FORUM Nebojse.si

Že nekoč prej sem napisal da sem doživel prvi napad panike (v temi "srčni napad..."). Od takrat je minilo kar nekaj časa. Umes sem bil pri osebnem zdravniku, vsi običajni izvidi (EKG, krvni vzorec ter pregled) niso pokazali ničesar. Potem se mi je nekekga dne v službi začelo vrteti in temniti pred očmi, seveda je posledično prišlo do izredno povišanega utripa. Prosil sem sodelavca da me je odpeljal na urgenco, tam sem se pomiril, ko so me pregledali niso ugotovili ničesar. Preden razložim kaj se mi dogaja zdaj, bom na kratko opisal kako sem doživljal napade panike do sedaj:

- Ekstrasistole, za sekundo mi je zmanjkalo sape, potem srčni utrip (plapatacija) ter rahla omotica, mravljinci in seveda občutek da umeram. To je bil standard do ne dolgo nazaj...

Kar se dogaja sedaj je malce drugačno. V glavi me že nekaj časa (vsaj 1 tedn) direktno na vrhu glave rahlo zbada, potem začutim nekakšno 'šumenje' oziroma 'tresenje' v glavi (zelo težko opišem kakšen občutek je ), potem se mi začne vrteti. Dogaja se mi da preden zaspim včasih že napol v spancu ko odprem oči vidim nekakšne halucinacije (pajke ki prilezejo iz stene,  čudne rastline ki rastejo okoli mene...). Kaj hudiča se dogaja? Je to zgolj nova stopnja panične motnje?. Ali kdo doživlja podobne zadeve? Kaj mi priporočate? Ne jemljem nobenih zdravil. Prvi napad panike sem doživel letos takoj po novem letu, do takrat je bilo več ali manj vse OK, oz. nisem imel niti približno takšne težave.

ta občutek v glavi ... sicer ne morem za sigurno rečt, normalno ... ampak imam tudi jaz nek čuden filing v glavi (sem imela pred časom bolj izrazitega, zdaj ne toliko) ... in ja, pe najbolje bi ga opisala z nekim 'tresenjem' in 'šumenjem' ... neprijetno je in tudi zbadanje na vrhu glave (občutek, kot bi imela nitko na vrhu glave in nekdo bi tisto močno cukal gor) ...
... sicer nimam pojma, ma sem si razlagala (sprva panika, itak, sploh ko se je ponavljalo) da to pač nek živček dela ... mi pa tisti občutek 'tresenja' v glavi še zdaj ne da miru ... in še vedno imam v planu si it slikat glavo ...
... čeprav sem razmišljala, da sem imela tak ali podoben občutek že pred leti in je minil sam od sebe ... ampak ne, tisti ČE-ji mi ne dajo miru ... 


uglavnem, moje LAIČNO mnenje je, da je to, kar se ti dogaja eden izmed simptomov ankse, panike ... ampak, sej sem rekla ... laično ...


kar pa se tiče tistih 'slik' pred spanjem, ki se ti prikradejo pred oči ....... jaz jih imam že od zmeraj (spet ne morem lih trdit, da je to isto, ker nisem ti, ampak ...) ... in sem se tolažila, da se to dogaja tudi ostalim ... verjetno takrat že mal 'pademo v spanje' ... čeprav je občutek, kot da si še čisto buden ... ne vem lej, lahko pa ti povem, da se dogaja tudi meni, ampak ne vsako noč!

Tudi jaz vem o kakšnem občutku v glavi govoriš. Kot, da bi možgani narahlo vibrirali/šumeli. Jaz to pripišem padcu krvnega tlaka in prežanju na telesne simptome tesnobe. V našem stanju opazimo stvari, katerim drugi ne posvečajo nikakršne pozornosti in jih s tem povečamo do ekstremov. Če se seveda želiš 100% prepričati, pa kar do osebnega zdravnika.
Tiste napol halucinacije tik pred spanjem pa imajo celo svoje ime; hipnagogične halucinacije. Povsem normalna zadeva. Mogoče boš opazil, da jih imaš bolj pogosto v stresnih obdobjih.
Kar pogumno.

po moje je tudi špumenje zaradi tlaka...ali narastlega ali prenizkega...

meni naprimer tudi bobni v "buči"...kot da mi skozi bobniče hoče ven...kot da sta mi bobniča membrani na zvočniku...hkrati imam občutek, da bom padla skupaj...ampak sem se že navadila na to...

se pač malo "primem v roke "in si povem, "da je vse OK"...in po nekaj minutah stvar mine

jazz ... to ni isti občutek ... no, za acid84 ne morem trdit, zase pa lahko ... saj veš, da tisti drugi občutek tudi poznam (cukr, pritisk & stuf)

...no potemtakem zares nisem edini. Bi pa se nekaj dodal kar me tako tako tako zelo moti oziroma mi gre najbol na jetra. To je nekakšno pomankanje sape in ekstrasistole, ki se mi dostikrat zgodijo kar tako naključno med telesno aktivnostjo. Recimo, gremo po službi vsak dan tečt. In mi sredi teka za sekundo zmanjka sape, v prsih mi nekaj 'zaropota' in mi zadeva pokvari cel tek. Ponavadi se od samega strahu ustavim in ne morem več naprej. če pa že vztrajam mi pa stalno nad glavo visi strah in misle "kaj hudiča je bilo to". Tud kdaj ko vozim kolo se mi dogaja da mi zmankuje sape (drugače kot pri teku). Včasih se mi zdi da postajam vs omotičen, čeprav nekako nisem....skratka tole med športanjem mi gre najbol na jetra ker enostavno MORAm in ŽELIM skrbeti za telo. Ne kadim več že skoraj 1 leto, alkohola se izogibam kakor se leda, jem zdravo prehrano (nobenih fast foodov, mastne hrane....) spijem ogromno vode...itd. Bil sem pri zdravniku in na urgenci, povsod so rekli da je z mano vse OK, ne sekiram se več za neumnosti.......zakaj se mi to dogaja? Zakaj se mi to dogaja med športanjem ko naj bi le to pomagalo preusmeriti misli drugam?? Zakaj???

Pozdravljen, sama imam prav tako ekstrasistole in vem kako grozen občutej je to. Pripela sem ti link, kjer boš dobil veliko informacij o težavah z ekstrasistolami....

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,1720.0.html

LP

zanimivo, temu pa nikol nism posvecala prevec pozornosti... sm se ze prov navadla, da vcasih zacutim utrip srca malo bolj mocno kot ponavadi, za par sekund mi "nabija" tko kot da se mi cela pljuca prestavljajo, da se mi zdi da bitje srca slisim v glavi... potem pa vse skupaj poneha...

ja jz mam tut te probleme...pa sm nardila eno zadevo...na prejšnjem forumu so punce svetovale magnezij...sm ga en mesec redno pila...in je blo bolše...pol sm pa nehala...pa se je ful poslabšal...so se mi spet pojavle...no zdej sm spet na magneziju...hihi

hvala bejbe;)

Tudi jaz jem magnezij že drugi mesec,ekstrasistol je majn in v lažji obliki se pojavljajo,so pa še zmeraj tu in privedejo do panike.Kaj naj naredim?Kardiologa imam v ponedeljek. :seznojim:

Včeraj sem imel izredno grozen dan. Čez celoten dan sem imel ekstrasistole, vrtelo se mi je, okoli 1 ure zjutraj sem mamo prosil da me odpelje na urgenco (ko sem se ulegel so ekstrasistole prišle do še večjega izraza). Dala mi je Bonifen, če bo kaj pomagal. Vzel sem 2 tabletki, potem sem se skušal pomiriti, in čez čas v omotičnem stanju zaspal. Danes zjutraj se počutim kot da sem imel nevem kakšno travmatično izkušnjo. Počutim se sicer bolje kot včeraj vendar je v meni še vedno strah da se mi dogaja kaj hujšega. V sredo grem k osebni zdravnici da me napoti k kardiologu. Tako zelo na jetra mi gre tole da ne morem opisati!!. Kako se vi spopadate s takšnimi dnevi?? Kako pogosto jih imate?? Ste imeli že hujše trenutke?? Je morda kdo dejansko padel v nezavest zaradi takšnega počutja??. 

P.S. Že nekaj časa živim kolikor se le da mirno in brez stresa, v preteklosti (preden sem začel dobivat takšne napade) sem se izredno sekiral. Ali je možno da so te napadi posledica iz preteklosti??

Tvoji napadi so napadi panike in tudi zdravnik ti bo tako povedal.Sicer lahko greš na pregled h kardiologu,da se pomiriš,samo to kar si napisal je tipično za paniko. Po moje te bo os. zdravnik napotil k psihiatru oz. bo takoj ukrepal,ti dal pomirilo in verjetno AD.

meni se je zgodilo ob prvem hudem napadu,da sem imela čisto paraliziran obraz,dušilo me je , srce je bilo,kot da hoče izskočit iz prs. koša, vrtelo se mi je in bruhala sem....Samo tega se spomnim ,ko me je mož peljal na urgenco,da sem govorila,da bom umrla....pa sem še tu...to je bilo 14 let nazaj...

Pomiri se, pojdi do zdravnika, naj gre mogoče kdo s teboj in boš videl,da se bo našla kaka rešitev...

srečno
nicole

Ja, tile napadi človeka res hudo izčrpajo.. Lepo počakaj na kardiologa in zdravnico prosi naj ti naredi EKG kar takoj, če se da.
Jaz sem tudi imela obdobja, ko je bilo po par dni skupaj grozno.. Če sem se sklonila - ekstrasistole, če sem počepnila - ekstrasistole, če sem se ulegla - ekstrasistole, če sem ležala na hrbtu - spet, če sem dvignila noge - spet, ko sem se najedla, ko sem bila lačna, ko sem hodila po stopnicah, ko sem stala...... Res hudo. Vsakič ko so minile sem se skoraj zjokala, ker tega nisem hotela več prenašati (pa mi niso sprožile nobenega paničnega napada), bila sem jezna zakaj se mi dogaja itd.. Ampak bolj sem se s tem obremenjevala več jih je bilo.
V grobem se lahko zgodi dvoje:
imaš težave s srčnim ritmom - v tem primeru boš dobil zdravila za uravnavanje ritma in ekstrasistol ne bo več (jupi!)
s srcem ni nič narobe - naučil se boš kako na ekstrasistole ne reagirati čustveno in jih bo takoj 90% manj (jupi!)
Kar pogumno.

ja...jaz jih kar odmislim nekak...so del mene...vem da ni nič hujšga in niso nevarne, če je s srčkom vse okej...

poleg anksioznosti in paničnih napadov se me dobi v paketu tut z ekstraistolami :sesmejem:

vem pa kako sem bla prestrašena ko so se začele, tko da te razumem, se pa strinjam z anchi z vsem kar je napisala...

pogumno ja!

Evo še eno ekstra_sistulo :)
Popolnoma se strinjam z Anchi, moraš pa vedeti, da navali oz. salve ekstrasistol niso panični napadi ampak motnja srčnega ritma ( po domače povedano pride do kratkega stika med žičkami v srcu). Lahko pa seveda, če nisi prepričan, da je tvoje srce zdravo, povzročijo napad panike...kar je pa še slabše, saj se ti dvigne pulz.
Moje izkušnje so take:
- ko mi razbija srce, imam ekstrasistole, težko diham in sem malo omotična imam čisto fizično aritmijo, ki je povezana samo z mojim srcem, takrat si želim samo, da se vležem v posteljo, vzamem kak magnezij in počakam, da je bolše
- ko pa vse te simptome spremlja tesnoba, strah da se mi bo zgodilo ne vem kaj in bi najraje nekam pobegnila ( recimo če se peljem v avtu, bi kar ustavila in nekam bežala), takrat pa imam napad panike...

Zato čimprej k kardiologu, potem paboš videl kaj in kako...ampak zakaj so ti pa dali Bonifen (ali pa jaz nisem prav razumela), kaj te je bolelo?

LP

ah to mi je mama dala...ker naj bi tudi pomiral..

Bil sem pri zdravniku, je rekla da ima tudi ona extrasistole in da ve kakšen je občutrek + treba bo začet živeti s tem in zadevo vzeti za samoumevno. Skratka, povedala je da glede na vse izvide, EKG in vse ostalo obstaja možnost da je z mano 99% Vse OK!!. Na mojo prošnjo mi je dala napotnico za kardiologa. No malo bolj sem pomirjen. na jetra mi gre še vedno občasna vrtoglavica (v čem je fora da se mi občasno vrti kar taklo??), in seveda ekstrasistole. Mi lahko proporočate kakšnega kardiologa u LJ, ki nima nevem kakšne čakalne dobe in je kul???

Super acid84, lepo, da si zdaj bolj pomirjen! Za kardiologa pa ne vem.. Ponavadi so čakalne dobe ubijalske. Jaz sem šla k enemu v Gorico samoplačniško, pa še je bilo kar nekaj za čakat..

hmm... v youtube sem vpisal 'extrasystole' in naletel na tale video v katerem prikazuje monitor s srčnim utripom 24 letnega moškega ki je brez kakšrne koli srčne okvare / bolezni ali česa podobnega prešel iz nekaj ekstrasistol na dan do 25.000  na dan. Prišlo je tudi do tahikardije itd...  Bil je hospitaliziran zaradi tega. Da so zadeve pomirili so ga dali na "flecainide"...25.000 na dan...moj boG!"

http://youtube.com/watch?v=dEydZW9fGOw

Jaz si kar ne upam pogledat tega posnetka.
Kot sem ti napisala, če je srce zdravo se ne sekiraj preveč, če pa bo kardiolog kaj ugotovil potem pa se bosta zmenila za terapijo. Meni pomaga zeeeellllooooo, da vzamem vsaj 500mg magnezija na dan. 250mg zjutraj in 250mg zvečer...
Glede kardiologov probaj na Cardials v LJ. Odvisno iz kje si?

LP

Cardials?

Cardial- samoplačniško in na napotnico.. v LJ na Zaloški, Imajo pa na spletu svojo stran

o hvala...grem takoj  ponedeljek

Acid84, zakaj pa brskaš za takimi videi? Ni variante, da se boš od tega počutil vsaj pikico bolje. Samo iščeš razloge (nezavedno), da se boš lahko še vedno sekiral za srce tudi potem, ko ti bo kardiolog zagotovil, da je vse v redu. Jaz sem bila včasih tudi takšna mazohistka, ne vem od kod to pride. Lahko sicer za vsak slučaj živiš tako, kot da boš vsak čas umrl od skrivnostne srčne bolezni, ampak je res škoda, gre življenje mimo. Čim prej h kardiologu, potem pa še čim prej do kakega psihologa/psihoterapevta, če ti ne bo dovolj zagotovilo kardiologa.
Lp.

ja imaš prav...odvadit se moram nekakšnega 'raziskovanja' negativnosti....bi pa prosil na nekaj direktnih odgovorov s katerimi bi lažje razumel kaj in kako:

- ali je to kar imam lahko posledica sekiranja iz preteklosti?

- ali obstaja možnost da bo to nekega dne kar izginilo kakor se je tudi kar tako pojavilo?

- recimo da sem imel ekstrasistole že ves čas - ali je možno da sem postal pozoren nanje tisti dan ko sem dobil prvi napad panike (takoj po novem letu sem imel zaradi vseh red bullov spitih prejšno noč, neverjetno grozno visok utrip itd.)? Od takrat so se namreč začele tudi dogajati vse te stvari.

plus, po kardiologu bi obiskal psihiatra, ali priporočate kakšnega, ki ima izkušnje z mladimi ljudmi, ki preživljajo podobno kakor jaz?

Ok, jaz bi ti odgovorila takole:
-ja, lahko je posledica sekiranja iz preteklosti. Stvari rade izbruhnejo z zamudo.
-da bi samo od sebe kar naenkrat izginilo, se meni osebno zdi malo verjetno (ne bom pa rekla, da je nemogoče). Bo pa gotovo izginilo, če v tej smeri kaj pomigaš.
-možno je, da si imel ekstrasistole že ves čas. Jaz sem jih tudi začela prvič opažati po prvem napadu panike, ki ga je sprožila marihuana, prej kot da nisem vedela, da imam sploh srce.

tudi meni so se pojavile prvič po napadu panike (...v mojem primeru so bili krivi red bulli ki sem jih spil za novo leto. Naslednji dan sem imel posledično zaradi tega zelo močen utrip in nato prvi in najhujši/najdaljši napad panike).  Že kakšna 2 tedna redno jem magnezij (2 x 250 na dan, zjutraj in zvečer) in mi dejansko pomaga pri ekstrasistolah. Ne čutim jih več tako pogosto, in ko so niso tako izrazite. Ravno predvčerjašnim sem doživel eno kar med tekom. Me pa še vedno zelo zelo moti sledeče: osebni zdravnik me je dvakrat pregledal, na urgenci so me pregleali, vsi so rekli da je z mano vse OK. Osebni zdravnik je rekel da sem popolnoma zdrav in da ima ekstrasistole ogromno ljudi. Da naj kar brez skrbi športam itd... zakaj se potem, ko doživim ekstrasistolo tisti moment zmrazim in 'prestrašim'?? kar refleksno???. Tudi ko na trenutke začutim nekakšen 'cmok' v grlu, se kar zmrazim...(meni med ekstrasistolami za sekundo vzame sapo, ob enem pa začutim nekakšno tesnobo v grlu + seveda tresljaj v prsnem delu). Včasih se mi zdi da ta refleks nenadnega strahu ob ekstrasistoli ali pa ob kakršnem koli 'čuden' občutenju neobvladljiv oz. se ga ne da kotrolirati...če me razumete....

ja acid...super si tole opisal...jz bolš ne bi mogla opisat...meni je tudi bolje odkar jemljem magnezij...me pa vsake tolk še presenetijo...in je točn tak filing kot ga opisuješ...zanimivo...jz sm ful časa težila dohtarci zarad njih...ko je biu ekga je blo najprej vse okej...pol so se pa končn pokazale...sam vsi nadaljni izvidi so bli bp...ehhh...sm se kr nehala z njimi obremenjevat...jih kar sprejmem pa je pol bolje...

manj se obremenjujem z njimi bolj mi je...

so pa zlo neprijetna nadloga...ja

Od 9 ure včeraj zvečer pa do zdaj,ko je ura že 8 imam neprekinjeno ekstrasistole.Nisem mogla zaspati.ker če ležim so še hujše.Ob 3 zjutraj sem potem ko nisem več vzdržala vzela pomirjevalo in zaspala do 6.Ko sem se zbudila pa spet ena za drugo.Zelo me je strah,ker tako dolgo neprekinjeno še niso trajale.Jemljem magnezij,concor cor,pri kardiologu sem bila 10dni nazaj,ko je ugotovil kar sem že vedela ekstrasistole,lažja oblika motenj srčnega ritma.Prosim pomagajte,zakaj se niti malo ne ustavijo.

...še nekaj se mi dogaja. Med pogovorom, smehom, hojo...itd. se kdaj zgodi da mi za sekundo vzame sapo. Kot da bi me nekaj v grlu dušilo. Ali se še komu to dogaja?

Ja tele fore z "zmanjkat zraka" so tudi anxino delo.
Ker začnemo nezavedno dihat ful plitko.

Takrat se osredotoči na dihanje pa bo vse ok.
Umirjeno in enakomerno dihanje s trebušno prepono.

Iz prakse:
Ko meni zmanka zraka...ma kakšna umiritev...trebušna prepona..
sploh dihat ne znam tist moment...grrr..grrr...ne maram anxe in njenih for.
Sicer dam roko na trebuh in probam dihat tko k je treba,
da gre trebuh ven in not - ampak takrat nič ne gre..včasih vse zbezla po svoje...

No ja  - diham pa še kar... :sesmejem:

evo spet sm bil na urgenci. Imel sm namreč to kar nisem imel še nikoli, skoraj pol minute dolg val ekstrasistol...začelo me je dušiti, tiščati u prsih, klical sem 112, poslali so rešilca...me odpljali na urgenco in ugotovili da je....vse ok. Pa to ni res! cel teden sem bil OK, ind anes pa sploh...in potem kr naenkrat tole. Rad bi šel čimprej kardiologu da me preglda ker nevem kako je lahko tole povezano zgolj s psiho...

acid84 ne se vstrašit.Jaz sem imela prejšnji mesec ekstrasistole deset dni skupaj skoraj vsako minuto pa sem še zmeraj tu.Zdaj je že en teden vredu,vem pa da se bojo spet vrnile,pa kaj.Probam živeti čim bolj sproščeno.Res pa je,da sem dala vse preiskave skos in naj bi bilo vse OK,razen ekstrasistol in rahle motnje srčnega ritma.Ko boš ti dal to skos boš tudi pomirjen.Kar pogumno. :zvizgam:

a lahko sam nekaj vprašam?

meni se je močno bitje srca pred paničnim napadom precej zmanjšalo in stiskanje grla tudi, slabosti pa sploh. Imam pa neznosne težave z žejo in kr neko meglo v glavi. In pa še ob paničnem napadu se mi začnejo nekontrolirano vrteti misli. Tako nekako kot bi jaz stala nekje v ozadju in skoz nekaj govorila. A je to normalno za to stanje ali me lahko zdej že skrbi?  :-\

Anybody?

Al bi to vse lahk pripisovala OKM?

 :-\

Ja, to je normalno za to stanje - verjetno se ti dogaja občutek depersonalizacije hkrati z drvečimi mislimi. Nič nenormalnega za napad panike. Če imaš težave z žejo si morda dehidrirana, kar je lahko eden od sprožilcev napada panike. Lahko pa doživljaš samo suha usta - ki so tudi eden simptomov.

Cool, občutek je kot da sem split personality  :). Brrr.

Pozdravljen acid84. Ce so ti zdravniki rekli da je vse v redu s tabo, potem se ne sekiraj. Ekstrasistol sem jst odpravil tko da sem se jim prepustil. Sicer enkrat ko sem mel serijo ekstrasistol sem vlegel na kavc in sem jih zacel cutit. Res! Ena pa se ena pa se ena - tist DAM DAM v prsnem kosu ;) Edino kar se mi je v glavi vrtel je blo to, da so ekstrasistole posledica moje psihe in da bom to zdrzal. Sem se prepustil dogajanju. Enkrat, dvakrat mogoce trikrat in od takrat ne cutim vec razbijanja srca. Obcasno mogoce tu in tam pride kako, ampak zelo redko in ko vsakic pride se ne zmenim o tem in pride še redkeje. Sam si recem, sej to je sam psiha in ne razmisljam o tem. Tudi zdej zlo redko dobijam panicnih napadov, ker vsakic ko pride panika si recem da je to sam psiha in da ne bom umrl in da ni nic narobe z mano pa se prepustim obcutkom k mi jih vsak napad prnese. Je pa res "voznja", sam s cajtom je vsaka manj grozna. Drgac na zacetku sem imel paniko po ene 7-8krat na dan po 1 uro. Zdej ce dobim jo dobim ene 2krat na mesec, kar se mi zdi je napredek. Nisem jemal AD nisem telovadil nisem nic kej tazga delal. Enostavno ko panika pride sem se prepustil strahu in ga zares dozivel, ker je to custvo kot vsa ostala. To nima veze s tem da bos umrl. Vem da je ful zastrašujoče in sem mel zlo grozne epizode ampak ko se prepustis custvom, panika in simptomi zgubijo moc. V glavi samo razcisti da gre tu za strah in da je ekstrasistola le navaden simptom ki bo zginil ce se mu ne upiras.

LP in upam da bo post pomagal tebi pa tud drugim.

PS Povem se to da sem bil tisti k je drzal prst na pulzu cakajoc kdaj bo srce odpovedalo, sem bil tisti, ko je sel spat je poslusal v glavi utrip srca in cakal kdaj bo ekstrasistola in kdaj se bo srce ustavilo... Tko da  :onaposlusa: prepustiti se je edina resitev. Vsem stvarem k jim recemo NOCEM se vedno znova pojavijo.

Res je :oki:.

Ja natanko tako. Jaz močnega srčnega utripa, vtroglavice in vseh ostalih telesnih simptomov že dolgoooooooooooooo nisem imela, ker se jih res ne bojim. Včasih si kar zaželim, da bi prišli, da vem, da imam res panično anksiozno motnjo.

Lp.
Že nekaj časa me ni bilo tukaj. Tako da bi bilo kul da opišem sedanje stanje. Ekstrasistole so še tu. Vendar so zelo redke (verjetno zaradi magnezija). Še zdaj odkrivam kaj je tisti "trigger" ki jih sproži. Še vedno so grozne ampak jih prenašam brez večje panike. Še zdaj nisem bil pri kardiologu - vrsta kaj čmo. Kakšnega večjega napada panike tudi že dolgo nisem imel. Je pa moteče da se pri športni aktivnosti ne morem čisto popolno sprostit. Vedno imam v podzavesti strah pred ekstrasistolami. To je zaenkrat to. 

Ker si temo začel zelo podobno kot se dogaja meni bi rad povedal še svojo zgodbo...

Imel sem sam strah in panične napade glede srca - misleč, da me bo kap zadela(kar sem tudi opisal na forumu)

No sedaj sem dal skoz vse preiskave in z mojim srcem je vse vredu, kar sem tudi sam dojel, le da imam te ekstrasistole, ki pa se jih tudi lahko rešim, saj manj kot razmišljaš o tem manj jih je in najpomembneje - niso nevarne!

Vse preglede sem končal včeraj zjutraj in tako sem bil dobre volje cel dan in brez strahu zaradi srca. Nato pa napoči večer, jaz začutim nek manjši pritisk v glavi in eto ga panika je spet nazaj, le da sedaj mislim na je nekaj narobe z mojo glavo-WTF!!!

Sedaj čutim pritisk v sencah ali pa zbadanje na vrhu glave, odzadaj, skratka kjerkoli pač na glavi in še vse ostalo zraven kot omotica itd...

Jaz tega res ne razumem - za srce se sploh več ne sekiram, niti ne pomislim ne da je z njim kaj narobe - v kompletu se mi je prestavlo na glavo (kot kakšen all inclusive)!!

Kaj naj naredim oz kako se naj prepričam da ni nič narobe z mano???

Najbrž si niti ne moremo predstavljati, kolikšen vpliv ima na naše fizično počutje lahko psiha.

Karneke, ne bom ti natresala nesmisle v stilu: "Lahko je, samo pozabi na težavo, pa bo vse v redu. Odmisli slabo počutje, odmisli razbijanje srca, bolečine v glavi in se osredotoči na kaj drugega." Ah ja, we all heard that before. Pa ne pomaga - vsaj meni še ni.

V trenutkih, ko te popade strah, da je s tabo nekaj narobe, da si hudo bolan,... pomisli na to, da vse skupaj ni fizičnega izvora. Poskušaj se zavestno prepričati, da je za tvoje telesno počutje kriva psiha. Četudi so včasih telesni simptomi tako hudi, da bi jih človek težko pripisal zgolj nečemu tako neotipljivemu, kot je naš psihični "del" - če te simptome že poznaš, si jih že doživel in preživel, se nimaš v resnici ničesar bati. (Da me ne bo kdo razumel narobe - ob zdravstvenih težavah, ki so nekaj novega, neobičajnega, neznanega za vas, vsekakor raje obiščite zdravnika.) Minilo bo, četudi res ni prijetno. In bolj nalahko kot boš jemal svoje fizične simptome, bolj ko se boš prepričeval, da niso posledica hude bolezni, lažje jih boš prenašal in sčasoma bodo postale že komaj zaznavne ali pa bodo celo povsem izzvenele.

Si predstavljam. Vsi radi rečemo: *Vse je v glavi*. Saj je. Ni pa lahko, tudi če veš.
Karneke...moral boš prebrati kar nekaj prispevkov tu gor in posnetkov. Aleš Kavalar, naša Koky šefica Maja...masi...ostali. Vse je tu v arhivu. Tale forum je dolg projekt....daaaaaaaaleč nazaj. Preberi si.
Če kaj direktno najdem bom pripela link. Sem preveč prehlajena in razkantana, da bi izkala načrtno. Prehlajena, komaj na nogah po treh mesecih bergel.


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_frontpage&Itemid=1&limit=7&limitstart=252

Oprosti...saj se bom potrudila...tisti intervjuji v živo.

Čez kako uro pa: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1701.msg40559.html#msg40559


Da pa se premagat in strah in vse...100% prepričana. :oki:

Jaz razumem, da je vse v glavi in tako tudi to sprejemam, ampak ne razumem pa, kako sem lahko kolikor toliko sprejel ta strah s srcem in se uspel dokaj prepričati, da ni z njim nič narobe sedaj pa mi je strah nemudoma preskočil iz srca na glavo. Kaj je to normalno?

Jaz ne vem, mislil sem, da bo zdaj šlo na boljše, pol pa takoj nekaj druga...   :'(

Za strahce je to normalno. Spet 100% :) In s tvojo inteligenco ni nič narobe. Pa z leti tudi ne.
Boš pa rabil pomoč...malo kemije in veliko volje za začetek. Začni čim prej. Obisk psihitara. NE...nisi NOR in ne boš.

Bomo pa ob tebi in se pomagali začeti in boriti. Ni vrag, da s skupnimi močmi ne bomo rešili vse probleme. :oki: :pomezik:

Strah spreminja svojo obliko, to je to. Zavedati se moramo, da je to samo strah in nic vec! Ko ga dozivis in se mu prepustis zgubi svojo moc. Konec koncev naslov tega sajta je "ne boj se"  :P Edina tehnika k uspeva zame in po mojem tud za drugih je soocenje. Dozivljanje, prepustitev, izrazanje... Tolikokrat bi lahko umrli pa nismo. In? Do kdaj bomo reagiral na vsako razbijanje, na vsako zmanjkanje sape, na vsako ekstrasistolo? A je zivljenje sestavljeno iz tega? Vsak dan cakat na svoj dan? Zivljenje bos zivel(a) tko, vse dokler en dan ne vstanes in reces naj gre vse v... Kar bo naj bo. Ma naj razbija kokr ce, naj gre vn iz pljuca ce se mu zahoce... Da vidimo se ta cudez  ;D Izbira je do vsakega posameznika, al bos zivel zivljenje v strahu ali se pa prepustis in naj bo kar bo. Jst sem izbral drugo opcijo. Cedalje je manj panike. In to malo, kar je, izginja... Lep dan naprej zelim.

Šumenje,tresljaji v glavi in pa hudi glavoboli.....Najbolj je to,da sem jih vesela ko se pojavijo,ker takrat sem ziher,da ne bo paničnega napada.Pri meni se to menja.Ali je zakrčeno telo,plitkejši vdihi,nekakšna pripravljenost na napad,ali pa imam hude glavobole in kadar mam glavobole,sem v telesu sproščena.Nimam pa nobenih drugih ''videnj''edino kak procentk kake nočne more mam več kakor prej,k se nism bla''švignjena''.
Kdo bi si mislu,da imaš lahko rad tudi glavobol? :)

Malo mi je odleglo, ker vidim, da napade panike doživljajo tudi drugi ne samo jaz. Jaz hodim že eno leto k psihiatrinji katera mi je potrdila diagnozo in jemljem Mirzaten, vendar kjub zdravilom še vedno dobim napade tako da bova mogoče zamenjali zdravila. Najbolj me pomiri Helex vendar ga vzamem res v zelo kriznih situacijah. Meni so se napadi začeli postopoma in sicer sprva v trgovinah če je bila gužva in sem mogla dolgo časa stati v vrsti sem postala nestrpna nato mi je postalo vroče, slabo in nazadnje ko sem sem ustrašila da bom padla v nezavest še nenormalno nabijanje srca tako da sem se izigibala šopinga če je bila gužva. To se je vleklo počasi par let dokler nisem na pogrebu tasta doživela zopet razbijanje srca in tresenje celaga telesa da sem mislila da bom kar padla grozno, no in čez en mesec pa na zagovoru diplome, zopet razbijanje srca, suha usta brez sline in tresenje telesa, tako da me je bilo kar groza da si ne bom naredila sramote in na koncu še padla v nezavest to traja približno 3 ali 5 minut ne vem točno meni sezdi zelo dolgo in po napadu sem čist izmozgana. No naslednji napad pa sem doživela med vožnjo na morje kjer sem začutila razbijanje srca in tresenje tako da sem komaj dražala volan in nogo na gasu (na avtocesti), tako da sem komaj pripeljala do počivališča da sem se ustavila da se pomirim in nekako prišla do morja. Na morju pa sem začela o tem razmišljati kaj je narobe z mano pa sem napade doživljala kar vsak dan in sicer stiska v prsih težko dihanje, nato razbijanje srca, sploh si nisem upala pod tuš v campu da ne bom umrla grozno. No po morju sem takoj poiskala pomoč pri psihiatrinji da mi pove če se mi bo zmešalo. Danes se še vedno borim z stiskami in napadi in moram povedat da sem že čist obupala zakaj se mi mora to dogajat, bolj si govorim da je to samo strah pred strahom v moji glavi vendar se ob napadu spoloh ne morem obvladat oz. pred napadom ker vem kdaj bo , včasih si ga čisto sama sprožim ker začnem razmišljati o tem. No taka je moja zgodba. Vsakega nasveta kako bi se tega znebila bom vesela ali pa če obstajajo čudežne tabletke pa ne mislim pomirjevala ker potem vodi še v odvisnost.

Simona vse to kar si opisala mi je še kako znano.
Ad popravi stanje dokaj hitro, je pa za zdravljenje panike višja doza, kot za depresijo.

Pol je pa treba ugotovit ZAKAJ se ti to dogaja?
Kaj te muči, kaj razmišljaš, prepoznat svoje avtomatske misli...
Si srečna? Kje imaš čustva neuizražena, kje čutiš, da si omejevana...
Si vzameš čas zase itd...

Zdravljenje:
AD (če psihiater to presodi)
Sproščanje (redno vsak dan)
Psihoterapija (Kognitivna vedenjska zelo uspešna na tem področju)
Spreminjanje sebe-svojih nezavednih vzorcev, ki te tlačijo dol, osebna rast-zorenje.

KVT terapija te nauči da prepoznaš negativne misli...(sama si že ugotovila da si tem prikličeš paniko),
jim najdeš ustrezne realne zamenjave...nato izpostavljanje situacijam v katerih je neprijetno in vztrajanje v njih, da si dokažeš, da NE BO NIČ..da občutek panike mine...

Ni lahko! Se tudi sama še vedno srečam z ovirami...strahovi..mislimi..
Ampak vse redkeje in ne odreagiram preplašeno na vsak telesni simptom..

Dejstva so:
- od panike se ti ne zmeša
- od panike se ne umre
- meni 100% zatrjujejo tudi, da se ne pade dol...(no to je moj GLAVNI strahec..in je še prisoten)

Kupi si TRIS Panična motnja....
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=458&Itemid=1

Zelo sem hvaležna za nasvet in mi je v veliko pomoč da lahko o te govorim tudi z drugimi razen samo v ožjem družinskem krogu in še nekaterih izbranih saj ljudje sploh ne morejo razumeti da se to sploh lahko nekomu dogaja, zdi se jim prav nemogoče.
Ja tudi jaz iščem odgovor zakaj se mi to dogaja oz. se mi je začelo dogajati pa konkretnega razloga še nisem ugotovila , res pa je da napadi sovpadajo z dogodki kot so prvo smrt tasta potem takoj diploma in namesto da bi se veselila ko sem po petih letih študija ob delu in dveh otrok diplomirala nisem čutila prav ničesar ena sama praznina pa tako sem komaj čakala da bo enkrat konec študija prav zanimivo.
Potem sem kar naenkrat imela preveč časa za razmišljat, mož je skoz delal hčeri sta že praktično odrasli 17 in 19 tako , da bi končno lahko uživala življenje skupaj z možem oz. bi počela kar sem si želela potem pa kar naenkrat bum panični napadi za povrh pa me je po 8 mesecih zapustil še mož kaj češ lepšega vse naenkrat kot v filmu.Tako da res se mi je podr svet, vendar se borim.
Zanima pa me tudi to če obstajajo skupine kot AA za pomoč pri odpravljanju paničnih napadov.

Naše društvo DAM ima organizirane skupine za samopomoč v več krajih po Sloveniji.
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

Tam se pogovarjamo o paniki, strahovih, depresiji.
Delimo lastne izkušnje...
Smo drug drugemu vir informacij....
Smo si v spodbudo....

Danes je bil najhujši dan v mojem življenju... napade panike sem že imel, razbijanje srca, tresenje, čudn hud in nerealen občutek v glavi, strah, nekova slabost v grlu oz v predelu ščitnice... zelo dolgo časa jih nisem mel, če sem čutu napetost al pa da se kaj kuha sm pojedu kak Persen in je hvalabogu pomagalo.

Danes pa ne... že cel teden ne morem spat, zjutri se sred noči zbudim in ne morm nazaj zaspat. Mam tud nočne more... doskrat se mi zgodi da tik predn zaspin tist faza pred spanjem k že na pou spiš, da me kr neki rukne in se ustrašim in koj odprem oči... v glavnem zjutri dans mi je že celo jutro čudn feeling u glav, v predelu čela in gor... kot da bi se mi hotl neki vrtet al pa da mam neki napihnjeno čelo.. weird u glavnm. Na predavanjih se je začel kuhat nek napad... nisem mel možnosti Persena koj pojest pa sn šu vn iz predavalnce proti domu... ko sm hodu se mi je zdel kr neki da me noge ne poslušajo kot bi rable, to me je še bol ustrašl. Pršu domov pojedu Persen. V nogah me je začelo neki pečt pa bolet, kot da bi me živci pekli pa kosti bolele. Nato me je še hrbtenica zaleča bolj bolet (sicer me tudi precej muči). Pojem še en Persen in čakam da prime.... medtem pa stanje še slabš, še bolj weird feeling u glav, še bolj noge pešajo... grem do avta, hodim okol živčn in nč bolje. Se odločim it proti bolnci, ker takih senzacij še nikol nism meu, namreč feeling sm meu kot da se bom dobesedno posral... nisem sploh čutu riti, bolj neke mravljince in pa to tud v nogah. Začela je panika rast, v car se usedem in začnem pelat proti bolnci, huda gužva na cesti in pol na križišču med čakanjem bum. Pogledam se v retrovizor in se mi zdi faca zelo oddaljena in spooky, seveda čudn feeling v glav ostal. Bled ko stena... rata mi slabo, srce začne tok noret kot še nikol. Ugasnem avto sred križišča grem vn in vs paničen iščem pomoč... srce mi je tok fakin nabijal da sm biu 100% da me bo pobralo, sploh nisi mogu štet utripe tok je šopal... zdel se mi je kot da je pršl do tiste defribilacije al kok se
e reče in da se bom sm zrušu na tla, nism se fakin mogu umirit. Primem mobitel v roke in takrat najhujša situacija, tok močn me je neki stiskal pr srcu in se mi v glavi medlo, da sm si reku sam pr seb. "To je to, konc... ne bo me več na tem svetu." kr na havbo me je vrgl... ampak sm ostal pr seb... Model me po telefonu vpraša kok sm star... jst reku 24 čist pa ničn a ubistvu sm 22  :o
v glavnem je reku da nej se probam pomirit pa kak kozarec vode spit hladne, pa globoko mirno dihat.... med pogovorom z modelom mi se je pulz že umiril, sm še vedno grozni občutki v prsih in grlu... tko neki groznega, neprijetnega.... pa kot da bi me nekdo z roko za srce držal... ne vem opisat feelinga.

Na urgenci še kr feeling grozn ostal, srce pa ni več tok razbijal... so mi nardil ekg 2x, uzel kri, vodo.... in use bp. Edino rahla vročina malo čez 37... u glavnm me je tam pol ful bol peklo use po bedrih in v stopalih, v prsih grozn feeling in neki občutki... v grlu tud... so mi dal Apaurin in je pomagu...

Zdej sm se res razpisu, predvsem zato, ker bi rad zvedu, če je kdo kej podobnega doživel. Vem da vas veliko je doživelo napade in jih še vedno doživljate... samo me zanima, če je kaj takega kot sem jaz tu opisal, te pekoče bolečine, pa srce tko hudo razbijat.... ker tole je biu utrip pomoje zihr čez 200. Pa tko čudn use skup... pa tud ko se je srce mal umiril še neki neredni utripi se mi zdi da.... ne vem sm biu tko pretresen da groza. Še zdej se mal tresemm.... tok me je strah in se mi zdi kot da sm za las ušel smrti.... prejšne napade in razbijanja srca sem še znal pretpret in se sočit da je to napad... kjer mi je tud že en sam persen znal pomagat. sm tole dans je pa groza bla. Bemu mater će ne bom zdej bolj zaživel in izkoristu usak dan kok se da....

Tole: "napade panike sem že imel, razbijanje srca, tresenje, čudn hud in nerealen občutek v glavi, strah, nekova slabost v grlu oz v predelu ščitnice"  zveni bolj kot napad tesnobe, to kar si opisal v zgornjem postu, pa zelo tipičen napad panike. Panika je pa prav to stanje, ko misliš, da zdaj je pa zagotovo konec, smrt/norost je za ovinkom, Perseni tu ne pomagajo, sploh.. Jaz sem pred najhujšim napadom ever vzela dva, pa ni pomagalo prav nič..

Očitno pa nisi bil smrti niti blizu, saj so ljudje, s tako intenzivnimi občutki in bp izvidi, od smrti zelo zelo daleč :). Razmisli: če bi bilo s tabo nekaj telesno tako hudo narobe, da bi ti zaradi tega šibalo srce in povzročalo takšne bolečine/omotico, potem bi se definitivno pokazalo na ekg-ju ali krvi, in apaurin ne bi nič pomagal.
Tudi srce dvomim, da je šlo čez 200 oz. "fibriliralo", verjamem pa da je občutek tak, saj sem ga imela tudi jaz in je grozljivka (sem se že kar videla, kako mi ga spravljajo v ritem z elektrošoki :o) - enostavno se ti zdi, da hitreje ne bi moglo biti. Pa tudi če bi šlo 200, od strahu se zdravo srce ne samouniči, brez skrbi. Razbijanje srca med paniko ni nekaj kar telo naredi, da bi si škodovalo, ampak da bi si pomagalo (prekrvavi mišice, oskrbi s kisikom, pripravi na boj ali beg). To kar si doživel dokazuje, da je tvoj sistem beg/boj v perfektnem stanju in deluje tako kot bi moral. Samo v nepravi situaciji.

To je pač stanje, ko začutiš nek simptom, zaradi bilokaterega razloga -> simptoma se prestašiš -> simptom se poveča ->prestrašiš se še bolj ->zaradi tega se tudi simptom še bolj poveča -> sledi še večji strah itd, itd...dokler je vse kar čutiš ena sama gmota čiste 100% brezglave panike, ko samo še čakaš (in morebiti upaš), da ti bo na oči padla tema. To je panika.

Glede pekočih mišic ti ne vem nič povedati. Vsekakor pojdi za vsak simpom, ki te skrbi do osebnega zdravnika in naprej na kak pregled. Sicer je velika verjetnost, da gre za simptome panike (občutki toplote/vročine so pogosti, sploh ker nam takrat bolj šiba cirkulacija), ampak je vedno dobro vse preveriti.

jaz sem imela pri napadih panike občutek, kot da bom razpadla...vsaka mišica me je pekla, dobesedno..od vrh glave do nog...grozljivo.....JoJ, zdrži....

Poskusi z ekipnimi športi, kot so košarka ali nogomet, kjer se lahko osredotočiš samo na žogo. Med tekom je za za moje pojme napačno, da razmišljaš o tem ali dihaš čez nos ali čez usta, s prepono itn. - vse to poglabljanje v samega sebe, kar počneš s telesom; to ni za vse ljudi - za mene sploh ne, nikakor! Jaz se ne grem avtogenega treninga in ne delam jogijskih vaj, pa še vseeno dokaj normalno prenašam vse skupaj. Kaj deluje zame? Pogovarjam se, opazujem avtomobile na cesti, predstavljam si scene iz kakšnih filmov (s tem se motiviram, da pretečem razdaljo), kdaj vzamem s seboj mp3 player, če sem sam pojem itd. - moj point: svojo pozornost od skrbi za srčni utrip prenesi na nekaj drugega, športne avtomobile, Evo Mendes, whatever...

Moje izkušnje kažejo tudi, da ti moteči ekstra utripi med športno aktivnostjo včasih sploh niso neka srčna anomalija, ampak enostavno prepotenciraš zadevo v skrajnost, ko si mogoče le zajel preveč hladnega zraka, mogoče je šlo za navadno sistolo, pa si vseeno dobil tisti "dum" in "ohnekajjenarobe" občutek. Če imaš probleme s tesnobo, imaš celotno prsno votlino napeto kot struna, in kot so že omenili predhodniki v tej temi - lahko samo pogoltneš preveč sline in imaš že takoj občutek neizmernega tiščanja, v paničarjenju sumiš na infark... veš, kako to gre:) In ne rečem, seveda gre za nek fizičen dražljaj in občutek ni prijeten, ampak jaz osebno se sploh nisem trudil s tem, kaj mi je povzročilo ekstrasistolo (pa sem jo doživel med smehom, pogovorom, hudim telesnim naporom ali sredi noči).

Kar se pa tiče zavedanja teh utripov skozi razvoj... povsem možno je, da jih imaš že celotno življenje, a si se jih pričel zavedati šele v specifičnem trenutku.

Hvala za odgovore in tako podroben opis Anchi... zgleda res da se me tesnoba v močni dozi loteva. Ker prej sem čutil neko tesnobo in ne tako fejst... pač nek strah ko sem zaprl oči in sem pol odprl se ulegu na hrbet in je blo nekako bolš. Včasih sem tud persen vzel...

Mah včeraj sem bil spet na urgenci, ker sem moral spet v MB v šolo po nekih opravkih, na poti sem čutil neko rahlo razbijanje srca in strah me je blo da se bo spet kej hudega zgodil in sm si vzel nekaj Persenov in je potem pomagalo. Umirlo me je, bil sem dobre volje... na predavanjih celo zaspan precej. Pol pa sm se najedu in odkar sm šu vn iz restavracije mi je blo spet ful čudn v glavi in noge kot da mal čudn čutim, kolena in to in pol se je spet začelo. Ene 10-15 minut mi je uspel zadržat tole na neki normalni meji ko sm se doma vlegu na postlo in pojedu še tri persene in čaku da primejo. Pol pa kr ni pa ni prijel... in pol mi je zlo narasla neka napetost v glavi in še bol čudn mi je blo, predvsem v desnem ušesu. Imel sem občutek da mi bo bobnič razneslo. Tokrat nisem mislu da me doživljam infarkt ampak da mam zelo zelo visok pritisk. In vroče mi je ratovalo v glavi, pol pa sped napad panike in tresenje... ipd... ne vem kaj sem s temi Perseni vztrajal ko bi lahko že takoj vzel Apaurin... pol sem še en apaurin uzeu manši in dokler sem na urgenci čakal sem pršu k seb in se umiru... dobro da je bil cimr z mano in me odpelu na urgenco, ker če ne bi mi še huj blo... zmerl so mi pritisk in je bil normaln... sicer mi je blo še vedno čudno v glavi in tudi danes mi je v čelu tak čudn občutek, pa oči kot da mal drugač, težje gledam...

Ne vem zakaj me je tako strah... že zdavnaj sem se soočil s temi napadi in si reku da ne bo nč hudega... pomagal sm si sam in ratovalo mi je... zdej pa tak bum  :'(  ne maram tablet (kemije), bojim se jih, še posebaj AD-jov tako da zaradi tega imam tudi odpor it psihiatru... zdej še nardim razne preiskave, hrbtenica, oči.... in pol če bo vse bp grem k psihiatru... oz tako ali tako bi blo treba it... ker napade panike, tesnobe 100% imam, ampak tele bolj "stalni" simptomi me strašijo...

@acid btw Ekrasistole mam tud jst... tud mama jih ma, sicer bolj pogosto kot jaz.. jaz sem jih imel le enkrat in to dva dni skupaj... še zdaj ne morem verjet kako miren sem bil ob tem. Mogoče zato, ker vem da jih ima tudi mama in ji tudi niso nič resnega na srcu našli, sicer nekaj z zaklopko ampak nič resnega. Meni pa vse bp... včasih se mi zdi da se pojavijo še občasno, tokrat se jih (ne vem zakaj) nekako bolj bojim. Včasih me nekaj "požgečka" v prsih in takoj se mi vse mišice napnejo in se ustrašim... ugotovil sem da imam ta čudne občutke, če ne spim dosti tako da ti predlagam da se na dan vsaj naspiš vsaj 8 ur (toliko je meni min. potrebno za normalno delovanje :)) Ukvarjaj se s športno aktivnostjo... sicer zmerno dokler ne opraviš preiskave srca. Ko bodo odkrili in če bo (upam da) vse bp, potem si lahko brez skrbi in se ti ni treba zaradi tega žreti... vem da je težko ampak skušaj se s tem sprijaznit. Sam še delam na tem... sicer jih zelo dolgo nisem mel vem pa da sigurno bodo še kdaj se pojavile.... pravijo da če jih je do 6 v minuti, da ni nič nevarnega... in pa če se pojavijo v mirovanju. Sam sem takrat si pomagal z apaurini pred spanjem da sem lažje zaspal, zjutraj so še kar vztrajale ampak je potem čez dan minilo.... nekaj dni je strah še ostal ampak potem je blo pa v redu. Zdej se borim z ostalimi stvarmi in hvlabogu poleg vsega tega jih trenutno ni zraven. (trk trk trk) :) pij donat, jej banane in zdravo živi! veliko vode... predvsem pa ne sekiraj se ker je lahko samo še slabše...

Bi pa nekaj vprašal, ker me muči to... a je kdo od vas doživljal te napade kot v obliki valov... meni se zdaj zna zgodit, da čutim neko kot žgečkanje v prsih in pri želodcu potem pa to kot da bi zavrelo in prekipelo... kot nek val me ulovi in srce ponori... že tako mi je bilo nekje 110 bpm pol pa še ta val in je groza no... še neko vibriranje in slabost.... a bi to bilo od visokega pritiska ali adrenalina? Grozno no... zdi se mi kot da bo enkrat tako zelo močen val da srce ne bo več zdržalo in me bo pobralo...  :unsure:

Seveda, to je čisto normalno. In nič se ne boj, da bo enkrat val močnejši kot ponavadi, ker ne more biti, saj je panika največji val, ki je lahko. In takšne si že zdržal, in to ne enkrat. Srce je pa natanko za take svari narejeno in zdrži marsikaj hujšega kot valove adrenalina.

Potem pa res nisem nikoli doživel totalen panični napad, ker tole je res groza. No mi se bo vsaj drugič lažje umiriti, ker bom vedel da je to to. Jao... kot bi srce nekakšen svoj orgazem doživljalo samo da je občutek grozn.

A mislite, da se tega ne gre rešit brez AD-jev? Ker tablet res ne bi rad jemal.... se jih bojim in bi se rad tega rešil nekak sam.... najhujše je ker študiram v MB in se mi tam najpogosteje to dogaja. Za vsako pa spet ne bi rad apaurinov žrl.. ve mogoče kdo za kakšnega dobrega psihiatra ali kaj v MBju?

Ne vem. Odvisno od kvalitete  :P in kvantitete panike.  Najbrž se da ....z terapijo, sproščanjem, dihanjem.
Apaurin pa ni AD...itaq, da veš. 


P.S. Starejša ko sem, manj sem pripravljena trpeti. What for?

Me zanima a je pri simptomih anksioznosti, depresije ali pač panike... vsem pomagal Apaurin te simptome tudi odpravit? Mene so namreč danes spet začela fejst stopala pečt kot da bi me živci pekli in pa tudi v območju mehurja nekaj čudno... sem seveda zraven ratal tudi anksiozen in kasneje že spet paničn... vzel sem Apaurin in nekako me je malo pomiril ampak počutu sem se pa še vedno kot crap. A to pol pomeni, da so ti "simptomi" res neki simptomi?

Me že precej skrbi tole... sm mislu da je to anksioznost ampak jst od teh simptomov ratujem anksiozen.... A ima oz. je imel kdo pri depresiji kakšne pekoče bolečine, kot da bi te kosti bolele in živci pekli? Pa nekakšna otrplost rok in nog? Tak občutek ko si pogledam noge kot da ne bi bile moje... da jih ne čutim kot bi moral. Jutr grem k zdravnici in pod nujno napotnico za nevrologa pa pol še mogoče ortopeda... sm useen sprašujem... zdravnica si menda misli že da sem čisto zmešan... non stop nekaj... ekstrasistole, želodec, panika, zdj pa še to...  :'(

Apaurin simptomov ne odpravi. Samo ti postaneš manj pozoren nanj. Saj poznaš tisti vic ko pride pacient ki ima diarejo k zdravniku in mu ta predpiše Apaurin. Ko drugi dan pride nazaj, ga zdravnik vpraša kako se počuti: Ja gospod doktor...drisko še imam, se pa sekiram ne več.

Jaz bi zadevo obrnila. Nimaš napadov panike in strahu zaradi pekočih stopal, pospešenega utripa, bolečin v želodcu...ampak zaradi strahu in panike dobiš omenjene simptome. Skoraj 100% sem.

Že dva, tri, dni me boli želodec in mi ni preveč dobro, a vem, da če bi spila par Lexaurinov teh težav ne bi bilo več. Izkušnje.  :kiselnasmeh: Ne zato ker bi mi jih Lexaurin pozdravil, ampak ker bi potlačil ankso in tesnobo.
 

Joj...imam enake napade kot si ti opisoval, zaradi vsega tega se izogibam potovanjem, trgovinam, skratka usem krajem kjer sem napad doživela. Zelo je mučno hodit na predavanja, ker tam redno doživljam napade, a druge možnosti nimam ker so vsa obvezna. Zaradi tega sem trpela dve leti in zdaj sem se končno odločila da se tega znebim. Stara sem šele 20 let in imam še vse življenje pred sabo, nočem pa da je tako kot sedaj. V kratkem bom začela hoditi k psihologinji. Je pa lep občutek prebrati enake težave tudi od koga drugega, ker čene si misliš da si edini tak in da si čuden, drugačen od drugih...vesela sem da je tako dobro ozdravljivo, čeprav zaenkrat v to skoraj en verjamem. Uživajte

Joj, pozdravljen,

Apaurin je za dušo isto, kot kofetin za zobobol. Odpravi bolečino za kratek čas, bolna duša ali gnil zob pa ostaneta.  Praviš, da AD-jev nebi rad jemal. Vendar so vsekakor boljši, kot apaurin. AD-ji, skupaj z obiski pri psihologu ali psihiatru, razne terapije, so dosti boljša osnova za zdravljenje depresij, anksioznosti, panike in podobno, kot pa jemanje apaurinov. Zato se AD-jev ne boj, saj te ne zasvojijo. Od apaurinov pa postaneš zasvojen, zato je bolje pravilno zdravljenje, kot pa potlačevanje simptomov depre in ankse. Kot ti je že Alex lepo opisala to stvar in se z njo popolnoma strinjam. Helex, ki je nekaj podobnega kot apaurin, sem jemala samo prvi mesec jemanja AD-jev, potem pa ne več. Sedaj, po treh letih čutim, da bom AD-je počasi lahko ukinila.

Lahko poskusiš tudi brez antidepresivov, ampak o tem se pogovori s svojim zdravnikom in v tem primeru bi bila kakšna OKV terapija nujna.

pozdrav
nenci

 

Okej, pozdravljeni. Me nekaj časa ni bilo tukaj, danes, oziroma zadnjih nekaj dni sem pa kot tempirana bomba, danes me je nekaj aktiviralo, in ne morem nehat jokat. Začelo se je, ko mi je mami nekaj naročila, jst pa tega nisem pričakovala in sem imela drugače splaniran dopoldan, pol bi pa mogla nekam drugam it. Tole traja zdejle že ene pol ure, začela sem najprej ihtet, zdej pa je močneje, jočem na glas, ne morem zajet sape vmes in imam občutek da se dušim. Za kakih 5 minut se mi je uspelo pomirit, pol se pa ponovi. Razjezilo me je, da sta mami&sestra kar šle, čeprav sta videle, da sem rahlo sesuta in bi potrebovala nekoga ob seb. Ampak tako naša družina funkcionira. Po drugi strani me pa mogoče ravno zarad tega privzgojenega načina in odnosa pomirja dejstvo, da sem sama innihče ne bezlja vame. Edina oseba, ki bi jo zdejle hotela imet ob seb je moj fant, ki pa je 2 meseca ali 7 ur časovne razlike ali 60.000 kilometrov stran od mene.

Da me neka malenkost spravi v jok se je dogajalo že prejšnji teden, ko mi je vse šlo narobe. Občutek imam, da se me drži totalna smola, jst temu rečem karma, vse se obrača proti meni. Vsaj tako se počutim. Včeraj sem bila bolje, odločla sem se, da bo od zdej naprej pozitiva, danes pa me majhna stvar iztiri in jst se ne morem pomirit. Strah me je, ker se ne morem obvaldat, pomirit, normalno zadihat, še zdej me malo duši. Vem, da je to samo nek napad panike ampak ponavadi sem lahko obvladala, če mi je šlo na jok ali sem se kej razjezila. Danes se je pa vsulo iz mene in ne vem kako nehat.

Malo bom še počakala, že ko tole tipkam, je bolje. Malo me skrbi, kako me bosta kej gledali mamo&sestra, ko prideta domov, sam okej. Bom pač malo več v svoji sobi danes, morda bom celo šla v ljubljano.

Ok. Še zmeraj sem malo čudna in jokava, hlipam ne več, mam pa filing da če se grem dol na kosilo pojavit mi bo spet vtrgalo. Že ko si sam predstavljam, mam filing da mi bo.

Medtem sem si sobo posesala in glej ga zlomka, posesala sem dva čepa od rolete in zamašila sesalc, zdej pa ne gresta ven iz cevi. Za znoret, to se lahko zgodi samo in edino meni. Zgleda da se bo serija dni z zanič karmo nadaljevala tudi danes. (včeraj je ati odkril, da so mi prešpiknili gumo na avtu. prejšnjega tedna raje sploh ne navajam, ker je bil katastrofalen)

Oj Rea,

Loh ti sam povem, da sem sam večkrat v isti koži. Za vsakega, ki se tako počuti mi je hudo. Ampak saj veš da vedno mine in pridejo tudi boljši dnevi. Če ti danes ne paše biti preveč ob svoji družini si pač uzemi čas zase, probaj se mal sprostit. Res upam da ti kmal bolš, tud sam mam mal težke tedne ampak upejmo na boljše čase.

Anže  :rozicodam:

Moji napadi panike pa izgledajo tako,da kar na enkrat sploh ne vem kje sem, kam grem po navadi se mi to zgodi v avtu.Prvič,ko se mi je to zgodilo sem mislila , da me bo konec.V trenutku nisem bila več prisebna.Hitro sem zapeljala na odstavni pas in začela globoko dihati po 10 min je bilo boljše.Ampak potem sem se spet sekirala kaj je narobe z menoj!TO JE BILO PRED ENIM LETOM. Odovor sem dobila na tej spletni strani in odkrila da imam panične napade.Odkar sem se prijavila sem dobila odgovore na moja vprašanja in se potolažila,da nisem sama in čudna!

Moji napadi panike so se pojavljali kot nekakšne vsiljive misli, kot strahovi, kot premlevanje enih problemov, ki jih še dolgo časa ne bom prebolela.

Tako za lahkotno popestritev pa malo bolj pozitiven pristop bom prilepila članek iz  psychcentrala, saj smem, kajneda?


9 Ways to Face Your Fears
By Therese J. Borchard
April 5, 2009

Fears are like annoying relatives. You can’t avoid them forever, and ignoring them won’t make them go away. Come Thanksgiving, they’ll plop down right next to you and ask to borrow your fork. So you’d better figure out how to confront the little devils before they eat your dessert too. Here are a few fun ideas for how to tell your fears to hit the bricks.

1. Yell at them.

Tell them to go to a place where there are no lemonade stands.

2. Laugh at them.

A good technique: start with “ha” and end with “hee.”

3. Talk about them.

Preferably to a friend, over a cup of strong coffee.

4. Scare them away.

Any mask will do, but any beast or vampire getup is particularly effective.

5. Dress them up.

With the right attire and hairdo, you can make anything seem attractive and desirable (to someone else), right?

6. Harness them.

If they are under your control, you don’t have to worry about them.

7. Interrogate them.

Ask them the hard questions, including: where, what, why, when, and how? Then get a mug shot.

8. Bully them.

Boss them around like the scary dude in the fifth grade who made you cry. You’re bigger than they are –don’t let them forget it.

9. Free them.

Let them go. Tell them to have fun, but not to come back.

Ja rea vem kako ti je. Poznmam te bedne vsiljive misli. Kar rojijo ti po glavi kaj dem v nezavest, kaj če znorim mi to zgodi, kaj če pas,itd... No ti moram povedat da ne znoriš, ne padeš v nezavest in te fore, tako da se nimaš nničesar bati to so samo misli. Jaz sem nekako preživet vs to in sedaj je veliko bolje. upam samo da bo tako ostalo.
LP
Nomis

Hoj.

Da, res je. Sedaj ko mene zagrabi kej takega, začnem ful secirat to misel in  si jo logično razložit tako, da si dopovem, da to ni mogoče, ali pa preprosto preusmerim svoje misli nekam čiiisto drugam. Včasih se pač vdam in ima kakšen mini napad v svoji sobi, kjer se zjočem in tresem kolikor se moram, potem se pa umirim in je bolje.

Danes sem se peljala s kolesom in mi je pihal topel pomladni vetrič in mi skuštral lase. Obožujem to. Se mal smehljam sama seb in pol mi kaka mušica v usta pride, ampak ok. :))

Včeraj je bilo pravo malo neurje v ljubljani in obožuuuuujem ko gledam skozi okno kako vrtinči listje v zraku, kako trese drevesa in kako s sunkom pada dež, kako bliska in grmi.. me pomirja (včasih me je blo pa fuuuuul strah, ker je stara mama zmeri čist ponorela ob neurjih in molila in molila..). Še ko sem morala it ven sem s takim veseljem nase navlekla vetrovko s kapuco in odbrzela proti avtu.. Sem malo čez les, ha?

:)))