FORUM Nebojse.si

Živjo! Ne vem če je ta tema že odprta......imam problem panične napade še pred letom dni sem lahko vozila avto brez problema sama ali pa s kolegico sem šla kamor koli po manjšem mestu poteem pa kar naenkrat bumm.Spoznala sem fanta ki pa ni imel svojega avta in zmeraj ko sma kam šla je on vozil potem pa čez 2 meseca pa da bom sama nekam šla in nisem mogla dobila sem tak strah pred vožnjo srce mi je začelo nabijat vrteti slabost vse....ubistvu tako je bilo avto se nama je pokvaril in sva ga mogla peljat na popravilo jst sem šla s svojim on pa od strašev ker sva ga mogla pustit pri mehaniku....Jst sem pelala spredaj moj fant pa za menoj 5 minut je šlo potem pa ko sem prišla v mesto kar naenkrat bum slabo srce mi je tok nabijalo da sem mislila da mi ga bo razneslo...ustavila sem na najbljižjem mestu in nisem mogla več naprej čist sem se tresla takrat sem imela pritiska ziher 200 in od takrat naprej ne sedem več za volan...edino še parkart me je fant prepričal da naj jst peljem 2 kmm in tud sem sam sem vedela da če bo kej narobe da bo on naprej peljal sama pa nisem šla več za volan in to me je ful potrlo....ker bi rada kam šla z avtom pa nemorem ko je fant v službi čakam doma kr sem postala odvisna od njega....prosim pomagajte z nasveti kako naj spet normalno vozim avto brez takega groznega strahu.... 

se opravičujem za slovnične napake....prehitro sem pisala....

Predlagam ti, da poskusita tako, da ti peljes fant pa je sopotnik. Najprej kratke razdalje, recimo morda samo parkiranje avta, potem do najbližje trgovine, parkirišča... postopoma.
Boš videla, da bo šlo. Imej v mislih pozitivne strani vožnje avta. ;)

Točno tako, vsakega problema se je potrebno lotiti po korakih, po stopnjah. Delaj tako, kot delajo v avtošolah. Najprej pojdita v kakšno vukojebino, potem kako relacijo, potem mesto. Avtocest pa se raje kar izogibaj, ker so preveč nevarne. Moj nasvet. Za daljše relacije raje uporabljaj vlak. Bolj varno in bolj poceni

Jz sem doživela prvi panični napad v avtu, strah me je bilo kot strela po tistem napadu sest v avto, ker se mi je kr vrtelo, omotica in slabost sta bili prisotni.
Potem je bila bolniška, ADji in čez par tednov sem poskusila dopoldne sama tako, da sem najprej sedla v avto in samo sedela na parkirišču. Potem sem nadaljevala z menjavo pakrir placa, tolk da sem avto prestavila...in tako sem nadaljevala postopoma z daljavo vožnje...zdaj komaj čakam da sedem v avto in se kam odpeljem.  :A)

Tudi sama sem doživela panični napad med vožnjo po avtocesti. Česa me je bilo najbolj strah, da se bom zaletela, ker sem vozila celo družino. Bolj sem se tega ustrašila, kot samega napada.
Sem preživela, čeprav je bilo grozno in tisti občutek, kar stresem se, ko se spomnim. Ampak, napad me ni zaustavil, da ne morem it naprej, čeprav ne maram preveč voziti, sploh po cestah , ki jih ne poznam.
Ker se mi takrat ni nič zgodilo, sem prepričana, da se mi tudi v prihodnje ne bo, če pride slučajno do česa takega. Razmišljam pozitivno in se niti ne bojim več paničnega napada. KVT mi je res pomagala :oki:

Hojla!

Ti bom povedala svojo izkušnjo glede strahu pred vožnjo avta.

Preden sem se prijavila v Avto šolo, sem hotela prvo sama poskusiti, ali sploh zmorem voziti avto, ker nisem vedela, ali bi lahko zdržala v isti pozi več ur (zarad cerebralne). In sva poskusila z očetom na našem takrat novem in obožujočem avtu, kar mislim, da je fotr trpel, če sem že narobe kljuko prijela, kaj šele, da gre krava vozit avto.
Prvi dan, se nisem premaknila niti na mm, ker mi je avto vedno ugasnil, čim sem stopila na gas. Bila pa sva na parkirišču 1 uro. Zares!
Drugi dan, sem ga samo 2x premaknila za 1 cm, pa še to enkrat verjetno zato, ker je fotr kihnu. 1h sva prižigala avto.
Tretji dan, mi je po 33. poskusu uspelo avto premakniti za 2 cm. Čist zares.
Šele četrti dan, sva se zapeljala slab meter, ampak samo to.

Potem sem poskusila malo na fantovem avtu (pa še to v Vitari, ki je malce drugače od vožnje z avtom). In tudi tam ni bolj kazalo. Ugašal avto, in ugašal.
Čez čas je ratalo pri obeh avtih, da sem ujela ritem.

Pa sem se prijavila v AŠ. Vrli zdravniki so me vrgli (ker me niso nič za mnenje vprašali ali sem sploh pripravljena vozit avto na pedala) kar na avto z avtomatskim menjalnikom, odpeljala 20 ur, in šele potem sem lahko prešaltala na "normalen" avto.

Pri vsej vožnji, ne bi spet, da sva prvi dan bolj stala na semaforju kot ne in da je več inštruktor vozil, ki je bil na desni strani avta, pa ni avto angleške verzije, me je najbolj oviral strah. Miljon vprašanj in sekiranj, namesto, da bi vozila!! Nenehno sem čutila napetost, utrip srca je bil, kot bi mi vsadili bivolje srce, iz avta sem vedno prišla rdeča v ksiht, pa čeprav je bil zunaj minus!!! Vse to je bilo preveč, prevelik strah, da sem skenslala vse skp. Ful ur, ful nabijanj gasa, zato, da potem skenslam vse zadeve!!!

Čez 1 leto spet pokličem inštr., in je bil presenečen, da sem še živa. Spet se zmeniva za vožnjo. Kar nekak gre, saj sem 1 leto razmišljala o tem, ali bom sploh kdaj v življenju vozila ali ne, in kaj, če bo kdo potreboval pomoč, jaz pa ne bom vozila. To me je najbolj iritiral!

Pride izpit. Prvi je še kar šel. Drugi glavni, sem sfriznila, in sem 3x padla vse zaradi strahu. Nisem ga mogla kontrolirat, v glavi mi je nabijal, srce itak, in živčna k sto mater.
Četrtič, če padeš, moraš vse še enkrat ponavljati! In to sem si nalašč ponavljala, da me je bilo tega bolj strah, kot pa strahu pred vožnjo! In ravno v četrtem delu sem imela najtežje zadeve (bočno parkiranje, avotcesto, vožnja v hrib,...) in naredila.

Aja, spomnim se še, da me je bilo najbolj strah AC - in ko sva šla, mi je prej povedal. Verjetno mu je bilo žal, saj še preden je prišel do pike v stavku, da greva na avtocesto, sem mu postavila miljon vprašanj: kaj če bo dež, kaj če bo sneg (vozila sva poleti), kaj če se ne bom mogla vključiti v promet, kaj če bo kaka nesreča,.... pa je sam reku: Sofie, stop, ko bova tam, ti bom govoril, ti pa vozi. Samo hitrih reakcij ne. Vse lahko, samo hitrih reakcij ne (in to sm si miljonkrat ponovila. Ne hitrih reakcij!!!!). Ko sva prvič šla, mislim, da mi je itak življenje obstalo za par minut. Kr neki sm vozila, niti nism vedla kam in kako. Pa je vidu, da sm čist trda od strahu, pa sva še enkrat šla. Je blo že malce lažje, ampak tretjič tisti dan me le ni dal, ker bi potem verjetno mogu dajat umetno dihanje.

Ko sem imela izpit, 1 teden nisem sedla v avto, spet zaradi strahu. Kupila sem svojo 5-ico že pred izpitom, in sedaj ko sem ga imela, sem sfrizala ob misli že samo, da se bom usedla za volan. Pa enkrat gledam svoj avto ene pol ure in si mislim: Sofie, al boš šla v avto in se zapeljala magari po parkirišču, al pa si vrgla ves denar stran, ko bi si lahko kupila orng hrano in jedla vsak dan v kitajski restavraciji ter drugih.
Pa sem šla vsa tresoča v avto in prvi dan sem ga samo vžgala in ugasnla. Drugi dan sem le prestavila ročno dol, sklopko v prvo, in se zapeljala kot princesa Diana - pol metra od tam, kjer je stal. Tretji dan pa sem se zapeljala ven iz parkirišča in malo po naselju. Četrti dan pa že malček na cesto in hitro nazaj v naselje. Peti dan celo do prvega semaforja itd.

Danes naredim 100km na teden, prva hujša izkušnja mi je bila vožnja na Zaplano (700 nadm.) po ozki, zrukani in uiber navkreber cesti, kjer smo sedele tri odrasle osebe in 45 kg pes - v avtu z 1.0 močjo motorja!!?? Pa je šlo počasi, počasi, počasi. Najboljša je ta cesta po zimi, ko ni splužena - no, danes sem maher.

Hočem povedati to, da navklju strahu, ki me je sprva obvladoval, sva potem sklenila nekakšen sporazum, potem pa mi je prepustil zadeve  :pomezik: Treba se je zavedati strahu, ga razumeti ampak tudi strah mora razumeti, da nekaj pač moramo storiti, če si to želimo. Ker če ne, ne bomo tega nikoli storili! In predvsem, da ko se lotimo zadeve, ki nas je strah, da se jo sploh lotimo, in počasi. Na silo ne gre ali pa bo bum!

Pozdravček............Sofie  :rozicodam:

joj Sofi :sesmejem:, tako fajn te je bilo prebrat. Ja, na Zaplano, haaaa, veš koliko let se že gor vozim, pa me je še vedno strah, ampak počasi se daleč pride :oki:

hahaha

gor je much better, dol je pa čista j....! In najhuje je če srečaš avtobus ali hlodarja (tovornjak)! še vedno se ful ustrašim!!! pozdravček....T.

 :sesmejem: :clap: :oki:

Živjo!

Imam izpit za avto že 4 leta, vse od začetka sem rada vozila, s sestro sva se 'pregovarjali' katera je na vrsti za vozit. In ni mi blo panike vozit neglede na to a sm bla v avtu sama al pa je bil še kdo, tud ni blo važn kako daleč grem in če poznam pot ali ne.

In potem se mi je lani poleti začel to dogajat- vročina, dostkrat gneča, zaprt vozni pas na avtocesti.. men je na tistem odseku kar vroče postalo, potne roke, omotičnost- na začetku sm misla: eh to je sigurno zarad vročine, nisem imela klime, zmatrana.. in sm šla spet naslednjič- spet podobna nervoza, vročina...sem se polila mal z vodo, mal popila, odprla okno..-no in je bil tist odsek mimo...sm se ga pa v prihodnje začela bat.
No, začelo se je z avtocesto, kmal mi je postal bedno prehitevat, postala sem nervozna če je blo dost avtomobilov na cesti, potem muka med vožnjo v mestu, stanje na semaforju-grozno!!  :'( :o ..in če sem mogla stat v kakšni gužvi, po možnosti na srednjem pasu, ko ne moreš kar ugasnit avta ko te kar 'stisne' in misliš da ne boš zmogel peljati avtomobila...:(

Imam fanta, ki zelo rad vozi in ko kam greva, vedno pelje on. To mi zelo odgovarja, seveda pa to ni rešitev, saj bi rada brez strahu vozila tudi sama!..
Na daljše proge sploh nisem probala it, že vse od septembra...

kakšen predlog?

pozdravček!