FORUM Nebojse.si

 
Najprej en lep pozdravček vsem na tem forumu. Sem nova tukaj zato sem še zmedena glede določenih zadev. Imam pa sledeč problem .. imam fanta z depresijo in akcioznostnimi motnjami ..
Po pravici povedano nisem nikoli vedela kaj pravzaprav depresija je, in se tudi prvič srečujem z nekom, ki je zbolel za njo. Veliko sem že prebrala o tem, in seveda mi je jasno, da dokler tega ne doživiš sam, ne moraš vedet kako je sočloveku, ki v bistvu to doživlja.
Skušam ga razumet, mu pomagati .. včasih mogoče celo preveč silim vanj .. nekako ne vem kdaj mu paše, da sem ob njem in kdaj ne .. večkrat mi tudi pove, da čustveno ne ve kje je in po pravici povedano, me je pošteno strah kaj bo z nama .. mislim, da sem celo sama pripomogla k temu stanju, zaradi začetnih težav v najini zvezi .. čeprav sva jih nekako potem "rešila" in ostala skupaj .. se mi zdi, da zdaj še sama bijem bitko -ampak za obstanek te zveze, hkrati pa mi je še večja želja da ozdravi .. Ima svoje "dobre dneve" oz bolj trenutke, ko je lahko čisto sproščen, potem ga pa naenkrat spet zgrabi nervoza in mu misli odplavajo .. Rada bi mu pomagala prebrodit to, pa ne vem kako?? Vedno sem v zadregi: ali naj ga zabavam in mu poskušam odvrnit misli od vsega tega ali naj se ravno o tem pogovarjam? Kako naj začnem pogovor? Kaj mu naj rečem, včasih se že preveč ponavljam.
Sam ima veliko željo priti iz tega, poiskal si je tudi pomoč, kar mislim, da je velik korak .. ampak včasih pa kar obupa in zgleda, kot da se bi najraje prepustil toku -kar bo pa bo- .. vem, da si ne bi nikoli nič naredil, pa vseeno me je strah, ko me ni ob njem in postanem prav nervozna, če mi takoj ne odgovori na sporočilo, sploh če vem da ima težek dan ..
Kaj lahko jaz naredim???
Kakršen koli nasvet bo dobrodošel.
Hvala!!

Pozdravljena Pipika!! :rozicodam:
 Bodi z njim potrpežljiva in ga spodbujaj. Pogovarjaj se z njim in ga pozorno poslušaj.

Pojdite z njim ven, na sprehod, v kino, v družbo. Vztrajajte pri povabilu, tudi če je sprva zavrnjeno. Spodbujaj ga k dejavnostim, ki so ga nekoč veselile, vendar ne zahtevajte od njega preveč. Prevelike zahteve namreč lahko povečajo občutke neuspešnosti.

Prijatelja ne obtožuj, da je bolan manj, kot pripoveduje, ali da nima »trdne volje« in se ne more »spraviti skupaj«. Če toži o bolečinah, mu verjemi in ga nikar ne prepričuj, da ga nič ne boli. Poskušaj mu pomagati, da bo svojo pozornost preusmeril k prijetnejšim in spodbudnejšim temam. Ne bodi nestrpna do njega in spodbujaj prepričanje, da je depresija sicer huda, vendar le začasna bolezenska motnja, ki bo minila, in takrat se bo spet počutil kot nekdaj.
Poskušaj mu nabavit knjigo depresija za telebane,omeniš mu lahko tudi kakšno skupino za samopomoč,kjer se srečujejo podobni njemu z raznovrstnimi težavami.
Tudi v okviru Dama so takšne skupine in resnično bi ti priporočala,da se kakšne udeleži.
Ali ima tvoj fant kakšna zdravila in obiskuje psihiatra?
Vseakakor mu stoj ob strani in mu daj vedeti da
si oseba na katero se lahko zanese in v kateri ima oporo.
Piši še kaj in vse dobro!

V več knjigah lahko najdeš nasvete za partnerje, Suzy ti je npr. omenila Depresijo za telebane. Imajo jo v knjižnici.

Veliko sreče!

Ena redkih si, ki te ne odbija to, da je fant depresiven. Pohvalno. :rozicodam:

Pipika  :rozicodam: Suzy ti je dobro napisala.
Verjamem, da ti je težko, ko ne veš kako pomagat svojemu fantu. Vsekakor je največ, kar lahko storiš to, da mu stojiš ob strani in ga probaš razumet. Za izboljšanje bo pa moral sam storiti korak naprej.
Ker sem tudi jaz tako, kot tvoj fant depresivna in anksiozna, vem s kakšnimi občutki se srečuje...Tudi to, da se čustveno umakne, da mu misli odplavajo in sploh ne živi "tukaj in sedaj" si lahko predstavljam...V taki fazi se tudi jaz obremenjujem s tem, kako to doživlja moj partner in se bojim, da me bo imel nekoč dovolj  :seznojim: Zagotovo tudi tvojemu fantu ni vseeno za vajin odnos, samo ne premore energije oz. moči, ki bi jo vlagal vanj.

Tudi jaz priporočam knjigo Depresija za telebane in Premagovanje anksioznosti za telebane, pa tudi knjigo Življenje kot igra. Morda fantu pokažeš to spletno stran, kjer bo našel še dodatno podporo in razumevanje.
Tudi, če se mu ne da, ga spravi na sprehod ali na kakšen obisk, žur...ne dovoli, da občemi doma in se zapre vase.

Veliko ljubezni vama želim  :rozicodam:

Res me ne. Se mi zdi, da če imaš nekoga resnično rad, greš čez vse z njim, ne glede na to kako težko je. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi ga pa zdaj pustila, ker sem premlada, da bi se ukvarjala s tem. Se mi zdi da me je to zdaj še bolj "potegnilo" k njemu, sploh ker vem (sem prebrala) kako težko človek spregovori o tem in zaupa drugim .. In mi ogromno pomeni, da sem ena izmed tistih njegovih bližnjih ljudi, katerim je povedal, da je zbolel za depresijo in mi pusti zraven.

Suzy, hvala za nasvet. Poskušam ga vzpodbujat. Hodiva na sprehode, v kino .. včasih tudi sam kaj predlaga .. na kakšna skupna druženja s prijatelji pa ga nekak ne spravim .. tudi nogomet je opustil .. na pijače hodiva sama, da bi pa šla kam žurat pa sploh ni varijante .. kar razumem, ne me narobe vzet .. razumem da mu ni, da je raje nekje bolj na mirnem, kar tudi mene ne moti .. sem rada sama z njim .. vseeno pa mislim da bi se moral malo vključit v družbo. Ampak ja, počasi, nočem ga preganjat v ničemer, ker lahko dobi še samo večji odpor do vsega ..
Najbolj me pa skrbi, njegov apetit .. zelo malo je .. obrok na dan če ... pa še to komaj zvečer .. čez dan poje kakšno banano ali pa spije kak jogurt .. Zelo je shujšal in tega se seveda zaveda in se še dodatno sekira .. kako ga naj pripravim, da bo jedel .. vsaj čez cel dan nekaj malega pojedel, če ne mora vsaj dva normalna obroka spravit vase??
Prebral je že ogromno, ker se ne srečuje prvič s tem. Tudi zdravila jemlje in tudi strokovno pomoč je poiskal.

Tako, pa sem ostala sama. Odrinil me je od sebe, mnenja da je boljše, da prekineva stike.  :'( Počutim se grozno .. ubija me. Ker enostavno ne vem več kaj naj naredim, da bo prav. Še pred dnevi me je tolažil, kako bova vse porihtala, da bova zmogla .. zdaj pa spet ti temačni dnevi, in kar več ne vidi izhoda ...   :'(

Pipika, morda je samo v taki fazi sedaj. Ker je začel jemati AD, ga verjetno vse mori in je še bolj črnogled(stranski učinki ADja). Če bo redno pil zdravila, se mu stanje izboljša po par tednih. Vsekakor se ne pusti kar tako odgnati :rozicodam:

Res si želim, da bi bili to le temačni dnevi. Ker ga enostavno nočem izgubit. Pa mi je vseeno skoz kaj vse bova morala it .. jaz bom vedno ob njem.
Hvala Trzinka za vzpodbudne besede.  :rozicodam:

Pipika :rozicodam:
Ne obupaj,morda ti je sedaj res hudo,ko te je odrinil a mislim,da so to le tisti dnevi,ko se nekak tudi sam išče in neve kako in kaj,da te nebi prizadel.
Bodi vztrajna in ne obupaj,...prišli bodo lepši dnevi za oba!!!

Hvala Suzy!!!!! :rozicodam:

Je težko, ampak vsekakor ne bom obupala.
Rekla sem na začetku, da bom vedno ob njem, da ne bom nikamor šla, ne glede ne to kako težko bo. In še vedno stojim za svojimi besedami.  :) 

Nekomu moram povedat!!!! :)
Nekako sva prebrodla tisto krizo in ostala skupaj.  :ohoho:
Čeprav je še vedno več al manj hladen .. in me je prav strah, da bo spet imel pomisleke. Res ga ne bi rada izgubila, z dneva v dan ugotavljam, koliko mi v resnici pomeni. In kljub temu, da je hladen in težko izkazuje svoja čustva ali jih pa sploh ne, me, ne vem iz kakšne logike, le še bolj vleče k njemu .. it's amazing how someone can mean so much to you  :-[ ..

Hvala vam za podporo in vzpodbujanje!  :rozicodam:

Pipika čist razumljivo,da te vleče k njemu,....to je ljubezen,samo ne razumem zakaj je on hladen in ti
težko izkazuje čustva ali pa sploh ne!!!!
Tudi ti potrebuješ toplino ljubezni,iskren objem,nežne besede,...!!!
Lepo bodi in drž se :rozicodam:

Tudi jaz ne razumem, ali pa poskušam razumet .. sej ne vem .. pravi, da ne more ker se ne najde .. pa saj se trudi, vem da se. Se prav krivo počutim, da jamram tu, ko pa ima on večje probleme .. pa mislim, da če sva zdaj prišla tako daleč, preko vseh ovir, da bova še naprej. Srčno upam.

Hvala Suzy  :rozicodam:

Pipika, kot so ti že drugi povedali je to krivo stanje v katerem je.
sam sebi gre na živce, sam težko živi in počuti se krivo, ker s tem obremenjuje tudi tebe. rad bi, da si ob njemu, po drugi strani pa noče, ker se počuti krivega za to, da še ti trpiš. 
vztrajaj ob njem, ker te potrebuje, pa naj te še tako odganja stran. v resnici te potrebuje, potrebuje tvojo ljubezen, razumevanje, objem, tolažbo...

upam, da zdaj kaj bolje razumeš.
drži se!

Očitno bo držalo: "Vse lepo se 1x konča!"

Krivo stanje, kriva jaz, krivo to, ker ga dušim .. priznam, tokrat sem pa obupala =/ ne vem več kaj naj naredim, ampak enostavno več nimam moči. Verjetno je najbolje, da se umaknem  :'( .. čeprav me ubija  :'( ..
Ful sem se veselila vsega, še posebej valentinovega .. prvič sem jaz pripravljala in planirala presenečenje za fanta .. da bi mu pokazala kako mi je poseben in da mi ni težko bit ob njem ..  :jok:

Hvala vsem za vlivanje upanja in podporo!!  :rozicodam:

Pipika, jaz na tvojem mestu vsekakor ne bi obupala, kajti vem kako se počuti tvoj fant...to je zlo, zlo beden občutek, ko te dejansko tisti, ki jih imaš rad...najraje...dušijo in motijo že samo zato, ker so.
Jaz imam družino in v mojih "poden dnevih" bi najraje spakirala kufre in šla nekam na samo...pa vem, da umik ne bi rešil mojih težav, da bi mi bilo še težje in vem, da imam rada moje tri in imajo oni radi mene...

S takimi občutki, kot se srečujem ob tej moji motnji, se nisem nikdar prej spopadala...

Do valentinovega je še nekaj časa in morda se tudi tvojemu fantu izboljša počutje...tale depresiven januar tudi name vpliva vse prej kot pozitivno...potlačena sem in izredno slabega počutja....
Stoj mu ob strani, ne vsiljivo, temveč tako, da bo vedel, da si ob njem...da ga čakaš...če si to želiš, seveda. Vsekakor pa ob vsem skupaj ne pozabi nase...morda je ravno sedaj čas, da si vzameš trenutke zase in počneš kar te morda veseli oz. sprosti.

Jaz upam na ugoden razplet vajine veze  :rozicodam:

Pa tud to je:

danes je sila moreč dan!!!

Karkol sm se spravla delat, sm bla potem kot povožena glista. Tak da, najbolje je nič delat, pozitivnega brat in pred spanjem predelati o upanju na boljše dni!

Sofie  :rozicodam:

Slavka, verjemi, da nimam večje želje kot bit ob njem, samo če me noče.  :'(

Sam predlagam knjigo Manični poet, v kateri avtor brutalno iskreno opisuje svoje življenje z manično depresijo.

Pipika, tebi pa želim, da se ti vse dobro izide. Morda tvoj fant zgolj rabi čas in prostor, da se izvleče iz dr... v katerem se trenutno valja.

Sem še lahko bolj na tleh kot sem :'( .. ne vem več kaj naj naredim  :jok:

Pipika :rozicodam: :rozicodam:
Kaj naj ti napišem Pipika,....rada bi te potolažila a vem,da se boš še naprej počutila žalostno,
Trenutno rabi fant res najbrž čas,da sprejme in dojame svoje stanje,....ne ženi si preveč k srcu,raje tudi sama posveti malo časa sama sebi in delaj kar te majčkeno razveseli in preusmeri misli drugam.
Pojdi s prijateljicami na koffetek,beri,gledaj tv,poslušaj glasbo,....skratka ne daj se....vse bo še dobro!!!!
Pošiljam ti topel objem!!! :-*

Suzy :rozicodam: :rozicodam:

Verjemi, da se poskušam zamotit, pa mi ne uspe .. mogoče za kratek čas, potem sem pa spet na istem. Cel dan sem že v postelji, s telefonom ob sebi in čakam, če bo mogoče kak odziv od njega :( ..
Priznam, da mi dopisovanje z vami vsemi pomaga, mi vliva celo neko upanje, tolažbo .. ampak vseeno ga tako pogrešam, da se ne da opisat. Sploh se mi ne javlja .. ne vem kako je, kako se počuti .. ničesar :( ..
Že doma nimam najboljših odnosov, in on mi je bil v veliko podporo pri tem, da sem mu lahko zaupala te stvari. Težko je ko se nimaš z nikomer za pogovorit. Tudi malo komu zaupam, tako da lahko rečem, da imam dve bližnji prijateljici, ki jima povem le določene stvari. Pa še ti dve imata malo kdaj čas. Tako realno gledano, sem sama :) .. oz. se vsaj tako počutim.  :jok:

Hvala za objemček :closedeyes: :rozicodam:

Pipika, ne bodi na tleh...pusti ga trenutno v svojem svetu, ne dregaj ga...tako
kot ti je napisala Suzy...pojdi ven s kakšno prijateljico, da se malo pomiriš,
ko se boš vrnila se boš počutila bolje, lažje boš sprejemala njegove reakcije,
vedi, da to dela samo zato, ker se zelo boji, da bi prizadel.

Drži se... :rozicodam:

Oglašam se spet po "dolgem" času ..
Stanje: nespremenjeno :'( ..

Odločil se je, da je to to. Obremenjujem ga, dušim, ne mora bit z mano .. skratka, zgleda, nisem nič dobrega nardila v tem času, ko sem mu želela pomagati .. ampak ga samo odrinila ..
Totalno sem na tleh .. jem ne, spim dve tri urce, skozi me stiska pri srcu .. v bistvu sem kar izgubila voljo do vsega .. pa sem ponavadi jaz tista, ki ne obupa in je vstrajna .. zdaj pa je kar šlo vse skupaj .. Pogrešam ga ob sebi :jok: ..
Sej ne vem zakaj še pišem, na ta forum .. mogoče sama potrebujem pomoč, da prebrodim to .. ne vem :( ..
 :jok:

Res, ful je težko preboleti zvezo. Poznam te občutke, pa samoto in to, da ti nihče ne more napolniti časa, ki se odpira kot brezno brez dna. Meni je v tistih časih nekako pomagalo razmišljanje v stilu: drugo leto ob tem času bo to vse že daleč za mano....ali pa: mesec dni sem že zdržala, danes je 32. dan.... zmorem, to je dokaz da zmorem....
Z vsakim dnem, ki sem ga uspela preživeti, sem dvigala samo sebe, vsak tak dan mi je bil kot drobna stopnica navzgor. Bilo je videti kot neskončna pot, toda nekje se to konča, še sam ne veš kje in kdaj malo lažje zadihaš, malo bolje spiš ponoči. In ko pogledaš nazaj, nenadoma uzreš, da si že daleč, da je že prehojenega toliko, da VEŠ, da je konec te muke nekje pred teboj....
Saj, mogoče se ti zdi, da nakladam. Ampak vse mine nekoč in nekje v prihodnosti te spet čaka smeh in topel objem. Verjemi!

Ribica

Hvala Ribica, imela si prav!! Vsak dan se prepričujem da zmorem, in zmorem! :clap: :rozicodam:

 :clap: :rozicodam:

Ribica