FORUM Nebojse.si

Živjo,

sem nov na tem forumu, čeprav sva jaz in depresija - panična motnja že par let s presledki "prijatelja". Najprej bi rad pozdravil vse sotrpine in se zahvalil društvu dam za vspostavitev tega foruma saj v težkih trenutkih pomaga, ko vidiš da nisi sam. Težave so se mi sprva začel pri 19 letih, okoli mature ko sem se začel zbujat sredi noči in nisem mogel dihat. Se mi je pa takrat pojavila tudi alergija na pršice in preden so ugotovili kaj je narobe je trajalo vsaj pol leta. Poleg tega sem imel še tako srečo, da sem ob začetku študija v Ljubljani, kjer sem živel skupaj z cimrom dobil še vrtoglavico in slabost, ter drisko(se opravičujem izrazu nevem če obstaja kakšna lepša slovenska beseda za to :)) ki se je tudi vlekla par mesecov preden so ugotovili da imam vneto srednje(ali notranje uho nespomnem se točno), sem dobil antibiotike in je bilo po enem tednu dobro. Driska pa je ostala, tako da nisem več upal ven iz stanovanja in sem tudi prenehal z študijem. Ugotovili so mi še reflux na želodcu, kar jo povzročalo te probleme tako da so se mi fizični simptomi, ki so trajali vsega skupaj približno leto in pol prenehali, ostale pa so psične težave. Tesnoba in napadi panike so postali zame nekaj vsakdanjega in splošna zdravnica me je samo debelo gledala ko sem hodil na obisk in razlagal da nemorem dihat. Moja mati je predlagala da naj obiščem psihiatra (nevem kje je dobila idejo) in morem rečt da je bila to ena  boljših odločitev v mojem življenju. Dobil sem cipralex in helex in po dobrem letu in pol sem odpravil več ali manj vse težave. Potem sem imel 1 leto mir, nato pa so se zopet začeli simptomi, zjutraj takoj ko sem se zbudil me je bilo strah iz neznanega razloga, panike pa se še ni začela. Zopet sem obiskal psihiatra in dal skozi še eno kuro cipralexa, ki sem ga jemal približno eno leto. Sedaj, ko je minilo eno leto so se mi zopet vrnili napadi panike, vendar v hujši obliki kot kadarkoli prej.

A se še komu dogaja tako kot meni da se mu stanje popolnoma izboljša in čez nekaj časa ponovi? Rad bi razuml zakaj. Sem mogoče prehitro prenehal z jemanjem cipralexa? Je pa res daje bilo v preteklem letu veliko stresnih dogodkov. Smrt v družini, odselil sem se na svoje, kar pomeni da morem zdej sam skrbeti za vse finance. Odprl sem svoje podjetje, kar je bilo tudi zelo stresno. Jezijo pa me tudi neplačniki, ki ne plačajo računov po več kot pol leta. K psihiatru nism šel, ker sem mislil da ko bo konec stresa se bom umiril, pa je blo ravno nasprotno. Ko se mi je podjetje ustalilo in sem dobil plačane račune se je "akcija" panike šele začela. Nemorem dobro zajeti sape, potenje, razbijanje srca in prvič me je ratalo tako strah da so me pljuča pekla. Bil sem pa ravno med vožnjo na neki daljši poti v neznanem kraju, zmanjkalo mi je tudi helexa zato sem se odločil da obiščem zdravstveni dom - dežurnega zdravnika ker je bilo v nedeljo, da bi mi dal kakšno pomirjevalno tableto ker se napad panike ni prenehal več kot 2 ure. Zdravstvenega doma v slovenj gradcu nisem našel zato sem šel v bolnico na urgentni oddelek ter prosil za kašno tableto, seveda sem razložil da me daje panika in se nemorem umirit ter da zarad tega težko diham. Zdelo se mi je kot da me nihče ne posluša saj so me takoj posadili na invalidski voziček in opravili preiskave - slikanje pluč, EKG, ter pregledali kri. Vsi izvidi so bili vredu, nato pa sem dobil apaurin 5mg, ki je zadeve malenkostno umiril.

Zdej približno 3 tedne jem cipralex in so se zadeve že malce izboljšale, imam pa še vedno dobre in slabe dneve. Kakšen dan imam čisto mir, drug dan pa me cel dan daje panika in tesnoba tolk da morem apaurin pojest. Sej to je verjetno normalno da so taki vzponi in padci na začetku zdravljenja ane? Sej se tolažim s tem da sem že dvakrat dal to vse skozi in bom pa še tretjič, samo še nikoli ni bilo tako hudo kot sedaj zato se zadnje čase težje umirim.

Odločil sem se pa tudi za tečaj tehnik sproščanja - 35eur/ura ampak če bodo pomagale potem je to vredno svojega denarja. A kdo že obvlada te tehnike in lahko poda svoje mnenje?

Hvala za branje,

lp  :)

ja itaq, da tudi stres / sprememba... naredijo svoje...

Andrew, glede tablet ti ne morem svetovat, glede selitve na svoje  :oki: :oki: :oki:, glede s.p. BE STRONG in glede te foruma je zame kot opora oz. stebri, ki sem jih kot sama izgubila. Sicer so stebri na izposojo  :pomezik: ampak.... gradimo že na sebi mar ne? Že ko smo tukaj!

Pozdrav!

Sofia

   
  Mislim, da je tri tedne premalo, da bi cipralex deloval. Tudi jaz sem enkrat že prenehala in se mi je po letu in pol ponovilo, zdaj pa ga jemljem ( tudi cipralex ) že dve leti. Zadnje leto samo polovičko, se pa počutim zelo dobro. Sprašujem se tako, kot ti , zakaj se je ponovilo, saj ni bilo razlogov.
 Hodim tudi k skupini za samopomoč, ki mi veliko pomeni, tako, da jo v svojem koncu poskušaj obiskovati tudi ti. Imaš precej stresno življenje, dobro bi bilo poleg AD-jev narediti še kaj zase.

 Pozdrav in vse lepo ti želim.

Tukaj so razlogi za ponovitev. Vse pride za nami, če ne poskrbimo zase.
Kljub jemanju ADja pa me zanima, kaj si naredil zase, kakšno spremembo v življenju....ali si šel na kakšno skupino za samopomoč, psihoterapijo, si vzameš zase čas, se družiš, bereš, športaš, sprehajaš, sproščaš....., kajti to je zelo pomembno za našo psihično in telesno počutje.

ADji lahko že primejo po treh tednih, vendar ne še v celoti. Pri meni so, jemljem jih že dve leti in jih bom še, dokler ne bom 100% prepričana, da sem spucala vse vzroke in težave za mojo bolezen. Pa če jih moram jemati vse življenje, jih pa bom.
Sedaj super funkcioniram in se počutim odlično, ne želim spet pasti v brezno.

Toplo ti priporočam, da se začneš imeti rad, da nekaj storiš zase. Samo tako se ti bo obrestovalo, tako pri zdravju, kot pri zadovoljstvu. :rozicodam:

Pozdravljen Andrew!

Takoj , ko sem prebrala tvoje pismo, brez da sem prebrala odgovore, sem se vprašala-kaj pa je v vseh teh letih zase naredil.
Lepo si pridno pil tablete , dokler ti ni bilo bolje, potem še pol leta in prekinitev.
Tablete so le bergla, da se bolje počutimo v tistem trenutku, potem pa je potrebno narediti kaj na sebi. Kot so ti že moje predhodnice odgovorili-avtogeni trening, sproščanje, terapevtska skupina, individualna terapija....
Če boš hotel, da se kaj spremeni, boš moral spremeniti vzorce, po katerih zdaj  funkcioniraš, brez tega je velika možnost, da se ti taka stanja ponavljajo.
Jaz se ubadam s tem že deset let in moram reči,da sem nekatere vzorce spremenila. to mi je najbolj pomagalo. Vsega me je bilo strah:odhoda na dopust, novih situacij, da se otrokom kaj ne zgodi, ...
Počasi, počasi, sem prilezla nekje do pol poti. Teorije obvladam še preveč, samo prenesti vse to v prakso pri sebi, je pa malo težje. in če je kakšen dan grozen, grem na sprehod zs svojo kužiko in je takoj lepše, vzamem si čas zase.

Držim pesti zate. Lp nicole :)

Hvala vsem za spodbudne besede  :-*

Zdi se mi da sem storil par "izboljšav" zase v vseh teh letih ampak očitno premalo. Prva je bla mogoče selitev na svoje, saj doma nisem več zdržal zaradi konstantnega prepiranja/pretepanja matere in "očima". Star sem bil 24(zdej bom kmalu 27), ko sem se odselil. Mogoče je bil tudi to začetek mojih težav, ker sem leta(od 10 leta) stalno živel v strahu pred novimi prepiri. Hodim k psihiatru, ki mi je tudi napisal tablete nisem jih dobil pri osebnem zdravniku, začel pa sem tudi z individualnimi vajami za sproščanje, ker mi skupinska terapija ne paše. Sprehode sovražim, kar se pa športa tiče pa občasno fitnesiram 2-5x tedensko odvisno od časa, tako da sem tudi lepo shujšal iz 96kg na 78kg. Do 21 leta sem se profesionalno ukvarjal z golfom potem pa sem zaradi težav in faxa nehal, mogoče pa spomladi spet začnem sedaj ko sem finančno malo bolj stabilen in bo verjetno pomagalo pri sproščanju. V držubo ne hodim več, ker sem kr malce zgubil stike z kolegi. Sem pa gamer, kar pomeni da igram računalniške igre par ur dnevno, kjer je tudi veliko socializiranja( mogoče se to zdi komu smešno  :sesmejem: ) in deluje name sprostitveno sigurno, da bi se pa kdaj v živo dobili z istimi kolegi je pa bolj redkost :)

Zdej pa nevem kaj bi še lahko drugega storil zase, razen tega da bi se poleg psihiatra odločil še za obisk psihiloga , ker odkar hodim preko napotnice si vzame maksimalno 15-20min časa (ravno toliko da rečeš doberdan, kako ste, nasvidenje), prej ko sem bil samoplačniško pa celo uro.