FORUM Nebojse.si

Forum spremljam že nekaj časa, danes pa sem se odločila, da se tudi sama oglasim. Enostavno se je nabralo preveč vsega v meni. Od nekdaj sem bila bolj ali manj introvertirana, čeprav sem se včasih trudila to za vsako ceno skriti, poskušala sem se prilagajati družbi in slediti vzorcem obnašanja, ki niso bili v skladu z mano. Verjetno je bil problem tudi v tem, da nisem, če pomislim za nazaj, pravzaprav nikoli prišla v stik z ljudmi, s katerimi bi bili na isti valovni dolžini, s takšnimi, ki bi se jim lahko resnično odprla in bila sproščena v njihovi družbi. Ampak, kot že rečeno, to sem poskušala kar se da potlačiti in sem nekako shajala, čeprav nisem bila ravno srečna. Kasneje so se pojavile tudi določene težave z anksioznostjo, paniko, ki pa niso bile strogo povezane s socialnimi interakcijami. Nisem iskala pomoči, zopet sem poskusila stvari še bolj potlačiti, bila sem precej mlada in prestrašena (no, tudi zdaj sem šele na začetku dvajsetih).

Vmes sem sicer spoznala fanta, ki mu je uspelo zrušiti zid okoli mene, nevede. Z njim sem se končno sprostila, bolj kot s katerimkoli človekom do tedaj. Kljub rosnim letom je bila pri obeh prisotna tista slutnja "usodnosti", zelo hitro in močno sva se navezala drug na drugega. Trajalo je približno leto in pol, v tem času sva se bolj ali manj družila samo drug z drugim, se zapirala med štiri stene, kljub najstniškim letom bi se skorajda lahko reklo, da sva živela življenje nekega upokojenskega para. Meni je to precej ustrezalo, čeprav so bili prisotni vzponi in padci, čeprav bi seveda stvari lahko bile še precej bolj idealne, čeprav je kljub mnogim skupnim točkam obstajalo precej področij, kjer sva si prihajala navzkriž. Vendar ni prišlo med nama nikoli do takšnega razkola, da ga ne bi mogla nekako premostiti, kljub nekajkratnim sporom sva vedno znala poiskati pot nazaj drug do drugega, enostavno je bila navezanost prevelika, da bi naju lahko karkoli zares ločilo. Pred nekaj meseci pa so spori postajali vse pogostejši, zdelo se je, da naju bodo občutki utesnjenosti, pretirane zaskrbljenosti, obupa nad tem, da drug drugega ne moreva ukrojiti povsem po svoji meri (predvsem glede vsakdanjih banalnosti), pokopali pod sabo. Nekako naravno je prišla odločitev, da se ne deklarirava več kot par, vendar se kljub temu nisva mogla kar ločiti. Sklenila sva, da ostaneva dobra prijatelja, z občasnimi "izleti" v bolj intimne vode, ob čemer pa je bilo vedno prisotnih ogromno nepredelanih čustev in nežnosti, vedno sva bila na meji, da zopet zaideva v stare vode. Posebej zato, ker sva bila dogovorjena, da nimava stikov z drugimi ljudmi (kar se tiče intimnosti).

No, včeraj mi je ta fant zaupal nekaj, česar nikakor ne morem predelati in se s tem sprijazniti. Čeprav do njega gojim ljubezen, kot je ne bom nikoli več do nikogar, sem težko še naprej intimna z njim in nadaljujem to "tesno prijateljstvo", kljub temu da si tega po drugi strani neverjetno močno želim. Enostavno so občutki ponižanja, uničenja nečesa, kar naj bi bilo sveto, preveliki. Prisotnega je bilo mnogo joka, obtoževanja in opravičevanja (z obeh strani), iskanja poti. Vendar brez uspeha.

V tem vmesnem času sem se bolj ali manj izolirala od nekdanjih znancev (česar ne obžalujem), hkrati pa imam še vedno precej nerešenih težav, kar se tiče psihičnega počutja, tako da težko navezujem nove stike, pravzaprav trenutno niti ne čutim potrebe po tem, bojim pa se, da bom morda preveč zapadla v asocialnost, izoliranost, temačnost in patos. Kljub mladosti si ne predstavljam, da bi se lahko v kogarkoli še kdaj zaljubila na takšen način oz. enostavno prerastla vse skupaj. Poskušala sem, ker bi mi bilo najbrž na nek način bolje, vendar brez rezultatov. Sedaj sem ta dva dneva preživela pretežno v joku, z nezmožnostjo, da se na karkoli osredotočim. Mislim, da tokrat čas ne bo mogel biti zdravilo, da bi morala ukreniti nekaj bolj konkretnega, čeprav hkrati ne vem, če je sploh možno kaj ukreniti.

K temu pisanju sem se spravila predvsem zato, da nisem popolnoma sama s svojimi občutji, ki me vse bolj in bolj razjedajo. Ne postaje vse lažje, ampak vedno težje in težje. Z ničemer se ne morem zamotiti, preusmeriti misli, se pomiriti.

Pozdravljena, Krema  :rozicodam: kljub vsemu, čas je neke vrste zdravilo  :pomezik:; za ostale težave pa: strokovna pomoč, skupina za samopomoč, .... ipd

Igraš se s vojimi potrebami in čustvi. Opustila si druga poznanstva, istočasno pa si bila z nekom, s katerim si bila prijateljica z občasnimi izleti v intimnost. Bila si sama, ta fant pa je bil kvečjemu sol na skelečo rano. Če si z nekom nekaj, kar ne veš da si, potem je boljše da si sama. V odnosih moraš biti vedno na tem, da dobro veš na čem si s človekom. Ti tega nisi vedela in to te je dodobra zdeprimiralo. Še huje je, ker drugih ljudi nisi imela. Se pravi si bila v nekem zmedenem odnosu. In to je edini odnos, ki si ga sploh imela.


Pa bi morala. Opustitev vseh stikov zato, da si lahko z nekom, s katerim ne veš kaj si (beri bila je "samo" prijateljska intimnost, vendar čustva so bila tudi... hmmm... na čem sem... ne vem več sama... zmedena sem...)


Prepričan sem da boš, pod pogojem, da se v podobne situacije ne boš več zapletala. :)

Tudi moja prijateljica je tako razmišljala, ko jo je fant pustil. Čez 11 mesecev je spoznala novega fanta.
Tudi ko je mene punca pustila, sem mislil, da se ne bom nikoli pobral. Sedaj, po 1 letu, se dogovarjam z novo punco za pijačo.

Noname1, mislim, da nisi najbolje prebral. "Prijateljstvo z občasnimi izleti v intimnost" je nastopilo šele pozneje, po kakšnem letu in pol zveze, kjer se je natanko vedelo, kaj je kdo komu, kjer je bila prisotna močna navezanost in povezanost. Ta "prekinitev" je služila bolj temu, da se uredijo stvari, ki so bile problematične, vendar odnosa nisem dojemala kot nič manj trdnega, ljubezni kot nič manj močne, "prisege" kot nič manj "zaresne".

Tudi stikov nisem opustila, da bi bila z nekom, kot se sam izražaš. Zgodilo se je precej bolj spontano, v širšem kontekstu. In ne, ne obžalujem tega, da sem se distancirala od odnosov, ki so me večinoma spravljali v slabo počutje, zagrenjenost, nesproščenost, nepripadnost. Če bi opustila odnose z ljudmi, s katerimi bi si bila blizu, da bi "bila z nekom", bi si seveda očitala. Tu pa je šlo za  nekaj povsem drugega.

Arwen, vendarle mislim, da je v tem primeru drugače. Težko je, če je celoten svet (kar se tiče stvari/ljudi, ki ti zares nekaj pomenijo) zgrajen okoli ene same osebe, enega samega odnosa. Pa ne v smislu oboževanja in postavljanja na nekakšen oder za čaščenje, ampak v smislu pristne navezanosti, zaupanja, sproščenosti, ljubezni. Vem, kako funkcioniram, na kakšen način dojemam svet in ljudi, na kakšen način se odpiram/zapiram. Slednjega je precej več. Čas pri meni ne zdravi, ampak poglablja grenkobo, hrepenenje, usodnost. Iskreno mislim, da tega ne morem preseči.

Tu ne gre za puščanje, ampak bolj za nezmožnost biti skupaj, zaradi različnih dejavnikov, zaradi mnogih senc, ki so padle na odnos, kljub temu da je po drugi strani pri obeh prisotna močna želja. Mislim, da ta "usodnost" vendarle ni tako na prvo žogo, najstniška, infantilna, takšna, ki mine od danes do jutri. Vem, kakšne stvari minejo od danes do jutri, se niti ne začnejo. Mislim, da ne bi nič pomagalo spoznati drugega oz. karkoli. Vem, da bi bilo še vedno prisotnih toliko čustev, bolečine, obžalovanja, sanjarjenja in hkrati grenkobe, ljubezni in razočaranja, da bi se počutila zgolj slabše. Nekaterih stvari ne pozabim, nikoli. Včasih se grenkoba enostavno premočno zareže vame. Da tuliš kot žival, čeprav misliš, da si končno dosegel vsaj približen mir.

kjer je volja, tam je pot... Vse je mogoče, krema, vse!

Ni volje, nič volje ni, do ničesar.

Krema! :rozicodam:

Se zelo najdem v tvojem pisanju...

Tudi pri meni je bilo precej, precej podobno. Jasno, z določenimi razlikami.

In tudi jaz sem mislila, da ga nikoli, ampak res nikoli ne bom mogla preboleti...

Pa sem ga. S pomočjo meni zelo drage osebe, ki me je usmerjala, ki mi je pomagala s pogovorom, mi nakazala primerno literaturo, me poslušala, ko mi je bilo hudo. In takrat ji enostavno nisem mogla verjeti, da bo kdaj manj bolelo. Tudi ti meni sedaj verjetno ne boš, pa vendar...

Mogoče je pri meni sam proces trajal dalj časa kot pri drugih posameznikih. Mogoče tudi zato, ker nisem takoj prekinila vseh stikov z njim. Ko pa sem prekinila vse stike, se je začel proces prebolevanja.

In sedaj, s časovno distanco, lahko rečem, da sem ga prebolela. Ni več tiste bolečine, ni več tistega čutenja...

In ker se sedaj soočam z izgubo in ponovnim prebolevanjem, vem, da sem na pravi poti. Sedaj manj boli, sedaj se z izgubo soočam popolnoma drugače kot takrat. In očitno je bil namen dosežen. Očitno znam iti čez izgubo brez prevelikih bolečin in pretresov. V bistvu gre za bolečino, ki je obvladljiva, tista od prej pa žal ni bila. Pa sedaj ne gre za majhno izgubo, gre za kar precejšnjo...

Čas resnično prinese olajšanje in pozabo!