FORUM Nebojse.si

Evo, sem spet odprla novo temo, moderatorjem pa se že vnaprej opravičujem, če forum balastiram.

Ker me danes zvečer verjetno ne bo na forumu, saj sem že psihično zelo utrujena od vsega tega, bom malce napisala svoje misli, če bo komu kaj pomagalo ali vsaj povedalo, da ne čuti sam istega.

Lahko pa seveda tudi vi napišete vaše izkušnje z druženjem z ljudmi, z družbo, socializacijo nasploh, ipd.!

Že od nekdaj sovražim ljudi (ne me takoj obsojat, preberi do konca  :) )! Niti ne toliko od nekdaj ampak od cca leta 1992, ko mi je sočlovek pokazal, da zna biti zloben, nesramen, mučeniški, a hkrati ignorantski do rešitve problema, ipd. Ko sem izkusila prva ponižanja, posmehovanja, zaničevanja, in z njim tudi moji delovni zvezki, pulover, in druge stvari, kar je trajalo 3 leta, sem zaprla svoje srce za človeka! In odprla za živali. Že od nekdaj sem rada imela živali. Moji prvi zajčki pri stari mami, pa potem kužki, ribe, mucka, hrčki, skakači, papigi, ipd. Bili so moja luč, moj zaveznik, ki ne "laja", obsoja, muči, maltretira, posmehuje, zaničuje, ipd. Ima te le brezpogojno rad in to ljubezen sem morala občutiti. Doma je takrat nisem, saj oče čustev ne zna pokazati razen zamer, mami pa je takrat imela začetek poti do alkoholizma.

A navkljub grozni izkušnji v OŠ, kjer sem v težavi ostala SAMA (kar sem najbolj zamerila odraslim), sem v srednji šoli spoznala predmet sociologija, in takrat sem se odločila študirati socialno delo. Za živali? Če ne maram ljudi? NE. Za ljudi! Ki so ostali sami v težavi, hočejo reševati problem, a potrebujejo pomoč. Ljudem, da ne bodo ostali sami, kot sem ostala jaz.

Življenje je teklo dalje, odprla sem srce tudi človeku in velikokrat pomagala ljudem. Eni so bili hvaležni, drugi so izkoriščali, tretji niso znali pokazati čustev, ipd. Ni mi žal!

Neznansko pa mi je žal, da sem se sama kar naenkrat zaklenila pred družbo. Zakaj? Ne vem. Ne rečem, odgovarjam še vedno na svojem forumu, občasni obisk raznih zavetišč,... (ne bom nadaljevala, da ne bo izpadlo, da se hvalim), vendar se naenkrat grozovito bojim druženja z vsemi in vsakomur. Če pa me že spravijo med družbo, pa me motijo zunanji zvoki!! Postala sem kot mučena lisica v cirkusu, kjer ji je travma in kruta človeška roka prišla do živega, pa tudi nastopanje v javnosti, kjer diktirajo tvoje ravnanje in se folk smeji!!!

Zaprla sem svoj biser bita (bit=obstoj) za človeka. Spet! In tukaj bi rada povedala bistvo odprtja teme. Če mi dovolite, bi pisala dobre izkušnje z ljudmi, ki so me res frapirale. Ideja o tem, pa se je začela z branjem revije Jane, kjer so bile kar tri zgodbe o dobrih delih ljudeh. In bila sem vesela, da so še pravi ljudje na svetu, ki delajo dobro vse živim, vključno z naravo  :clap:

Čeprav kar velikokrat doživim pozitivne izkušnje z ljudmi, začenši tudi tukaj na forumu, kjer me par forumskih prijateljev sliši in vidi, predvsem pa se pogovarjate z mano, hočem na tak način, da sprejmem dobra dela ljudi in ne slaba, kajti pri 31. letih pa že lahko vem, kaj me prizadane in kaj ne, da bi z zgolj pozitivnimi izkušnjami odprla spet ta biser, in bi dragulj svobodno zaplaval po oceanu. Četudi me morski pes požre, bo vsaj sral trdo :oki:

In izjemna izkušnja se mi je pripetila na zavodu za transfuzijo. Izberem seveda čas, kjer bo najmanj (beri nič) folka v čakalnici. Moj strah se že začne z vstopom in pregledom čakalnice. Ko vidim, da je OK, je prva postaja laboratorij. Ker že vem, da tisto pikanje ni hudo, sem kar sproščena. Tudi iz laboratorija pokletam z žensko, ki je zunaj čakala zastonj in bi še danes, če ji ne bi povedala, da gre lahko not, ko gori zelena luč....in gorela je dolgo, glede na to, da je bila čakalnica prazna in da sta 2 stola v laboratoriju.
Težje je pri merjenju pritiska in srca, kjer imam vedno(!) oba zelo visoka, zaradi stresa/strahu. In vedno povem, da se počutim nelagodno pri zdravnikih (tudi zaradi večinoma slabih izkušenj)! Ker "pritiskomerka" ni verjela aparatu, smo ponovili vajo. Pritisk 117/90 in srce 130! Potem ji le povem, da je to pač vedno ko sem pri zdravniku. Pride pregled pri zdravniku in seveda, spet srce, povem, da mi je nelagodno, pa zdravnica kar vrta vame, da zakaj. Ker vidim, da jo res zanimam, pač izustim, da ne maram družbe in čakalnice polne ljudi, ker so me kot otroka maltretirali v razredu in sem se zato zasovražila, mi zdravnica začne pripovedovati svoje izkušnje isto z maltretiranjem v OŠ!!! Bila sem paf. Nekomu sem se zdela vredna človeka in zaupanja. HVALA ZDRAVNICA!!! In čeprav sem spet čutila strah v nogah in tresenje, sem si tokrat rekla, da me je lahko strah, ampak da ni nič hudega. Ulalala, zagovornik (jaz) se je spet oglasil. TUDI TEBI HVALA! Zaupala sem ji še, da delam na sebi, da sem imela prvo psht, in da bom sigurno rešila strah. Izjemno res, vam rečem! SF, slabo se ti piše  :P

Na stolu, jasno, spet so me dal na sredo, sta me obkrožali dve spet izjemni ženski (nedavno sem pisala, da so me pri prvem krvd. stlačili v sendvič in sem se počutila sila nelagodno), in ob pogovoru, je krvd. minilo kot piks. Med temo smo nekaj govorile o sociali in sm bla tok jezna, da sem kar spontano začela stiskati pest preintenzivno, da mi je morala reči, da naj ne stiskam toliko  :sesmejem:

Po tem, sem šla v jedilnico, kar je za ljudi s SF oz. vsaj zame isto kot bi gos obiskala Martina. Vendar je bila prazna-yesss! Gospa me vpraša, ali bi kavo, sok, vse zavrnem, čeprav bi zelo rada, vendar si ne morem prinesti. Pa me še enkrat vpraša in rečem, da bom, a če bi mi lahko prinesla, ker sama ne zmorem zaradi nemirnih rok (uffffff, priznanje, bravo Sofie), in mi prinese, tud sok :) Bila sem zaprepadena, koliko ljudi me je danes razumelo!!

In verjamem, da me jih še več, vendar v svojem strahu, obupu in slabih izkušenj, večkrat vidim skozi meglo. Zatorej, hočem pisati o dobrih ljudeh do mene, ne da se sama, navkljub strahu in zameri do družbe, vseeno razdajam za druge. Zakaj? Sigurno ne zaradi sovraštva do ljudi! Ne. Pravzaprav imam rada ljudi, in veliko je izjemnih ljudi, veliko povprečnih in malo tistih, ki so izgubljeni v svojem svetu pohlepa in sovraštva. In h kateri skupini bom šla? (realist bi reku, da k nobeni dokler imam SF hehehe).
Res je da k nobeni, kajti vsak človek je sam zase, ki ima nekaj slabih, nekaj dobrih trenutkov in temu primerne odzive. Vendar srčnost ostaja ne glede na trenutke, izkušnje in čas. Ali jo daš na plano, ali pa ne. In jaz želim dati na plano srčnost, strah pa pospraviti nekam daleč stran, v vesolje, v galaksijo, v deželo Adijo!  :)

Pozdravček........... Sofie  :rozicodam:

Lepo...

Pogumno naprej!

Malo žalostno je, da ima človek raje živali, kot ljudi. Pa ne mislim moralizirati, ampak sočustvovati v smuslu, da te razumem kako hude so tvoje izkušnje z ljudmi. Upam in verjamem, da jih boš nekoč prebavila do te mere, da boš ponovno začela čustveno verjeti to, da obstajajo v redu ljudje. Ja, vem... Malo jih je, vendar se smemo izgubiti upanja.

Je pa zanimivo pri meni to, da me prav tako privlačijo na kakeršenkoli način marginalni ljudje, povprečneži pa so mi nezanimivi. Enostavno so preveč "zlajnani". Mora biti na človeku nekaj, po čemer izžareva svojo drugačnost. To pa izhaja iz predpostavke, da ljudje, ki so neko stvar doživeli, refleksno privlačijo ljudi, ki so doživeli enako ali vsaj podobno stvar. To pa je pri meni tudi ključ do licitiranja k tašknim ljudem.

NN, ni žalostno ampak realno. In hotela sem ravno obratno povedati, da ne da ne maram ljudi, samo ogrožena se počutim. Za nonsense seveda, ampak predelati moram sama s sabo in terapevtko, kje točno tiči strah in kako ga odpraviti. Z eno besedo: miselni vzorec je treba spremeniti!

Če bi res tako zelo sovražila ljudi, kot sem sprva napisala in se je nanašalo na obdobje kmalu po koncu mučenj, se pravi, ko so bile še čustvene rane sveže, potem ne bi dandanes delala z ljudmi in se podala v družboslovni študij ipd. Lahko rečem, da so ljudje krasni, vendar nekje imam še globoko zasidran strah, ko so me zjebali ljudje, ki so sami imeli tudi zjebano življenje (se opravičujem izrazom!). In tudi oni so bili žrtve drugje, in ta začaran krog, vsaj pri meni, hočem prekiniti!

Če poješ gnilo melono, niso vsi sadeži slabi mar ne?

Zakaj sem uporabila primer melone? Ker sem jo včasih oboževala, potem pa sem jo nekega dne jedla gnilo in ker se mi ni ljubilo iskati zdravih koščkov zaradi gledanja napetega filma, sem jo jedla naprej (butl!). In še danes ne morem jesti melono, mogoče 2 majhna koščka v celem poletju  :sesmejem: Torej ni kriva melona (in ostali sadeži) temveč moje ravnanje. Če bi zasovražila vso sadje bi trpela, tako kot, če bi zares sovražila ljudi. Kaj pa moja terapetka? Pa vi vsi? Pa vsi ostali, ki so mi dobrega naredili v lajfu, me rešili, spodbujali, ipd. Ta seznam je daljši od seznama kaj sem preživela v tistem 3 letnem obdobju!!

Pozdravček Sofie  :rozicodam:

aja? men je pa to čist logično  :kiselnasmeh:

Tale prispevek sem sicer napisala v forumu Kaj mi je polepšalo dan, vendar, ker gre izključno za moj odnos do ljudi, bi ga tukaj tudi predstavila, ker se mi zdi pomembno, da sem začela drugače gledati na zadeve, kar prej nisem ipd.
--------
Ker sem včeraj spet prespala dan zaradi psihične utrujenosti in ker sm zdele v osirju, ki je glavn za moj psihični upad, sem mislila, da danes ne bom pisala nič - aja, pa še spor zjutraj z očetom!!

No, pa sem spoznala, da sem navkljub grdemu in ne fer obnašanju šefice do mene, jaz moralno močnejša, da tokrat sebi verjamem (čeprav me na momente še vedno orng prešpikne ta dogodek), da se s kuro ne bom kregala, kvečjemu dobro juho iz nje nardila (nadalje pa bom postavljala meje seveda), skratka sem nekako pomirjena v sebi, očetu sem se že opravičila in zmenjena sva, da moram spiti 5 litrov kave s kesanjem

xxxxxxxxxx

Ne vem, kljub vsej psiho zmešnjavi, ki jo imam že 2 meseca, nekje v ozadju čutim zmago. Ne vem, ne znam povedat. Zaslugo za to pa pripenjam izključno forumu in psht - pa morbid seb, ne?

Čutim, da sem nekak bolj sproščena v odnosu do ljudi, recmo ene 20%, 80% je še vedno strah, živčnost, prestrašenost, zmedenost, nemirnost, tesnobnost idr. Sem pa včeraj se s poštarjem pogovarjala (po navad zginem k kafra), pa še vrata sm mu odprla - ampak zgolj zato, ker sem hotela nekaj prijaznega narediti za človeka, če sem že jaz včeraj po piksni dobila. No, pa tudi sicer bi ga ogovorila in vrata odprla, ravno zaradi tiste sproščenosti ali pa čistih misli, ki jih začenjam čutiti odkar 1x/teden mečem čustva ven kar mi je bilo blazno težko, se pa zaradi tega počutim kot človek. Ja, ja, ponavljam se že.... :) Ampak poskusi se ti za 5 min počutit se vse samo človek ne? Pa ne kak avto, lahko ja, tisti ki so na odpadu ;)

Pozdravček........ Sofie 

in korak za korakom se bojo procenti v plus večali  :oki: seveda bo še kdaj padec v -  :kiselnasmeh: a v glavnini se začno zadeve izboljševat. Je pa seveda treba vsak dan vaja, vaja in še 1x vaja, pa izpostavljanje, pa pehanje samega sebe naprej, pa še in še... a važno je vztrajat, saj na koncu sledi glavna nagrada - bitka dobljena!

jst vsak dan bijem bitke t.j. dobivanje z ljudmi, pogovor, .... pa je že pol leta, 1 leto ali 2, v istem krogu, isto, da imam ta pof... še-sreča-nerealen strah!!!

Najbolj pa sem sita že tega rahlo konstruktivnega in uiber destrutkivnega boja!!!! Sita slišati kar kol v vezi s SF, in vse kar spada zravn! Tudi rešitve!

hmmmm... mogoče se pa preveč ukvarjaš s tem?  :kiselnasmeh: kaj pa vem... moja SF vem, da je puhtela zelo zelooooooooooooooo počasi....

Počas se stvari premikajo, res je. Po drugi strani pa ti res lep dan lahko obrne počutje za 180 stopinj.  :-*

Draga moja Sofie, vse bo še dobro. Razumljivo napisano. Vem, kaj se dogaja.

Drži se mi! Nisi ne prva in ne zadnja, ki bo premagala ta hud strah, boš vidla.

maja

Ja, saj ravno to, kaj pa je pol leta, 1 leto, 2 leti v primerjavi s celim dosedanjim življenjem? Ne vem, morš bit mal bolj realen in racionalen, če se učiš obvladovat katerokoli anksiozno motnjo, predvsem pa se moraš pomirit z njo in s tem, da se je zgodilo ravno tebi. Pri meni se je zadeva ornk zagnala leta 2006 in komaj nedavno sem prišla do točke, ko mi več pomembno ne niža kvalitete življenja. Brez AD-jev, samo zelo občasno po potrebi z anksiolitiki/antipsihotiki. Valda, še zmer me kdaj stisne v velikih prostornih restavracijah, če mam slab dan, in tud vklapljanja v kolektive me je še vedno smrtna groza, ampak to ni nič, ko enkrat spremeniš perspektivo in SF ni več vse, kar si, in dojameš, da tvoje trpljenje ne bo čisto nič izgubilo svojega pomena, če si dovoliš normalno zaživet. In da ljudi načeloma boli moški spolni organ, ker imajo svoje probleme. Jaz imam srečo, da imam krog dobrih prijateljev, predvsem pa o ljudeh ne razmišljam črno-belo. Vsi smo v sivih conah in večplastni, predvsem pa bolj podobni kot si morda kdo misli. Kar se bulijinga in mobinga tiče, pa... Pravzaprav ti da neverjeten občutek moči, ko se uspešno postaviš zase, čeprav prej stokrat zajebeš. In takrat ti postane jasno, kako lahko je največje gobce pripravit do tega, da sklonijo glavo in se odplazijo stran. Seveda, saj imajo ponavadi svoje manjvrednostne komplekse. Mogoče tega od otroka ne moreš pričakovat, kot odrasel maš pa vso možnost in dolžnost do sebe, da se tega naučiš, z vajo, trmo in s čim manj samopomilovanja.