FORUM Nebojse.si

Dragi vsi. Imam več vprašanj ampak najbolj me zanima to koliko od vas tukaj na forumu ste se ozdravili od panične motnje. Prebiram ta forum, vendar žal še nisem zasledila nekoga, ki bi napisal da se je za več let pozdravil. Nekako s tega foruma ne dobim vzpodbudnih besed o ozdravitvi. sama imam problem s panično motnjo od leta 2005. res da sem imela vmes tudi dobra obdobja v tem času, vendar se vrnem nazaj na nulo. prebrala ogromno knjig, hodila do psihiatrov, sem že več let nacipralexeu, razumem da si vse sama povzročam, ampak se vrtim v krogu. seveda ko mislim, da sem že prebolela vse, račistila vse - puf me ponovno zadene. in vsakič se je težje pobrat!!!!! Ne vem več kaj naj naredim!! Na katerega zdravnika naj se obrnem (vsi imajo čakalne dobe nemogoče, samoplačniško pri treh otrocih ne morem nič) na katero knjigo naj se obrnem(Tris imam, tesnobo imam), kaj naj se še prepričujem, katere sugestije - vsega je preveč in imam občutek, da se panične motnje ne da ozdraviti. sedaj rabim vssaj nekoga ki mi lahko zagotovi DA SE DA in da se je pozdravil in KAKO! Lepo prosim. Hvala! Srečno vsem vem da vam ni lahko!

mislim da je težje čist pozdraviti, se pa da ublažiti, kj pa vem :o

Dokler razmišljaš v tej smeri češ "ne zmorem,se ne ozdravi itd." potem res nisi na dobri poti oziroma na poti k ozdravitvi. Verjamem in verjeti moraš tudi ti, da se vse da pozdraviti,le zadosti volje je potrebno,moči in tudi optimizma. Navsezadnje z nami ni nič narobe...strah nas je nečesa česar sploh ni oziroma vsako malenkost napihnemo do te mere da je včasih že prav smešno. Glavo pokonci in pogumno dalje...optimizem,dobro voljo,pogum pa bo!  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Vse vem, se trudim verjemite mi. S pozitivo z vsem, ne obupam, saj ne morem ker imam tri ljubke otroke od pubertete do dvoletnika. Mi dajo dela:) Jaz se želim samo z nekom pogovoriti, ki je dal vse te izkušnje čez, da mi pove kako se pozdravi. Sem sprejela da imam panično motnjo, ampak pri toliko odgovrnosti ki jo imam bi se res rada pozdravila. Točna navodila bi rada - kateri psihiater mi lahko pomaga, kakšne vaje itd. Sedaj sem bila pri psihiatrinji, ki pravi da sem šolski primer in da sem lahko po osmih srečanjih z njo pozdravim ampak da ima polno in me ne more vzeti. kako banalno a ne?

Še eno vprašanje. Sedaj sem brez službe, finančna stiska in še brat na intenzivnem oddelku. seveda sem dopoldne sama doma in me že pričenja skrbeti kako bo z mano. Me bo zadelo kaj itsd. Tako da zjutraj prvo ko se zbudim razmiljam o tem kako se počutim, kr neki no. Sploh vam ne znam razložiti. V bistvu nimam paničnih napadov ampak neka tesnoba da je z mojo psiho nekaj narobe in da se mi bo zmešalo:( bojim se depresije, bojim se duševen motnje oz se bojim danisem pri pravi. Tako da si v bistvu želim paničnega napada da si rečem aha to je to - to ni duševan motnja :(

Danes imam rojstni dan, vsi mi čestitajo jaz pa sem počutim tako bedno, žalostno - jokam na svoj rojstni dannn zaradi vseh teh občutkov. Žalosta sem res:(

Kaj naj ti rečem na ta dan. Ne vem. Želim ti pa, da čimprej prideš na zeleno vejo. Boš. Če prav sedaj ne verjameš v to.

Panika se da zelo dobro obvladati. Ne verjemem pa psihiatrinji, ki pravi, da jo v 8-ih seansah ozdravi.  :kiselnasmeh:

Zdravi se z AD-ji in KVT. In osebno poznam ljudi, ki so vse spravili v zelo blago obliko, ali pa celo odpravili. Zato verjamem, da se da.

Iz osebnega primera ti lahko povem samo svojo izkušnjo. Zelo dobro mi je pomagal Cipralex. Še tri mesece nazaj, sem bila dosti bolj v strahu. Sedaj ga skoraj ni več. In to manj kot v dveh mesecih od začetka jemanja.

VSE NAJBOLJŠE   :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Veš hondael, tudi jaz sem imela 10 dni nazaj rojstni dan, kjer sem se počutila prazno, brezupno, temačno, za nikamor, pa še neg.stranski učinki ad so me dajal! Sem šla spet do zdravnice in pojamrala...........

Skratka, zdaj je že 3. dan bolje. Zakaj? Ker se grizem skozi problem, poskušam reševati in migam. Čeprav je včasih to huje, kot pa nič delati in jokati (ne govorim, da ti to počneš, ampak tko na splošno), in te ravno borba včasih še bolj sesuje kot same težave, se pa nekje le poznajo že prvi rezultati.

Panike sama nimam, imam pa hudo SF!!! od 1 do 10, bi rekla, da kadar sem zelo bad, je 11, večinoma pa 9,99. In ja, moram jutri do veterinarja, v sredo v skupino 15 folka+psihiater (kar je moja anska povečana že na 20), pa potem psihoterapija prvič itd itd.

DA SE. MORAŠ ITI NAPREJ. MORAŠ ŽIVETI. MORAŠ TRPETI. MORAŠ ZMAGOVATI IN KDAJ TUDI PORAZ SPREJETI. PREDVSEM PA MORAŠ ŠE VELIKO SVOJIH ROJSTNIH DNEVOV DOŽIVETI!!!!

Lp-Sofie  :rozicodam:

ZA TVOJ ROJSTNI DAN !!!  

Hvala za čestitke!  Sem na AD jih že dve leti in pol. In ne pozabim niti en dan na njega ker se bojim ponovitve. Kljub temu je prišla:( Potrebovala bi dober KTV pa ne vem kje!

oprosti ne vem kaj je SF - imam očutek da nič dobrega.

SF = socialna fobija

Glede KTV ti pa težko rečem, ker jst bom šele zdj mela prvič psihoterapijo (po vsej verjetnosti KTV). Mogoče ti kdo drug  kej več zna povedat! Vsekakor srečno obema ne  :pomezik:

 :oki: Sofie  :rozicodam:

Socialna fobija ali Socialna anksiznost http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=36&Itemid=38

No, jaz sem ena od pozdravljenih. Zadnji (mocnejsi) panicni napad sem imela morda 10 let nazaj, lahkega pa enih 5-6.
Seveda me obcasno malce zaskrbi kako bo, ce ga ponovno dobim. A si misel na to kar hitro prezenem iz glave.
Kako sem ozdravila? Mah...ne vem...enostavno sem zacela ziveti, delati stvari, ki jih zaradi panike nisem dosti let pocela, predvsem pa sem se sprijaznilas tem, da imam to motnjo in je nisem vec skrivala pred svetom. In seveda sem se sprijaznila s svojo -kako naj recem...omejenostjo. Clovek ne more biti vsemogocen, nezmotljiv, perfekten, nesmrten. Zato je Bog (ali kakor to imenujemo).
Najbolj me je bilo strah smrti in bolecine. Pa sem v 6 mesecih dozivela smrt 3 bliznjih oseb in sem prezivela. Bolecine so me tudi spravile v bolnico (hudo vnetje jajcnikov) in sem prezivela. Potem sem si pa itak rekla, da je vsekakor bolje, da umrem v gibanju, kot doma v postelji.
Sedaj ze dolgo casa zivim zares v gibanju, stalno sem naokoli, pocnem vsemogoce. Sposobna sem iti sama kamorkoli. Obcasno me se popade tisti strah, da se bo vse ponovilo. A me ni vec groza. S tabletami in drugacnim nacinom raazmisljanja in zivljenja se da paniko premagati. Oziroma jo imeti popolnoma pod kontrolo.
Ne cakaj cudeznih 8seans. Pojdi do psihiatra, zacni jemati tablete in najdi si psihoterapevta. In neboj se. Misli na tisto....Strah je znotraj votel, okoli pa ga ni.  :oki:
Verjemi mi. To so besede panicarke, ki leta ni skoraj mignila iz bajte...danes pa ti pise te spodbudne besede s severa Nemcije, kjer cepi sama v hotelski avli in caka, kdaj bo sla domov. Mogoce pa se ostanem kak dan.  :sesmejem:

Mina  :clap: :clap: :clap:

Točno to:

SPREJETI SE V VSEJ OBLIKI IN Z NAPAKAMI + DELATI TISTO, KAR ZARADI STRAHU NE BI = ŽIVETI!

Vem, da je težko, vendar je to treba storiti - tudi zase govorim. Sem še bolj na začetku. Vendar si rečem, bolje to, kot pa stagnirati!!!

Lp-Sofie  :rozicodam:

HVALA HVALA IN ŠE ENKRAT HVALA! In en lep pozdrav v Nemčijoooo! Polepšala si mi dan. Pri meni ni bilo nikoli tako da bi bežala pred strahovi ker nisem imela možnosti. Morala sem v avto in odpeljati otorke v vrtec, šolo, morala sem v trgovino. sto napadov med vožnjo, v trgovini pri frizerju....itd Znam in mi uspe sprejeti panični napad. Ja skratka samo sprijaznit se ne morem očitno, sram mi je sama sebe priznati da imam duševno bolezen. Vedno me je bilo strah pred njimi. Itak! Oz ne borim se proti njej namesto da bi se sprijaznila!

Dusevno motnjo, draga moja. Raje to, kot kaksno sladkorno...ali se huje...raka!
Sprejmi se taka kot si. Lepa, pametna, sposona....skratka pod svojim klobukom NAJBOLJSA! Vstani zjutraj in si pred ogledalom povej, da se imas rada in da si najboljsa. Odmisli strah in ne razmisljaj vec v smislu....kaj bo, ce bo....Kje pa pise, da bo tako, kot si si zamislila. Prepusti se zivljenju in vedi, da je nekdo nad nami po cigar podobi smo narejeni, ki poskrbi za nas. Tudi, ko mislimo, da so nas vsi, z njim vred zapustili.
Aja...Vse najboljse za rojstni dan. Praznuj ga, pa ceprav z zakasnitvijo. Jutri zjutraj se zrihtaj in si privosci dan zase. Samo zase. Naj se ostali - z otroci vred znajdejo brez tebe. Se ne bo podrl svet. Tvojega nevemkaterega rojstnega dne pa ne bo vec. Zivi, ne zamujaj!

No po dolgem času se javljam tukaj gor pa ne za to, ker se mi je poslabšalo ampak, ker tudi takrat ko sem bila sama na tem ni bilo nobenega, kater bi rekel sem se pozdravil.
To je pa verjetno, zarad tega, ker pol ko si enkrat ozdravljen ne zahajaš več v te forume, žalostno vendar resnično.
No tudi sama sem zapadla v panično motnjo, delala sem res velik na seb, tud okrog zdravnikov sem hodila, okrog psihiatrov, psihologov, ma vse živo  VENDAR LE SAM SI LAHKO POMAGAŠ  VSE JE V GLAVI zapomni si to. Tko, da se da res sam glavo moraš prepričat, pa bo kdo rekel ni res, ja dejansko je tko, jaz sem že 3 leta braze zdravil in sem čist ok, napisala sem pa tole v spobdudo ostalim.

SE DA IN BOSTE ZMOGLI

Eva

Hvala vam! Sem vesela, ne presrečna da vem da mi lahko uspe! Sem dobila nov zagon!!!! Stokrat hvala res!

Seveda ti bo uspelo, le pogumno in z dvignjeno glavo dalje. Kadar si pa dopoldan sama doma pa razmišljaj kaj bolj prijetnega, probaj se s čim zamotiti,pojdi na spehod,razvajaj se (imam le dva otročka,pri treh pa verjetno še bolj paše malo relaxa)

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: mi smo ob tebi....in z veseljem bomo prebrali tvojo zgodbo o ozdravitvi  :)

 :occasion13: Vse najboljše, Hondael  :rozicodam:

Hvala, danes je bilo že precej bolje!
Res je samo v moji glavi. Ker danes je bil mož doma in sva imela 100 in 1 opravilo in ni bilo časa razmišljat o tem ali se mi bo zmešalo ali ne ??? in počutila sem se ok. Ne še čisto ok - me je preletela misel - itak, ampak bolje kot včeraj :oki:

Pozdravljena hondael,
Tudi jaz se srečujem z paničnimi napadi že 4 leta. Kot mnogi pravijo to je vse v naši glavi. In res je. Težko je to spravt iz glave ven. Vendar je treba ustrajat. Mislit na nekaj pozitivnega, iti v družbo, meni osebno zelo pomaga pogovor prijateljice, mame, fanta. In pri treh otrocih si res lako pomagaš da se z nijimi pogovarjaš (bilo kaj), se igraš z njimi,  samo da se malo zamotiš. Jaz včasih začnem kar nekaj pospravljati, pojem si, sam da se nekak zamotim.
Res pa da nisem še zasledila da bi bili panični napadi za zmeraj ozdravljeni. Kot pravim jaz sem pred štirimi leti začela jemati cipraleks, ga jemljem še danes, in napadov ni. Mogoče se mi zdgodi enkrat na mesec, ali še to ne. Res so zelo redki. Tako da upam da še ta en napad na mesec zavedno izgine.
Verjamem da ti bo uspelo. Kar pogumno.
lp
Petra

En pozdravček vsem...

Jst sm pa nova na tem forumu in bi imela eno vprašanje prav na to temo, in sicer jaz se z paniko soočam že dobro leto, pa še vedno nisem na AD-jih, spopadam se sama, s pomočjo staršev in prijateljev, pomaga mi pa že persen forte ko je res hudo. Včasih je stvar res neidržna in nevem če bi obiskala kakšno pomoč ali ne ... Bi prosila če bi kdo delil z mano svojo izkušnjo, saj imam večkrat občutek da sem sama v tem in me nihče ne zastopi ...

LP

Nejkagirl pozdravljena!

Menim, da se je spopadati s paniko, kjub podpori staršev, prijateljev
SAM brez znanja zelo težko... ???
Razumem te, ker to poznam...razumem te tudi kako je, če tega dobro ne poznaš.
Tako se je dogajalo meni, dokler nisem stopila v tale forum in  se seznanila
z načinom kako in kaj... :oki:

Predlagala bi ti, da si nabaviš knjigo " Premagovanje amksiozbosti za telebane"

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999

Prav tako je pri tem potrebno veliko sproščanja, ki ga najdeš
v brošurci " Podoba samodotika"


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=375&Itemid=2

Privošči si veliko sprehodov in gibanja na vse načine... :oki:

Priporočila bi ti tudi en temeljit pogovor pri psihoterapevtki... :oki:

V kolikor pa je zelo hudo, pa se zaupaj osebni zdravnici, ta pa te bo napotila
na ustrezne preglede in morda predpisala zdravila.

Predlagam ti, da začneš TAKOJ in ZDAJ...kajti dalj časa boš čakala, slabše
je lahko....ne mislim te pa strašit, vse se da uredit!

En lep podrav še enkrat!

Pozdravljena, tudi sama se spopadam s paničnimi napadi, prvič sem ga dobila pri 17.letih, sedaj imam 33, a so še vedno so prisotni. Trudim se delati na sebi in početi meni ljube stvari, a ravno, ko mislim, da sem se jih končno znebile, se pojavijo kot strela z jasnega neba, tako, da tudi sama ne vem več kako in kaj...Zadnje čase se mi dogaja, da v enem dnevu doživim tudi po 3 napade, tako, da včasih se tudi jaz sprašujem ali so to napadi ali je morda kaj drugega v igri...Vem, da sem že sita in naveličana vsega in srčno upam, da se bo ta morija enkrat zaključila.
Lep pozdrav vsem, v upanju na boljši jutri...

Hm....panični napadi. Prvega sem doživel pri 15. letu, v srednji šoli, med geografijo,...še zdaj se spomnim, kakšen je bil občutek. Začelo se mi je vrteti, srce razbijati, misli so mi begale, siguren sem bil da bom umrl, vrata za izhod iz razreda so bila tako daleč.... :strah:V glavnem groza...potem drugi v trgovini, ko čakam v vrsti pred blagajno...spet groza...potem tretji na avtobusu...in četrti, in peti, in šesti...ojojoj...groza  :seznojim: Najhujše je bilo to, da nisem vedel, kaj se dogaja...Ampak kasneje se je razjasnilo, PANIČNI NAPADI...ki so v prvem obdobju trajali kakšno leto dni, sedaj v drugem pa kakšna 2 meseca...saj ne rečem, še vedno se kakšen hoče pritihotapiti v mojo glavo, ampak takrat se zasliši STOP  :nehvala: Saj veste oz. verjetno vam je znano, ko gospodar ukaže svojemu psu naj da prostor, kako spusti rep in glavo in se umakne...no tako nekako to izgleda pri mojih paničnih napadih oz. sedaj so še samo wannabe panični napadi... :smesno: Zadevo se da obvladovati, ampak je potrebno veliko volje, zbranosti v trenutku, ko se hoče pojavit in predvsem treznega razmišljanja... :kiselnasmeh: Potrebno je rečt: "Ne boš ti meni zizike majal..."  :sesmejem: :sesmejem:

Zato, kar v boj z njimi...jaz sem dokaz, da se jih da losat...saj ne rečem, še vedno ga lahko doživim, ampak me ne more več vrčti s tira, tako kot me je nekoč  :wav:
 :rozicodam:

Še ena ozdravljena tukaj, da te opogumim  :wav:  Panična motnja je ozdravljiva! Sama sem se je popolnoma ozdravila v 3 letih in brez zdravil. To trpljenje je bilo zato tolko hujše, toda zagotovo je iz mene počasi za vedno odšlo. Nisem jemala antidepresiva in sem ves čas veliko premišljevala o teh napadih smrtnega strahu, bila ves čas angažirana v popolno ozdravitev, čeprav prvo leto totalno obupana in v splošnem prestrašena vsak trenutek, kdaj in kje me doleti. Domači mi niso bili v oporo, tako da sem bila v tem popolnoma osamljena.

Jaz nisem imela antidepresiva, saj sem se tako zelo bala vsakega vplivanja na počutje. Mene je lahko karkoli pognalo v grozo in sem se najhuje od vsega bala izgubiti razum. V stalnem iskanju rešitve tudi v ugodnih obdobjih so se mi mi same zbudile tiste rezerve moči  v mojih bolnih možganih, da sem se dokončno ozdravila v tretjem letu.  Toda nenadno ozdravila, tako da sem  iz  stalnega nemirnega telesnega stanja  padla v hudo žalost zaradi smrti bližnje osebe. Od travme zaradi smrti sem se vsa pomirila in me od takrat ni panični napad nikoli več prijel v isti obliki . (sem pa dobila občutek, da nič ni resnično, niti mi, ker da  smo vsi mrtvi.) Tud to je minilo samo, v letu ali dveh.

Kako sem premagala panično motnjo?

Skušala sem doseči, da bi se mi namesto groze povsod namestil občutek moči, skušala sem se spomnit občutka jeze in menjati zanjo,  pa vsakič sem se pogovarjala s svojim srhom kot z nečim živim v meni, pa s pljuči, kako dihajo, pa srcem, da ne rabi več toliko bezljati. Domišljala sem si, da sem skrita v varni luknji. In se prepričevala da me groza ne bo do konca zajela in da mi nič ne more. In da jaz tega ne rabim. Če sem bila samo na pol  "notri", sem si recimo zamislila, da če se takoj uležem na neko tisto dekico in nepremično počasi diham, da me ne bo v celoti zgrabilo. In res, take finte so začele sčasoma delovati. Pa božanje domačih živali. Pa izdihovanje do konca, kolikor gre. Najbolj to pomaga, začasno me še bolj dušilo, toda čez par minut je prišla toplota in občutke varnosti, ni mi več bilo slabo. Pa opazovanje mira drugih, če se ti panika zgodi med ljudmi in otrplo skrivaš, pa se ga malo nalezeš, njihovega miru. Pa prepričevala sem se, da je to odziv telesa, možgan, ki ga ne rabim, ker je to res za prazen nič. In sčasoma je to res šlo iz mene.  :oki:

 Ampak prvo leto še nisem imela te moči niti znanja, kako slišati svoje glasne pozitivne misli močnejše od pekla. Potem šele sem vse bolj lahko prevzemala razumski nadzor, zaradi stalnega treniranja na moč iz sebe, bila popolnoma skocentrirana na telo in da si tega ne dovolim več. Ne pustim, da me zdaj tu prime, sem si rekla, ker lahko me je kjerkoli, med mirnim pogovorom ali mirnim sprehodom s sodelavko, kjerkoli sem bila. Če sem bla zunaj kje, me je mučilo tudi črevesje, pa prva leta nisem mogla hodit ven tako kot bi rada, stalno sem morala povsod vedet, kje je najbližji wc, ali me bo zvilo ali pa na vodo. Sicer sem se pa doma držala...

Pa dajala sem si topel kisov obkladek na tilnik za 10 minut (poparek kisa z mlekom-brez sira na vrat), 2 x dnevno. Zelo pomagalo. In navrh topel puli, ker pomaga pogreti, nikakor kakšne mrzle vode, ker srce znori.

Če bi bilo treba ponovno skozi vse to, te poti ne bi več zmogla, raje ne bi hotela živeti. Bolje je po moje imeti kje kake šraufe v telesu al kaj.

Martinca, sem full vesela zate, upam da bom lahko tudi jaz nekoč poročala o tem da so se napadi prenehali, trenutno sem v obdobju ko je še slabše kakor je blo, kar non stop razmišljam samo o tem in se sploh ne morm sprostit in odmislit vsega ... upam na boljše čase .... :o

Normalno, da o tem skoz razmišljaš. Prav z nadziranjem in razmišljanjem v smeri izhoda iz tega lahko napreduješ. Zase vem, da če ne bi včasih mislila na to tudi v urah miru, ne vem, kako bi kdaj zbrala razumski nadzor in se ojačala in se dokončno rešila panične motnje. Seveda je nujno dosti koncentracije, da premisliš do konca, ko razmišljaš o tem. In ne, da ena misel zamenja drugo , saj prenaglo menjavanje misli (včasih pri enih ljudeh na antidepresivih) nanaglo povzroča še večji občutek negotovosti, nezadoščenosti in ni gotovosti vase. Je boljše poznati zvitost sovražnika', po moje je z odrivanjem na stran je slabše. Pride kakšna kemična sprememba, ne zaznaš je pravočasno, nakar te vrže.

V bodoče pa se ne bi nikoli več hotela nikoli mučit, ampak bi jemala AD, sem tako storila prvič predlani, ko se me je polotil strah na drug način in sem se zbala, da padem nazaj v pravo paniko. Ne vem, če bi vse to ponovno zdržala, brez zdravil (v adolescenci to)  je blo pač prehudo.

Če ti vseskozi jemlješ antidepresive, bi moralo iti na boljše, ne na slabše.  Že brez zdravil mora iti po naravni poti na boljše in na boljše. Ko odmakneš stresorje iz življenja, takrat možgani sami začnejo obnavljati svoj lasten porušeni sistem izločanja snovi.  Vse bolje je in bolje.  Mora bit nek vzrok, zakaj ne ozdraviš.

Panična motnja je ozdravljiva. Mislim da je samo generalizirana anksiozna motnja težko ozdravljiva. Pa ne verjamem več v to, saj je 100 ljudi in 100 čudi, po moje je skoraj vse ozdravljivo . Motnja pride in za vedno gre.

Pa izpolnjevanje drobnih želja mi je pomagalo, sem dobila nek občutek varnosti in zadovoljstva s seboj, skozi drobna opravila v vsakdanjiku, vse bolj in je tudi zato bilo potem vedno več mirnih dni, trudila sem se zadrževati v sebi občutke varnosti.

hja.. tudi mene muči to že od leta 05.. sicer se je začelo pri mojih 11 letih(2001) sam od 05 je bilo večina mir/panika skoz menjavanje..se ti že skoraj zmeša ko tolikokrat pozdraviš pa spet začneš od začetka vse...
in ja zadnja leta nemaram rojstnih dni,novega leta ipd..ker me samo spominja da gre čas naprej jaz pa še vedno na neki isti točki.
četudi sem zdaj bolje, še ni čas za proslavljat uspeha ampak napredka :)
psihologi pa ja..nimam več volje probavat nove.jih je že bilo dosti...
očitno je treba nekaj let trpet da se potem končno v pravo smer odvrti vse :)

Še od mene en lep pozdrav vsem skupi!

Js se s panično motnjo bolj ali manj ubadam že kake dobri dve leti. V tem času sem z pomočjo AD-jev dosegel ogromen napredek. Takšen da sem se sam prepričal da je Panična motnja ozdravljiva in da se jo da premagat in potem na koncu tudi odvadit jemat AD-jev. Je pa res da mora človek dost spremenit svoj način življenja. Ker je ponavadi ravno ta poglavitni vzrok da se panična motnja sploh pojavi. Vem da nimajo vsi takšnega luksuza ampak je to potrebno nardit koker se le da. Js bi tle kot največje pomagalo navedu redno ukvarjanje s športom. Telesna aktivnost te pomirja, krepi samozavest in ti tudi pomaga da se ponovno začneš družiti in pogovarjati ljudmi. Pri meni je blo namreč tako da sem se dost zapru sam vase in se v bistvu izogibal kakršnim koli socialnim dogodkom. Pa še en nasvet mam. Izogibajte se alkoholu in cigretom sploh pa kakšnim hujšim substancam. Če bi js bil bolj dosleden pri tem bi bil zdaj pomojem že ozdravljen. Tako sm pa mel že dvakrat ponovitev napada ko sem se že počutil zelo zelo dobro.

Tle sm zj nametu ful enih informacij, ki vse nit niso tolk povezane z začetno temo.
Če povzamem. Js sm trdno prepričan da se paniko DA POZDRAVIT. Sam močen in vztrajen moreš bit, pa včasih tud jezen če treba. Bolš jeza kakor strah. :)

Držte se, pa mejte v mislih da niste sami pa ne se dat.

Osiris.... :clap:

Lepo bi bilo, da še kaj napišeš, lepo je bilo tole prebrat... :oki:

Živjo.

Jaz bi tudi imela eno vprašanje za Evico in ostale ozdravljene. Tudi sama namreč obupavam, da bom kdaj ozdravela. Pri meni so se napadi panike začeli pred 14 leti, tri leta kasneje sem zaradi njih dobila še agorafobijo. Poizkusila sem že psihoterapijo, kognitivno vedenjsko terapijo, zdravila, hipnoterapijo, a mi nič ne pomaga, le ublažilo mi je težave, da lahko opravim vsakodnevne obveznosti, vendar je tudi samo odhod v trgovino neprijeten. Zaradi tega sem izgubila voljo do življenja (ki jo tudi prej nisem imela prav veliko, saj že od otroštva trpim zaradi depresije), saj vsako aktivnost spremlja občutek neprijetnosti, če ne napad panike, tako da sem pravi zapečkar. Rada bi potovala, a me zapečkarstvo in neaktivnost počasi a zagotovo ubijata.
Psihologinja na kognitivno vedenjski mi je rekla, da teoretično že vse vem, a v praksi se zmeraj zatakne, ker se ne morem prepustiti ob napadu (noben ne ve zakaj). Že skoraj vsa leta, z manjšimi presledki, jemljem antidepresive (paroxat) in lexaurin, od katerega sem postala že psihično odvisna (sploh ne grem iz hiše brez pomirjeval). Trenutna psihiatrinja mi pravi, da "rabim" agorafobijo, vendar zopet noben ne ve zakaj. Ugotovljeno je bilo, da je moj največji obrambni mehanizem potlačevanje, zato sem tudi šla na hipnoterapijo, da bi kaj izbrskala. Na žalost nisem vedela, da to ni hipnoza, so le sugestije v stanju globoke sproščenosti in razen boljše samozavesti od nje nisem odnesla nič. Zato bi šla rada na pravo hipnozo vendar me je strah, da bi pristala pri kakem mazaču, ki bi naredil več škode kot koristi. Ima kdo kake podobne izkušnje?

Lp, Obupana