FORUM Nebojse.si

Že preteklo leto je bilo moje božično praznovanje sila težavno, nikjer nobene sposobnosti za veselje, nikjer pokoja, nemoč, da bi se mi sprostila misel tako, kot sem tega bil navajen v letih moje velike ustvarjalnosti... Sam sebi sem se zdel podoben totalnemu bebcu, misli so se mi neprestano cefrale v nič, noben stavek mi ni mogel najti ustrezne logične povezave.  Vsa okolica me je motila, kaj to, - bolela me je! Kot bi me prebadali nevidni noži in rahljali vsa vlakna mojega telesa v en sam skupek bolečine. Pozneje, v tem zadnjem preteklem letu sem bil reden obiskovalec bolnišnice za duševno motene. Ti obiski so se sicer ponavljali v obdobjih po mesed do dva meseca, vendar sem na koncu naštel skoraj polletni staž v tisti mračni ustanovi.

In zdaj, po letu dni kalvarije, še ni videti pravega konca. Letošnji Božič je pretresljivo podoben Božiču pred letom dni. Ko da mi vsa ta sodobna medicina ne pride 'do živega'... Ko da prav zame ni ustreznih medikamentov, ki bi mi lahko pomagali dalj časa, kot je to pri večini mojih sotrpinov. Ali pa - ko da vse bolj zanesljivo tonem v tisto pravo blaznost, ko človek ne izgubi zgolj zavesti, ampak tudi osebnost... Ko se duh razkraja in duša ne najde več v dotičnem človeku prostora, kjer bi se čutila vaj dobrodošlo če ne tudi varno. Doživljam se, ko da se prebijam skozi zlovešče mračne globeli, - in tam na koncu slutim ledeno mrzlo, mračno  brezno, ki me vse bolj nasilno vabi v svoj zlovešči objem...

Skušal sem si 'pomagati', da bi umrl, pa se mi to nekam ne zdi primeren izhod za človeka, ki ceni pogum in tveganje, in ki vendarle še kar upa, pa čeravno mimo upanja.

Tako skušam ta Božič praznovati v bolečinah Kristusovega trpljenja, saj mi veselje mladega rojstva preprosto ni dano...Sicer pa, mogoče me bo pa končno le kakšna uspešna možganska kap dovolj močno oplazila, da se bom veselo in ves potešen preselil v večnost...

Vsem, ki tole berete, želim mnogo bolj vesel Božič!

Lep Božič tudi tebi  :rozicodam:

lahka samo nekaj vprašam: kako se je začelo vse skupaj ? Mogoče s travo ? Ker tudi meni se je in tudi meni ne pomaga noben medikament in se najdem v teh tvojih pisavah in občutekih, ko je vse enako in brez smisla in "megleno" , odtujeno , ...

SkuMir, odženi temne misli in sprejmi sebe in dneve ki prihajajo z radostjo.
Težko je, ko se počutiš na dnu. Ampak enkrat ti bo uspelo povzpeti se gor. Predstavljaj si, da si na gugalnici... Malo dol, malo gor. Pa gre.
Želim ti lep in miren Božič.

zdaj ne razumem ali živiš sam ali s kom? in koliko let imaš? kot vidim si zelo osamljen in te razumem ker sam sama preživljala to in mi noben božič zaradi tega ni všeč ker vem koliko ljudi je osamljenih samih in trpijo za božič in zato bi najraje da ga sploh ne bi bilo kot da so na ta dan sami osamljeni in še bolj trpijo... jaz sem tudi 10 božičev sama preživela čisto sama in vem kaka bolečina je to. sedaj ko imam fanta mi pa ni niti za iti k njegovi družini ker mi božič na podlagi tega mojih samotnih božičov in drugih osamljenih ljudi na božič ni všeč ker to le še bolj boli v duši. morda sem trofila bistvo kaj si mislil povedat ? da si na ta dan pozabljen, osamljen, vsi drugi pa so srečni pri svojih družinah. verjemi. nisi sam tudi jaz sem bila na istem in poznam še ene 5 ljudi ki so na istem. tako da razumem te.

V življenju nisem nikoli poskusil nobenega mamila. Vse skupaj se je začelo z zelo hudo nervno boreliozo, ki mi je predvsem uničila centralno živčevje. Prizadete imam predvsem možgane, kar vpliva na to, da nisem več sposoben za sebi primerno intelektualno delo, - in da se včasih zaradi neznqnwko slabega spomina in koncentracije, ter zaradi boleče zmedenosti počutim ko razkrajajoča se zelenjava. In to je tudi začetek moje akutne depresivne motnje, ki jo spremljajo neznanske bolečine in nekakšn potreba po samuničenju...

tudi sam sem imel boreliozo in meningitis, morda je tukaj kakšna povezava, ne vem, meni se je vse skupaj začelo s travo.

Vsem se zahvalim za takšen ali drugačen poizkus razumeti me, pristopiti k meni kot človek, ki skuša razumeti, za kaj pri meni gre, dati nasvet, za katerega ste prepričani, da bi mogel biti ustrezen...

Zdi se mi dokaj značilno citirano vprašanje. Smo že daleč po božičnih praznikih. Kljub zelo močnim in vztrajnim skušnjavam, da bi zadevo "uredil enkrat za zmeraj" z begom v smrt sem nekako preživel. To, da sem osamljen in zapreden v nekakšno brezizhodnost, je pač tipičen simptom moje akutne psihonevrotičnosti. V resnici živim v hiši polni svojih ljudi, z ženo, ki se mi vedno znova skuša približati in ki je moj najbolj pomemben "terapevt", z najinimi otroki in z vnučki... Družina je zelo urejena in skladna, nadvse moteče pa je v njej moje psihično stanje. Problem je v tem, da si sam preprosto ne morem pomagati, zdravila se neprestano menjajo, saj nikakor ne pridemo do ustrezne kombinacije, ki bi mi omogočala vsaj znosno žikvljenje s samim seboj dalj časa.

Toliko ta hip, da se mogoče duševno razbremenim in da mogoče s svojo situacijo pomagam komu<, da bo lažje prenašal svoje osebne bolezenske tegobe.


Hvala in lep pozdrav vsem.

Mir in dobro!