FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav!

Forum sem že večkrat prebirala, ampak sem se šele danes registrirala. Mislim, da moje trenutne težave spadajo v to temo in bi potrebovala malo nasvetov in tolažbe.
Pred malo več kot enim mesecem se mi je kar naenkrat zgodilo kot da bi mi srce malo preskočilo in mi potem začelo ful hitro razbijati. To je trajalo kakšnih 15 minut, potem pa se je umirilo. čez približno 3 tedne se je ponovilo, samo da je tokrat trajalo več kot pol ure. Šla sem na pregled k zdravnici, ki me je dala na EKG, ki pa je bil normalen. dala mi je tudi napotnico za kardiologa, ki pa ga imam šele čez en mesec. ni mi pa povedala nič pametnega, kaj bi to lahko bilo. poleg tega se mi dogaja, da me med hojo ali vožnjo s kolesom kar nankrat zaboli iz hrbta v prsni koš kot da bi me nekdo ful stisnil. Zaradi tega sem zelo zaskrbljena. moram povedati da sem drugače malo hipohonder in pri vsaki najmanjši stvari pomislim, da imam kakšno hudo bolezen. zdaj me je kar naprej strah. zdi se mi da samo čakam, da se mi bo napad hitrega bitja srca ponovil. strah me je tudi hoje in vsega, da me ne bi spet zabolelo, ker me skrbi da je to kaj povezano s srcem in me bo kar naenkrat infarkt. pa tudi drugače sem kar naprej čisto brez energije, nimam želje po hrani, samo spala bi cele dneve, zdaj me je začel boleti še cel hrbet, kakšen dan mi gre skos na jok.
včasih se zbudim in se počutim dobro, potem se pa spomnim, kaj se mi je zgodilo (se mi dogaja) in takoj me spet postane strah.

imate kakše nasvet, kako se lahko rešim tega strahu, da bo kaj narobe? ali je  možno, da je to, kar se mi dogaja samo zaradi moje psihe?
rada bi se spet normalno počutla , da bi lahko šla ven na sprehod, na kavo... brez da bi skos samo razmišljala o tem, kaj se mi bo zgodilo... :(

Zelo možno, celo verjetno je, da se ti to dogaja zaradi psihe.

Praviš, da imaš pregled srca čez mesec dni. OK. Ampak mislim, da ti veliko ne bo pomagalo, če je zadeva psihičnega izvora. Po moje je pametno, da poskušaš poiskati tudi kakšno psihiatrično, ali psihološko pomoč. Pa morda prebereš:

PREMAGOVANJE AKZSIOZNOSTI ZA TELEBANE (http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999[b)

ali

TRIS - PANIČNA MOTNJA (http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=458)

Meni se je danes zgodilo nekaj podobnega še zdaj se mi dogaja.... No meni se je dogajalo že pospešen utrip itd... Danes sem se moral ustaviti iti na wc (lulat) in utrip sem imel 80 (pred tem 120), no zdaj sem si šel merit pritisk 158/95 katastrofa (no to je bila zadnja meritev, meril sem si trikrat prvo sem imel 138/85 potem pa vedno višjega, še sedaj sem si ga 140/90 utrip 80) je kaj narobe??? Ker ponavadi zjutraj ima pritisk do 110/70 to je za mene že zelo povišan.... Kaj bi lahko bil vzrok, sem kar živčen, no ne počutim se dobro (danes zjutraj sem imel drisko pa še potem - je lahko to povezano?) opet kompliciram???? Hjojjjj

LP

Jaz imam te dni povišan utrip srca, zadihanost, begajoče misli, strah, pospešeno prebavo (lepše povedano). Vse se mi je začelo dogajati kakšen teden nazaj. Višek doseglo v sredo. Sedaj pa se stanje ne umiri. Bomo videli kako bo zadeva šla naprej.

Tudi jaz bi bila hvaležna za kakšen predlog, kako se v takem stanju umiriti. Sproščanje s cd-ji mi ne pomaga, ker mi uidejo misli.

Sem prav jezna sama nase, da v dveh letih očitno nisem naredila dovolj, da se zadeva ne bi ponovila (branje, kognitivno-vedenjska terapija, vsakodnevno sproščanje itd.). Človek se sprašuje ali bo kdaj tega konec, tega strahotnega nemira.

pikica123, ni panike, kar si povedala sem enako že dal skozi...in to že 2 leti in še traja.
bil sem v bolnici na pregledu,2x ekg,ultrazvok srca in bil pri kardiologu vse b.p.
če je tako, gre za psihičnega izvora...dobro, grem naprej  :oki:

cvetkus, verjetno nimaš probleme v srcu ampak v glavi..
poskusi odmisliti pa bš čutil da ti ne bije :sesmejem:

Tudi jaz sem imela vse našteto (neredni utrip, divjanje srca, ekstrasistole, tiščanje/teža v prsih, itd..) in si nisem nikamor upala, ker sem se bala vsake situacije od koder bi bil pobeg nemogoč/težak. Bila tudi pri kardiologih (nešteto EKGjev, ultrazvok..), vse ok (razen nedolžnega prolapsa mitralke). Dokler človek ne sprejme, da je s srcem vse okej, se ne more premakniti z mrtve točke. Ni variante. Sprejeti je treba dejstvo, da smo anksiozni, sprejeti je treba dejstvo, da za ni nič na svetu, vključno s srcem, ne moremo zahtevati 100% varnosti in zanesljivosti. Ko to sprejmeš, je vse tako zelo lažje, da vam ne znam povedat..

Poleg zgornjih priporočil, zelo zelo priporočam tole: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1650.0.html
Gre za to, da si, medtem ko smo tesnobni, zavestno skušamo povečati simptome oz. se jim sproščeno prepustiti ("naj razbija"). To pa paniko in strah nevtralizira: panika nas lovi, samo če ji bežimo :). Čisto zares.

Gegec, kot bi ti moral povedati dober KVT terapevt, so ponovitve povsem normalna zadeva. Ponovitev ne pomeni katastrofe, ne pomeni, da smo spet na začetku. Ponovitve so opozorilo. Morda nas opozarjajo na to, da smo malce zanemarili način delovanja in življenja, ki smo se ga naučili med terapijami, morda nas opozarjajo na to, da smo si naložili več, kot trenutno zmoremo, morda kaže na to, da imamo v življenju en velik stres ipd.. Ponovitev je samo padec - del učenja. Kot otrok, ki se uči hoditi. Pa otroci nič ne obupajo, če vsakih nekaj metrov cmoknejo na rit - nasprotno - iz tega se učijo pomebnih stvari o ravnotežju. Isto lahko velja za nas.

Največja napaka, ki jo delamo je, da ozdravljenost definiramo kot stanje brez tesnobe in strahu. Tako ne more živeti noben živ, zdrav človek. Tesnoba in strah sta povsem normalni človeški čustvi in sta normalen del življenja. Nam je treba samo znati prepoznati, kdaj zahajata v ekstreme in ju popraviti, še preden se to zgodi.

pozdravljeni*
zaradi panične motnje trpim že 2 leti..čeprav so bili napadi na začetku zelo redki (1 na pol leta) in vseeno mi je bilo, sem si mislila "eh sej mi je sam cukr padu" potem se je pa začelo pred kakšnimi 9 meseci, groza. Nisem vedla ali sploh živim, vsega me je bilo strah še ljudi(tiste ki sem poznala) strah me je bilo stopiti čez prag hiše, da sploh o obisku trgovine ne govorim, prav tako o zabavah, diskačim, pa sem stara 20 let! Bilo je grozno, nisem vedela kaj je z mano, razmišljala sem tudi o samomoru :nehvala: ker je bil ta tesnobn občutek stalen pri meni in počutila sem se grozno, ni mi bilo za živet(verjetno marsikdo pozna te občutke). Ti občutki stalnega strahu in tesnobe so me spremljali čez cel dan, zdelo se mi je da dan traja celo večnost in komaj sem čakala da pride čas za spanje, da se spočijem, kajti vse me je utrujalo, tako na čustveni psihični ter telesni ravni. Najbolj se spomnim dneva ko smo šli na morje, seveda sem že cel teden prej razmišljala o tem "kako bom kaj js dol na morju" in bila sem zaskrbljena, kot da je to nek "big deal" iti na morje, ampak zame je bilo to nepopisno utrujajoče. Med vožnjo proti hrvaški me je skozi spremljala tesnoba in bila sem zelo napeta, ko smo končno prispeli sem bila ok prvo urco, potem pa ko sem pomislila, da bom js tam ostala do drugega dneva me je zaobjela tako huda panika, da sem hotela kar nekam zbežati(v mislih sem imela dom in svojo sobo). Dan je bil dolg celo večnost, nisem mogla nič jesti ker sploh nisem imela apetita vendar mi je po želodcu krulilo kot da nisem jedla že teden dni. Ko so ostali predlagali, da se gremo malo sprehajati po Umagu me je zaobjela groza kot da "kako bom js tam, petek je pa taka gneča, kaj če omedlim, če skupaj padem, vsi se bodo norčevali iz mene ali me čudno gledli" samo to mi je šlo po glavi, ampak povedl nisem nikomur kaj se mi dogaja ker me je bilo sram in mislila sem, da me bojo imeli za noro, ker še sama nisem vedela kaj se mi dogaja. Ko smo prispeli v mesto sem čutila grozno, na višku stopnjo tesnobe, vendar sem se ob pol urce sprehajanja in skušanja odmisliti moj problem počutila boljše. Komaj sem čakala naslednji dan da gremo domov(meni takrat varno mesto). Po postanku na slovenski obali sem bila že bolše volje saj sem vedela, da smo že bliže domu in ko sma popoldan prispeli domov sem se počutila mnogo bolje. Bilo je nekaj dni mir in mislila sem si "ali sem tako zelo navezana na dom ali kaj, da še na morje ne morem".
Potem so prišli dnevi,ko sem si mislila "kaj pa če me lahko to dogajanje zadene tudi ko sem doma" in evo, že nisem tega dobro rekla me je že napadala panika tudi ko sem bila doma ali pri fantu. Mislila sem da je to moj konec in bilo me je zelo strah in tega nisem povedala nikomur, držala sem to v sebi. Dnevi so bili presneto dolgi, vsak ptič, narava, vsi ljudje okoli mene so se mi zdeli depresivno da joj. In nekega dne je meni kapnilo, spet me je zagrabila panika samo ob pogledu na dvorišče( mravljinci v zadnjem delu vratu, ki so se širili po glavi in celem telesu, omotica, občutek neresničnost, občutek da bom padla skupaj, da bom znorela, da bom umrla.....ko je prišlo do vrhunca pa močno bitje srca in toplo hladno oblivanje in pot na čelu, dlaneh...) v glavi se mi je porodila samo ena beseda, in to je bila PANIKA. Odločila sem se, da pogledam na internet, če bom našla kaj o tem. Med iskanjem mi je močno bilo srce, saj me je bilo strah kaj bom izvedela "kaj pa če sem edina v tem ali kaj če se to samo meni dogaja in ne bom nikoli ista kot prej?!" prebirala sem različne članke in ko sem izvedela, da je to samo v glavi oz. lahko izhaja iz večih stvari( naj vam povem moj primer:ob prejemu paketa TRIS panična motnja kot darilo od nekega prečudovitega človeka, ki ga je težko najti...v nadaljevanju o tem :) sem spoznala, da so glavni vzroki za mojo panično motnjo 1.nekaj je gensko 2.moja stresa polna preteklost 3.kar se mi pa zdi nabolj pomembna premajhna skrb za samega sebe!! zaprla sem se vase, nisem hodila nikamor ker se mi ne ljubilo, tudi ven ne s prijatelji ker se mi pač ni ljubilo, sploh pa ne na kakšne sprehode....napaka!!! nase moraš taprvo pogledati, pa ni važno kaj je. Skrbeti za svojo somozavest in tudi narediti nekaj za svoje telo in dušo!! najbol pomagajo sprehodi v naravo...verjemite mi)
In kot sem rekla ta moj prečudovit človek...me je našel oz. sem jaz našla njega v najtežjih časih. Je diplomiru v negi in se malo bolj tudi spozna na te reči. Kar nekega dne sem se odločila, da mu povem za moj problem pa čeprav sem ga poznala kakšne 3 tedne, ampak dal mi je tako energijo, da sem se odločila povedati njemu prvemu. Takoj sem vidla, da ga je zaskrbelo in meni se je malce odvalil kamen od srca ker sem sploh to nekomu povedala. Od tega trenutka naprej se je začelo moje zdravljenje(poleg antidepresiva Cipralex 10mg ki mi ga je predpisala zdravnica, ki mi je tudi dal veliko zagona in želje po uspehu). Začela sem delati nekaj zase in svojo dušo, hodila sva v naravo, na sprehode v naravo, vglavnem tja kjer ni bilo veliko ljudi, poslušal me je, mi svetoval, se pogovarjal z mano kot se se nihče ni. Dal mi je neke vrste razlog oziroma pokazal mi je z dejanji zakaj je lepo živeti in uživati v življenju kolker se da, kajti je prekratko, da bi se zapirali v hiše, stanovanja, v sebe, POJDITE VEN! Če se vam ne ljubi se prisilite, najdite si nekoga, ki vas bo poslušal, vam stal ob stran, vam svetoval, se trudil za vaše dobro, kakor se je ta prijatelj zame, najdite si neko varno osebo, če jo ne najdete sem vam jaz na voljo, ker predobro vem kaj prestajate. In kot pravim dandanes mi gre veliko bolje kot se spomnim nekaj mesecev nazaj. Hodim v trgovino! Si lahko mislite, pa v mesto....do diskača še nisem prišla ali pa do veselic, ampak tudi to bo enkrat kmalu, že tečem nasproti ;D in za vse to se lahko res zahvalim eni osebi, ki mi je tako rečeno rešila življenje.
Morate se z nekom pogovarjati o svojih občutkih, kaj prestajate in ko pride na obisk gospa panika se mirno namestite na kavč ali v posteljo in recite TI KAR PRIDI NE BOJIM SE TE, umirite se globoko dihajte in še posebej SPREJMITE JO! Sprejmite to motjo kot nekaj pozitivnega, kot nekaj kar vas opozarja na vas same, kje ste se zapustili. Trajalo bo kar nekaj časa, lahko, da bo preteklo še dosti solz pa kaj! Vsi smo ljudje z takšnimi in drugačnimi težavami. Samo ne se bat SPREJMITE! Naj vas ne bo sram! Marsikomu se to dagaja. Posvetite se sami sebi.
Upam, da bo komu od vas koristila moj izkušnja. Gospa panika je sprejeta v mojem srcu in ne bojim se je čisto nič več kajti strah je glavni krivec!zapomnite si to! Upam, da vsem uspe, kot uspeva meni, ampak sej pravim sami boste težko. Najdite si človeka, ki bo znal poslušati in se boste ob njemu počutili varno, pomembno, vredno življenja.
Vsem želim kar se da veliko sreče in upam, da vsi prilezete oz.pritečete na vrh, da bodo vsi dnevi sončni in ne več mračni kot so bili do sedaj. P.S. Ko pridete na vrh dam za pijačo :pomezik:

Kajchy  :rozicodam: tole je prav fajn prebrat. V opisovanju tvojih težav sem se prav zlahka našla...isto se mi je dogajalo, tudi, ko smo šli na morje.
Sem pa vesela zate, da ti je uspelo strah ukrotiti, da ti je bolje in si podelila to pozitivno izkušnjo z nami  :oki:

Še naprej ti želim uspešno spopadanje s težavami in ne pozabi nase  :rozicodam:


P.S.: pridem na pijačo  :pomezik:

Pozdravljena,

zelo lepo si to opisala in tudi sama sem se zlahka našla. Sicer se že zdravim s kemijo in odličnim psihiatrom, vendar pa doma še nisem našla osebe, ki bi me bila pripravljena poslušat.

Lepe dneve,

Piaa

Lep pozdrav!

Spet se oglašam...ta teden je bil bolj tako tako... nekaj časa se počutim skoraj normalno, potem pa me kar naenkrat spet zgrabi strah. najbolj grozno je, ker sploh ne morem nehat razmišljati o tem, da je z mano nekaj narobe. ta misel je prisotna ves čas :( zdi se mi, da se sploh ne morem spomniti o čem sem razmišljala preden se je to začelo. pa še novo leto je jutri in zdi se mi, da se bodo vsi zabavali in se imeli lepo, meni se pa nikamor ne ljubi it in bom sama sedela doma in se smilila sama sebi.
Poleg tega sem pisala še na en forum, kjer zdravniki delijo nasvte in sem pač opisala svoje težave. zdravnik je odpisal, da je zaradi bolečin, ki se mi pojavljajo možno, da imam slabo prekrvavljeno srce. in zdaj me je še bolj strah... kr čakam, kdaj me bo infarkt. in sploh si ne upam ne hitro hodit, ne hodit po stopnicah ali kar koli, ker se mi zdi, da mi bo srce kar odpovedalo, če se bo utrip pospešil. :(
Drugače pa hvala za vse objave... lepo je vedeti, da nisem edina, ki to doživlja....:)

pia....se predobr
o vem kako se pocutis ampak nevem, meni je zelo skoraj lahko recem najbolj pomagalo ker sem osebi ki mi je blizu zaupala obcutke in se o njih pogovarjala, ampak mora to biti clovek, ki mu res zaupas in ti bo res pripravljen pomagati in te poslusati. naj te ne bo sram, velikim se to dogaja, se zavedamo se ne, da je anksioznost zelo razsirjena.
pikica: joj se predobro vem kako se pocutis..joj ko so mene ti obcutki ubijali..vem kako ti je..a lahko vprasam ce jemles mogoce antidepresiv? ves kako je s tem strahom..hmm..da ga sprejmes je potrebno kar nekaj dela vloziti v to..kajti ce ga ne bos sprejela in se ga bos se naprej bala, bos skozi v tem nekem zacaranem krogu strahu. Tebe je strah strahu in to se spremlja tesnoba in vse slabe misli. Prepricana sem da s tabo ni nic telesno narobe, to so vse simptomi. Verjemi sem prestajala to in se zdaj me vcasih pesti. Vse je v nasi glavi, vendar je tezko to sprejeti, ampak ko sprejmes vidis, da ti simptomi pocasi zginjajo, se pojavijo drugi in zginejo, ampak vse moras SPREJETI. Eh ne biti zaprta v stanovanju, to je napaka...lej ce rabis nekoga sem ti na voljo...vem ka prezivljas*

antidepresivov ne jemljem, ker se mi to še ne dogaja tako dolgo.... v bistvu imam vsake toliko časa kakšno obdobje, ko sem cela prestrašena, kaj je narobe z mano, ampak do zdaj še ni bilo tako hudo... lani se mi je kar naenkrat začelo vrteti in sem šla k zdravnici, ki pa je ugotovila, da imam samo nizek pritisk... potem sem se potolažila in je bilo vredu. sedaj se je pa spet začelo novembra, ko sem imela 1 mesec skupaj skos nizek pritisk in se mi je kar naprej vrtelo, skos sem bila brez energije, zaspana... potem pa so se pojavile še te bolečine in napadi hitrega bitja srca in je bilo moje počutje vedno slabše...zdaj bom počakala še na obisk kardiologa in če bo rekel, da ni nič narobe z mojim srcem, se bom mogoče spet počutila boljše in nato razmislila kako naprej... imam pa srečo, ker imam kar nekaj ljudi, s katerimi se lahko o tem pogovarjam, ne da bi se bala, da bi me imeli za čudno. res pa je, da nobeden od njih ne more razumeti kako se v resnici počutim. imam eno prijateljico, ki ji lahko to vedno povem in jo pokličem. no, in ta prijateljica je prav zdaj zbolela in se zelo slabo počuti, zdravniki ne vedo točno kaj ji je, še delajo preizskave, nekaj v zvezi z živčnim sistemom, sumijo, da ima kakšno bakterijo... ampak, če bi bila jaz na njenem mestu bi bla že na pol mrtva od strahu.... ko pa sem njo vprašala, če jo je kaj strah, je rekla samo, da zakaj bi jo blo strah, da jo bojo že pozdravli, da ji gre samo malo na živce, ker se ji pač to dogaja in ne more biti aktivna, ampak more hoditi po bolnicah in ležati doma... jaz jo ful občudujem in mi sploh ni jasno, kako lahko nekdo tako razmišlja... ful si želim, da bi bla tut jaz taka, da bi si mislila, eh, sej ni nič narobe z mano, če pa je, me bojo pa že pozdravli...
drugače se pa trudim, da ne bi bila kar naprej v stanovanju. vsak dan peljem psa na enourni sprehod, čeprav sme je vsakič strah, da mi bo kr srce odpovedalo, če bom prehitro hodla, grem na obisk k sestri, k stari mami.. samo ta novo leto jutri me moti, ker mi res ni do tega, da bi bila zunaj z enimi ljudmi, ki se zabavajo in nimajo skrbi, jaz bi se pa počutla grozno in bi samo to razmišljala, kdaj bom lahko šla domovin da bo kaj narobe. ampak vem, da ko bom sama doma, se bom pa isto grozno počutla, ker se mi bo zdelo, da vse zamujam.
drugače pa, kajchy_girl, hvala za tolažbo :)

aham..poglej začetek je tak vem kot ga imaš ti, svetujem ti da še pravočasno poiščeš pomoč in ne čakaš da bo bolše, četudi bo s tvojim srčekom vse v redu, ker zna ta motja,ki jo opisuješ preiti v agorafobijo, ki pa je zelo težka. Boš videla kako bo EKG pokazal. Sporočaj o novostih a vela  :oki:

Bom poročala o novostih :) zanima me še, kako izgledajo te skupine za samopomoč? ali lahko kar prideš tja, kadar je srečanje ali se moraš prej prijaviti?

Pikica123, ne skrbi preveč. Prepričana sem, da s tvojim srcem ni popolnoma nč narobe. Ob pospešenem bitju srca (vem in poznam ta občutek zelo zelo dobro) lepo počasi dihaj skozi nos, popij po počasnih požirkih malo sveže vode, umiri se in bo. Čez en mesec pa boš še od strokovnih delavcev izvedela, da si povsem zdrava, morda samo pod sraznimi stresorji.
Skrbi zase in ne obremenjuj se preveč s svojim srčkom.   :rozicodam:


Gegec, vidim da je res čas, da greva na kakšen čaj. Se bova kej pogovorle, izmenjali bova izkušnje in boš videla, da kar se ti dogaja, je čist normalno. Ti intervali nas kr mečejo, sam ne se jih ustrašit. V takih trenutkih moraš vedeti, da si ti gospodar svojega telesa, svojih misli, in ne nasprotno.  :rozicodam:

Res je kar ste predohno napisali. Vendar ko se je tezko obvladat. Sama se cel dan že pocutim ok, potem grem malo vn s psicko, naredim par korakov od hise, se mi ze tresejo noge, napada me panika, bezim nazaj v posteljo. V trgovskih cetrih, postah, vrtcih, pa raje kar zbezim. Jemlem asentro 100mg dva meseca in 3x 0,25 helexa, pocas bom mogla manjsat dozo, vedar ko pride panike, ne gre in ne gre.
Grorzno je to in samo mi sotrpini lahko vemo, kako zelo zelo grozno se pocutimo.

Lahko noc.

Piaa

Pri men je podobno sam da jaz dobivam anskiozo kar cez dan po hrani (15min do 45min ali dajle po jedi). Sicer lahko preberes mojo zgodbo tukaj: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7065.0.html

Mam zelo cudne simptome :) Nekatere hrana mi poveca pritisk v glavi ki sem ga sicer navajen potem nekatera tisto in ono. Zanimivo je da imam anskiozne simptome tudi ko ne cutim anskioznosti. Depersonalizacijo in Derealizacijio imam pa cez cel dan in rata tudi bol intezivno ce dobim anskiozo.

Cudno mi je od cesa dobivam anskiozo ker pri meni ni nobenega pravega povzrocitelja. Odkar sem imel ta panicni napad pred 2 mesci jao. Lahk pa recem da gre na bols.

Ce bi se rad kdo pogovoril naj mi poslje email. Zdaj res razumem kako se vsi pocutite. Lahko recem da sploh "verjel" nisem v take reci oziroma pac sem mislil da nekateri pretiravajo s tem in sedaj vem da je res zajebano in se je treba trudit.

Drzte se pa pozdravite se!!! :)

Imam še eno vprašanje za vas... zadnje čase jih imam kar veliko :) je pa glede moje službe... gre za to, da delam samo občasno, čez vikende in sicer v strežbi. vendar pa je takrat delovnik zeloooo naporen, od 6h zjutraj pa do 10h, 11h zvečer. zdaj mi že nekaj vikendov ni bilo treba delati in me je grozno strah tega, da me bodo spet poklicali in bom morala iti delat. že zadnjih nekaj vikendov se mi je med delom ves čas vrtelo, skos sem bila utrujena, zaspana, pa še napad hitrega bitja srca sem dobila takrat. in zdaj ne vem, kako se naj spet pripravim do tega, da grem delat. ker se mi zdi, da kar ne bom zmogla. da bo prenaporno. da bom kar padla skupaj od utrujenosti in vrtoglavice, ko bom tam ali pa da me bo začel ful bolet hrbet. še posebej zdaj, ko že kakšna dva tedna nisem kaj posebej aktivna in se mi zdi, da sem izgubila še tisto kondicijo, kolikor sem je prej imela. vendar pa moram iti, če hočem, da me še pokličejo in da ne najdejo koga drugega, ker pač nimam nobene pogodbe in sem nadomestljiva, denar pa potrebujem. kakšen nasvet, kako naj se pomirim?

hmm pikica glede tega pa nevem kaj naj ti rečem..tudi jaz hodim v sluzbo in bilo je mene tudi zeloo strah da nebi tam dobila teh napadov, ampak sem jih tudi, že zaradi same nervoze in ker sem skozi mislila le na to...nevem pač jaz sem se trudila in kljub temu hodila v službo, čeprav so bili včasih zelo težki dnevi in bi najraje šla kar v posteljo. Moraš se gnati naprej in vztrajati, čeprav vem da je težko, lahko si pa poiščeš kakšno lažjo službo, ki ne bo tako zahtevna kot praviš...prepričana sem da zmoreš :happy:

pikica123, ni druge kot pa spakirati in oditi na konec sveta in uživaš sto na uro, prepričan da se boš res umirila in poln veselja do lajfa  :sesmejem:

Men se je to ful dogajalo v puberteti in če se ne motim se temu reče plapitacija... Ni nevarno in je dokaj pogost pojav... Men je npr. srce brez vzroka (ko sm sedel) kr naenkrat preskočilo in je potem bilo sigurn čez 160 utripov na minuto... Pomoje je ta stvar povezana s prevelikim stresom in aktivnostjo živčnega sistema... Ne boj se, ni nevarno in sicer je res da je neprijetno in strašljivo ampak to je pa to... Zdravnica mi je rekla, da se sicer da dobiti zdravila ampak to dajejo samo v primerih ko je zelo moteče...

Pikica...tudi meni je včeraj razbijalo srce 100/h, pa bolečina v roki,
pa sem se sprostila in verjemi, da je minilo... :clap:

Kayci...zelo lepo napisano....,iskreno in življensko.

Tudi sama sem zdravim za anksio.depresijo....vendar so zadnje čase najbolj hudi panič.napadi..

stara sem veliko več kot ti in najbolj hudo je,ko nimaš komu za povedat,..ko ni nikogar

ki bi šel s teboj na sprehod,se pogovarjal..da ne misliš samo na paniko.....

Tud taki živimo.... :( :(

kr-ena :rozicodam: :rozicodam:

Onix........HVALA

Kr-ena se obupaj mi prosim, ce se res nimas na koga obrnit bi ti z veseljem pomagala*ce si za kaksen pogovor mi lahko pises..nisi sama verjemi, vemo kako je to tezko* :rozicodam:

Pravkar nazaj od kardiologinje... UZ srca vredu, obremenitveni test vredu, EKG vredu. Je pa rekla, da mi ne more povedati, zakaj se mi dogajajo napadi hitrega bitja srca, ker bi morala priti na EKG dejansko med tem napadom. :S Se pravi da mi ni povedala nič novega kot osebna zdravnica... no, samo glede na to, da so ble vse preiskave normalne se lahko mogoče prepričam, da ne bom kar naenkrat padla po tleh in umrla od infarkta? sem pa imela med obremenitvenim testom (med umirjanjem) eno ekstrasestriolo, ki jih tudi drugače večkrat občutim, ampak je kardiologinja rekla, da se to dogaja veliko ljudem in da jih eni pač občutijo in drugi ne. Potem sem jo še vprašala ali so lahko napadi hitrega bitja srca nevarni, pa je rekla, da mi na to ne more odgovoriti, ker ne ve, zakaj se mi dogajajo :S in zdaj imam dve možnosti, se mi zdi... 1. da se sekiram zaradi odvečnih utripov in čakam, kdaj mi bo srce spet začelo razbijati in razmišljam o tem, "kaj pa če je to ful nevarno"... in 2. da razmišljam, da glede na to, da preizskave niso pokazale nič, kar bi bilo narobe, je pač z mojim srcem vse vredu in bom preživela tudi napade hitrega bitja in extra utripov, če se mi ponovijo... hmmmm... upam, da mi bo uspelo izbrati 2. možnost :)

pikica123, tud meni je kardiolog rekel da imam v redu srce...zdravnica pa potrdila da je kljub vsemu, nenevarno. nič drugega, kot verjeti in živet dalje :sesmejem:

kot mi je mama rekla, nihče ne uide smrti :sesmejem: :sesmejem:
še vedno živiš :oki:

 :onaposlusa: :onaposlusa:

Sej je blo kar kul, ko sem vidla danes svoj srček na UZ, pa slišala kok bije... sem si rekla, no srček, kaj če bi mi2 zdaj malo imela premirje in bi se imela rada  ;D verjetno boma res še kr dolgo časa skupaj...
  :-*

je že kdo imel težave s povečanim utripom napad tahikardije okrog 100-110 utripov na minuto v mirovanju, ampak da je zraven bil še utrip nereden ? Če je to lahko od ankse ? Tahikardija razumem 100 utripov ali več na minuto, vendar normalen ritem, me zanima tudi v motnji ritma - - ------ - - - ----- ... kej takega s črticami prikazano :) .. neusklajeno upam da si predstavlate :)

Jaz čutim da imam posamezne neredne utripe, kadar mirujem, ampak ponavadi kadar sem živčna... pred kakšno stresno situacijo, ne vem pa če je to isto? meni je zdravnica rekla, da posamezni neredni utripi niso nevarni in da jih ima veliko ljudi, eni jih pač ne občutijo. sem jo pa pozabila vprašati, kako pogosti so lahko ti utripi, da se še štejejo za "normalne"  :'(

strah ima nekje svoje korenine...

sem že veliko razmišljala o tem od kje strah... in mislim, da je pri meni posledica več dejavnikov... Ugotovila sem naslednje:

1.) dednost: moja mami je imela obdobje, ko je imela podobne strahove, moj star ata je tudi malo hipohonder, je kar naprej na kakšnih pregledih pri zdravnikih, pa je čisto zdrav
2.) preveč zaščitništva v otroštvu: stara mama je grozno pazila na mene, oziroma to počne še zdaj. vedno jo grozno skrbi, da ne bom zbolela, da ne bom na mrzlem, da ne bom šla ven iz hiše če ni dovolj toplo... najbolj se spomnim, da ko sem bila majhna in sem se kaj razburjala mi je vedno rekla, da se ne bom razburjati, ker me bo kap. takrat še nisem razumela, kaj to sploh pomeni, ampak sem se zaradi tega kapi bala že takrat :)
3.) sem zelo občutljiva na vse, kar se dogaja, z vsakim preveč sočustvujem in preveč vzamem nase vse težave, ki jih imajo drugi
4.) trenutna situacija v življenju, ko se mi zdi, da sem že toliko stara, da bi že morala nekaj doseči v življenju, jaz pa še faxa nisem končala in mi sploh ni jasno kaj bi rada od življenja in se počutim čist zgubljeno
5.) minula zveza, ki se je sicer končala že pred dvema letoma, ampak je bila psihično zame zelo naporna in mogoče šele sedaj čutim posledice

Tako, zdaj sem napisala veliko možnih vzrokov. in mislim, da bi kateri izmed njih, ali pa kar vsi, lahko bil pravi.

no, in to je to - odgovor na vprašanje:


vse to, kar navajaš, pa še kaj zraven, je razlog... je pač tako, da je treba upoštevat, da nekaj prinesemo s sabo na ta svet, nekaj dobimo od primarne družine, pa nekaj od ostale vesoljne žlahte, potem pa še od sosedov, sošolcev, učiteljev,... potem pa še naša razmišljanja, (pre)občutljivost, reagiranja v razno raznih situacijah,.... in skupek vsega je to, kar smo danes...

In bi šla stavit, da je posledično tole (ne samo to, seveda je še kup drugih faktorjev zraven, a je pač tako, da vzorce, ki jih pridobimo, nosimo s sabo)



pripeljalo do tega

hmm imam iste probleme če že ne hujše,pri zdravnikih sm bil skoraj vsak drug teden kar res ni normalno zame saj če ni potrebe zelo nerad hodim!Pojavljajo se mi težave,hitro bitje srca,nemir,potijo se mi podplati prav tako dlani,tako da si ne upam zadnje čase sploh ven stopit brez teh misli joj ka pa če me zunaj dobi kaj bom pol ^^,prav tako če grem po stopnicah me je strah kajti mislim zdaj mi bo pa še bolj razbijalo srce,prav tako če grem ven grem z izjemnim naporom in strahom ali bom prišel do cilja,celo tako daleč je že orišlo da raje pokličem taxi če je treba kam :(Smešno vem ampak resnično...Zdravnik predpisal polovico bloxana,res ne vem kam se naj obrnem,težave so se dogajale tudi že prej vendar se mi zdi da vedno bolj,prav tako čuden pritisk v glavi in šumenje v ušesih kar je res zelo nadležno >:(Njhujše pa je če se mi to zgodi med hojo,ekg jev mam za cel roman :o

Prosim če je kdo za pogovor naj se javi saj me nobeden ne razume :(

pozdravljen darek.
še kako so mi znani tvoji simptomi, tudi jaz sem imela obdobje, ko sem se ukvarjala zgolj s svojim srčnim utripom. srce mi je nenormalno divjalo, večkrat sem pristala na urgenci, kjer so mi opravili vse preiskave, me nafilali s pomirjevali in me poslali domov. vsi izvidi so bili ok, srce pa je še kar nabijalo. bila sem totalno šibka in prestrašena. opustila sem pitje kave, izogibala sem se vsem fizičnim naporom, edino kar sem počela dosledno, je bilo, da sem nadzirala svoj pulz. tudi jaz sem dobila bloxan in sem ga jemala nekaj mesecev.
in še pozitiven del štorije: bloxan je umiril pulz, jaz pa sem ugotovila oz. so mi povedali, da me daje anksioznost. in glej ga vraga, srce se je umirilo. iz bloxana sem šla na ad.je. ah ja, le kaj bi brez tabletkov... ;D
psiha je ena prefrigana zadeva, ki nam dela težave, fizični simptomi  so le njen stranski produkt. :closedeyes:

s to mislijo se pa stoprocentno strinjam:

Pozdravljena Vain!
Hvala za odgovore,lepo se je pogovorit z osebami ki doživljajo ali so doživljale isto kot jaz,saj nekdo ki razume moje težave ki me pestijo že nekaj časa,sam ka pa so to ad-ji?ja jaz sem imel celo 24 urni ekg holter,na testu obremenitve bil tud,na uz srca pa vse ok ^^,bil sem jezen sam na sebe ja pa kaj za vraga je narobe z mano pol pa še k psihiatru tam pa spet tablete...^^ja tudi jaz sem bil na urgenci tolikokrat da nisem niti štel več  :o,ja tudi jaz sem si začel meriti pulz na vratu na roki pa mislim da je potem še hujše...
prej nisem vedl kaj je srce,vendar prvič se mi je to zgodilo med tuširanjem,čist nemočen sm bil,prvič so mi starši klical rešilca kr sm mislu zdj pa umiram pr 28 letih konc je z mano^^tudi z punco sem šel narazen zaradi tega >:(,ker me ni razumela in seveda te težave niso hotele izginiti kar čez noč^^ja lep citat je napisan spodaj :)prav tako je lepo vedeti da nisem osamljen primer :)

aja pa tudi trgovskih centrov sm se začel izogibat trgovin skor vseh objektov,pa kr naenkrat nočem niti avto vozit ker oh kaj če me tam "zagrabi",prej vem da sem delal dolge vožnje z avtom zdaj še 5km si ne upam naredit >:(

ad.ji = antidepresivi

darek vse bo ok, ne obupat. sej je samo srček, mora bit, drugače pač ne gre. :srce-utrip:

Darek, jaz sem bila čisto ista. Več EKGjev, ultrazvok, Holter monitor, obiski na urgenci, nenehno merjenje utripa, nenehno občutenje utripa, ni da ni.
Dejstvo je, da je s tvojim srcem vse ok. Če bi bilo karkoli življenjsko nevarnega, bi se že pokazalo na katerem od izvidov.
Bolj kot se boš trudil utrip miriti, bolj ti bo razbijalo, to že veš. Z zahtevo do srca, da MORA biti počasneje, da se MORAŠ sprostiti, s tem , ko si rečeš "oh NE, kaj pa zdaj", si samo višaš stres, s tem tudi adrenalin in z adrenalinom seveda tudi utrip. Torej poskusi obratno. Dovoli mu naj razbija. Sprejmi dejstvo, da razbija. Če se ti 100x ni zgodilo nič, se ti tudi 101. ne bo. Takoj ko začutiš, da pospešuje, naredi obratno kot delaš zdaj, torej, sprosti trebuh, reci si "saj je ok, kar razbijaj" in nato tesnobo, namesto da se je otepaš, sprejmi, plavaj v njej, vedi, da bo minila, takoj ko ji boš dovolil.
Nisem že dolgo napisala, pa bom zdaj spet: panika je kot velik grozen pes, ki pa te lovi, samo če bežiš pred njim. Če nehaš bežati, te tudi panika ne bo več lovila, ampak se bo ustavila in se ti morda celo pustila pobožat ;).
Za razbijanje srca in posledične napade panike je meni pomagalo tole: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1650.0.html
Tam je tudi link do angleške strani, ker v slovenščini kar nekaj še manjka.

Lep pozdrav vsem!

Mislim, da že kar kakšno leto nisem nič napisala na forum. Moram reči, da je moje počutje od lani (ta čas) kar dosti boljše, nisem pa še čisto OK. Mi je pa v tem času uspelo, da sem se ponovno navadila na rekreacijo - začela sem s tekom - zdaj vem, da lahko tečem (bolj počasi seveda) eno uro skupaj in ne bom umrla  ;D lani ob tem času sem komaj upala iti na sprehod. Uspelo mi je iti na potovanje in naredila sem prvo diplomo  ;D Imam pa seveda še vedno težave z občasnimi strahovi, trenutno predvsem zaradi extrasistol. Te se mi pojavljajo obvezno vedno, kadar sem živčna in pod stresom. Med zagovorom diplome je bilo GROZNO, ker se je zelo težko skoncentrirati na to, kaj govoriš, medtem ko ti srce kar naprej preskakuje.  :'( Ampak sem preživela. Še vedno si tudi ne upam piti alkohola in kave, saj mislim, da bo to vplivalo na pojav več ES-jev.

Sedaj pa sem po enem letu končno dobila zaposlitev. Naslednji teden bo moj prvi delovni dan in mene je sedaj groza ob misli na to. Vem, da bom imela mnogo ES-jev. Najbolj pa me je strah, da se mi ne bodo hotele umiriti ali pa da bom dobila še napad hitrega bitja srca. Nočem, da se mi kaj takšnega zgodi na prvi delovni dan, saj se mi zdi, da bodo potem vsi mislili, kako sem čudna, kaj je narobe z mano itd... če bom že v prvih petih minutah ko bom tam, rekla, da se ne počutim dobro in se moram iti nekam ulečt... Strah me je tudi tega, da ne bom zmogla biti tam cel delavnik (8 ur), da mi bo prenaporno...

Pred stresnimi situacijami se poskušam pomiriti, ampak se mi zdi, da v glavi sem čisto mirna - zavedam se, da ne bo nič narobe, se mi zdi situacija, ki je pred menoj mogoče celo zabavna... - telo je pa kot da bi živelo "svoje življenje" - srce mi razbija, vrti se mi, v želodcu me stiska...

Kakšen nasvet, kako naj se pomirim?