FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni! Ne vem, če sploh sem na pravem forumu in če je moja težava sploh na mestu. Že več mesecev se počutim obupno, dan za dnem sem omotična, občutek da nimam ravnotežja, bolečine pri srcu in v roki, srce mi na trenutke nenormalno podivja, imam občuek, kot da na pljučih nosim cel svet in neprestano razmišljam o tem, da sem bolna, vendar do sedanji izvidi ne prikažejo nič. Sama sem že na robu obupa, saj ne vem kaj naj naredim, da si bom pomagala. Ali je še kdo, ki je imel ali ima podobno stanje? Je za te težave kriv stres?

Pozdravljena!

Če si dala vse možne preglede za srce in pljuča skoz in je vse OK, potem je zadnji odgovor, JA, to se dogaja zaradi psihe, stresa, preobremenjenosti, pregorelosti, potlačenih spominov......
Sama sem zaradi teh simptomov obiskala nekajkrat urgenco, ker sem bila prepričana, da je bil infarkt, v resnici pa sem doživljala panične napade.

Ko se pojavijo te bolečine, se ustrašimo in s strahom jih še potenciramo. Prepričani smo, da se nekaj resnega(bolezen) dogaja z nami. V bistvu je resno, ampak ne fizično, psiha je tista , ki nas do tega privede.

Toplo ti priporočam obisk pri psihiatru in pa psihoterapije (ne vem, od kod si, če si iz Ljubljane ti lahko pomagam).

Če te še kaj zanima napiši, tu smo da ti svetujemo in pomagamo glede na lastne izkušnje :rozicodam:

Pozdravljena Jinjo!


Sama v avtu sem pred parimi leti peljala na razgovor za službo. Že zjutraj ko sem vstala sem čutila zbadajočo bolečino v predelu hrbtenice/pljuč/srca in sem si rekla: ah, saj bo minilo ( pogosto me boli hrbtenica). Sem imela srečo, da je bil razgovor odpovedan. Vozim domov in ko sem skušala vstati iz avta pred blokom me je tako zagrabilo v pljučih, da sem se sesedla nazaj v sedež in začela jokati ko dež, poklicala mami in se medtem komaj zvlekla v stanovanje na posteljo. Nisem mogla dihati, dobesedno hlastala sem za zrakom. Ko sta prišla mami in kmalu zatem oči sem ležala na postelji in nisem mogla niti vstati. Na urgenci so me dali v voziček in mami mi je podpirala glavo, da mi ni padla dol ( malo za hec, malo zares). Niso našli ničesar. Zdravnica me je vprašala: "ali ste zadnje čase pod stresom?" Jaz pa suvereno:" Neeeeeeeeeeee".  :) To je bil le eden on neljubih dogodkov, preden sem ugotovila, da nekaj resno ni OK.

Svetujem ti, tako kot trzinka, da obiščeš strokovno pomoč pri psihiatru ali psihoterapevtu. Sigurno se bo našel nekdo, ki bo vedel odgovore na tvoja vprašanja.
Ps.: poslušaj svoje telo in občutke!

Bodi lepo...in pogumno!
A*

Ja. Mislim, da deluje tvoja psiha. Stres in stresne situacije pripeljejo tudi do različnih težav.Tu imaš dva linka, ki opisujejo zneke depresije in anksioznosti. Pa še panične motnje povrhu.

DEPRESIJA (http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=576&Itemid=75)

ANKSIOZNOST IN PANIČNA MOTNJA (http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=23&Itemid=38)

Pozdrav! Najlepša hvala za Vaše izkušnje. Očitno bom res morala poiskati pomoč, ker sama ne bom zmogla koraka naprej. Kakšne so pa izkušnje z jemanjem kemije? Sama se namreč na vse pretege otepam tega, a očitno brez ne bo šlo.

Jinjo kemija je kot je bilo ze velikokrat omenjeno samo PRIPOMOČEK da se koliko toliko postavimo
na noge. Potem pa je potrebno najti vzrok ali je težava v "napačnem" delovanja kemije zaradi
kakšne druge bolezni ali pa smo z našim "napačnimi" miselnimi vzorci in načinom zivljenja pripeljali do dna.
Ko sem se sam pred leti sesul, sem se tudi upiral zdravilom, ker sem imel obutek da bom potem še
bolj "šibek" in "odvisen" pa ni bilo tako. Z ADji sem se postavil na noge in z psihoterapijo odkrival in reševal
miselne vzorce in predvsem NAČIN RAZUMEVANJA in zivljenja. Sedaj....sem na manj kot polovici začetne
doze ADjev. Tako da....vse je odvisno od NAS, koliko smo v danem trenutku spodobni narediti in dati od sebe. Korak za korakom....pa je mozno izplavati.

Sama bi brez zdravil pogorela, imam ad, za srce, za alergijo in za želodec in res, za pp pomirjevalo.

Ta tanova, kjer bo sedaj spet pretekla mi je predpisala nek Zolrix. Ko sem brala stranske učinke, katastrofa in s tem, da ji sploh ne zaupam, bom šla sicer dvigniti zdravilo in ga lepo odnesla nazaj in naj ga dajo komu drugemu.

Enkrat sem dobila Lokven (ne vem, kako se pravilno napiše). Madona, sem bila drug dan takšna, kot bi me nekdo z macolo udaril po glavi. Dobila sem Iglunil (ne vem, kako se spet pravilno napiše), sem se v 14 dneh zredila za 7 kg. Enkrat samkrat v življenju sem vzela Sanval, pa se mi je tako dogajalo ponoči, da lahko vse samo nazaj odnesem.

S cipralexom oz. Ecitaro al neki tazga imam dobre izkušnje. Nobenih stranskih učinkov.

Je pa veliko vse v glavi. Včasih je zamenjava vzorcev velik napredek. In s tem tudi pozitivnejši učinek na vse skupaj. Je pa težko, sploh, če se srečuješ s slabimi izkušnjami.

Ampak, včasih najdeš ljudi, nepričakovano, ki ti odprejo tudi lepši pogled in pot, po kateri se edino sam spotakneš, ker meniš, da je nekje bil kamen, čeprav ga ni. Upam, da razumeš povedano.

Srečno  :rozicodam:

Hvala vsem za pozitivne besede. Truditi se je treba po najboljših močeh, in vsak korak, pa naj bo še tako majhen, ima velik pomen. To nažalost razumemo samo takšni, ki se soočamo s tem. "Duša" lahko veliko bolj boli, kot pa fizična bolečina. Vsem želim vse najboljše in naj bo vsak dan sončen!

Jinči, za vedno sem si zapomnila kratke in jedrnate besede: "Vse bo ok". In res je tako. Ne obupaj.

Sicer mi je neka oseba napisala na javni forum, da jo napadam, veš, želim vsem samo dobro in pač, ker je krutost realna, je včasih potrebno povedati tudi realno mnenje, ki ga tvori življenje.

Nikdar nisem nikogar tu gor napadla, čeprav sem opažala sitnost, jezo ali kaj podobnega od čustev, zato, če sem kdaj sitna, prav - čustva niso zato na svetu, da se zatirajo.

Kot sama želiš, da bi ti kdo prisluhnil, tega si, vsaj menim, vsi tega želimo. Zato naj bi obstajal ta forum, ki prav govori o tem "Ne boj se".

Jinjči, dokler si bomo pripravljeni pomagati drug drugemu, brez obsojanja, bomo nekoč vsi na lestvici ena, ki je najvišja stopnja.

Vztrajaj, ne obupati. Res, ne sili v njega, sama prekleto vem, kako je, ko kdo vame sili, posiljeno in odreagiram recimo čisto kontra.

Vzemi si čas in preštudiraj, katero struno upošteva in od tam štartaj, počasi.

Vedno je človek sam tisti, ko ugotovi, da mu nekaj ne štima. Res je, je dobro, da se sliši kakšno drugo mnenje.

Keep the faith mi je nekdo odpisal na privat pošto. Pozdravljam gesto. Ne umre upanje kot zadnje, temveč samo fizično telo človeka. To umre zadnje. Vedi.

Samo zate in v novo upanje, ne zavrzi, kar gradiš.


http://www.youtube.com/watch?v=RGZfJYOQ8O8  :006:

Bodi dobra. Lepo je, da te skrbi. To tudi nekaj pove. Ko je čas, ko nekdo zaupa, se vse odpre. Poslušaj pesmico, ki pravi, never gonna be alone, verjemi.

:rozicodam:

S5 se javljam. Resno sem začela dvomiti v našo medicino. Trenutno približno en teden jemljem cipralex. Vse lepo in prav, ampak sem v precepu: dva dni me boli glava, sili me na bruhanje, zbujam se ponoči, na trenutke me popade slabost, večkrat mi v obraz nabije vročino, da mislim da je konec, kar pa je najhuje je, da sem danes bila v trgovini. In naenkrat se je začelo: omotična sem takoalitako že 5 mesecev skupaj, ampak temu se je pridružilo razbijanje srca in občutek, kot da mi celo telo vre, ne trese, ampak vre! Naenkrat sem postala takšne volje, da bi najraje razbila vse police, ki so bile tam.
Ali to slabost in glavobol povzroča cipralex? V trgovini sem se prestrašila, saj sem mislila, da bom doživela infarkt. Pravzaprav to še vedno mislim, čeprav so mi v zadnjih 5 mesecih 2× naredili EKG, obakrat b.p. Ne vem, kaj naj storim. Strah imam, da me bo naenkrat doletelo, da me bo naenkrat zmanjkalo.
Počutim se pretirano bedno, saj res dvomim v naše zdravnike, ki mi govorijo, da je z mano vse ok, jaz se pa počutim, kot da so mi dnevi šteti....
Se opravičujem za tako zamorjeno razpoloženje, naj bodo vaši dnevi lepši, kot moji!

Cipralex moraš začeti jemati četrtinko tabletke.
Na to te verjetno niso opozorili?
Drugače pa preživljaš stranske učinke; zdravniki pa pač iz medicinskega stališča
povejo tako, kot kažejo izvidi.
Poznamo ta stanja, verjemi! Dohtar reče "nič vam ni", ti pa si kot da ti odpovedujejo vsi
organi, še duša zraven.

Jinjo samo vztrajaj naprej s Cipralexom ... ja stranski učinksi so ,
bodo izzveneli postopoma ... pogosto kar povečajo anksioznost ...  :kiselnasmeh:
Bolj počasi ko uvajaš AD (po 1/4 n ateden višaš) manj je teh zoprnih stranskih učinkov ...
Ko zdravilo prime v polni meri (nekaj tednov) pa bo bolje.

Stranski  ucinki so to- navadno trajajo par tednov, zal.