FORUM Nebojse.si

V čem je res pomen vsega tega ? Le en kup misli ki se mi podijo po glavi in morajo, silijo na list papirja, pa čeprov v digitalni obliki. Kje se skriva pomen v vsem tem? Kje je nauk tega kar vidim, čutim, mislim. Nekdo je rekel „Mislim torej sem“? Kaj sem, kaj sm postal? S tem k se še predobro zavedam tega sveta okrog sebe, sveta v katerem živim, se mi zdi da sm postal žival. Živali se baje ne zavedajo samih sebe, jz se zavedam vsega še predobro, iz enga ekstrema v druzga. Edina razlika med menoj in živaljo je v tem, da zavestno razmišljam o samomoru. Je tisti ki nas je ustvaru namenoma zbrisal to idejo iz živalskih glav, samo za to, da nam pokaže da je živalski svet boljši od našega? Golo preživetje, moćnejši preživi, brez čustev, brez zavedanja, brez želje po materialni dobrini in po užitku. Sem res žival? V tem trenutku se zdi tako, navsezadnje je edina stvari ki me loči od volka to, da čutim, ljubim, trpim. Čustva, vse kar je.
Kdo sem postal? Kaj sem ustvaril? Ko potegnem končno črto pod vsemi svojimi dejanji, ugotovim da nism naredu na tem svetu nič dobrega, da nimam niti ene same stvari, na katero sem lahko ponosn. Kaj sem postal? Predmet, brezimenski, brez pomenski v očeh drugih ljudi. Stvar ki jo dvigneš z roko, prestaviš, in tam mirno stoji. Brez leska v očeh, brez topline v telesu, brez svežine v izdihanem zraku, praznega pogleda in praznih misli. Telefon ne zvoni več, kot da me ni. Nihče več ne pomisli name? Nisem več dober? Nisem več zanimiv? Zavržen, pozabljen, gnil.

 Zakaj obsojamo samomorilce ? Je življenje dobrina o kateri odločajo vsi drugi razen nas samih? Je življenje neko darilo, ki so nam ga dali drugi? Zakaj ustvarit bitje in mu v glavo vsadit misel,da lahko konča svoje življenje, s kakšnim namenom? V zabavo drugim? Cirkuška spaka, v glavo se vračajo misli iz otroštva, vse blokade in zavračanja zaradi tega, kar sem,  vse otroške zbadljivke in podjebavanja. Ko si otrok, stvari pustijo rane v tebi, rane ki zopet krvavijo ravno takrat ko si najbolj ranljiv in šibak.  In to se dogaja meni, vsi problemi z depresijo, in strahovi in dvomi ki v meni ostajajo že od otroštva, zares lepa kombinacija a ne?   Lutka, na katero lahko vsakdo obesi svoje psovke, žaljivke, grde misli. Ne z besedami, včasih z dejanji, včasih s pogledi. Zakaj nisem riba, zakaj nisem pes, mačka, lev, kača, ptič? Zakaj sem se sposoben zavedati tega da lahko ubijem samega sebe. To da se tega zavedam me porine korak bližje k dejanju.  Boli, reže to kar nosim v sebi, v svoji glavi, in najbolj ironično je ravn to, da nihče ne bo pogrešal, dobrega starega mene. Se bodo ljudje ki sem jim v življenju pomagal zdrznili ob novici da me ni več? Bo komu pritekla solza po licu? Ne jok, le ena sama drobna solza, bo kdo zavzdihnil in za minuto obstal, se spomnil na trenutke ki smo jih preživeli skupaj? Se bo komu od vseh teh navideznih ljudi naredil cmok v grlu, zaradi besed, dejanj, ki so jih storili meni, me poškodovali? Skozi leta postajaš vedno bolj krhek, ranljiv, kot tanek list papirja ki ga na koncu veter odnese v večnost pozabe. Saj na koncu tko vsi umremo. Je potem sploh potrebno živet? Zaradi česa, zato da ostajaš odbijač za frustracije drugih? Kje je pot iz vsega tega, kje se vse to konča, kje je meja med razumom in norostjo? Sem nor ker ne želim biti več tu? Na vso to maso srečnih in veselih ljudi se nas najde nekaj, ki moramo biti žalostni? Kje je tisti magični gumb na vratu na katerem piše „RESET“. Kje je, pomagi mi ga najti.
 Ostal bom prazna lupina mesa, krvi, kosti. Brez misli v glavi, brez zraka v pljučih, brez leska v očeh, brez energije v mišicah, brez rdečih krvničk v  krvi, brez glasu v grlu, brez glasbe v ušesih, brez življenja... Danes, jutri, ćez 50 let. To je dejstvo, neizogibno dejstvo, le čas je vprašanje. Zakaj čakati?

Ker se, kljub vsemu, splaca! Ker si, tako kot vsi, tu z razlogom. Ker nikoli ne ves, kaj lahko zamudis. Ker stavim, da bi bilo komu hudo, ce gres. In jp, se mi svita, o cem govoris. 

Mislim, da smo tu z nekim smislom. Pa če je to samo nasmeh, ki bo nekomu polepšal dan.

Drugače pa vem kako razmišljaš. Tudi jaz sem imela svojo "žutu minutu", kot bi rekli naši južni sosedi. Trenutke, ko se sprašuješ "čemu". A minejo.  :kiselnasmeh:

Starejša ko sem, mi je pomembnejša pot po kateri hodim, od samega cilja. Resnično je treba uživati v dnevu, ki ga imamo.

TaZzZ, kako kaj?