FORUM Nebojse.si

Našla sem punčko - sebe!

Naj obrazložim; tisti, ki ste bolj spremljali mojo zgodbo, veste, da sem vrteča v mislih in dejanjih hitreje kot Ikarus v Gardalandu. Dobro, slabo, vesela, žalostna, umreti, živeti, umreti, umreti!
Včeraj sem bila spet v downu in še globlje. Spet sem se zapeljala do tirov in razmišljala, razmišljala, razmišljala. Odvrtela sem si potek svojega bednega in nivčrednega življenja, kjer ima še smet in gnijoči organi večjo vrednost od mene same. Pred SF sem bila Tina (danes upam povedati kdo sem, včeraj še ne), po njej pa vse drugo samo Tina ne. Najboljši skupek vseh besed je bil FREAK. Kaj sem postala?! In zakaj?? Kako? Kot robotek za stran iz filma A.I. - brez čustev, razen negativnih do sebe jasno, in čakajoča, da grem pred množico ljudi, kjer se bodo smejoči spremljali moj propad v stroju za železo!!
Navkljub sredini prvi PSHT in enotedenskem sodelovanju na forumu po 5-6 in celo 10 ur, sem čutila, da me zapušča življenjska energija, čutila sem kako polzi dol iz mene, tisti cmok v grlu, prsih in težko dihanje, pa se je samo še stopnjevalo. Misli pa so mi bile itak kot mravljišče, ki ga pošpricaš z Biokillom!

Imela sem že načrt, kako končati lajf, da ne bo izpadlo S, zaradi kredita, ki ga imam. In šla domov, k mojemu edinemu kolegu, ki me posluša - forumu. Pa nism hotla se javt na chat, ker nism hotla spet morit. Čeprov ste mi že 100x rekli, da lahko morim, pa vseeno nisem hotela...naj bo kdo vesel, in naj jim ne kvarim tega. Že dost mamo ostalih ur v enem samem dnevu, ko se počutimo kot 1000x pohojena glista.

Včeraj sem spoznala, da nisem sama v istem šmornu, ki sem ga poznala. Še nekdo je doživljal popolnoma iste stvari kot jaz!! In kaj me je tako prizadelo? Da nisem upala v trgovino, ker sem sfriznila - to pomeni, da nisem mogla več niti koraka naprej narediti, samo toliko, da sem lahko šla ven. Ko sem bila v čakalnici zdr. doma, sem itak se hitro fliknila na klop ali pa sem se postavila pred vrata ordinacije kot pristitutka na kandelaber, ki čaka stranke. Ko sem prišla ven, sem videla ves tisti folk, in komaj, ampak res komaj prišla ven. Vsa tresoča, trda in slabotna. V službi sem nekega dne šla po štengah gor do pisarne v takem strahu, da se mi je kar vrtelo, srce je nabijalo, in bila prešvicana kot bi poganjala kolo 2uri max. hitrosti. Takrat mi je prvič rekla sodelavka, zakaj sem zelena, jaz pa sem šla samo do svoje mize in prosila boga, da me ne da spet ven iz mojega zavetišča, t.j. pisarne. In ob vsem tem se počutila skrajno prizadeto - zakaj hudiča ne morem shodt med ljudmi?! To se sigurno nbenmu ne dogaja, da je tak freak kot jaz!!
Kdo pa ne zmore hoditi po hodniku, mimo pisarn in če slučajno koga srečam, sem itak mrzla. Finito! V službi še nisem prišla do te situacije, da bi se preveč videlo, ker bi me itak odpustili - vedno grem do tistega printerja, ki mi je najbližje, isto do wc-ja, če pa moram mimo folka, kjer so samo ena vrata, pa ne grem direkt ven ampak po drugi poti skoz ista vrata s to razliko, da je vmes zid in uspem na hitro zamotat misli. Lift....sure, raj ne grem v tisto kupolo smrti kjer je folk in grem raje peš po štengah, čeprav sem včasih čist hin in grem počasi, da mislijo, da sem počasna ;) Vendar takrat zbiram pogum in sproščenost vsaj na minimalcu, samo da ni nula. Ker lahko obstanem od strahu in izgubim kontrolo - beri, sfriznem.
Kaki bar ali avtobusi....same mučilne naprave za mojo dušo. Odkrat mam izpit, me avtobus ne vidi več, in tudi danes ne bi, ker sem že toliko v pizdi, da bi me lahko tam kar polimali z reklamnim plakatom; kajti včasih sem še šla na bus, imela pa sem tudi obdobja, ko sem šla celo do zadnjega dela avtobusa - brez prisile, samo kdaj prižgati pri meni te zelene signale?!

Ko sem videla, da nisem edina, da ima še nekdo strah it nekam in ga strah šprica s CO2, ko sem to spoznala, sem spoznala, da sem ČLOVEK!!! Mogoče ne boste razumeli, vendar tisti, ki to doživlja, ve, kaj hočem povedati. Ja, človek po telesu, v duši pa se nisem počutila, ampak sem se počutila kot NAPAKA. Vse drugo, žaba, krava, krastača, smet, gnitje, drek, uporabljen olagumi, žnoder, špuk, scalnica, kreten, budala, idiot, balast, prasica, svinja bradavičarka, imbacil, virus, bakterija,..., vse, samo človek ne. In če nisi človek, nimaš pravice živeti, itak že same napake delaš, ni si za nič, nisi vreden obravnave, objema, pogovora, razuma, sočutja, ljubezni, miru, dotika, zadovoljstva, še pokopa ne v zemljo!!!

In če poleg tega strahu, izgube še zadnjega atoma samozavesti in volje do življenja pridobiš še motnjo, ko ne preneseš hrupa, poka, dotika, ker se zdrzneš, skočiš, se treseš, potem res ne vem, zakaj že nisem postala smetarski tovornjak?! Verjetno še za to nisem bla dobra.

In potem včeraj, ko sem spregledala kot Stewie Wonder in Ray Charles skupaj, sem našla tisto deklico. Nekdo mi je rekel tle na forumu, da jo naj najdem, pa sem si mislila, zakaj le, kaj mi pa bo, saj je brezveze, itak bi pa raje imela ob sebi lutko Chucky!!
Zdaj razumem!
Našla sem to punčko v sekretu na štrbunk. Še vedno plava v dreku in čaka na rešitev. Čeprav sem se vrtela tudi okoli tega vprašanja krivde - sem kriva, da sem pristala sem? Sem, ker sem dopustila, da se me je situacija maltretiranja v OŠ dotaknila. Ja porka madona, sj sem že skoz neki kriva, kaj pa če bi bili drugi tudi malo? Saj konec koncu, če se to ne bi pripetilo, bi bila jaz jaz!! Ampak sedaj razmišljam, da je bilo preveč gusarjev in nisem mogla braniti zaklad - sebe - in sem pač klonila! Pakaj, pobrati se moram! In ker so gusarji vrgli to deklico v sekret, je vsaj preživela:)
Danes deklici ponujam roko, čeprav naju čaka še veliko dela - potegniti je iz dreka, ampak luknjo je prerastla. Žage nimam. Imam pa roko, ki jo ponujam, odpuščanje in voljo, da jo rešim. Danes, od 2 ure zjutraj dalje. In nekak se bova rešile, ker sva skupaj, ker sva združili sedanjost s preteklostjo, da rešujeva tisto, kar sem izgubila. 3 temelji mojega življenja so že padli, 4 pa še komaj drži - ampak bo! Pahnilo me je torej osamljenost v OŠ in vso to sovraštvo ter nobenega razumevanja s strani odraslih, pahnilo me je materin alkoholizem in vse kar doprinese to sranje, pahnilo me je izjemno razočaranje, da ne delam na sociali, za katero živim, in napol pahnilo potem vsa ta teža, ki jo je moral držati samo še en steber!

IN sem slaba zato? Nič več, kajti tokrat sem zagovornica same sebe! In punčke! Verjetno bom še doživljala krize, padce in porivanja čez skale v morje, ampak, če čutim, da sem človek, čutim potem tudi to življenjsko energijo, voljo, moč in SEBE!!!

Kot sem rekla, vlak mi bo od danes naprej prevozno sredstvo iz kraja v kraj, in ne več iz Zemlje v nebesa. Tja bom še imela čas se zapeljati - enkrat. Naj tokrat pomagam sebi in drugim, naj bo moje poslanstvo že ravno in ne kot življenjska črta ob hibernaciji srca! Vaša Sofie

Bravooooo Sofie :ohoho:
Vidiš to sem jaz govorila,punčki moraš pomagat,skupaj bosta močnejši!in zapomni si,ni punčka nič kriva,krivi so drugi ki so punčki fizično in psihično bolečino naredili.kaj bi pa lahko boga mala punčka naredila?nič!saj so bili v premoči v primerjavi z njo.
Imej rada to punčko Sofie,skupaj bosta zmagale! :poljubona:

Sofia, v prvi vrsti ne ga srati. Da mi ne hodiš več do kakšnih tirov, ker življenje je preveč zanimivo, da bi ga kar zapravila. Pomisli kakšno srečo imaš, da sploh obstajaš. Kaj če ne bi obstajajla... Ne bi mogla iskusiti vsega tega, kar izkušaš zdaj. Verjamem, da so težki trenutki, ampak po svoje so zanimivi. Verjemi, čez nekaj časa se boš vsemu temu samo nasmehnila, ko se boš porihtala. Vem, da globoko v tebi je tista pozitivna Tina, ki jo moraš samo prebuditi in bo pregnala to Tino, ki ti zdaj otežuje tvoj vsakdanjik. Pot bo dolga, vendar verjamem, da ti bo uspelo.

Poleg tega pa mislim, da eden ključnih pokazateljev, ki govorijo o tem, da si še vedno živa, da ne vegetiraš je to, da še vedno hodiš v službo in jo opravljaš. Marsikdo od nas ni sposoben opravljati vsakdanjih opravil, ti pa še vedno hodiš v službo. Morda ne opravljaš dela najbolj učinkovito, ampak še vedno ga opravljaš, še vedno migaš, še vedno živiš.

Ma, samo ne hodi več pod vlak, prosim te... Drži se, Tina. :rozicodam:

 :oki:    :rozicodam:

Tole ja pa pesmica za vse vas, forumaše in pomagače  :)

(to čutim ob našem forumu!)

Sofie, ki čaka jo težek boj  :oki:

http://www.youtube.com/watch?v=Qsv5ylipT-E

Hvala ker si ob meni ti....

Joj, Sofia...mi tečejo debele solze po licih, ko berem tvoje besede. Ne nehajo in se ne ustavijo. Niti ne vem več iz kje toliko žalosti, bolečine...Ti daješ upanje, da veš!!! Tako meni, kot verjetno tudi drugim. Tudi jaz iščem majhno deklico, izgubljeno v daljnem vesolju. Ne najde poti nazaj k meni. Jaz bi jo pa tako rada objela in stisnila in rekla, vse je ok, pri meni si srečna, zdrava in skupaj sva za vedno. Nihče te ne bo več prizadel, manipuliral s tabo, te zlorabljal, izkoriščal....Za trenutek sem zamrzila vse in vsakogar, ki mi je storil slabo. Sem zato padla tja, kjer sem danes? Mislim, da ja. Ampak upam!!! :'( :) >:( Iz dneva v dan.

HVALA forumu in vsem, ki mi kažete plamenček. Rada vas imam... :rozicodam:

Ajla, mogoče samo nasvetek: ti najdi deklico, ker ona ne bo znala priti nazaj, čeprav te bo iskala!!!

Pa ne jokat....bom še jaz

 :rozicodam:

Muchas Gracias za nasvetek  :rozicodam:

 :oki: :oki: :oki:

Ne razumem!!! Ali res nimamo čist nobene možnosti vodenja našega življenja, dokler je STRAH boss.

Danes zjutraj se zbudim in sploh nisem pomislila nase (niti deklico - včeraj sva se cel dan gledali, ne znam povedati ampak sva bli tko skupaj), ker sem se zaspala, in kaj doživim?

Naenkrat preblisk, da hoče deklica dol, da obupuje! ZAKAJ??? Toktra sm jaz rekla da NE SME, ampak kot da bi rable pomoč nevem.

In razmišljam čemu take misli???

Pa se spomnim, morebitnega vzroka: včeraj sem gledala film s Sandro Bullock o alkoholizmu in najbolj me je fascinirala ideja skupnosti, kjer so bili skupaj, se bodrili, skratka živeli brez skrivanj in z napakami!

Khmmmm, ok, jst nobenmu ne morem povedati o SF, ne domačim, delno svoji frendici, pa še to sam zadnč prek sms-a sm prvič omenila.....drugo niente. Sama! In bijem bitko z minutami, ko bo bom lahko povedala terapevtki/-u, končno nekomu.

Hvala bogu za forum, samo... čutim, da se zapiram.

Mogoče je krivo, ker je ponedeljek, ker sem v službi, ipd.  Porajtala sem, da me edino sprosti poslušanje glasbe, samo ne morem biti v službi kot E.T. s slušalkami (že tko sem en E.T.).
Ne vem, zakaj ta samokontrola izginja, od kje taka moč nemoči, in že od zjutraj čutim veliko nemoč. Punčko še držim, vendar bo veliko lažje, če bo še kdo z mano…..

Pozdravček……sofie

Sofia, s tabo sem....močno drži punčko in ne je izpustit.......jst še vedno iščem "mojo punčko", ki jo vidim za enkrat še oddaljeno....ampak prišel bo dan.....tudi zame......trudim se, ma kaj ko je še vreme vsaki dan slabše!!!!!! Danes sem se zbudila z groznim glavobolom, počutim se tako prazno, žalostna sem.......ma bo že, zdaj bom šla na sprehod  :wav:. Upam, da bo potem malo boljše!

Naj ti čim prej mine dan v službi  :rozicodam: potem pa kar  :onaposlusa: pa oglasi se kaj .

pozdravček

Sofia,mi smo tu!nam lahko vse poveš! :angelca:
Drži se punca in vztrajaj na poti v novo,boljšo življenje :rozicodam:

Pr PIS še niso potrdili za sredo  :'( že tko mi je bad in mi je sam še SIP biljka, da vsaj iztegnem roko proti rešitvi, zdj me bodo pa še oni zapustili....

Mogoče je tko usojeno....naj bo že hitro

Jebeno je...


En dan se počutiš ful dobr, ampak jasno pričakuješ že kar, da se naslednji dan ne boš.


Ne verjameš vase in svojo moč.

Vemo, da je vse to posledica tega, kar se ti je skozi življenje dogajalo. Tudi čudežnega zdravila, ki bi te "pozdravilo" čez noč ni. Kdo pa lahko pričakuje, da bo v dveh mescih spreobrnil nekaj kar poteka že 20 let? Ne moreš. Lahko pa rasteš in se učiš, a moraš verjet, da je vse v tvoji glavi. Ni druge. Čeprav, nasprotnik religij in vseh pravljic za otroke, "na koncu" opažam, da je vera tista, ki pomaga človeku. Četudi je ta vera v nekaj izmišljenega, če zares verjameš odstraniš del slabih misli in se predaš življenju, kajti veš da je "nekdo" s tabo.

Najti vero v nekaj ali nekoga in temu zaupati "neskončno". Predstavljaj si, da si prvi človek na zemlji. Ali pa če si Eva... Postavljena si sem. Ničesar ne poznaš, z ničemer nisi obremenjena. Ne poznaš niti tega kako se moraš obnašati, niti tega kako naj kaj delaš. In enostavno si! Si tam, se učiš, delaš napake, živiš. Kakšen je človek, ki ni izkusil 30 let vplivanja na njegovo miselnost? Svoboden!

Vsak dan napreduj miselno. Bildaj svojo miselno moč in izniči urok!

Odmisli vse ostale in se sprejmi. Ne boš se v enem tednu, ne. Vse ideje, ki jih imaš o tem "kako bi moralo biti" so naučene. In ti jih zavračaš, a obenem se jih želiš držati, ker jih pač poznaš. Črne misli so pač posledica vsega tega. Ne verjameš, da si sama krojiš svoj svet in želiš biti uspešna v svetu, ki ni tvoj.

Erase and rewind! Pa še enkrat napiši! Pa ne čez noč...

http://www.youtube.com/watch?v=ex2E4vyGem0 (http://www.youtube.com/watch?v=ex2E4vyGem0)

Liber oj!

Z vsem se strinjam, kar si napisal, in par misli si je bilo samo za zamislit (upravljati svoj svet, uspeti v tujem ali predstava o novem svetu idr.) samo dopovedat je treba še podzavesti al ne ne vem kateri enoti mojega bita, da začnem še to verjet!

Ne vem kaj je bilo slabše (bolše):
- ko sem tlačila probleme in dokaj funkcionirala
ali
- sedaj, ko bockam zver ven iz kletke, pa me je ža kar orng opraskala?

Obup, vam rečem! Ga ni hujšega sovražnika kot biti samemu sebi - kajti če drugi serjejo po tebi, in si zadovoljiv samemu sebi, te ne bo prizadelo. Drugače pa vsaka sapica!