FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

tukaj sem nova in bom na kratko opisala svoj problem. V družbi  prijateljev, znancev, fanta  sem vedno pozitivna, nasmejana, rada komu pomagam, dam nasvet...itd...sama pa imam veliko težavo- preveč sem občutljiva in se večkrat sekiram brez veze, še posebej pa zadnje čase. Verjetno je krivo to, da sem brezposelna, torej pred pol leta sem diplomirala in še vedno iščem svojo prvo zaposlitev- večkrat brez razloga sama sebe krivim za to, čeprav sem pri iskanju službe še kar aktivna, poslala sem že veliko prošenj in jih verjetno še bom. Strah me je, da bo minilo leto, dve in več....js pa še vedno brez službe, brez denarja....rada bi si uredila življenje, stanovanje, imela otroka - vendar tudi to ne bo možno, če bom brez službe....mogoče sm res malo črnogleda, vendar zadnje čase samo še o takih stvareh razmišljam in me potem zagrabi panika....težko diham, stiska me v srcu, pogosti so glavoboli, prisotna je napetost...itd. Rada bi bila ''močnejša'', bolj opitmistična oseba, pa ne gre..... Za boljše počutje si pomagam tako, da grem včasih na sprehod, telovadim, ne pijem preveč kave...vendar ne pomaga....še vedno je prisoten  strah. Vem, da si lahko pomagam samo sama, bi mi pa prav prišel tudi kak nasvet.

Iris, pozdravljena  :rozicodam: Tako, kot si ugotovila, si lahko pomagaš sama.Ta tvoja tesnobnost je zagotovo posledica tvojega razmišljanja o prihodnosti...mi je poznano.Moj nasvet je, da probaš ne tuhtat toliko o prihodnosti, ki je itak nepredvidljiva....  :kiselnasmeh:
Pravilno si se odločila, da hodiš na sprehod, telovadiš ipd.,  :oki:  probaj še s kakšno knjigo, ki ti bo dala motivacijo oz. te bo pomirila. Meni je bila  npr. všeč knjiga Življenje kot igra:

http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/673/zivljenje_kot_igra


Jemlji življenje kot dar  :rozicodam:

Pozdravljena Iris4!

Ne vem a ti živiš moje življenje ali jaz tvoje. Vse kar si napisala se dogaja tudi meni. Tudi jaz sem junija diplomirala in sem brezposlena. Rada bi šla s fantom na svoje, a seveda z eno plačo ne gre. Čutim tesnobo, žalost, jezo in vse kar paše zraven. Da o strahu pred prihodnostjo ne govorim. Vendar se trudim, predvsem pa verjamem, da bom tudi službo kmalu dobila. Vsak dan si govorim, da bo še vse OK in da bo to nekega lepega dne za mano. In jaz bom takrat samo še močnejša oseba.

To, da telovadiš, greš na sprehod je enkratno. Jaz se včasih sploh nisem upala sama nikamor. Veliko narediš s tem za sebe. Saj te razumem, ko praviš da ne pomaga. Samo verjeti moraš in zaupati vase da zmoreš. Na koncu če pogledaš, si diplomirala. A ni to velik dosežek? A vidiš, uspelo ti je.  :wav:

Zaupaj vase. Držim pesti zate, za sebe in vse ostale sotrpine.

lp

Ojla!

Lahko vama povem dokaj pozitivno izkušnjo, če vztrajaš pri zaposlitvi. Leta 2005 sem diplomirala in čez 3 mesece dobila pripravništvo v fohu, kjer pripravništva ni, niti če bi ga opravljal zastonj . Po pripravništvu sem dobila pri istem delodajalcu svojo prvo zaposlitev za pol leta.
Pol leta sem iskala službo, kar pa je težko, če se pojavi en oglas na 3 mesece. Pa sem za zaposlila na Upravni enoti s srednješolsko izobrazbo, kjer sem nadomeščala porodniško! Po tem sem delala na ZZZS, s srednješolsko iz., zopet porodniška. Po tem v nekem javnem podjetju, zopet za V. st. iz., in danes, delam le za VII. st. iz. v drugem javnem podjetju. .

Glede zvez pa je tako, da sem od leta 2000-2007 bila z enmu tipu, potem cca pol leta z drugmu in zadnja veza od 2008-2010. Vendar vztrajam  :) oz. ko se že beremo na tem forumu, moram tudi zase poskrbeti saj že 20 let trpim za SF in v sredo imam prvo PSHT (psihoterapijo).

Torej, dokler migamo, živimo in upamo in dihamo! Čeprav včasih s kufrom ali več bremen, vendar, migamo kot dojenčki z rokacami in nogicami.

Se vam zdi da sm ful ql....aha....kar mal preberite naokrog, pa boste videli, da je Sofie ena sama groza ;D

Vendar vztrajam!!!!! Vse bo dobro babe žabe! Sofie :rozicodam:

Pozdravček!

Hvala Sofia za spodbudne besede. Sej drugače sem jaz tudi že dobro leto na zavodu. Prošnje pošiljam vsepovsod, tudi za srednješolsko izobrazbo. Do sedaj sem dobila pet odgovorov, da trenutno ne rabijo itd..in en razgovor za pripravništvo. to je vse. Sej vem, da bom dobila zaposlitev, samo to že toliko časa traja in mi je tesnoba spet vn butnla. Drugače se s ankso borim že 2 leti pa še mal. Imela sem dve terapiji z AD-ji. Ker je psihiatrinja menila, da jih več ne nucam, mi jih je junija, ko sem diplomirala ukinila. Vse je bilo OK. Zdej me pa zadnji mesec spet "meče". Sem že razmišljala, da bi šla nazaj na zdravila, ampak sej vem, da je to samo bergla. Hodila sem tudi na psihoterapijo. No če nebi, si danes nebi mogla sama pomagat kolikor si. Verjetno bi že pridno papcala zoloftke. Z vsem živim se hočem zamotit, pa kr ne pomaga. Najhuje je zjutraj, pol čez dan nekako speljem.

Ampak mi bo uspelo, vsaj upam da BREZ UNE "BERGLE".