FORUM Nebojse.si

Živijo. tudi jaz trpim že več kot 1 leto za paničnimi napadi. Vse se ja začelo s tem ko me je oseba fizično napadla in bilo je nekaj časa veliko izsiljevanja. ker sem si preveč vse kar se mi je hudo zgodilo jemala k srcu in sem se neprestano sekirala. Imela sem obdobje ko cele mesece nisem šla iz hiše zaradi strahu da me bo kdo napadel ali da me bo kdo videl pa nagovoril, pa kaj naj mu takrat rečem. Bežala sem pred ljudmi, še danes to počnem. Ne maram hoditi na predstave kjer so ljudje iz moje okolice ali navidez poznani ljudje, ker me skrbi kaj naj komu rečem, ko me bo kdo pozdravil, ali pa da me bodo drugi gledali, pa kaj mi bo kdo rekel, kako izgledam, kakšna sem. Imam pa tudi obdobja ko se tako izmučena da se že zaradi tega ne pogovarjam z nobenim. A večinoma se ne pogovarjam zaradi strahu da bom rekla kaj napačnega. In sebe obravnavam kot da nisem zanimiva dovolj. Zakaj bi se pa kdo hotu z mano pogovarjati. Razmišljam tudi o tem da bo se vrnila oseba ki me je napadala in da mi bo naredila kaj hudega ali da me bo spravilo tako daleč da bom komu kaj naredila. Velikokrat se mi zdi da hodi nekdo okoli hiše in sem cela prestrašena da bo kdo vlomu in se skrivam po hiši.

Včasih imam tudi odpor iti na fax, saj se počutim zelo slabo, in me tišči v prsih ko razmišjam da bi morala biti v bližini ljudi. Tudi zanemarila sem se zelo, prostega časa ne poznam. Tisti čas, ko nekako se ne učim ( tudi to mi gre zelo slabo od rok ) razmišljam o vsem kaj se lahko groznega zgodi in porabim ogromno časa in energije za to. Čist sem že izmučena in zelo slabo spim.

A vseeno mislim da sem naredila ta teden velik korak ker sem se zavedla tega in da vem da je težava v meni, v mojem mišljenju o svetu okoli mene in o sebi. Zadala sem si cilj, da če mi bo kaj všeč, ali če bi se rada pogovarjala ali rekla  ali postavila meje komu, da bom to tudi naredila.
A meni treba tega, da bi morala skozi gledati na to da se drugi dobro počutijo in se sekirati, da če bom rekla Ne, da se bo drugim svet podrl in da bom jaz kriva za nesrečo..., pa a se res boljše počutijo če sem jaz tiho? Nočem več v sebi držati besed, toliko je bilo neizrečenega, da se mi vedno bolj meša. Bom pa šla drugi teden k sem naročena tudi do psihiatra, da se pogovorim še z njim.

 :oki: