FORUM Nebojse.si

Spet se mi pojavljajo čudni občutki strahu, rahle solzavosti, žalosti... kot da ne zmorem...
Ali je to normalno, glede na to da jemljem AD 3 polne mesece? Vsi ti občutki niso neobvladljivi, vendar me prestrašijo. In potem pride do razmišljanj... tipa "ad ji itak ne pomagajo" "mogoče sem na poti, da pristanem v bolnici...."
Ali je to tudi vam znano?
Kdaj in kako ste ugotovili, kaj vam povzroča tesnobo?
Sama obiskujem psihoterapijo, približno 6krat sem bila, pa ne vem, kar nekako ni učinka... Vem, da to ne gre na hitro... Hvala ...

AD-ji niso neka čudežna zadeva in sami po sebi uredijo pravzaprav zelo malo - če po sebi sodim, so mi sprva pomagali urediti misli, vse ostalo pa je bilo odvisno edino in samo : od mene

Pinokio, pridejo vzponi in padci, tudi pri meni so, pa sem na AD že zelo dolgo,
tudi psihoterapijo imam, pa še pridejo trenutki, ko malo pademo, vendar glede na izkušnje se znamo tudi pobrati. :oki:
Se ti je morda kaj stresnega zgodilo, so mogoče vzrok prazniki... :A)

Vse to povej tvoji terapevtki, vendar pa glede na čas jemanja AD in 6x terapija,
to je zelo kratek čas...delamo vsi na dolgi rok in vem, da tudi tebi uspe :oki:

Tudi tesnoba pride velikokrat...to rešujem, da se malo  :'(, grem na zrak ali
pa enostavno na kavč in se poskusim sprostit in spočit!

Vedi vse to pomaga!

Vse se zgodi z razlogom in to nas ponese v še bolj močno delo na SEBI!

Drži se! :rozicodam:

T

Pa vendarle, kako naj vse to storim? kako vama uspe? Jaz imam dva otroka in neprestane občutke krivde do družine...

Draga Pinokio, pridejo nihanja v našem počutju. Jaz jemljem ADže skoraj 3 leta in zadnje dva meseca obiskujem tudi psihoterapijo. Hkrati sem dejavna tudi pri skupini za samopomoč. Sem tudi mami dvema otrokoma, imam podjetje in kar precej odgovornosti. Pa se mi zgodi, da sem tudi jaz počutim kot, da sem na začetku poti, vendar, ko se ozrem nazaj, vidim, da sem precej napredovala...v zavedanju in ravnanju.

Takrat, ko začutiš, da nisi ravno v najboljši formi, najdi čas zase...zagotovo si lahko odtrgaš urico ali dve samo zase...Tudi družina mora razumeti, da si rabiš napolniti baterije  :oki: Če boš do sebe prijazna, se ti bo to obrestovalo...ko čutiš, da postajaš nemirna, se sproščaj, pojdi na sprehod, vzemi v roke kakšno knjigo (npr. Premagovanje anksioznosti za telebane - je super knjiga za nas  :oki:)...

Vsekakor pa vedi, da je to samo obdobje, da bo minilo in spet boš lezla proti vrhu...

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6633.msg191044.html#msg191044 (za spodbudo)

Pinokio, ko sem bila jaz v najslabšem svojem obdobju, sem imela pri sebi
vnučka, ki je bil star komaj 6 mesecev...hčerka študirala, babica ki pa naj bi
ga čuvala, pa je nenadoma umrla, verjemi dalo se je, otroci ti dajo energijo,
pojdi z njimi ven...ko pa bodo utrujeni, si skupaj privoščite počitek.

Verjemi meni ni bilo lahko, kajti imela sem veliko odgovornost...samo takrat
pozabiš na vse... :oki:

Verjamem ti, da imaš občutek krivde do družine, vprašaj se jo ima tudi ona do tebe....morda vključiš tudi malo še drugo polovico... :kiselnasmeh:,
takrar se ti posveti sebi...pa če je to samo eno uro na dan!

Saj vem, saj na koncu vse zmorem... Danes sem pač vzela lexaurin.Pa se ga trudim izogibati, čeprav je to prva moja misel, ko me malo začrvinči po trebuhu. Res je, da sem že cele praznike bolna in smo se veliko vlačili doma. Tudi danes sem še na bolniški, ker se viroza še ni čisto polegla. Mož je popoldan v službi (sicer dovolj dobro sodelujeva), in moja misel, ki me je zjutraj spravila v tesnobo: "kaj pa bomo danes z otročki počeli... ?" in potem driska in strah in ... bljah...brez veze, vem. Hvala ker lahko tole pišem. LP!

Slavka, kam pa hodiš na psihoterapijo? Si zadovoljna?

Pinokio sem ti poslala ZS  :rozicodam:

Mogoče niso tapravi AD. Jaz sem imela podobne občutke ko sem jemala Paroxat kak mesec. Potem mi je psihiater menjal. Mogoče bi samo vprašala kako pa kaj.