FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem.

Sem nov tukaj in bi vam rad povedal svojo zgodbo, mogoče se še kdo najde v njej.

Prvič me je napadlo na dopustu, dve leti nazaj, večer pred odhodom domov. Ko sem legel v posteljo, se je najprej začelo potenje, potem stiskanje v prsih, slabost... Začel sem težko dihat in ker sem mislil da je nekaj hudo narobe, sem zbudil punco, ki me je odpeljala na urgenco. Tam sem se pomiril, dali so mi neko tabletko, najbrž za pomiritev. Potem je bilo bolje. Dva dni kasneje po prihodu domov še en napad, ki je trajal skoraj cel dan, potem je bilo vse vredu, na stvar sem pozabil.
Pol leta kasneje booom! Delal sem za računalnikom, ko me je zadelo, tokrat huje, omotica, težko dihanje, občutek kot da bom vsak čas padel skupaj in umrl. Najbolj grozen občutek kar sem jih doživel. Sledilo je nekaj dni totalne bede, straha pred novim napadom.

Potem me je spet sredi noči vrglo pokonci, pritisk 150, razbijanje srca... odpeljali so me na urgenco, kjer so mi vzeli kri, slikali pljuča, pregledali ščitnico in naredili EKG. Vse kar so mi našli je bilo malce nižja vrednost kalija v krvi. Zdravnik je rekel da je najbrž bil napad panike in mi dal tablico lexaurina.
 V tednih po tem napadu sem začel sem hujšat, iz 82 kg na 72 kg, visok sem 190 cm.
Vsak dan mi je bil huda muka preživet samo eno tableto lexaurina sem pojedel in ker nisem opazil razlike, sem se odločil da ne bom jemal tablet ker baje povzročajo odvisnost.
Pa je prišel spet zelo težek dan in zaradi nevednosti, sem namesto da bi vzel lexaurin vzel Apaurin, misleč da je to lažja oblika lexaurina :)) Spet brez izboljšanja, logično.

Spet je padla odločitev, da ne probam nobene tablete, pa če me kr pobere in tega se držim še danes (približno 10 mesecev je od takrat).
Nekaj tednov hudih težav, brezvoljnosti, napadov, občutkov umiranja, tesnobnosti, nekaj obiskov pri zdravniku, ker sem mislil da imam 1000 smrtonosnih bolezni, od tumorjev v glavi, infarktov, raka, multiple skleroze,... Doma seveda nikakršne podpore in možno, da mi je tudi to pomagalo, saj sem se odločil da ne grem več k zdravniku pa naj bo kar bo.

Ko sem začel po internetu brskati kaj so panični napadi, kaj vse lahko povzroča psiha, sem začel sklepati, da so me uničili tisti dve leti, ko je moja sedanja punca, kljub temu da je hodila z mano, še vedno živela pri svojem bivšem fantu v njuni skupni hiši. Najbrž vam ne rabim razlagat kaj sem doživljal vsak dan, plus tega je imela punca hudo bolezen, zaradi katere so se skrbi še potrojile, saj velikokrat nisem vedel ali se bo živa vrnila iz bolnice. Vse to je trajalo dve leti...

Po spoznanju, da je to najbrž moja psiha, se je stanje izboljšalo, spremenil sem način življenja, več hodim na svež zrak, uživam v malih stvareh, kot je npr. tuširanje, glasba, sprehod, sonce :)

Kljub izboljšanju moj položaj še ni v redu, strah me je samotnih krajev, ker se bojim da bom doživel napad in umrl, ker me noben ne bo našel in dejansko na takih krajih doživim tak napad. Veliko dni je sedaj že čisto normalnih in dostikrat se počutim prav odlično. Strokovne pomoči nočem, ker bi se me najbrž starši sramovali, če bi izvedeli za vse to, tako da se dejansko sam borim s seboj :) Občasni napadi me še spomnijo, za kaj se borim, vendar mislim da mi gre na bolje. Najbolj me je dejansko strah, da je z mano fizično nekaj narobe, vendar nočem težit svojemu zdravniku, plus tega dela mama v bolnici in bi itak vse zvedla, do česar mi pa ni.

Dosti mi pomaga nasvet, da ko se napad začne, ga moram sprejet in se ne borit proti njemu, saj na ta način ga samo okrepim.

Imam 24 let in vse življenje je še pred menoj, ne bi ga rad zapravil zaradi teh težav.

To je torej moja zgodba, mislim da sem jo moral deliti z vami zaradi sebe, pa tudi če je noben ne prebere, ker sem se kar razpisal :) Marsikaj smo že dali skos, bomo pa še to. Sam sem se spravil v to stanje, se bom pa še sam ven potegnil, upam da brez kemije. Nekoč bom zaradi tega močnejši.

Pa lep pozdrav,

Simon.

 

 Pozdravljen,

V bistvu je skozi vse to, kar si ti napisal, šla tudi večina od nas, jaz prav gotovo.
Ko je meni zdravnica po vseh preiskavah zagotovila, da se z mano telesno ne dogaja nič in mi dala napotnico za psihiatra, sem bila v bistvu presrečna. Samo, da ni bila kakšna smrtna bolezen, da je
" samo " psiha. Za nekoga se mogoče grozno sliši, ampak tako sem čutila. :kiselnasmeh:

 Psihiater mi je predpisal Cipralex, ki mi je zelo pomagal, vključila sem se tudi v skupino za samopomoč, kjer se dobro počutim, v glavnem zdaj je tega že dve leti in se počutim zelo dobro, sem tudi en mesec brez AD.
Tudi tebi predlagam najprej obisk psihiatra, saj se boš od skrbi , da je s tabo kaj fizično narobe, "požrl".
Ne vem ,če je vredno ves čas živeti v strahu. Tudi meni ni fajn kemija, zato sem zdaj tudi prenehala, samo, če se bodo težave spet vrnile, bom pač verjetno spet imela AD. Saj imam tudi tablete proti visokemu pritisku, pa eni jih imajo za sladkor, ščitnico, ..., pa jih je potrebno jemat celo življenje. Hvala Bogu, da se da pomagat. Pa na sebi je treba kaj naredit.
 Želim ti vse dobro, boš videl, da bo  :rozicodam:

SSSimon  :rozicodam:
Najprej te pozdravljam na forumu in sem vesela, da si napisal svojo zgodbo. Ja, večina nas se je spopadala s takimi občutki, kot ji opisuješ...tudi jaz. Naj ti povem, da panični napadi in anksioznost niso nič sramotnega in ne vem zakaj misliš, da bi se te starši sramovali  ??? Posebno, če mami dela v bolnici, zagotovo ve, koliko ljudi trpi za to motnjo. Jaz si nisem nikdar mislila, da bom pristala na antidepresivih, pa jih sedaj jemljem že skoraj 3 leta  :kiselnasmeh:
Fajn je, da si začel uživati v majhnih stvareh, da živiš bolj umirjeno in s tem preprečuješ tesnobo  :oki: Pa vendar sem mnenja, da bodi pozoren na svoje počutje in si pravočasno poišči pomoč, če boš čutil, da jo potrebuješ.
Včasih je pa dovolj, da svoje težave nekomu zaupaš in tukaj si naletel na pravi naslov... tu lahko pišeš o svojih občutkih, brez strahu.
Lepo bodi  :rozicodam:

Tudi moja zgodba ima mnogo podobnosti, le da sem šel na Cipralex. Zdravnica pravi, da ga naj jemljem najmanj dve leti, jaz pa razmišljam, da bi konec meseca, ko bo eno leto mimo postopoma prekil jemanje, saj se že 9 mesecev počutim enako dobro. Kakšne so vaše izkušnje? So se vam napadi ponovili?

POzdravljen,

sama trpim za depresijo, anksioznostjo, paničnimi napadi že 4 leta. Vmes je bilo boljšre, malo slabše, imela sem na 1000 bolezni, eno leto jemala asentro, stanje je bilo dobro. Pocasi sem jo ukinila in 4 mesece po tem se je zgodil buuum. Pačasi iz dneva v dan napadi panike, prvo 1x na dan in vedno pogosteje,dokler me niso odpeljali v bolnico. Diagnoza ista. Sedaj hodim k psihiatru, jem asentro in helex. ŠE vedno se borim iz dneva v dan. Jaz ne bi tako hitro prenehala z jemanjem AD-JEV.

lEP POZDRAV,

pIAA

hehe ssimon, tak občutek kar si pisal sem občutil čisto enako :sesmejem:

ajd uživi :oki:

naj ti povem, kot so že drugi, da nisi sam. tudi jaz se najdem v tvoji zgodbi in nisem edina. sama sem stara 25 let in NIKOLI v življenju nisem pomislila, da se lahko meni zgodi kaj takega. vedno sem bila močna in "odporna" na izzive življenja, če se lahko tako izrazim. a tudi mene je doletelo, takrat ko sem to najmanj pričakovala - med bivanjem v tujini, daleč od doma, daleč od našega načina življenja. psiha me je pripeljala tako daleč, da sem v 4 tednih izgubila 16 kg, hrane nisem mogla ne vohati ne videti, sak dan sem čakala na konec. hvala vesolju, da je z mano bil moj partner, ker drugače ne vem, če bi danes pisala tele vrstice.
uživaj v vsaki najmanjši stvari, ki ti prinaša veselje, pa tudi, če se ti zdi še tako banalna. gre se zate in ti moraš biti zase na prvem mestu! poskrbi zase in svoj mir! Naj te ne bo sram tvojih težav, ker se tukaj ni ničesar za sramovati, saj to lahko doleti vsakega in v vsakem trenutku.
želim ti, da boš našel mir in da se ti bo vsak dan lažje soočiti s svetom.
ne pozabi, nisi edini in ničesar se ne sramuj!

Živjo Simon!

Tudi jaz sem že šla skozi to, ta strah, bolečine, panika da boš umrl, da boš trpel.... Borim se že 4 leta in trenutno se mi je zopet poslabšalo, tako da jemljem Paroksat in Helex po potrebi. Upam da mi uspe pravilno poštimat po glavi, enako pa želim tudi tebi. Javi se.

Majči
 :wav:

Pozdravljeni! Se opravičujem, ker se tako dolgo nisem oglasil.

Najprej hvala vsem za podporo, rad bi povedal, da zaenkrat dokaj dobro obvladujem napade. Sicer je strah, da je z mano fizično nekaj narobe še vedno prisoten, ampak gre nekako.
Naj še povem, da sva se razšla s punco, sicer niso bile vzrok za to moje težave, ampak drugi problemi, no mogoče je moje stanje brezbrižnosti tudi vplivalo na vse skupaj.
Trenutno se dokaj dobro držim, ampak se bojim, da bo prišlo za mano. Danes me je skoraj doletel napad, ampak sem ga uspel zatreti že v kali. Vesel sem, da je bil ta "poizkus" napada prvi po kar nekaj tednih.
Upam, da se bo situacija kdaj čisto normalizirala.
Zaenkrat še ni bilo potrebe po nobenih ad-jih.

Aja, naj povem še to, da meni zelo pomaga vera in pogovor z Bogom.

Lahko noč,

želim Vam/nam predvsem moči, da se bomo pobrali in spet normalno zaživeli.

Simon  :rozicodam:

Simon šele danes mi uspelo prebrat tvojo zgodbo, sory sem jo malo zgrešila... :zardevam:

V zgodbi, kjer opisuješ tvoje stanje se tudi jaz najdem...joj, kako sem bila sita
urgence, ko pa sem dala vse preglede skozi, se je moje stanje zelo umirilo, tako, da vem, da je vse to od psihe in tako vse lažje obvladujem.

Res sem vesela, da ti uspeva brez kemije, morda pa bi bilo dobro, da se vsaj
pogovoriš s kom...s strokovnjakom, pa ne oziraj se na druge, tu si važen SAMO TI in nihče drug.
Glede na tvojo trenutno situacijo, se lahko zgodi, da bo prišlo za tabo, sicer ti
tega ne želim, samo tako je dejstvo, telo zmore veliko samo enkrat je pa preveč.

Tudi sama sem doživljala pogoste panične napade, vendar so sedaj zelo redki in tudi obvladat se jih znam in povem ti, da od paničnega napada, ne boš umrl, ker
še nihče ni, je pa zelo neprijetno.

Svetujem ti, da si nabaviš brošuro s CD Podoba samodotika, to je pomoč za sproščanje in s tem se da ogromno naredit, pa še sam lahko delaš  :oki:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=375&Itemid=2


Drži se še naprej in javi se še kaj!
T