenutku se mi je zdel zanimiv ... zabavali smo se ... kasneje sva se stavla da ne bo dobil moje cifre ...isti večer grem spat ... pogledam na mob čakal me je sms ... biu je on... pogovarjala sva se do poznih ur ... ne spounem se več kaj ... bila sva skupaj ... nekaj mesecev potem sem jaz odšla v šolo v naravi ... prvi dan k smo pršli tja me je poklical in mi rekel d je konc ... vsega ... in bilo je ... po enem letu me vidi nekje zunaj in mi isti dan piše... ne spounem se kaj .... odpišem mu... se dobiva da bi se pomenla ... povabim še frendico d ne bi bila sama z njim ... šli smo na sprehod ... večinoma sem bila tiho... onadva sta se cel čas pogovarjala več kot očitno je bilo da jo je osvajal ... nisem obračala pozornosti ... vse je bilo kul... nekaj časa sva se sama pogovarjala ... spet sva bila skupaj ... nsledni dan ... priteče frendica do mene čisto objokana... ni mogla spraviti iz sebe niti besedice ni ji bilo treba izreči besed ... sama sem ji rekla da vem da ji je pisal in da mu je všeč ... midva sva končala ... ona je začela hoditi z njim ... predlagala mi je da bo ona znjim samo zato da ga prizadene tako kot je on mene ... toda zame to ni bila igra ki jo je ona igrala da bi meni pomagala da bi se bolje počutila ... govorila mi je kje sta bila kje sta se prvič poljubila ... jaz sem bila tiho in sem trpela borila sem se sama sabo ... po nekaj tednih tudi ona dva končata ker ona posumi da najino prijateljstvo ni več takšno kot je bilo... po vsem tem sva bili ne ločljivi najboljši prijateljici ... nato po enem letu ... mi spet piše isti fant ... tudi tokrat se nisem mogla upreti in sem privolila da se pogovoriva na 4 oči ... prišel je do mene ...  videla naju je skupaj  ... bila je zelo razočarana saj je mislila da po tistem kar je storila zame da je bila z njim samo zaradi mene ... ne bom bila več z njim oseba ki mi je bila najboljša prijateljica se ne pogovarja več z mano ... z fantom sem hodila nekaj mesecev ... končalo se je tako da je prišla policija na moja vrata ... zakaj zato ker naj bi sodelovala pri kraji ... kakšni kraji ??? nimam pojma ... nevem kako je prišlo do policije ... toda on je kradel ... preprodajal ... bil pod raznimi vplivi drog ... ni hodil v šolo .... in njegov oče me je prijavil da sem za vse to kriva jaz .... njegova mama i očim sta prišla mojima staršema razložiti kaj v resnici se je zgodilo ... od očeta sem bila tepena ... mama se ni pogovarjala z mano ... vzeli so mi vse ... kar bi me lahko povezalo z njim ... in svetom ... prišla je njegova mama ... z njo je prišel tudi on ... jokala sem v sobi ... nevem kaj se je dogajalo zmano ... ne spounem se ... spounem se edino da je do mene prišla njegova sestrica me pobožala po laseh ... in mi prišepetala na uho ne jokaj pučka ... moj brat te ni hotel raniti .... to so bile zadnje besede ki sem jih slišala .... začela sem še bolj jokati... starši se niso pogovarjali z mano ... v šoli sem komaj pridobivala ocene ..... z nikomer se nisem pogovarjala ... nisem se mela s kom ... vsi so me čudno gledali ... me spraševali če se drogiram kaj se dogaja z mano ... jaz sem se počutila mrtvo .... od takrat ne vem kaj se dogaja zmano .... s fantom se sicer nisem slišala ... niti si želim sicer sem ga velikokrat videla ... na facebooku zavračam njegovo prijateljstvo .. zamenjala sam telefonsko ne hodim ven da ga ne bi srečala ... hodim v srednjo šolo v drugem mestu ... frendice mi sicer pravijo da se še vedno drogira ... ima otoka ... in to starega 3 leta ... govori se da ji je  naredil otroka ko je bil z menoj ...
še vedno nisem pozabila vsega ni dneva da se ne spounem nanj ... od takrat dalje nisem več jaz ... težko zaupam frendicam ... težko govorim o tem kaj se je zgodilo ...
nimam več volje .... nekoč sem jo našla v pisanju ... risanju ... danes bi samo spala ... čeprav od novega leta sem se odločila da začnem živeti na novo in sem ... ne mislim več tolko na vse kar se je zgodilo ... toda volje še vedno nimam ... imam občutek ko da svojo življensko pot končujem ... da je to moj konec ... včasih se prestrašim sama sebe mi začne hitro biti srce ... bila sem pri kardiologu sumil je da imam povišan krvni tlak ... a v resnici živim prestresno za svoja leta ... svetoval mi je naj se že končno poberem in začenem delati zase ....
pobiram se počasi .... toda včasih imam občutek da se vrtim v krogu so dnevi k se smejim in so dnevi ko po cele dneve jokam ...
rada bi končala šolo rada bi spet mela frende frendice ... rada bi se pogovarjala... pa ne vem kako !!!
ma kdo kakšno idejo ... kako bi lahko .... dobila voljo ???  hočem biti to kar sem .... pa ne vem kako !!
hočem bit nasmejena pa ne morem k me boli moja preteklost!!!!

se opravičujem za narečje ... za pravopisne napake ... upam d me razumete to je blo napisan tako k d bi svoje misli metala ven iz glave ... :D 

lp usem k boste prebral  :sesmejem: :-[

pa drugače, Rumena, kako kaj na splošno? če prav razberem, v starših ni velike opore? kaj pa bratje, sestre?.. pa šola, gre? ....

rumena, prišla si na pravo mesto...tukaj se bomo pogovarjali s tabo, tudi frende in frendice lahko pridobiš...tukaj smo vsi takšni, ki imamo podobne težave, ki so žal psihičnega izvora, ampak iz teh se čez čas zelo veliko naučiš. Vidim, da je tebe doletela kruta usoda, ki ti je prinesla težave v tvoj vsakdanjik...Moji začetki so bili malce poznejši od tvojih in sicer v srednji šoli, ko sem bil star 15 let. Takrat so bili tudi nekako začetki, ko sem začel spoznavati samega sebe...so dobri časi, so slabi časi...ampak se splača. Boš videla...  :pomezik: In vsekakor to ni tvoj začetek konca...je lahko le začetek nečesa boljšega. In vedno imej to v mislih...Zaupaj nam svoje skrbi, tegobe, misli, povej vse kar te muči, lažje ti bo....predvsem pa ne obupaj. Ne zaradi drugih, zaradi sebe.  :wav:

Piši kaj, bodi pridna, ne pusti se.
 :rozicodam:

hey ! :D
ma na splošno ... kaj na splošno ??? mah teško... kaj povem na sploh ...
ma ja starši me res sam 25 % podpirajo pri šoli čeprav so se šle zdaj začeli ukvarjati z mano ko so ugotovili da se nekaj dogaja z menoj ... brat ??? brat kt vsakšen najstnik njegove starosti ... mi gre fulaaa na živce ne morem ga prenašati ... ubistvu svoje družine ne morem prenašati ... na živce mi gredo kako se pogovarjajo.... večinoma se vpijejo name ... in me sprašujejo kaj je z menoj ....
mah šola ... stoji... sicer končujem srednjo šolo ... in v teh dneh razmišljam že za naprej .. toda nekak zbegano se počutim ... saj mam občutek d še srednje šole ne morem končati ... zelo teško se učim ... primankuje mi motivacije ... nimam volje za šolo ... so frendice sicer ki me res sodbujajo pri šoli ... in me kličejo polpodnevi da se učim ... sicer spim ... ali pa sem za računalnikom ... ali pa cel dan zabijem z pisanjem svojim misli v svojo knjigo  :D
že to mi malo pomaga ... toda od osnovne šole se ne počutim več priljubljeno v šoli niti v družbi ... pravih prijateljev sploh nimam ... :DDD
hvala ti :D

rumena bom ti jaz povedal, kako je bilo z mojimi starši in sicer pred 7-mimi leti...Zahvalim se lahko le eni osebi v mojem življenju, da sem takrat poiskal pomoč in se začel zdravit - to je moja botra, ki mi je vedno v življenju bila nekakšen zaveznik ali angel bi lahko temu rekli. No ona je seveda tudi povedala mojim staršem o tem...seveda je ona to razumela, ker je za takšne stvari malo bolj dovzetna in jih tudi malo bolj pozna kakor recimo moji starši, ki so takrat bili popolni laiki. Ko sem takrat prišel domov iz dijaškega doma so bile prve besede moje matere, brez pozdrava in vsega: "Se ti mogoče drogiraš!?". In to je za mene bil popoln šok  :mah: Čez čas so nekako le prišli do zaključka, da za psihičnimi boleznimi ne zbolijo samo narkomani, alkoholiki, barabe,itd. ampak se to lahko zgodi vsakemu na tej zemlji, tudi tistim, ki se kopajo v denarju, tudi tistim, ki živijo v popolni revščini, tudi tistim, ki jim v življenju vse ugaja, tudi tistim, ki so bili vse življenje srečni, tudi tistim, ki so v družbi bili največji frajerji in tudi tistim, ki so v družbi bili vedno najbolj priljubljeni...vsi smo ljudje iz krvi in mesa, z srcem in možgani, vsi čutimo, vsi mislimo...zato smo si enaki, le družbeni položaj se razlikuje.  :pomezik: Mislim tudi oz. sem skorajda prepričan, da tvoji starši v teh časih ne bodo pozabili na tebe in ti bodo čez čas stali ob strani boš videla...v večini so starejše generacije bile vzgojene, češ, če rabiš psihiatra si nor, poleg tega so veliko tega videli v hollywood-skih filmih, kateri psihićne bolezni prikazujejo kot blaznosti, zaradi česar si zadevo veliko ljudi tudi narobe tolmači...na žalost. Ampak nekateri vemo, da so depresivne motnje in anksiozne motnje daleč pod blaznosti...  :)
Sam sem šel čez srednjo šolo z vsemi temi tegobami in sem jo uspešno končal, lahko celo rečem, da sem bil med boljšimi učenci v razredu...imel sem to srečo, da sem si hitro zapomnil, poleg tega pa tudi večino stvari razumel... :) Bil pa sem tudi med vodilnimi v razredu v špricanju, ker enostavno nisem mogel biti prisoten v šoli, zaradi vseh teh problemov, enostavno nisem zdržal...hvala bogu me prešpricane ure niso nikoli teple, ker sem v šoli vedno bil takrat ko je bilo treba - ko sem bil vprašan in ko je bil na urniku test...tako, da sem ocene vedno imel porihtane ob datumu in uri. To je bila edina razlika med mano in drugimi, kateri so špricali.... :kiselnasmeh:
Spanje...tudi to je moja navada. Velikokrat popoldne, ko pridem iz službe grem spat...rad imam svojo službo, rad imam svoje delo in delo z ljudmi, čeprav je delo izčrpajoče...ne vem, če to uporabljam kot izgovor, da grem popoldne spat ali sem resnično izčrpan...pomoje je bolj kot izgovor. Ampak vseeno, če mi paše spanje spim, če mi ne paše delam karkoli drugega...ampak če moram kaj postoriti, to postorim. Pač vsi mi s temi težavami imamo nasplošno radi spanje...pomoje zato, ker se takrat z ničemer ne obremenjujemo... :sesmejem:
Ta občutek nepriljubljenosti, ki se pojavlja pri tebi, se pojavlja tudi pri meni. Lahko rečem, da sedaj manj, kot se je pojavljal v preteklosti, ampak je velikokrat še prisoten. Priljubljenost....to me velikokrat spomni na hollywoodske mladinske filme, kjer je v glavni vlogi nekdo, ki je na šoli priljubljen, vsi ga obožujejo, vsi ga imajo radi v svoji družbi, vsem je vzornik, vsi sledijo njegovim pravilom...ampak to je možno samo v filmih. V realnem življenju ni človeka, kateri bi bil po godu vsem...vsi ne morejo imeti radi enega, en pa vse. Nekako ne gre...Velikokrat poslušamo o slavnih ljudeh, kateri imajo svoje fan-e in prepričan sem, da vsaj toliko, kolikor imajo fan-ov imajo tudi nefan-ov. En primer trenutno aktualen: Justin Bieber hahahaha  :clap: Nekateri bi rekli - vsi ga obožujejo - ampak jaz lahko mirne duše povem, da pri meni ni priljubljen, torej ga obožujejo vsi, samo jaz ne...torej ni izpolnil kvote priljubljenosti.  :sesmejem: :sesmejem:
Sam sebi dopovedujem, da ne rabim bit priljubljem, tebi rumena pa svetujem, da se ne obremenjuješ s tem, če si priljubljena ali ne...si normalna punca, ki jo imajo nekateri radi ob sebi, drugi pa spet ne. Smo ljudi, nekateri imamo radi rdečo barvo, drugi modro, nekaterim je všeč BMW, nekateri Audi, nekateri imajo radi mačke, drugi pse...nikakor pa vsi ne obožujemo vsega. Veš kako pravi pregovor: Sto ljudi, sto čudi!  :pomezik:
Vem da ti bo uspelo, posveti se sebi, ne obremenjuj se z mislimi drugih, zaupaj sebi, razmišljaj pozitivno in boš zmagala!  :wav:
 :rozicodam:

Roky87 :oki: :oki:
super napisano!!!

hey roky87
res dobro napisano ...
ni mi do popularnosti ... nikoli nisem bila popularna niti si želim ... samo želim da ljudje ki jim pomagam ... da tudi oni kdaj pomagajo meni ... ne da me izkoriščajo ... to si želim ... nekakšen respect ...
nič drugega ... vsi ki me poznajo me samo izkoriščajo sicer je par izjem ... rada pomagam ljudem ... in tudi takšen poklic imam ... toda ne maram ko me izkoriščajo
kar se tiče družine .. ma ja oče mi je res velika podpora včasih ... samo ko vidi da meni ni do ničesar tudi on obupuje nad mano ... vsi so obupali nad mano ...
veliko sem že dala čez mogoče še premalo da bi dojela ta svet ... marsikdo tega niti delček ni doživel kot jaz ... pa se jokca po cele dneve doma ... ne priznam sem močna oseba in vem da mi bo uspelo ... samo moram najti nekje navdih ... kako bi pesniki rekli izgubila sem inspiracijo ... in za šolo in za pisanje in za risanje za vse .... zgubila sem se med vso to zmešnjavo ... želim si da bi uspela ... in da bi drugi videli moje napake ... in se iz tega tudi kaj naučili !!!

hvala ti roky  :oki: ;D :clap: :rozicodam:

kdo je to - vsi? samo ožja družina al...? hja, kaj naj rečem - bi bilo možno, da staršem razložiš lastne občutke, kaj se konkretno dogaja s tabo? al se ti zdi, da bolje da ne? je mogoče kdo drug, ki mu lahko zaupaš? teta, sestrična, kdorkoli? svetovalka v šoli?...

Pomembno je, da dokončaš šolo... da nadaljuješ z izobraževanjem, saj je to korak naprej k tvoji samostojnosti, neodvisnosti, boljšem življenju  :oki:

objem  :rozicodam:

ma vsi ... doma... v šoli ... prjatli... vsi ...
ma moji starši tega ne bi razumeli ... takoj bi začeli s svojimi idejami da se drogiram .. boljše je tko kot je .... sicer imam prijateljico ki ji res vse zaupam ... toda niti njen nisem zaupala tega ... kaj se zadnje čase dogaja z menoj ... v družini sicer me nihče ne razume mogoče bratranec ... ki je doživljal podobne stvari ... samo on pravi da sem jaz posebna vrsta zase ... sicer je tu še prijatel ... ki prebližno ve kaj se dogaja ... on me podpira ... samo on nima časa .... zame in moje težave ... ima dosti svojih .... tudi on ni najbolje ... mislim da sva si dosti podobna in si tudi vse zaupava ... nevem lahko pojasnjim njemu bolje podrobno samo ... on bi iz muhe naredil slona .... z mano ravna kot s sestro ... mislim da bi me pošteno nahrulil ... zakaj se nisem z njim pogovorila .... čeprav mi je večkrat spraševal ... kaj se grem ... opazil je da nisem več nasmejana ... samo spim ... :D nič se mi ne da ...
lahko probam z njim ... samo moram pravi trenutek najti ... sicer pa ne želim da kdo v moji družini zve za to kaj se dogaja ... oni bi to obrnili na drugačen način ... za njih bi bil to velik halo  :D
lepo se mej !!!  :laughing: :laughing: :clap: :clap: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

kaj pa v šoli? kak učitelj(ica)... al pa svetovalna služba (socialni delavec, psiholog,...) al pa mogoče oebni zdravnik?

am ... ja v šoli .... nevem mogoče ... kakšna profesorica ....
osebna zdravnica jah .... neverjamem d mi je glih pomagala ...  rekla mi je d je to povezano z mojim odraščanjem ... in ni komplicirala ...  naj se prepustim toku življenja ... da bom vse to prerastla ... in da bom s časoma vse razumela ... in mislim da ima prav ... tzadno leto mi je res malo boljše ... ker sem se sama odločila da tako ne gre naprej... in mi ratuje samo počasi ... šola pa kakor kdaj včasih se mam tolk za učit da skoraj nič ne spim ... :D tudi to bo minilo enkrat ... :D
vem use se enkrat končuje ... zato je tudi takšen naslov začetek konca ... saj mislim da se res to moje obdobje počasi končuje ...in to je biu moj prvi korak da sem neznanim ljudem zaupala kaj se z menjo dogajalo in kaj se dogaja ..... to je moj začetek konca ... metaforično :DDD
 :sesmejem: :oki: :zardevam:

Rumena  :oki: res se je potrebno prepustit toku življenja in živeti v tem trenutku  :rozicodam:

Rumena... :rozicodam:

Naša življenja so kot barka, ki pluje po morju brez krmarja in vsake toliko časa poprimemo za krmilo,da se usmerimo proti pravemu cilju,nato pa se vsake toliko časa spet prepustimo toku življenja...kot pravi
Slavka.
Pogum in volja!!! :wav:

ja ja se prepuščam toku ... samo včasih kar preveč ...
jaz si to tako razlagam .. to moje obdobje ki že traja 4 leta .... približno se končuje ... vse se enkrat končuje mar ne ??? verjetno se bo tudi to končalo ... in takrat bom končala šolo ... živela nekje na svojem ... stran od tukajšnjih govoric ... stran od vsega kar mi je povzročalo breme ... šla bom stran daleč stran tuhtam da kar v švico ... da zaživim na novo ... in mislim da če se mi letos ne uspe vpisati na višjo šolo ... da grem celo že letos tja ... in to je prava ideja ... tam bodo moje misli zaživele ... in moje življenje bo boljše :DDD
vi vsi ki ste me skušali razumeti in mi pomagati se bomo pa itak se slišali mislim da to ni biu moj prvi izliv čustev ... v kratkem ... bo spet počilo ... :DDDDD
 :oki: :pomezik: :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: :clap: :clap: :clap: :clap: :zardevam:

Rumena.....te popolnoma razumem!!! :rozicodam:
Nevem pa kaj hočeš povedati s tem,da bo v kratkem spet počilo...
Piši,....kar ti res povzroča tolikšno breme....
Objem :-*

suzy vsak dan je nekaj ...
doma sem po cele dneve visim na kompu ... lahko bi bla nekje zunaj z prjatli... usaj to ... doma se sam kregamo ... ž to me v slabo voljo sprvlja že ko pomislim na to ... mi uniči dan
zdaj se tudi bliža valentinovo ... gledam čez okno ... sami parčki ... vsi se majo radi ... kaj pa jaz???
bom do konca življenja sama ... ker si ne upam oprostit zaradi enga tipa ???
bom sploh lahko še kdaj imela koga rada ???
ja veliko je vprašanj v moji glavi ki nanj ne poznam odgovora ... potem če mi že to vse ne gre ... zakaj mi potem vsaj šola ne rata ???
v čem je smisel vsega tega da ti nič v življenju ne gre ... ??
kje je smisel ... to da trpim ... ob pogledu srečnih ljudi ... je to smisel ???

in vse to zaradi tega? 
ali je še kaj drugega v ozadju? reciva, tole


česa si ne upaš oprostit?

ja ... za moje starše je bil to šok ... k je policija pršla zaradi njega  .... oče se še danes ne pogovarja z menoj ... tako kot včasih ... niti danes mi ne zaupa več ... pa je že 4 leta od tega ...
ja doma se kregamo ... pa ne glede na to temo .... samo pač zaradi šole ... moje skrbi kaj se dogaja z menoj ... skrbi jih ker sem ves čas doma tiho ... se z nikomer ne pogovarjam ... celo brat mi je enkrat govoril da se bojita da ne bom naredila kakšne neumnosti ..
nisem si oprostila to da že prvič ko sva nehala nisem posumila da me vara da mi laže ... in to kar je bilo z prijateljico ... ko sva se zmenile da ne bova več z njim ... to da sem jo izdala ...

Rumena :rozicodam:

Kaj pa meniš na en odkrit skupen družinski pogovor?
Zberi pogum in se pogovori s starši,...zgladite nesporazume,zaupaj jim svoje občutke,....
Ali je to nemogoče?

ja je mogoče .... misliš da bi me razumeli ???

MORALI BI TE RAZUMETI!!! :rozicodam: :rozicodam:
Otroci so naše največje bogastvo in starši imamo včasih težko nalogo,kljub vsemu je na prvem
mestu brezpogojna ljubezen do njih,pravilna vzgoja,usmerjanje in pomoč na poti odraščanja,....
Čeprav nam nekaterim včasih kdaj spodleti,....je naša naloga prisluhniti otroku pri njegovih težavah občutkih,neuspehih in jim pomagat.
 Mislim in upam( ker sem tudi sama starš),da ti bosta oče in mama kljub nesoglasjim,ki jih imate razumela.

suzy
nevem .... kaj bo si ...prepričala si me ... verjetno se bom še danes pogovorila z mamo ... drugič pa še z očetom .. hvala ti ... :D

:oki:

Drži se in poročaj!!! :rozicodam: :rozicodam:

Držim pesti, da te bodo razumeli in ti stali ob strani rumena  :rozicodam: