FORUM Nebojse.si

Odkar pomnim, se bojim agresivnih mladih tujih ljudi. Ko se je v osnovni šoli obetal kak pretep (suvanje itd.), sem bil vedno tisti, ki se je cel tresoč umaknil, pa čeprav so med sabo obračunavali čisto xy ljudje. Nekako sem si vedno predstavljal nek črn scenarij, nekaj nepričakovanega, česar se je treba bati.
Pa ni bilo vedno tako. Spomnim se, da sem bil v vrtcu rad med bolj glasnimi in sem tu in tam bil pripravljen koga malo potisniti. Enkrat v vrtcu je k meni prijokal nek fant in rekel, da ga je nekdo udaril in sem šel tja in pretepača hotel "spravit k pameti". Čez nekaj sekund sem bil že jaz tisti, ki je jokal. In občutek imam, da sem od takrat naprej prpa. V OŠ sem imel dva zaveznika, ki sta vedno urejala, če mi je kdo hotel kaj slabega. Z njima sem se počutil varno. Na dvorišču sem tudi imel "bodyguarda". Ta me je varoval pred sosedom, ki je bil včasih prav nadležen.
Velik šok sem doživel, ko so mene in še tri prijatelje na morju obstopili lokalni mulci (mislim, da so bili trije, mogoče samo dva) in zahtevali denar od nas. Denarja nisem dal, sem jim ga bil pa pripravljen dati, a me je prehitel eden od prijateljev. Takoj, ko so dobili tistih ušivih takratnih 200 SIT od njega, so nas trepljali po ramah in rekli, da so se samo zafrkavali in odšli. Še dve uri sem bil zelen v obraz.
Prišla je gimnazija, kjer sem se počutil varno. Potem pa se je začelo zvečer hodit ven in ni bilo hujše muke, kot iti sam domov, v temi, ves čas z občutkom, da se bo od nekod nekdo pojavil in... in ne vem kaj. Ne vem, če se ravno bojim udarcev. Bojim se tistega neznanega, česar ne moreš kontrolirati.
Zdaj sem že v poznih dvajsetih, ko bi naj bil na višku moči itd, pa se trenutno počutim kot največja šleva. Zanimivo je, da se v službi brez težav zelo glasno sporečem s sodelavcem (glede službenih zadev, ne nogometa :)) in dokazujem svoj prav, se postavim zase. Čeprav deluje kot pretepač, se ga ne bojim. V službi se ne bojim nikogar, kakor pa stopim skozi vrata podjetja, se bojim še lastne sence.
Peš zadnje čase sam ne upam skozi mesto. Vedno si najdem koga, da greva skupaj. Nekako se mi zdi, da preveč dovolim svoji domišljiji. Če sem sam, dobim občutek, da me bodo obstopili, da bodo hoteli nekaj od mene, da me bodo pretepli. Že če samo na daleč vidim gručo fantov, panično iščem pot, kako bi se jim umaknil. Ne bojim se ljudi, ki izgledajo stari kot jaz ali starejših. Občutek imam, da so oni že zreli in dovolj pametni, po drugi strani pa se na smrt bojim mularije, stare od 15 let dalje.
Rad bi spet čutil svobodo, ko se brez strahu sam sprehajaš po mestu, ko si sam s sabo, z nogami na tleh in je tema tvoj zaveznik  in ne največji sovražnik.   

Osebno imam občutek, da tvoj primer spada v tisti 1%, kjer bi kak tečaj samoobrambe za spremembo bil produktiven. Samo zato, da dobiš občutek, da lahko (vsaj delno) kontroliraš take situacije.

Čeprav ... a lahko ti opišeš še kak drug vidik svojega življenja z z občutji "bojim se tistega neznanega, česar ne moreš kontrolirati" in "zdaj sem že v poznih dvajsetih, ko bi naj bil na višku moči itd" - razen seveda hoje skozi mesto?

Se podpišem

Tudi jaz se strinjam z zgornjima dvema odgovoroma. Je pa tudi res, da so danes nekateri mulci popolni neandertalci.

Lily.

Vse več situacij vidiš ogrožujočih zase ...
in svojo moč kljubovanja, upora podcenjuješ ...
To je zelo travmatično doživljati in te lahko počasi pripelje
v mnoga izogibanja situacijam, kakovost življenja postane okrnjena ...

Moj predlog je da poiščeš pomoč v psihoterapiji.
Da odkriješ kaj in odkod so ti strahovi nastali, kdaj so se fixirali v tebi ...
Da počasi začneš sedaj ogrožujoče situacije sprejemati bolj realno.
Mladina je res danes lahko nevarna ... skupinice znajo izsiljevat denar...
sil neprijetne izkušnje zagotovo... hkrati pa je treba prepoznati, da se
to ne dogaja kar non-stop...da je strah pretiran ... in mu zato dati bolj realen okvir.

Tudi jaz se strinjam z predhodniki, da bi jačanje zaupanja vase v obliki tečaja samoobrambe prav prišlo ...

Ja, glej... Odvisno od tebe kaj ti je bolj vrednota. Če ti je vrednota biti nekdo, ki ne sme ostati dolžan, ki mora vedno pokazati kdo je in kdo ni, potem se nauči kakšne borilne veščine, če pa ti je vrednota kultiviranost (kustiviran človek se umakne), potem pa počni to še naprej. Odloči se sam.