FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni vsi na tem forumu!
Tudi jaz sem ena izmed novih, stran sem odkrila čisto po naključju in ugotovila da tukaj lahko pišem o svojih težavah. Zelo sem se razveselila, saj sem mislila, da ni nikogar, ki bi imel podobne težave kot jaz.
Gre za moj strah in pomanjkanje samozavesti. Ne vem, od kje to izhaja. Trudim se biti dobra, a strahu se ne morem in ne znam znebiti, prav tako pa temačnega počutja, ki me preplavi vsake toliko časa. Takrat sem čisto  na tleh, imam občutek, da sem čisto sama, da nikogar nimam.
Že od majhnega se srečujem skoraj samo z boleznijo. Ta je zaznamovala moje otroštvo. Pri 7 letih je zbolela moja mati. In od takrat so bile splošne in psihiatrične bolnišnice zame nekaj zelo pogosto obiskanega. Nekaj časa je bila mami doma, ko se je poslabšalo je šla nazaj v bolnico. Za naju z bratom ni mogla več skrbeti kot bi hotela. Oče se je trudil skrbeti za naju, mami, ter kruh. Veliko časa sem preživela z babico in dedkom. Nakar je še dedek zbolel in leta 2002 umrl. Tudi babica ni bila več kot včasih. Težko življenje in smrt dedka sta jo izmučila. Leta 2005 mi je nato umrla še mami. Ostali smo sami.
Nato pa, ker še ni dovolj je babico možganska kap. Sedaj je že skoraj dve leti nepokretna. Ne more ne govoriti, ne jesti...Samo gledamo se lahko. Ampak jaz ji veliko prigovarjam, prepričana sem, da me razume. Kot druga mami mi je bila. Skrbela je za naju z bratom.
Sedaj sem stara 21let in živim pri fantu. To je bila na hitro moja zgodba, ki sem jo želela deliti, saj bi res rada drugačno življenje ne pa le strah. O čustvih ne bi govorila, znam jih zadržati zase.
V življenju se res veliko trudim. Do 8 razreda sem bila drugačna. Bolj brezskrbna, bolj družabna. Sedaj pa gre moja družabnost navzdol. V srednji šoli nisem imela nikoli težav, bila sem zelo pridna. Tu se je začenjal moj strah. Vsaj mislim. Če kdaj kaj nisem naredila sem se tako grizla in si prigovarjala, da sem zaradi tega lahko negativna. Tudi sedaj, ko sem na faksu imam strah. Samo ne samo pred neuspehom. Tudi pred neznanimi ljudmi npr. Ne znam se dobro vključiti. Trudim se, pa se mi zdi, da izpadem bedasto. Ta teden sem imela javni nastop pred letnikom. Mislila sem, da bom padla vkup. Tak strah, tresenje. Med predstavitvijo sem si prigovarjala:" pa naj se mi že nehajo tresti glas in noge!" Nič. Ni bilo bolje. Zato sem se odločila, da si pomagam. Zato sem tudi našla to stran.
Poleg tega sem nazadovoljna z vsem. Z svojim življenjem, izgledom, včasih tudi bližnjimi. Največkrat me preplavi mračno razpoloženje in takrat je konec. Nihče me ne mara, sama sem, nikogar nimam...se mi venomer ponavlja v glavi.
Nočem več veliko razlagati, ker sem že tako dolga.
Na internetu sem zasledila tečaj javnega nastopanja in si mislila, da bi to najbrž bilo nekaj zame. Vendar pa razmišljam, da vprašanje če bi to izbilo moj strah.
Kaj vi mislite, kakšno pomoč mi pripomočate?
Danes ko pišem tole se počutim v redu. Poskušam se kontrolirati. Brala sem knjigo čas samozavesti in sem tudi ugotovila, da mi je malo pomagalo. Ko npr. pred kakšnimi tremi tedni sem bila obupna oz. obupana. Ker mi je trenutno malo bolje me je že strah, kdaj se mi bo spet ponovilo.
Upam, da vas nisem zdolgočasila. Rada bi samo pomoč oz. nasvet kam se obrniti.
Hvala

Vesela sem, da si se obrnila na ta forum in upam, da ti bo pomagal. Poznam občutke in misli, ki jih opisuješ, vendar sem jih ob pomoči psihologa uspešno pomagala, čeprav je trajalo nekaj časa  in se tu in tam še vedno pojavijo.

Tečaj javnega nastopanja se mi zdi zelo dobra ideja, ker je neke vrste izziv zate, a bi ti hkrati pomagal, da se soočiš s svojim strahom in naučiš nekaj novega. Živimo v svetu, kjer je komunikacija zelo pomembna in tisti, ki jim retorika ni prirojena, se je še vedno lahko naučijo. Sporoči, kako si se odločila in kako je bilo, če boš pla, ker sama že dolgo razmišljam, da bi se udeležila takega tečaja.

Mislim, da bi bilo dobro, da si poiščeš pomoč psihologa ali psihoterapevta, saj je to vsaj meni zelo pomagalo, čeprav boš vseeno največ dela morala opraviti sama. Strokovnjak te le usmerja, je neke vrste ogledalo.

Hvala Clarissa!
V zvezi s tačajem ti bom pa tudi še sporočila. Vleče me, vendar me je strah. Sploh pa tega, ker se mi zdi, da bodo na tečaju najbž takšni, ki bi se radi naučili javno nastopati. Jaz bi pa poleg tega rada še odgnala strah. Ne bi se rada spet blamirala s tremo in tresenjem pred vsemi.  :'(
Aja, kako sploh prideš do psihologa? Moraš najprej k svojemu splošnemu zdravniku? Butasto vprašanje mogoče, samo res ne vem. Razmišljam pa že dolgo, da bi šla.

Pojdi do splošnega zdravnika in on ti bo dal napotnico za psihologa.

Lp, Orhideja

pridruzi se kaksni skupini za samopomoc. zelo pomaga, ce se lahko povezes z ljudmi, ki imajo podobne izkusnje in ki te poslusajo ter probajo razumet in pomagat.
srecno in oglasi se se kaj!

lp
ozana

Niti, pozdravljena med nami  :-* si mogoče že bila pri zdravniku v vezi s težavami, ki jih opisuješ? pomanjkanje samozavesti, strahovi.. so lahko tudi simptomi depresije.

Je pa kar precej raznih delavnic, tečajev na temo retorike, javnega nastopanja ipd; jaz osebno sem parkrat poslušala predavanja ga. TAtjane Zidar Gale http://www.retorika-zidar.si/... v sklopu društva DAM deluje kar nekaj skupin za samopomoč (Ljubljana, Kranj, na obali)... srečujemo se na bowlingu, ... predvsem pa pobrskaj po arhivu prejšnjega foruma, tam najdeš precej takih in podobnih zgodb, raznih nasvetov...

Pa piši še kaj  :oki:
Objem  :-* :rozicodam:
Arwen

zanima me, Niti, katera čustva pa znaš pbdržati zase, kot praviš? Z nami si delila le strah in negotovost.

En praktičen nasvet priznanega predavatelja za podorčje retorike in javnega nastopanja, g. Mirana Morana: pred pričetkom javnega nastopa je treba za obvladovanje treme stisniti rit. Res se hecno bere, a baje pomaga.

Ribica

Miran Morano..moj kolega iz študentskih let..nisem vedel, da je tako nizko padel..ha ha

Pozdravljeni!
Sej sem si že rekla, da moram ob prvi priložnosti, ko bom imela več časa bolj prebrskat ta forum, ker je res veliko zanimivega.
S svojim zdravnikom še nisem govorila okrog mojih težav. Edino takrat sem bila pri njej, ko me je po smrti matere non-stop bolela glava. Takrat mi je rekla da je to najbrž zaradi živčkov in mi nekaj sama predpisala. To je bilo vse.
V bistvu sta strah in negotovost tista dva čustva, ki pri meni prevladata. S tem, ko sem napisala, da znam zadržati čustva zase sem mislila na neko čudno komplikacijo v meni. Da ne bi še s tem utrujala tukaj, ker se niti izrazit ne znam. Kot nekakšna tesnoba. Nekaj, kar me pri vsem ovira. Na sploh pa pred ljudmi nisem sproščena. Takole ko pišem neznanim ljudem mi je čisto kul, da pa bi o tem govorila z nekom poznanim vem da ne bi mogla. Zdi se mi, da me vsak ocenjuje.

Neumestna pripomba ..... :ne:

Niti, pisanje tudi pomaga, vsaj meni; in s tem, ko sem pisala na forum čisto vse, kar me je žulilo, sem pravzaprav "na glas spregovorila", dala iz sebe, kar me je žulilo...in pisanje, kot praviš, neznanim ljudem, tudi pomaga, da se kasneje laže odpreš znancem (govrim iz lastne izkušnje)

Priporočam pa tudi obisk skupine za samopomoč, če si iz Lj, ali okolice, se dogaja bowling.... pa še marsikaj. Pridruži se nam  :clap: 

in mogoče bi bilo pametno, da se obrneš na osebnega zdravnika.

Objem

Se strinjam z Arwen. Jaz z neznanimi ljudmi nimam niti najmanjšega problema. Z tistimi ki jih poznam je pa še težko, če prav se le izboljšuje. Najboljša terapija je druženje. Včasih tudi malo na silo. In potem je vsak dan lažje. :oki:

sej se trudim, samo mi niti ne gre.
Zdi se mi, kot bi se silila. Ponavadi sem potem rajši bolj tiho.
Sej je tako, kar se tiče znanih ljudi. Imam prijateljico na faksu, s katero se res dobro štekamo. Ampak le do praga, ki ga nikoli ne prestopim. Da bi njej kdaj rekla da mi je težko ali kaj podobnega...ne morem.
Stike sem probavala navezati tudi tako, da sem ljudem pomagala, kolikor mi je bilo v moči. A na koncu pristala le na izkoriščanju. Če te kdo rabi si v redu, če ne pa vprašanje. Danes sem pri nečem rabila pomoč, ker pač nisem znala, pa sedaj tega nimam narejenega. Lahko bi vprašala nekoga, ki vem, da je to znal, pa nisem upala. Sem se pripravljala celo uro pa ni šlo.
Bolano vem.
Pa jaz bi lahko pisala na forum o tem, kaj me muči. Vem pa da se tudi tukaj lahko najde kdo, ki bo rekel, naj se že skuliram, pa neham s takimi. Pa se ne znam.
Aja, o teh skupinah za samopomoč. Kje pa to je v Lj.?
Lep večer!
Še to -  Vidim, da vas ima veliko problemov podobnih kot jaz. Nisem vesela zaradi tega, vesela pa sem, ker se mi vsaj zdi, da me nekdo razume.

Tega da bi mi kdo na forumu rekel naj se skuliram nisem doživel v vsem tem casu od kar sem tu.
Prej bos dobila podobno izkusnjo ali nasvet kako resiti problem. Za 99% tvoje okolice je vprasati
za pomoc "normalno" tako se tebi zdi ko jih opazujes. Ko pa se ti kdo zaupa, pa vidis da to hitro
pade na 70%. Ostalih 30% pa se ukvarja s podobnimi tezavami kot ti pa tega ne upajo priznati
enako kot ti, jaz in se vecina na forumu. Dokler se ta strah pojavlja obcasno enkrat na teden
ni motec in "bolezenski" Ko pa ta strah traja nekaj ur ali cel dan je to bolezen ki jo je treba zdraviti.
Zato napisi kar te tezi, skupaj bomo poskusali najti nasvet.

Glede srecanj, ce si iz LJ ali blizine pridi danes ob 18.00
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,14.0.html
Samo da ne bos presenecena.....ko nas bos videla, bos tezko verjela da smo "strahci"

Lost

niti, se podpišem pod Losta; brez skrbi, daleč od tega smo, da bi komu s težavami rekli, naj se skulira, tako da kar korajžno piši. Veš, težave vsakega posameznika so pomembne, tudi tvoje, tudi moje, od vseh nas.

objem
arwen

Draga Niti!
Vesela sem, da si se nam pridružila! Dobro poznam občutka strahu in negotovosti, pa čeprav sem že šla skozi vse možne oblike psihoterapije. Seveda sem sedaj popolnoma drug človek, samozavest mi iz dneva v dan bolj narašča, strahci so v glavnem izginili..........Vendar ti si še zelo mlada in zato boš veliko hitreje premagala te stvari. Vendar tako, kot so ti že svetovali vsi pred mano, brez pomoči psihoterapevtov, skupin za samopomoč in seveda predvsem tvoje trdne volje ne bo šlo.........Vsaj jaz imam takšno izkušno in sem leta in leta živela s tem in danes se šele zavedam, da bi morala že prej poskrbeti za to!

Kar pa se tiče tega, da bi tu komurkoli utrujala pa se kar potolaži, tu smo vsi enaki in se vsak po svoje spopada s svojimi težavami. Tu smo zato, da pišemo in iščemo različna mnenja in pomoč, se vzpodbujamo in si pomagamo. Veš tudi sama sem na začetku oklevala in se bala javljati in vključevati v teme, vendar sem kmalu ugotovila, da sem se po neumnosti obremenjevala. Toliko krasnih ljudi sem tu spoznala, pomagali in vzpodbujali so me, tako, da res z veseljem sodelujem in spremljam vse teme ki se pojavijo tu na tem forumu. Zato draga Niti, kar korajžno piši.........oglašaj se še naprej........lep pozdrav in obljem-jola

Draga Niti,
prehitro odrascanje skozi katerega si sla, te je zaznamovalo, da ne upas/ne zmores komu pojamrat, priznat drugim (verjetno tudi sebi), da vcasih ne zmores, da tudi ti potrebujes ramo za jok, za tolazbo, za druzenje...
Pisi po forumu, daj iz sebe vso stisko, ki te je v teh letih pestila, pisi... Kot so ti ze povedali, pisanje sprosca, daje ti nekaksno olajsanje. Ce se ti zdi, da dolocenih stvari ne mores povedat, jih napisi na list papirja, nekam... da jih spravis iz sebe. Lazje bo, pocasi bo lazje...
Nesamozavest in strah... tukaj nas je dosti, te razumemo.

Ce si iz Lj ali okolice imas skupine za samopomoc, prav tako se srecujejo na bowlingu in podobno. Ko bos pripravljena se pridruzi tem skupinam. Po pisanju drugih sodec, se imajo res lepo. Poskusi.

Dobrodosla na forumu!

Lp, soncnica

Hvala vsem res!
Da spet povem, kaj me spet obremenjuje zadnja dva dneva.
Včeraj že zgodaj zjutraj sva se s fantom počila. Čisto po neumnem. Ampak spet so na dan prišli občutki, da me ne mara, da ga ni, ko ga potrebujem...in bolj ko premišljujem, bolj vidim, da je res tako.
Najina zgodba se je začela, ko sem bila stara 13let. Na prvi pogled sem se zaljubila vanj. Bil je eden redkih, ki me ni obsojal, kar pač je bila moja mami živčni bolnik. Res sva se imela rada. Si imava še?
K njemu sem prišla živet zato, ker doma nisem več zdržala. Šola, vse pospravljane, ki je padlo name, babičin vrt, obiski pri babici, kuhanje, očetovo izkoriščanje...Zato sem spokala in šla. Zdaj je približno 8 mesecev od tega. Trudim se, rada bi bila normalna, ne pa da non stop nekaj premlevam, a ne da mi miru občutek, da jaz z njemu ne morem biti srečna.
Zakaj? Zato, ker potrebujem nekoga, da me objame, ko mi je težko, da mi reče, da bo vse v redu. Pri njemu pa tega ni. Kako da tega nisem opazila že prej?
Kot da bi s tem, ko postajam starejša potrebovala več nežnosti in ljubezni. Včasih sem verjela v ljubezen, sedaj ne več. Potrebujem ga, pa mu tega ne znam dopovedati.
Zadnjič sem imela grozne sanje. Sanjamo se mi je, da smo mamico odkopavali. Res, ko sem se zbudila sem čutila samo hlad. Ko pa sem mu to povedala, mi je odvornil, da sem že cel dan tuhtala kakšne čudne, da se mi potem to sanja. Brez tega, da bi pomislil, da mi je mogoče hudo zaradi tega. In to ni edini primer njegove vzkipljivosti. Vem, da bi tudi on potreboval terapevta, ker nosi v sebi res veliko jeze, ki potem takole izbruhne. Samo, če mu samo omenim...
Se še kdo počuti kot jaz? Da hodi po svetu in išče samo nekoga, ki bi ga res imel rad? Ker meni se zdi tako. In mi je nerodno zaradi tega. Sebično se mi zdi.
Mogoče bi morala spremeniti naslov teme: Premalo samozavesti in strah, ter prevelika potreba po ljubezni.

Lost, hvala za povabilo! Samo prepozno sem ga videla - to je resnica! Je pa tudi ta, da najbrž, tudi če bi ga videla pravi čas, tudi približno ne bi zbrala dovolj poguma. joj, kako sem zakomplicirala ta stavek.

Kaj vi mislite je to, da se nekdo smili sam sebi? Se jaz smilim sama sebi?


 

Potreba po ljubezni in neznosti je vcasih tako velika, da smo zmozni pograbit prvo osebo, ki nam to daje, kar pa je na zacetku zveze skoraj vedno tako. Dosti pozornosti in ce smo takole oseba, ki to nujno potrebuje zamenjujemo obcutja za ljubezen.
Zelo zrelo od tebe da se tudi zavedas te potrebe po ljubezni.
vendar se mi zdi da bi bilo dobro ce bi obiskala kaksnega psihiatra glede tvojih tezav. Na prvi strani je seznam vseh terapevtov, ki jih nekako uporabniki priporocamo.
Pridruzi se tudi kaksni skupini za samopomoc, mislim da ti res ne bo zal. ;)

glede tvojega fanta pa... poskusi se pogovorit z njim, vendar ce ima tudi on svoje tezave, tezko stoji ob strani se nekomu, ki prav tako ni brez njih.

lp, soncnica

Težko mi je postalo in sem šla spet pisat na forum. Umiti sem se že šla, ko sem začela razmišljati o tisti 12letni deklici, ki naj bi jo posilili in seveda nisem mogla mimo, da ne bi razmišljala o svoji materi. Razmišljala sem o tem, kako ji je moralo biti težko, ko jo je pri 11letih začel posiljevati očim. Težko mi gre to z jezika. Zdi se mi, kot da jo izdajam, ko to pišem, ker vem, da ji je bilo težko govoriti zaradi tega. Samo mi je tako težko. Razmišljam, kako je mogla biti prestrašena, osamljena, nikamor se ni mogla obrniti. Še lastna mati jo je izdala. Ves čas so jo preganjali spomini, jaz pa se sedaj počutim grozno, ker imam občutek, da ji nisem dovolj stala ob strani. Če bi bila le pred kakšnimi petimi leti toliko zrela kot sem sedaj, vem da bi drugače gledala na njeno bolezen. Vem, da bi ji pomagala. Ne vem, zakaj ji nisem. Včasih sem bila tako naveličana vsega. Res je bilo težko, toda v primerjavi s tem, kar je ona doživela ni bilo nič. In jaz bi ji mogla pomagati, mogla bi ji biti dobra hčerka. Pa dvomim, da sem.

Draga niti,

si dobra oseba in dobra hči in niti slučajno nisi za nič kriva, bila si dekletce, mamica bolana in nisi imela ne vedenja ne znanja kaj se z mamico dogaja, hm kruto izkušnjo je utrpela in posledično bolezen, kajti žal verjetno njeni najbližji /starši/niso odreagirali in ji pomagali skupaj seveda s strokovno pomočjo.

tako da poskrbi zase in imej v mislih, da te je mamica imela rada in da si bila super hči - in tako je.


masi

kaj pa je sploh to dobra hči? kako bi majhna deklica lahko pomagala svoji mami, ki je bolna? od kod to samoobsojanje?

Niti, karkoli že je bilo - ti nisi kriva za nič; si vredu dekle  :-* in glede na tvojo takratno starost si storila največ, kar si kot dekle lahko, še celo veliko več, kot bi storil marsikateri odrasli, tako da so ti občutki krivde brezpredmetni. Če kaj pomaga - vem, da je tvoja mati cenila tvojo pomoč in da te je imela rada a žal glede na njene izkušnje in travme ni mogla biti ob tebi. Žal si tudi ti občutila posledice zlorab, ki jih je tvoja mati doživela...

In ja, poznam še nekoga, ki si je obupno prizadeval in se trudil, biti ljubljen, namreč sebe. in tvoj partner me malček na mojega spominja.

Niti, še vedno menim, da bi bilo pametno obiskat zdravnika.

Objem  :-* :-* :-*
Arwen

Arwen,
čedalje bolj razmišljam v tej smeri, da bi šla k psihoterapevtu. Tašča mi je rekla, da če greš k psihoterapevtu ostaneš zaznamovan- ker imaš kao to v kartoteki in te to spremlja povsod. Ko iščeš službo, če kaj narediš... je to res? Ne vem, od kje njej to.

Scorpion: če sem jo kot otrok lahko večkrat zanemarila ker ne vem, ali sem se sramovala, ker je moja mami bila tako bolana (zelo je bilo težko, ko so me vsepovprek spraševali kako da jaz nimam mami doma, ali kaj je z njo, če pa že sem povedala kaj je z njo je bilo še slabše), ali pa sem bila jezna nanjo in naveličana vsega - če sem bila tega zmožna, si mislim, da bi bila lahko zmožna tudi česa bolj plemenitega.
Bi tako odreagiral vsak otrok? Saj včasih je bilo res naporno. Vsak dan smo po šoli hodili na obiske k njej v Lj. Zdravniki so bili prepričani, da ji bo to pomagalo.

Hvala vam za pomoč!

tudi odrasli ljudje trpijo ob hudo bolnih bližnjih. za otroke je pa to sploh veliko breme..čustveno..

Ali imaš slabo vest, da zi je bilo včasih vsega dovolj in si bila jezna nanjo?

Niti, spoznaj da si naredila vse kar je bilo v tvoji moči.
včasih ob izgubi najbližjih premlevamo ali bi lahko kaj več naredili zanje. in potem se pojavijo vprašanja: ali bi lahko to, ali bi pomagalo ono.. ampak to je brez smila in s tem škoduješ sebi
govorim ti iz lastnih izkušenj, saj sem dolgo v sebi razmišljala ali sem svoji mamici dovolj pomagala, ali sem .... in končno sem spoznala, da nisem znala in bila sposobna narediti več kot sem naredila
in tudi ti moraš to spoznati. saj normalno je bilo, da si bila kdaj jezna nanjo ker je bila bolna in ni bila ob tebi, normalno je, da so ti bili včasih obiski mučni, saj to je neka obveznost. ampak imela si jo rada in bila si otrok
kar pa se tiče psihoterapevtov in psihiatrov. ker za psihiatra ne rabiš napotnice niti ni nujno, da tvoj osebni zdravnik ve, da hodiš. čeprav mora biti med zdravnikom in pacientom zaupanje in bi moral vedeti. pred sprejemom v službo pa ne preverjajo kartoteke ampak te dajo na zdravniški pregled. tako, da brez skrbi
pozdrav

Drag Niti, strah je popolnoma odveč! Brez skrbi pojdi po pomoč, nobena ovira ti  ne bo za življenje naprej,večja ovira je to, da trpiš in se poglabljaš še v hujše skrbi in tesnobe. Verjame, da je bil včasih tabu priznati, da rabiš pomoč psihiatra, danes pa je to povsem normalno in prav je tako. Veliko ljudi nas je, ki smo si to priznali in si želeli pomagati in samo tako smo lahko koristni v naši družbi in predvsem sami sebi. Mnogo je ljudi, ki so na visokih položajih, na pomembnih delovnih mestih pa si morajo prav tako iskati pomoč pri psihiatrih. Končno pa ti si pomembna in nihče drug ni odgovoren za tvoje zdravje in počutje, zato se ne meni za mnenje drugih, ampak zaupaj sama sebi in naredi zase vse kar ti bo najbolje pomagalo. Mlada si še, veliko hudega si že doživela, zato že sedaj poskrbi zase, za svoje življenje, ki je samo tvoje.

Jaz sem čakala predolgo, da sem se končno odločila da hočem živeti kvalitetno, tako, kot sem si pravzapra zaslužila..........sem precej starejša od tebe, a se mi je vseeno splačalo, le žal mi je, da nisem prej prišla do tega......vendar, nikoli ni prepozno in vesela sem, da sem se tako odločila.

Nič si ne očitaj, ne troši energije za stvari, ki jih nisi in ne moreš več rešiti.....ampak, začni se imeti zelo rada in poskrbi zase kar se le da.
Lepo te pozdravljam......jola

Niti, saj si že dobila odgovor, pa vseeno - ne, ni res! tudi če bi bilo v kartoteki zapisano, ima vanjo vpogled le zdravnik in nihče drug, delodajalec te sicer tudi pošlje na zdravniški pregled, a on dobi le spričevalo - sposoben za to in to delo. Tudi na razgovoru za služo te nihče nima pravice sprešavat osebnih vprašanj, če pa te že, ti pa ni treba odgovorit.

Žal je depresija in take in podobne bolezni še vedno marsikje tabu tema, a počasi tudi to tančico odstiramo. Kar poglej, koliko napredka je; tisti, ki so s tem forumom začeli, se niso mogli nikamor obrnit... kaj vse je nam prihranjeno!


še odrasli prevečkrat napačno reagiramo, kaj šele otroci...

arwen

ja, scorpion, res imam slabo vest zaradi tega. In tega sploh ne znam odmisliti. Isto je tudi pri starem atu, ki je tudi bil bolan, pa pri stari mami. Dobro, da je vsaj oče nekako v redu, čeprav ni tako kot bi moralo biti.
Mi je pa veliko bolje, ko vidim, da me nihče ne obsoja, ampak, da me razumete.
Zdaj, zadnjih nekaj dni, se počutim bolje, ampak bom vseeno razmislila, kdaj bom odšla k zdravniku oz. k psihiatru. Ker vem, da bo najbrž spet slabše. Tako je vedno. No, sedaj vsaj vem, kam se obrnit, ko mi postane hudo. In res mi je to v veliko uteho.
Hvala vam in lep dan.

hmmm.... v zivljenju ni nikoli tako kot bi moralo biti... vsak isce nek ideal... ki ga ne bo nikoli nasel... no, jaz sm tukaj ze neki pisala (na forumu- pod temo sociofobija), pa mislim da mam dokaj podobne tezave... nesamozavest, nemoc si pomagati, nekomunikativnost, pomankajnje prijateljev itd... vem pa nekaj... seveda teoreticno ker prakticno ne morem tega izvesti... vsak se more sam odlociti kako ziveti in se truditi, da mu bo v zivljenju lazje. Sama sem imela tako rekoc vec faz v zivljenju. prej zelo igriv in zivahen otrok, pol pa menjava sole in katastrofa. asocialnost. ko danes gledam dnevnike pa vidim decek ubil sosolca ali pa gospode fritzle....si mislim...ahh...kaksna sreca meni so sosolci samo medicinke metali v glavo, me pljuvali itd... no takrat sm nehala govorit v razredu, sm se pocutla grozno, pa se drugi druzinski problemi itd. in sm postala pasivna. ful sm se slabo pocutla s sabo, tudi zaradi videza. in prav to si omenila tudi ti, da nisi zadovoljna z nijm... no to je taka stvar s katero je najboljse in najlazje zaceti... pomembno se je sprejeti... da bi pa to dosegla , slisi se butasto... ampak ostrizi lase, zacni oblacit tisto kar ti je vsec itd dokler ti ne bojo stvari na tebi tako vsec, da si bos sama bila vsec, (no...nekako na tej fazi sm js...) potem se vprasaj kaj ti je sploh vsec: npr risat, pet, fotografija, ali kaj podobnega... tvoji hobiji ko si bla majhna, no to js iscem...npr v lj...samo najt kaksen tecaj za zmerno ceno je kot iskat iglo v seniku... tam bos nasla ljudi, ki so ti vsaj v temu podobni...  zelo pomaga sport...vse splosno... to se da vedno se prisilit... sama vem da mi je veliko boljse tiste dneve ko grem tect, naslednje leto pa se vpisem na ples, pomaga si delati nacrte,si postavljati cilje, ki jih bos lahko dosegla, zelo pomaga tehnika pisat ali risat kaj na papir in pol strgat (raje kot npr amoposkodovanje-to velja zame), no na delavnico glede retorike sm tudi js razmisljala...pa tudi me je strah, da bodo sami uspesnezi...glede ljubezni pa moras sam dat, da dobis...js tega ne znam... in postati zanimivi ljudem....kar tudi js ne znam...   

joj Tia, kar se napisala se sliši tako enostavno. Samo jaz tega ne zmorem. Res veliko stvari bi rada počela, pa ne upam. Po tem kar si napisala imaš res podobne probleme kot jaz.
Čestitam ti, ker praviš, da se boš vpisala na tečaj plesa...jaz bi se tudi...ko sem bila majhna je bila to moja  želja. Sedaj pa se počutim štorasto.
Sem pa naredila danes en velik korak. No ja, vsaj mislim. Pogovorila sem se z očetom. Sem se zmenila z njemu, da grem zdaj še nazaj k njemu na nadaljni "razgovor". Edino me skrbi, ker si mislim če mu lahko zaupam. Mislim, toliko slabih izkušenj je bilo...
Sem mu povedala o svojih strahovih, nesamozavesti, o svojih mislih o mami. Pa me ni zavrnil čes, kaj ti je. Rekel mi je, da če sama tako čutim, da naj grem k psihologu. Da pa se mu tudi zdi, da rabim nekoga za pogovor. To vem.
Tudi to je rekel, da je opazil, da sem se spremenila. Tudi jaz sem bila zelo živahna. Sedaj gre le navzdol. No ja, pa tudi to je rekel, da se mu zdi, da s fantom ne greva skupaj. Ker se ne znava pogovorit, ker me ne ceni, ker se mu zdi, da bi bila tudi jaz bolj samozavestna, če bi mi fant kdaj rekel, da sem lepa. No, jaz krivde nikoli ne mislim pripisovat njemu. Je pa res, da ni tako kot bi želela. Poskušam se pač prilagoditi, se navadit na to, da grem povsod večinoma sama. Da sem sama zase. Še  v trgovino greva redkokdaj. Če mu omenim pač nima časa.
Tako se bojim. Nekako sem zmedena. Po eni strani sem vesela, da imam doma očeta, ki me bo sprejel, če se pač s fantom res čisto odtujiva, po drugi strani pa me je strah, da je prijazen zato, ker pač potrebuje gospodinjo. Ker je nima. In spet bom čisto obremenjena še s tem. Sedaj sem vsaj malo manj.

no,ja... za tecaj plesa nikoli ni prepozno...pa ce tudi se pocutis se tako storasto,....jaz se tudi...pa kaj... to je najbolj koristen stavek se mi zdi...pa kaj potem....to si jaz non stop ponavljam...pa kaj me briga ce se  mi ljudje smejijo, pa kaj me briga ce to ce uno... jaz sem to kar sem... in vem, da je se kdo na svetu, podoben meni, clovek, ki me ne obsojal, clovek, ki me bo sprejel. to si moras non stop vbijat glavo. pozitivne izjave. ceprav se slisi neumno in kdaj privede do menefregizma do sveta ali boelcin v glavi. psiholog pa verjetno lahko kar precej koristi. zakaj pa ne gres samo zacasno k ocetu, da vidis kako bi bilo. najprej za teden dni, ceprav je to lahko varljivo. ker prvi teden bosta oba drug do drugega bolj prijazna in dovzetna. fantu reces, da te je to oce prosil al kaj podobnega. pa poskusis. ce se ne vidis s fantom v prihodnosti, verjetno je boljse da se malo oddaljis od njega, da vidis kako bos sama. pri komunikaciji pa sama vem, da ce nisi komunikativen clovek, te ne bo drugi spremenil v komunikativnega cloveka, sam se verjetno moras to naucit, ce zmores. komunikacija je temelj dobrih odnosov, zal. jaz imam s fantom tudi tezave s komunikacijo, ker je on zelo komunikativna oseba, jaz pa ne, in vem da mu gre to ze posteno na zivce. spretnosti pri temu pa naj bi se pridobivale z raznimi krozki, druzenjem z ljudmi ipd....ampak se slisi, vsaj meni strasno in stresno, amapk enkrat ko se navadis je vse ok. ja, no to pa ce bi te oce hotel spremeniti v gospodinjo, kar upam, da ne, je pa neka zelo neprijena stvar. jaz in moja mama smo npr totalno tiranizirane od moje none. ostali v druzini se niti najmanj ne brigajo zanjo, mi pa ki z njo zivimo (no js sm v Lj, in se cim manj vracam domov zaradi tega) vsak dan narediti nekaj za njo, najbolj butaste stavri se spomne. da ja, da ti  unici cel dan,ampak se zal tega ne zaveda. vsekakor pa mislim, da bodi cim vec med ljudmi, da se jih navadis. no, seveda...teorija... prakticno vem,.... da je tezko biti med ljudmi. ceprav so mi vsec ljudje.

Pozdravljeni!
Spet pišem, ker se spet počutim čudno. Vse do včeraj je bilo kar v redu. Sem se kontrolirala, da se nisem sekirala, bila sem zadovoljna sama s seboj...brala sem knjigo Le vi ste pomembni in pridobila neko samozaupanje, pa ugotovila kar je napisala Tia - pa kaj me briga. Lažje mi je bilo: nisem se non - stop sekirala kaj si mislijo drugi, kaj bo če bo itd...
Včeraj pa me je nejprej prizadelo to, da je oče rekel nekaj v tem smislu, kot da sem za njega le neka pomočnica, kot da mu nisem nič. Dobila sem tak občutek. Sedaj sem spet na tleh, nimam nobene volje, če sem je imela še toliko, rada bi se zaprla med štiri stene in ostala sama.
Ni ga človeka, ki bi mu lahko to zaupala, le vi. Tako sesuto se počutim. Imela sem voljo, da si utrem pot, trudila sem se, da bi postala kar bi rada - samozavestna, vesela, manj obremenjena - pa se mi zdi, da sem preplezala pet stopnic in padla nazaj za tri. Pa tako sem se trudila. Spet sem zamorjena, spet me vse moti.
Zanima me še to, če se kateri od vas tolaži s hrano? Ker sem ugotovila, da jaz se. Trudim se zdravo živeti, pazim kako in kaj jem. Pa je vedno nekako tako, da zjutraj in tja do kosila mi gre. Potem pa je konec. Ko pa si rečem da je tako vseeno, če jem karkoli in si privoščim tiste piškotke sem zadovoljna. Pa nimam mere. Drug dan je spet isto. Najprej si obljubim, da danes bom pazila na svoje zdravje, ker mi tudi ni vseeno za svoje telo. Pa ko pride popoldne je spet isto. Strah me je, ker sem že imela težave s hrano, pa sem prebrodila. Sicer sem se od takrat res zredila, ker sem si rekla, da se nebom prikrajševala dokler ne ozdravim. Sedaj pa mi hrana predstavlja uteho.

Niti ja okolica zna hote ali nehote v nas zbuditi obcutek krivde ki so nam ga "priucili" drugi.
Na zacetku je spreminjanja teh vzorcev ki so posledica nizke samopodobe skoraj nemogoce.
Se predno ze zaves...misel sprozi domino efekt....in potem spet obcutke krivde in nemoci.
Z vajo je treba misel ustaviti in jo zamenjati z bolj realno.....ne gre pa cez noc.
Sam to pocnem ze vec kot leto in pol pa mi misli se vedno uidejo in potem isti obcutki in misli kot pri tebi.
Samoopzavanje in disciplina.....ko opazis tiste prve znake da se te loteva tesnoba.....ustavi konje.
Vprasaj se ali je ta misel ki ti to sproza REALNA ( vem da takrat verjames vanjo 100% ) kar pa ne
pomeni da je prava. Nase mozgane je treba "preporgramira" z RELANIMI mislim in pobrisati naucene.

Glede hrane pa sem sam opazil da sedaj ko sem zmanjsal dozo ADjev se je tudi apetit zmanjsal ik kg gredo
dol....odkar sem na 10mg je slo dol 4,20 kg. Se vedno imam "apetit v glavi" samo porcija in konec....

sem se, dolgo časa... hja, očitno ena tolažba mora bit  :-[... ja, res je, včasih je potrebna le ena malenkost, beseda... da v nas zbudi tiste trapaste občutke manjvrednosti, nepomembnosti... A kot pravi Lost - vaja, vaja in še 1x vaja... učenje, spreminjanje sebe, vzorcev, utrjevanje samozavesti, ..zahteva precej dela in napora, to je pač dolgotrajno (beri: večno) delo... in ja, so vzponi, pa tudi padci, a saj veš, ni pomembno, kolikokrat pademo, važno je le to, da se vedno znova poberemo  :clap: in mi to zmoremo, TI to zmoreš  :)

Dokler občutki nepomembnosti, nevrednosti, brezupa, zapuščenosti, osamljenosti itd, v nas živijo in obstajajo, se bodo le-ti vedno pojavili ob najmanjšem vzgibu, ko bo nekdo , hote ali nehote, dregnil v boleče mesto...ki ga nosimo v sebi..

Ja meni je ravno učeraj en kolega zamajal vse .... namreč kupila sem si nov fotoaparat (profesionalni), da bi pač še naprej slikala za njegovo spletno stran in pač, ker je orng fotoaparat moraš dobro znat uporabljat funkcije, da slike ratajo ... jaz pa še nisem imela priložnosti slikat z njim (koncertov namreč) ... in sem pač šla zaraven, da bi mogoče poskusila, ampak je bila akreditacija itak pisana nanj tako, da na žalost nisem dobila priložnosti in ker je celo pot sikal, da želi, da so vredu slike sem mu pač tudi rekla, da potem raje ne bi probala, ker imaš omejen čas za slikanje, ker je bil večji koncert, naj gre on in bo vse ok .... čez 14dni naj bi šla zopet slikat en koncert in sva se o tem pogovarjala malo kasneje in mi tip reče, no sej men je vseen kdo gre slikat, sam naj gre nekdo, ki zna ......... to me je tako iztirilo, da ni za povedat .... zdaj sem pač slikala z enim trotlom in sem vedno naredila dost solidne slike glede na omejenost aparata .... potem pa pač, ker zadeve še ne obvladam naj se po domače jeb** al kaj .... mislim tok sem bla jezna in hkrati žalostna .... ker mi zadeva veliko pomeni ... saj potem sem se prepričevala, da itak te stvari prizadanejo tok kokr si sam pustiš in da mi en tak kreten to že me bo govoru ..... pol kr dvomit začnem, če bi še šla kdaj slikat ... sam, je fajn, ker tle poznam folk pa tko, ... mam mal socialne fobije, da bi šla drugam .... sam bo očitno kr treba, če sem že tok vložila v to (sploh denarno) ....  :unsure:

LILDevil.....mozna zelja in pomankanje samozvesti in potem se zgodi tole.
KDO je in da bi te sodil.....kolega , ali "kolega" ali ?????? ocitno nekdo ki ima prevec samozavesti
ali pa si jo pridobiva na taksen nacin da jo drugim spodbija.
Sicer misli si "gojila" ze ti , on ti jih je pa samo sprozil.
Torej, vzemi si vikend zase...ker je poletje imas koncertov dovolj za testiranje.....
Dokaza prvo SEBI da znas in da se bos potrduila "osvojiti" fototaprat....slike pa bodo pokazale SVOJE.
Pogumno..... :oki:

no... ja Niti,.... ko pridejo tisti črni dnevi... nemoči in nezmožnosti... najboljše zdravilo je novo jutro... takrat mislim, da šele lahko res začneš spet razmišljat racionalno in trezno. Ko si skrajno potrt, to je tisti dan, ko si rečeš, da je najboljše umret, da je izgubljen, da ja tako vse ogabno naokoli... takrat mislim, da si preveč v nekem afektu, da bi lahko najdel neko pravo pot, ki vodi ven iz tega. Jaz grem v tistih dnevih čim prej spat. Pa si spet ponoviš zjutraj kako pozitivno afirmaicijo, da zmoreš, in da pač tudi če je zdaj grozno bo prišel dan, za katerega je vredno živeti. Da obstajajo ljudje na še bolj bednih in groznih položajih in ljudje na boljšem. Tako pač je. In tudi, če smo takšni, da si nekako veselja ne znamo privoščiti in ne zmeremo ustvariti vsak dan, kot nekateri drugi, da pač to ni tak problem. Veselje je marsikdaj povezano z nevarnostjo. Če si nekaj ne upamo narditi, čeprav bi imeli možnosti, pač nismo dovolj zreli za to. Ljudje pa marsikdaj prizadenejo z besedami, takšni pač smo. Ne hote ali hote, še največkrat po nepotrebnem in nezavedno. Živi zase in ne za druge. Drugemu ne škodi. In če ti kdo škodi se brani. V vsem moraš najt nekaj pozitivnega. Tudi če je to lažna tolažba. Zanimivo, kako kdaj se  mi zdi, da kaj opišeš takorekoč kot bi js. Pa ja hrana... pri meni je ponavadi živčnost tista, ki mi povzroča željo po hrani. V tistih trenutki je najboljši srov korenček, pit veliko vode ali čaja, surova kumarica itd.... grizenje pomiri živce... no in kaj sladkega vsake tolko, pa nikakor ne preskočit kosila...

to pa s fotografskim aparatom pa....hmmm.... pač čim več slikaj in to je to... karkoli... vaja dela mojstra... pa se mi ne zdi to kak eksistencialen problem...

LoSt hvala za vzpodbudo .... take reči me vedno iztirijo, ker imam že od majhnega privzgojeno, da za nič nisem dobra pa da nič ne znam in itak iz mene nič ne bo in kako slaba sem v vsem česar se lotim ....  ja, zato so me te besede tako zmotile ....
ampak bom poskušala aboslutno, da mu dokažem drugače ...  :clap:

lildevil, ta privzgojen način ti nagaja v mnogih primerih, se mi dozdeva...

jp se strinjam .... tudi pri mojem problemu z fantovo bivšo in mojim fantom na sploh ... kot, da ne bi verjela oz ali si pustila, da me ima nekdo resnično rad ...  :jok:

lildevil, delo na sebi, dvig samozvesti, sprejeti sebe, se imeti rada, sprememba vzorcev, lasntega zemljevida sveta,.... in sčasoma sprejmeš tudi dejstvo, da zaslužiš ljubezen, sprevidiš, da te resnično ima nekdo rad  :-*

Joj Tia, ko berem tvoje poste se mi vse zdi tko enostavno... Potem pa ko pridem do neke situacije je
pa konec. Pa sej se trudim, samo zdej imam že nekaj časa črne dneve. Ne vem, kaj mi je. Ne vidim smisla,
naredim to, naredim ono kar tako, avtomatsko. Kot robot živim. Ne vzamem si časa zase, čeprav sem si med faksom ves čas obljubljala, da med prostimi dnevi si ga pa bom. Fant me na vsake toliko tako spodbije
da se mi vse zamaje. Odsotna sem, v svojih mislih in sploh ne spremljam kaj mi govori, kaj dela. Potem pa itak da je slabe volje. Ne znam mu pa razložit. Samo rada bi, da se ne jezi name.
Namesto da bi bila frej že tuhtam kdaj se moram začeti pripravljati na faks, koliko se imam za učit, kaj še moram...Sekiram se, ker bi hitro konec dopustov. Potem pa spet po dopustih samo tisto ko te vsak sprašuje kje si bil, o, jaz pa tam... Joj, sej me razumete. Vedno, že od majhnega je bilo po vsakem dopustu isto. Kje si pa ti bil? In potem če si rekel da nisi bil tisti čudni pogledi. Kako naj bi hodili, ča pa ni bilo možnosti. In še danes me je vsakega konca dopustov strah, ker ne maram tistega spreševanja, spominjam se tistih čudnih pogledov...
Vsak večer si rečem, da jutri bo pa bolje. Pa ko se zjutraj zbudim mi še kar ni nič bolje.

Lildevil, sigurno si sposobna osvojiti tudi ta fotoaparat in posneti dobre slike. Vem da si!

Hvala za spodbude. So redke v mojem vsakdanjiku ... zato jih toliko bolj cenim.

Uf sploh ne veš kako te razumem ... o tem kar govoriš ... ker mam sama zelo podobne težave ... čeprav moj se ne jezi name, me pa velikokrat ignorira kar še bolj boli ... važna je odkrita komunikacija in pripravljenost delat na odnosu ...

spremembe so pa itask nekaj najtežjega, sploh za nas, ki imamo čustvene težave ... ampak zmoremo, tudi ti boš, verjamem vate! Pogumno!!! :-*

Pozdrav vsem skupaj,

sem se spomnil na en video spot, sicer ne vem ker band je bil ampak v celem spotu hodi dekle po mestu zvecer z ogromnim srcem v rokah, vsakic ko se s kom sreca postane to srce manjse, saj vsakemu da delcek sebe, na koncu je srce ze cisto majhno in ko sreca zadnjega ji ta vrne zadnji koscek srca in nakaze da to pa mora ostati za njo...nekako tako se mi zdi da dozivljamo to hrepenenje po ljubezni od zunaj...ko se razdajamo in ko nimamo vec kaj dati temu svetu se pocutimo izropani in prevarani saj smo dali vse pa vendar obcutki da nismo nikoli dovolj dobri, obcutki da komu v resnici kaj pomenimo se kar vztrajajo v nas...pokaze se nas drugi pol, nasa temna plat, ki je  podzavestni temelj nase sonce plati...kakor bolece so te obcutki vendar odkrijejo nekaj o nas o cimer nismo niti vedeli niti slutili da smo iz takega testa..Ta skupni imenovalec zivljenja...iskanje ljubezni :unsure: :-[ :-*

Hug
Z

Pozdravljeni ponovno!

Ker nisem vedela kam naj vpišem svoje vprašanje, sem vpisala kar pod svojo staro temo - upam, da ni kaj narobe.
Rada bi vas samo vprašala, kje vi postavljte mejo med svojimi starši in svojim življenjem? Pri meni je namreč tako, (saj sem že pisala - k fantu sem odšla zaradi izkoriščanja, sedaj živiva skupaj, se kar razumeva, seveda so že vedno kakšni čudni dnevi in občutja, ampak gre). Je pa tako, da mi je bilo grozno težko, ko sem doma pustila same tri moške. Sem se počutila zaradi tega kot slab človek. Zato tudi doma še pomagam, prav tako pa sem pomagala tudi zato, ker sem potem dobila kakšen cent. Saj veste, rabiš denar če si študent, poleg tega s fantom urejava stanovanje. Prav tako sva s fantom tudi očetu denarno pomagala. Res veliko delava, si ne privoščiva veliko prostega.
Joj, rada bi na hitro vse razložila. Sedaj je pa spet tako. Ko bi jaz in fant kaj rabila niti toliko ni vredno, da bi se o tem razmislilo. Midva sva mu vedno rada pomagala, tudi sama sva mu ponudila pomoč, ker se bo, če se ne bo kaj spremenilo pri nas komu kaj podrlo na glavo. Ko pa rabiva midva, nama že najprej obljubi, ko ga vprašam ponovno ima pa že izgovor.
Vem da vse skupaj izgleda kot bizaren prepir, samo to se ves čas ponavlja. Mojemu fantu je pa sedaj tega zadosti in pravi, da potem pa tudi midva ne moreva njim skoz pomagat. Da ne moreš samo dajat. Jaz sem pa spet nekje vmes in se ne znam opredeliti. Domače imam rada in jim rada pomagam. Po drugi strani se mi pa res zdi bolano, da sem jaz vedno zadnja. Vedno je bil prej denar in čas za žurko, kot zame.
Tako mi je včeraj fant rekel, da ima željo, da danes ne grem pomagat. Da naj kar povem, da imava že sama dela toliko da se ven ne vidiva. Jaz imam pa slabo vest glede domačih.
Problem je tudi, da imam že tako dovolj problemov, tudi zdravim svoje probleme, takšne stvari pa me dodatno mečejo iz tira.
Upam, da sem napisala dovolj razumljivo.
Najlepša hvala za potrpežljivost

o, dovolj razumljivo: moj odgovor je kratek in jedrnat - glej nase, domače pusti pri miru. Oni imajo svoje življenje, ti svoje. Pika.


jo imam zelo zabetonirano  :pomezik:

Svoje življenje imaš niti. Arwen ima prav. Zabetoniraj mejo.

Ko en krat začneš ravnati po vzorcih...KAJ BODO BREZ MENE? jih je težko odpraviti. Verjemi mi. Govorim iz izkušenj. Lažje se je "odvaditi" sedaj, kot pri 50-ih. :(

P.S. Moški imajo ravno tako vse organe potrebne za funkcioniranje in bodo zmogli tudi sami. Včasih so celo boljši. Skoraj vsi znani kuharski "chefi" so moški. Naučiti se dati v stroj in obesit perilo tudi znajo. Preverjeno. :oki: Pa tudi potolažiti žalostne duše znajo. Objeti prijatelja/co v stiski tudi. Tudi preverjeno.

Življenje je pa tvoje.  :oki:

 :rozicodam:

Pa se vam kdaj zgodi, da imate občutek, kot da ste staršem kaj dolžni? Meni se namreč dogaja ravno to. Vem, da imam svoje življenje, vendar me preganja občutek, da sem dolžna, da pomagam, ker so tudi oni oz. je tudi on skrbel zame. Tudi sam mi večkrat vrine ta občutek.

Drugače pa vem, da so moški lepo sposobni skrbeti zase, če le hočejo. Sem se tudi sama že prepričala.  :)

Je pa to tak osvobodilni občutek, ko sedaj razmišljam, da imate prav in da res sama upravljam s svojim življenjem.

se mi je dogajalo, dokler nisem pri sebi razpucala, kakšno "dolžnost" imam do kogarkoli. In to je - nobene! Dolžna sem edinole sama sebi, da začnem živet lastno življenje, z vcepljenimi občutki krivde sem pa opravila pred časom.

oj,niti

seveda se zgodi, saj to je čisto normalno. Vendar pa moramo v svoji glavi razčistiti, da je pomoč domačim ali pa drugim dobrodošla, kot je dobrodošla tudi ponujena pomoč, nikakor pa ni obvezujoča. Zato najprej poskrbi za svoje življenje, do tega imaš pravico in pa tudi dolžnost.

Če boš imela čas in voljo pomagati domačim, jim pač boš, če pa ne, pa verjemi, se bodo znašli. Ne pusti pa jim občutka, da te lahko izkoriščajo. Tvoje življenje je zate na prvem mestu, s fantom se pogovarjaj v vajino dobro, brez kakršne slabe vesti do drugih.

Najlepša hvala za odgovore in potrplenje. Sploh si ne predstavljate, koliko mi ob stiski pomeni, da lahko grem na ta forum. Kaj preberem, kaj vprašam, res HVALA.

http://www.youtube.com/watch?v=k9Xtvj_JVSM (http://www.youtube.com/watch?v=k9Xtvj_JVSM)

Nisem prebrala čisto vseh odgovorov, pa vendar... tudi sama sem imela podobno življenje kot ti: oče je umrl pri 14, mama je nekaj let bolehala za rakom in umrla pri mojih 21. Negovala sem jo popolnoma SAMA več kot leto dni (nimam ne bratov, sester, sorodnikov..).. potem sem še isto leto rodila, našla partnerja.. vmes njegov alkohol in zdravljenje... nato je abstiniral 15 let in zapadal iz depresije v depresijo... Pred tremi leti se je smtrno ponesrečil in spet sem ostala SAMA.
V tem času sem se naučila predvsem nekaj: skoraj vedno ostaneš SAM. Prav lepo je, če imaš koga ob sebi, da lahko kdaj pa kdaj nanj nasloniš glavo.. a vendar je najbolj pomembno to, da najdeš spravo SAM s SEBOJ in se naučiš tudi živeti in biti sam s sabo zadovoljen. Vse kar je več od tega je seveda samo dodatna sreča. Življenje je tvoje in prav NIČESAR nisi dolžna svojim staršem oz. očetu. Graditi moraš SVOJE življenje..
Ko prebiram tvoje vrstice se mi vse te stvari zdijo tako zelo nepomembne, čeprav slutim, kako se počutiš...vsekakor niso zanemarljive, ker če le-teh ne boš porihtala ZDAJ, boš prav gotovo imela v življenju še velike težave, ko pridejo na vrsto resni problemi. In verjemi, da je teh navadno zelo veliko...zdravje, partnerski odnosi, boj za preživetje v poslu, staranje in zopet zdravje....
Ne meni se za okolico in se z njo ne obremenjuj... živi ZASE in poskušaj najprej SEBI dati to, kar ti je v veselje in kar te zapolnjuje. Ko boš zmogla to, boš lahko tudi delila z drugimi. Pa nikar ne jemlji to kot egoizem... preprosto skušaj pustiti preteklost in ugotovi, kaj HOČEŠ doseči v prihodnosti za SVOJE življenje...
Moč je v tebi.
Pozdravčki