FORUM Nebojse.si

Ojla!

Včasih čutim tako osamljenost, da bi kar nekam šla. Pa ne tiste osamljenosti, da ne bi nič našla za delat, ker to najdem vedno; tiste vrste osamljenosti, ki jo čutiš v duši. Ko kar odmeva v tebi, ko se počutiš kot en prozoren balon poln vakuma, pa še neviden si.

Ne vem  :(

Mal sm zmedena... Kadar sem sama doma, sem najbolj hepi, ker mi ni treba iti ven med zdrave in srečne ljudi, ki ne poznajo čustvenih kriz, depresije. Včasih sem imela obdobja, ko sem 1 leto vsako noč jokala v postelji, zjutraj pa sem se zbudila kot bi na meni ležal vlak. Tudi če mi ne paše biti sama doma, se vedno lahko odpeljem v Ljubljano k prijateljicam, vendar imam samo eno, ki razume psihokrizo, družinske razprtije, čustveno propadanje...sam se je nekak oddaljila od mene, ker ali dela ali pa hodi k mašam. Ona je našla svojega boga in tnxgod, jaz sem pa bolj ateistične sorte in verjamem bolj v Višjo silo, zato pač ne molim toliko. Kadar se pogovarjava, mi sicer vedno reče, da ob meni se lahko ful sprosti in da vidi, da sem ful "napredna" pri reševanju svojih stisk (ne ve vsega o meni, samo najbolj glede življenja doma in alkohlizma), vendar, ja, če imam uspeh, takoj zatem dobim 5 neuspehov!

V družbi sem lahko zgovorna ali se nasmejimo, pa vendar se mi zdi, da sem popoln tujec tam. Komaj se držim nad gladino, potem pa v službi doživljam vsak dan krivice, da bi kar z odpiračem pa pisma odprla drugo stvar pri sebi, da gre ven ta obup. V službi grem večkrat na hodnik, da se skuliram, pa tudi zaradi miru, ali pa k osebam, ki so pozitivne. Ne pozabite, da umiram, če je v prostoru več kot 2 osebi in da me neg. občutek večkrat obišče, da sem potem kot ničvreden osebek.

Zato pa tukaj ne tem forumu čutim, da ste tam takšni, kot jaz in mi je lažje. Obenem pa me preplavi cunami groze in spoznanje, da kaj bi dala, da se vidimo, pa ne morem. Še hujše je spoznanje, da za mojo sprošenost ni takega zdravila, da bi bila sproščena, razen takšnih, ki bi potem še konja pobila na tla. Parkrat sem jemala Laxaurin (po prvem jemanju sem celo nosila kavo v čakalnici Zdr. doma, glede na to, da že doooolgo ne nosem kave zaradi tresenja rok, čakalnice pa so zame itak kot klavnice za živali), potem pa mi ni več pomagal oz. bi  mogla večjo dozo, pa se mi je zamenjal zdr.

Skratka, morala sem dati to ven iz sebe. Grem brat svojo biblijo Aks.za telebane in poročam v novi temi, kako jo dojemam ali če česa ne dojemam. Pozdravček od lonely Sofie

 Pozdravček od lonely Sofie

Nisi sama, Sofia  :plesiva:

Tudi sam se počutim osamljeno že več let. Ko sem v družbi sem sicer povprečen, delam se kot da ni nič... Ja, na videz delujem dokaj povprečen, v meni pa vre. Ko si želim ii na kavico nimam prav nikogar za poklicati. Imam nekaj prijateljev, znancev, kolegov, vendar so odnosi bolj površinski in odtujeni. Ja, nikogar nimam, s katerim bi bil čustveno povezan. Sploh pa opažam, da so v pogovorih v ospredju samo še bedarije... Od horoskopov, do seksa... Kakšnih življenskih debat pa nikoli ni.

Hvala obema za stik z Zemljo  :pomezik:

Nonename, v službi se pri nas vedno menimo:

1. šuntanje, k mi gre na kozlanje. Jst pravim, da pustimo živeti in vsak naj gleda svoj prag. Če pa so eni zafrustrirani, je to njihov problem, ki ga bodo  rešili ali pa ne. Meni je škoda energije zapravljati za neg. pogovor/obrekovanja. Rajši rečem kaj dobrega in najdem na največjem negativcu eno dobro stvar, pa bom vesela!

2. Kok je vse drago, kok majo eni ful plače,...mimgrede pa se navrže, da kupujejo lak za lase za 16 EUR, da majo doma sesalec za 400 EUR, da imajo 2 počitniški hiški!!!

Pa tega sploh ne vidijo, da imajo! Ko pa omenim, da je martinček na oknu in da je to ful lepa žival, sm pa že čudna!? Pa naj bom, če bom zarad tega.

Vem, vem... Mi je znano. Ko se pa jaz s kom menim pa načnem kakšne globje debate, sem pa negotivno označen za filozofa.

Folk je tako ali tako površinski... Samo denar pa fuk.

Ja in eni pa še jokajo s polno ritjo. A je skromnost sploh komu še vrednota?

Počutim se marginalno...

Pa v bistvu sploh ne gre zato, da bi se sam sekiral, sekiram se zato, ker mi je sorodno dušo toliko težje najti.

Tudi jaz se vama pridružujem"klubu osamljenih v duši",....!!!
 :(

 :) :-[ :zalostno: :zalostno:

na zalost je tako, pa verjetno res ne bo nikol nic druagace  :(

sem sam osamljen...že celo življ. skoraj
Saj čez dan govorim-komuniciram..še preveč bi reku...ampak kot ste povedali,,počutje komaj nad gladino,,
Pol komunicirat z popolnimi neznanci...mala malica...problem imam ohranit pozitivne med. odnose z osebami ki jih poznam več let...tudi z otroštva.
Najraje se lih takih izognem...zakaj točno ne vem...se mi pa ne zdi v redu. Sodelavcev in dobavit.mat. se ne morem izognit...vendar pa pogosteje poslušam oz. govorim z takimi,ki so zgovorni in nekaj vejo.Sam pa nisem vedno zgovoren...kot me prime...včasih ne morem iz sebe spravit enega stavka,brez da me nebi oblivali neki levi občutki.
Saj res nekam nakladam preveč, ker sam težko razberem kaj se mi dogaja

Nič ne nakladaš. Poznamo tudi drugi takšna čustva in občutke. Jaz sem tudi klepetulja in blazno prijazen in nezapleten človek na zunaj. Na znotraj pa veliko žalosti. Malo je ljudi ki me malo bolje poznajo in ti su tu na forumu. Lažje je nekaj razložiti nekomu ki ve kako je. Ki je dal podobno skozi.

Madona, vidim, da smo na istem.

Jst tud enkrat ful za štose, drugič tko tko, tretjih pa sploh ne zinem besede . v vseh stanjih pa je isto, da sem nekako razpolovljena v sebi, da sta um in razum kar preveč narazen, in se počutim kot mučenik, ki ga 2 konja vlečete narazen.

Pa vedno rečem, da bo OK

pa vedno se isto počutim

in ko enkrat ne bom več rekla da bo ok .... (bo pa ok, ker se prekine trpljenje, samo, v življenju se je že toliko čudnih stvari zgodilo, da me mika, doživeti še vse to :oki:)

Pametno bi bilo dodati še ta podatek, če že cvilim o osamljenosti, da če kdo želel kontakt z mano, sem iz okolice Vrhnike, pa za kak četek,.... Al pa telefonček ob kriznih urah, mejlček za vzpodbudne dni ipd.

/se počutim kot za Top Shop... pa to še ni vse, v paketu sofie dobite še 2 zofi, za udobno kramljanje. Pokličite zdaj, vaš klice je brezplačen!/

Ne vem no ... mal se čudn počutm ampak osamljenosti mojo in vašo bi pa le pregnali mar ne :)

Pozdravček...Sofia

Si me nasmejala s temle Top Shopom ;D

/dokler je prisoten smisel za humor, mislim, da smo kar na dobri poti.../

Lep pozdravček

Skupine za samopomoč zmorejo skoraj čudeže pri odpravljanju občutka osamljenosti, :)

Sofia, komplimenti za pogum,
namreč prosila si za pomoč.

Dobrodošel naslednji/naslednja...