FORUM Nebojse.si

najprej lep pozdrav vsem..moja težava..hjoo,ja samo jamram tako pač je skoz in skoz..noo,niti ne vem kje zaćet,..ad jemljem že 4 leta,vmes sem jih menjala,iz cipralex-a na asentro100 ki sem nazadnje vzela danes.in pri psihiatru..najraj bi ga imenovala ker sem tok jezna :nehvala:..požrla bi ga lahko..kje je problem? vse polno jih je,lažje povem kje ni..ne spim,da postanem zaspana je ura 5 zjutraj,..kdaj tudi prej zaspim ampak sem že tako živčna da vzamem sanval 10mg,in še traja kr lep čas da zaspim..ko spim bi lahko spala 14 ur skupaj,tako da je ura 1 pop.ko vstanem..ne delam nič ker mi več za nič ni,ne kuhat,ne vn za it,ker lih 1x na mesec grem vn,in še to me začne grabit panika,piham kot lokomotiva,slabo mi rata,tresem se..ne morem komunicirat z ljudmi,doma je najlepše,mir tišina,nihče ne pride.če že pa tako nimam kaj povedat..na tel.se ne javljam in če se že par sekund in končam ker mi že gre vse na živce..sedaj še išias..problemi na probleme..v zdravju..nikogar ne zanima če mene boli,ahh kje pa js nikol ne smem jamrat in nč potožit ker je itaq vse narobe..jočem,kr tako,planem v jok,kjerkoli..razočarana nad življenjem,partner...po 2.neuspelih zvezah..se neumnica zaljubim..groza,ker tako trpim od strahu da gre,vsake toliko se spreva,za brezveze,ampak res brezveze,in nato je konec..js pa-propad,nikako se spravit k sebi,sppet bruham..jočem do onemoglosti,več x sem pomislila na samomor,najedla bi se tablet,pod vlak..vse bi naredila da ostane z menoj,edina rešilna bilka mi je,takrat sem srečna,razjezim se,.zeloo,vendar tisti dan ko sem sama..tesnoba,rada bi šla delat amak ne morem vn,rada bi bila srečna in ne vem bit..pred menoj ni več ničesar za kar bi imelo smisel da klatim o tem butastem svetu..če grem kam..in me kdo ogovori..lahko bi ga zadavila,nikakor ne morem pustiti ljudem blizu,vsi so se mi zagabili in v vseh vidim sovražnike..prijateljica je zelo daleč,tukaj imam kolega ki vse naredi,pa mi gre na živce..najraje sem doma zaprta..ne vem več kaj napisat..rada bi bila kot včasih..delala,bila nasmejana..danes.. :'(jočem vsak dan za izgubljenim življenjem..kje je smisel v nesmislu..psihiater mi je danes več ni dal tablet ker če mi ne pomagajo jih pač ne boš jedla,začni se obnašat letom primerno ne kot 15.letnica,sedaj pa strah kdaj bodo prišli še tisti temnejši dnevi od današnjih..

kaj pa starši? kaj pravijo?

Zamenjat psihjatra. Nujno rabiš nekoga, ki te bo poslušal in podpiral, seveda se moraš pa tudi sama potrudit - korak po koraku; sprehod je v tej situaciji že ogromen uspeh, zaradi katerega si lahko ponosna nase. Je naporno, a vredno se je potrudit. In ne se primerjat z ostalimi - njim namreč ni bilo treba skozi to, kar greš ti. Zate in za vse nas so mali koraki veliki uspehi. Priporočam ti tudi kako knjigo - npr. za začetek Depresija za telebane ali Premagovanje anksioznosti za telebane.
Ne obupaj, Nemo! Da se prilesti nazaj do smeha, do sposobnosti za delo, do veselja do malih vsakodnevnih radosti. Jaz sem zase mislila, da sploh ne bom nikoli več mogla v svojo službo (ker je bila ta glavni sprožilec moje anksioznosti), pa sem sčasoma opazila, da sem pričela večinoma prav uživati v njej.
Pa izlij ven svojo bolečino - kar tukaj na forum, če ti paše.
Vse dobro! :rozicodam:

..moji,nimam jih,ne prijateljev,sestro in brata in imata svoje življenje,kdo se ima čas obadat z takimi,partner..za vse igram in sem lenuh,lažnivka,naj začnem hodit delat,čeprav pred 3leti sem skoz delala,nisem lenuh,to vem da nisem,ne prenesem pa 32 let poniževanja in kako vidijo katastrofo v meni,če sem se zamislila..ja sem se,zelo,in kaj naj naredim,ko nihče nima teh težav in ne razumejo,tudi js sem bila usešna in vse imela,danes sem za vse lenuh lažnivc..se napravljam,ljubezen igram ker se moje stanje spreminja..ne igram ne,resnično ljubim vendar me ponižuje,bojim se it stran ker me bo ubilo..kot da silim v zvezo in hočem nekaj kar mi ne pripada..nočem v bolnico,mam otroka,omaga mi kolega in kdaj pazi na njiju ker nočem da me vidita porazno,sprehod..sama ne morem vn,..ne bom jokala,ker samo tarnam in jamram

kako,kot bi bila sama v vojni v boju z celim svetom,še pprijateljev nimam,kolega ki mi tu in tam omaga in mi gre na živce,ljubezen..ne razume..sem lenuh,vedno znova rosim naj se vrne,ker mi ne verjame da ljubim..še tisti ki bi mogli me ne razumejo,kaj naj jočem bratu,sestri,imajo svoje življenje,kdo ima čas zame,sama ne zmorem..veš kok boli..preveč..kadar jočem mi gre na bruhanje ker že sebe sovražim o malem..nič ni več kot je bilo..

ups  :-[ brati se moram naučit  :zardevam: enostavno sem prebrala, da si šele v najstniških letih, zato mi pa ves tekst enostavno ni šel skupaj ...

ja če bi bila..32 jih mam :'(

Nemo,

sedaj nisi več sama! :rozicodam: Slučajno sem opazila tvoj primer in evo me tukaj: stara kot ti in si pd izkušnjami, težavami...boj s to smotano depro ali...vztrajam in iščem tisto veliko LUČ na koncu črnega tunela... :oki:..tudi ti, pridi z menoj, ok?

Tudi jaz si želim dokončno premagati strah..gremo! :clap:

                                        Dušica