FORUM Nebojse.si

zanima me kako naj se motiviram. npr rada bi nekaj naredila npr sukala glasbo pa ne najdem volje energije moci.. nekako ne najdem zaupanja vase vere vase.. in potem spustim vse iz rok in se predam... vcasih se kak program ne funkcionira in izgubilm zivce in voljo in upanje. kako naj se motiviram da zmorem kako naj premagam strah? morda korak za korakom?
kaj naredite ko imate eno idejo nekaj v glavi kar bi radi poceli pa imate kot zavezane roke? kako se zbrcate v rit in nekaj naredite? se posebno ko si down in v depresiji?

samo to je potrebno vedeti, da pri naši motnji ni motivacije in da je potrebna dejavnost in nato pride motivacija, skratka potrebno se je spravit v akcijo in steče in nato pride do motivacije in rezultata- če skrajšam:



pri zdravi osebi:

motivacija-dejavnost-rezultat

pri osebi z depresivno motnjo:

dejavnost-motivacija-rezultat

hvala ti masi menda je res tako... zato nisem nikamor prisla!

hihi si me nasmejala, saj tudi jaz nisem nikamor prišla, dokler mi niso "čarobni" stavek povedali na terapiji in zdaj gre.


drži se

ja, to drži.... kako pa začetno dejavnost sprožit, kadar ima človek občutek, da je ukoreninjen na mestu..in že tako globoke korenine, da na Kitajskem proučujejo, kaj raste iz zemlje....

 :sesmejem:  :sesmejem: :sesmejem:

smeh je fajn motivator!  ;D

Defintivno. :sesmejem:

Jah jaz se nakako tkole poizkušam motivirati. Ko imam slab dan, grem prvo ven na zrak, blizu kakšne reke, sedim ob njej in "poslušam" vodo nato se odpravim na sprehod v gozd in tam prav poslušam ptičke, ko se vrnem domov grem pod tuš potem pa poslušam meni ljubo glasbo, seveda se tudi vmes zjočem, tudi kdaj nasmejim ampak po nekaj časa se spravim skupaj in sem takšen kakršen sem bil prej.
Res pa je, da zadnje dneve ne potrebujem kakšne posebne motivacije saj se mi glava kar sama od sebe motivira.  :laughing:

Menim, da je motivacija prav lepa in vzpodbudna beseda sočloveka. Sami dobro veste, koliko nam to pomeni, da nam nekdo samo prisluhne in nas sprejme takšne, kot smo. Stigma je hudičeva zadeva, samo še bolj te pahne na dno, takrat rabiš samo slišat...

Problem je pa v tem, da je danes takšnih ljudi, ki znajo vzpodbujati in posvečati pozornost vse manj. Stavek, ki sem ga največkrat slišala je bil prav ta - "Sama si boš morala pomagat", nikomur pa ni niti  na pamet padlo, kako zelo sem potrebovala prav pozornost! Če nimaš besed, vzami svinčnik, list papirja in mi nariši eno veliko sonce....

Samajka

drži kot ujeda svoj plen ;)
jzt enostavno po super malih korakih stopnjujem dejavnost in stem se posledično veča motivacija.
jasno, ne vedno... je pa res za nas najbolj bit kar kdaj prisiljen v dejavnost po sili razmer, recimo
mene kužek ven povleče, sprehod, njen rep, vohanje skakanje navsezgodaj vedno obrodi sadove
četut kdaj le krajšega počutja...ne si nč preveč nalagat obenem pa je fajn ˝se spremljat˝ pa čim
je atom energije, ga takoj povabit na sodelovanje ;)

To z motivacijo in samomotivacijo je najtežje, vsaj pri meni. Najbolj mi pomaga ko se ODLOČIM, res ODLOČIM, da bom nekaj spremenila, ko začnem verjeti, da je veliko odvisno od mene in moje aktivnosti, ko si nabijam v glavo, AKTIVNOST; AKTIVNOST IN AKTIVNOST, ko se uprem neaktivnosti in pasivnosti, ko si postavim majhen cilj in ga takoj uresničim, ko se neham smiliti sama sebi in iskati izgovore in krivce v drugih, takrat je prvi korak. Pol se potrudim pohvaliti in biti nežna s sabo in si reči, potrudila sem se, zmogla sem, zmorem nekaj kljub vsemu narediti, kljub utrujenosti, kljub izčrpanosti, kljub hudim glavobolom, in si rečem kljub trpljenju sem se potrudila in dala vse od sebe, ker je to moja DOLŽNOST, da dam vse od sebe, in potem si zadam majhne korake in tko počasi, takrat mi ratuje, Nisem pa vedno tako močna in zmotivirana. Je tudi meni zelo težko, zato te popolnoma razumem. Pomaga mi tudi kaka spodbudna beseda prijateljice, malo upanja in tko...

Mislim, da imamo kar vsi enak problem, kako se motivirati....

Verjetno je res najboljše to, da kar začneš......vsaj pri meni je tako.
Jaz nisem imela nobene motivacije, nisem se učila, nisem telovadila...probala sem najprej s športom in ko sem opazila, da so vidni rezultati me je to gnalo naprej....
Zdaj sem začela še z učenjem.....ampak gre počasi.

Masi, dobro si si tole zapomnila.  :oki: Drži kot selotejp.  :sesmejem:
Najprej migniti, potem pride navdušenje. Žal je pri nas tako. Tudi potem, ko smo že "stabilni". Nekega strašnega navdušenja za večino stvari niti nimam. Imam pa vizijo - nikoli več brezdelno poležavanje in smiljenje samemu sebi. To te šele pokoplje.