FORUM Nebojse.si

Sama nase sem jezna. >:(

Tudi če sem čisto OK, začnem kar fantazirat da se mi bo začelo vrtet :o, pa da bom padla skupaj. Potem pa roke potne, noge se mi kar šibijo.....mislim obup. Sploh na javnih mestih in pa v službi. Imam zahtevno delo, delam v računovodstvu in namesto da bom čim bolj natačna kar bluzim in se ubadam sama s seboj !

Kako naj preusmerim misli kam drugam ? Jemljem Cipralex, ampak včasih je pa za ponoret.

Prišla si do pravega zaključka.
Prikljičeš jih sama.
Kaj storiti? Preusmerjanje misli je fina zadeva. Tu je še dihanje in ostalo.
Za začetek bi bilo fino, da greš na tečaj sproščanja in kak terapevt ti ne bi škodil.  :)
Se pa da zadevo dokaj močno zatret.
Potrudi se.

Vse dobro ti želim.

Rolipoli, sama sem bila enaka. Moram priznati , da so mi kognitivno vedenjske terapije zelo pomagale, kar se tiče takega razmišljanja.
Treba je znati preusmeriti misli in vedeti, kaj je realno in kaj ni.

Ti toplo priporočam  :rozicodam:

Hvala obema za odgovor.

Trzinka januarja grem na kognitivno vedenjsko terapijo in upam  :oki:da bom potem bolj znala upravljat sama s seboj.

Zdaj imam namreč občutek da panika upravlja mene. :'(

Tudi jaz se soočam s podobnimi težavami, več o tem sem pisala na začetku, ko sem se včlanila na ta forum. Če te bo zanimalo, si lahko prebereš, če se morda v čem najdeš. Tukaj sta linka: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5766.msg162238.html#msg162238 (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5766.msg162238.html#msg162238) in http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5886.msg164646.html#msg164646 (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5886.msg164646.html#msg164646). Sama še nimam nekega učinkovitega načina, kako preusmeriti lastne misli, jih pretentati. Recimo, da mi je Paroxat (40 mg) kar pomagal, vendar sem zaradi različnih razlogov prezgodaj prenehala s terapijo (če bi bil sploh kdaj pravi čas). Trenutno jemljem kombinacijo Wellbutrina (150 mg) in Asentre (100 mg), vendar sem še na začetku, tako da težko kaj rečem, pravzaprav doživljam celo poslabšanje, ampak to je menda običajno. Sem pa zaradi vsega tega razvila kar precejšnjo socialno fobijo (prej je šlo, vsaj po mojem mnenju, bolj za (občasno) socialno nelagodje), pa tudi ko sem "sama s sabo", znam biti pravi "živec". Pravzaprav mi misli še najbolje preusmeri utrujenost, zaspanost - takrat se mi niti ne ljubi več toliko ukvarjati se s sabo, paničariti in potem tudi simptomi "čudežno" izginejo. Seveda so precej učinkovita tudi pomirjevala (medicinska in "nemedicinska", heh), ampak se tega poskušam čim bolj izogibati. Verjetno bi mi ustrezna terapija, morda celo hipnoza, pomagala, ampak sem hkrati skeptična do vsega tega. V smislu, da se zadeve ne bom mogla nikoli (popolnoma) znebiti. 

Joj to preusmerjanje misli. Ne gre, pa ne gre.

Evo pridem v službo, se usedem, začnem delat in kar naenkrat kot iz zasede BUM. Nervoza, potne roke, občutek da bom omedlela. :o

Potem pa strah, kaj če res omedlim, pa smejali se mi bodo, a me bo sploh kdo pobral.... Grem na WC imam občutek da me zanaša - evo mislili bodo da sem nasekana.

Skratka OBUP. Samo to kaj se mi lahko zgodi  :seznojim:in kako bodo drugi gledali na to.

in čemu je to tako zelo pomembno?

Saj to je to ! Moja samopodoba je očitno na psu.  :jok:

Obremenjuje me 1000 in ena stvar, namesto da bi SEBE postavila na 1.mesto.

torej bi bilo verjetno pametno gradit na pozitivni samopodobi in samozavesti  :oki:

Se strinjam z Arwen. Pa še to, spoznanje, preusmerjanje misli in ostale stvari ne pridejo čez noč. Potrebno je veliko dela in truda, da sam spoznaš kako in kaj. :rozicodam:

Hey,

uh, ROLIPOLI, to je stalna praksa pri nas, ki trpimo za paniko. Naš um producira strah vzbujajoče misli, telo pa mu nasede...in takrat usmerimo vso pozornost na te grozne simptome.  :( Tudi mene ta strah venomer ohromi, kadar kam grem.

Pri meni gre nekako takole: ...že preden grem kam od doma, razmišljam kako bo...kaj, če me napad zagrabi...in vsi ljudje bodo to videli...in me duši v prsih, nato pa me preplavi vsesplošna napetost po telesu...grozen nemir, strah pred omedlevico, rešilcem, bolnišnico...začnem si mrščit lase in si grist ustnice...srčni utrip se mi poveča in občutek je, kot da me bo zdaj zdaj zmanjkalo...

Takrat si sama v sebi govorim - Telo, ne nasedi umu. Ne nasedi spet umu. Um samo straši z nerealnimi mislimi... Skušam pa čimbolj umirjeno dihati, čeprav se mi zdi, da ne bom prišla več do zraka.... :'(

Ja, res je hudo in še bolj me je postalo strah, ko sem brala, da marsikdo za tem trpi že več let ... hjoj, jaz ne bi zdržala... to je pekel =/

Lp

Evo Maycha pri meni je točno tako. Še preden kam grem si že ustvarim sliko kako bom kje dol padla, al mi bo slabo.... ma ni da ni !

Recimo primer.... grem k maši in takoj ko se usedem že vse :o. Ker si TOČNO TAKO predstavljam da bo.

Potem pa se mirim in trpim, namesto da bi našla duševni mir !

Najhuje je, če se potem človek usmeri samo v en simptom, ga tako ves čas potencira, premleva. Potem niti ne gre več za panični napad, ampak kar za paniko, ki je prisotna ves čas, tesnobo. Jaz bi rekla, da sem nekaj podobnega, kot je panični napad, doživela že zelo zgodaj, pri sedemnajstih. Vendar sem se takrat osredotočila zgolj na potne roke. No, od takrat naprej jih imam večino časa v mislih, se zaradi tega obremenjujem, iščem raznorazne rešitve, paničarim, skrivam. Po vsem tem živciranju potem tudi dejansko postanejo potne, postanem še bolj živčna, tesnobna, nesamozavestna, potenje se še poveča. Začaran krog. Vnaprej se bojim situacij, kot ste nekateri tu pisali. In če greš v vsako stvar prestrašen, potem se pojavijo ravno tisti simptomi, ki se jih bojiš. Vse to mi je razumsko jasno, vendar v praksi vsega skupaj ne morem in ne morem ustaviti. Vse bolj se zapiram vase, se umikam pred ljudmi - in na ta način ustvarjam še večji kompleks, skorajda psihozo. Strah me je, da mi ne bo nikoli uspelo preusmeriti misli, zmanjšati pomen, ki ga pripisujem temu potenju, se umiriti, se sprostiti.

Pozdrav,

ja...točno to je, mi v sebi trpimo in se mučimo s svojimi simptomi, namesto da bi lahko zaživeli normalno in se sprostili. Anuj, tako kot si zapisala, pri meni je tudi bolj prisotna ta tesnoba in strah pred ponovnim napadom, predvsem pa se zmeraj osredotočam na dušenje v prsih, ker je tako neznosno.  :-[
Pravega napada nisem imela že od junija, a takrat sem imela tako hudega in pogubnega, da me strah spremlja vsak dan od te preživete izkušnje. Težko kamorkoli sploh grem in najhuje mi je, ko se moram peljati z avtom. Sicer sem vedno na sovoznikovem sedežu, ampak hudo je... :-[ Ampak ni vrag, da se ne bomo tega znebili.
Veliko ljudi se je že uspešno rešilo panike in tudi nam bo  zagotovo uspelo! Očitno še nimamo dovolj trde kože in nas panika želi narediti še trdnejše in močnejše, kot smo  ;D 

Lp

Mene skrbi, da je moja osredotočenost na določen simptom (potenje rok) enostavno prevelika, da bi se tega kadarkoli zares otresla, da me bo vedno preganjalo, obremenjevalo, spravljalo v paniko, tesnobo ... Ker se s tem (sicer z nekaj pavzami) ubadam že nekje tri leta. Ko že mislim, da je ta kompleks končno izginil, se zopet pojavi, ponavadi v še hujši obliki. In me enostavno neverjetno izčrpuje, zbija samozavest, obseda. In ne vidim neke konkretne rešitve, čeprav je problem navzven banalen. Banalni pa niso vsi ti občutki, ki jih povleče za sabo. Žal. Vso voljo do študiranja, dejavnosti, ki me veselijo, zanimajo, mi je vzelo. Sedaj večino dneva nekako preživotarim in čakam na večer, ko se zaradi utrujenosti vsaj malo umirim.

totalno te razumem, ker se tudi sama ukvarjam s podobnimi problemi. Tudi jaz nimam nobene volje več do ničesar, nič me več ne veseli, ker kamor koli grem sem potem napeta in v pričakovanju napada panike. To je tako težko.ukvarjam se cel dan sama s seboj in s tem ali bom doživela panični napad ali ne. Kakšen dan sem ok in polna zagona za naprej, da bom šla tja in tja in da se ne bom ukvarjala s to grozoto. Potem pa pride spet dan, k se že zbudim vsa tesnobna in razmišljam spet samo o tem joj kaj bo kaj bo...in tako životarim in se borim namesto da bi uživala  v trenutkih ki so mi dani. To je res tako težko in nevem kako uiti iz tega začarnega kroga.

Res je težko. Pa vem da moram delat na sebi, postat bolj samozavestna, delat na samopodobi. A kaj ko se mi zdi da me vsaka stvar vrže iz tira.

Recimo pride mož in mi reče da ima problem. Pa starši s svojimi problemi, tašča, otroci.... jaz pa kar dol lezem.

Služba tudi.... stalno nove in nove zahteve.

....meni se isto dogaja.... :(

Vidim da nas je več takih. Ampak ko gledam ljudi okoli sebe, se mi zdi da sem samo jaz "en živčen posrane" :'(, vsi okoli mene pa so skulirani v nulo.

Eh ko bi obstajal tabletek, ki bi ga pojedel in panike ne bi bilo več.  :oki:

 :ne: :ne: :ne:

ja res je, ko bi obstajale tabletke, ki nimajo stranskih učinkov in ki bi učinkovale na polno.

Mogoče čez nekaj let bomo imeli kaj takega

Jaz sicer nisem kadilka, a včasih si prav zaželim , da bi kaj prižgala, mogoče bi me pa malo skuliralo.

Toja, žal pri  ukinitvi Heleksa sem neuspešna, ga kar spet vsamem vsake dva dni polovičko 0,25 mg. Eh sej bo... prej ali slej. :zardevam:
 

Mogoče bodo kaj iznašli, samo do takrat pa bomo mi enkrat boljši  :sesmejem:, drugič slabši  :'(.

Je pa težko, včasih zelo težko. Namesto da bi živeli neobremenjeno, se moramo ubadati s tem zakaj nam je slabo, kdaj se nam bo vrtelo, zakaj smo živčni..... eh beda.

Življenje že samo po sebi prinese težave, no potem si pa še sami kompliciramo !

Vijolica, vztrajaj lepo in počasi kot ti narekuje organizem, nikjer ne piše,
da je pa helex popolnoma prepovedan...kot praviš bo, prej ali slej,
sicer je pa tale tvoj odmerek zelo majhen in če ga vzameš vsake dva dni
še ni take škode...mogoče pa ga kdaj v teh dveh dneh celo izpustiš, že tako
si veliko naredila... :oki:

lepo pozdravljeni,jaz imam eno vprašanje in upam da mi boste lahko pomagali,zdravim se že 2 leti z anksiozo ter paničnimi napadi,ampak to kaj se sedaj dogaja nemorš verjet če tega ne doživiš.zanima me to zadnjič oziroma saj me že vse skozi boli leva roka namreč vse me boli,in sem se tako vstrašla da še me je začelo tako fejst bolet da sem vidla le še smrt pred sabo,ali se dogaja komu podobno mislite da si bolečine sama z svojimi misli sama povzročam.Hvala za vaš odgovor lp :(

Hmmm...potem bi bli pa vsi skoz o.k. in bi bil dolgčas  :zvizgam:

Ah, saj si tudi jaz sama prikličem paniko in ankso...sicer pa, kdo si je pa ne?? Ampak delam na tem, da bom to spremenila...dost mam!

Rolipoli,

ali si kdaj pomislila, da je vzrok stres v službi, saj računovodstvo res ni lahko delo (vedno so problemi, nove zakonodaje, spremembe, iskanje napak itd.)? Mogoče bi morala zamenjati področje dela.
Verjetno pa si sama ugotovila, kaj sproža napade?

Ženske enostavno pregorimo in zato so potem posledice. Seveda pa so vzroki za bolezni lahko v podzavesti že iz otroštva, izbruhnejo pa takrat, ko smo najbolj nemočni.
Služba, dom, otroci, starši, pritiski, občutljivost, pomanjkanje časa, ...pa saj nismo roboti.
Nase pa pozabimo!!!Potem pa premlevamo zakaj, kako to in se sprašujemo, sekiramo, bojimo...

Madonca, res bi prav prišla ena tabletka brez stranskih učinkov, ki bi nas za vedno razbremenila tega groznega počutja :A)

oh Trzinka se podpišem  pod vse kar si napisala.

Preobremenjene smo, potem pa še to kar nosimo na ramenih iz otroštva in ko se te dve nadlogi združita
smo kjer smo 

Jaz pa si želim, da bi vedela o depresiji in izgorelosti že 5 let nazaj vse to kar vem danes in se mi to sigurno ne bi zgodilo.

A žal kako se že reče--- lahko se je delati pametnega po... (sem pozabila)

Jaz bi ti predlagal čuječnost (angleško "mindfulness"). Meni je zelo, zelo pomagalo pri obvladovanju flashbackeov, tikov in splošno napetosti. Mogoče celo malo preveč  :A)

Žal ne vem za noben 100% zanesljiv pristop za to. Nekaj jih je napisanih na http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=4979.0 , vključno z mojim.

Meni se isto dogaja, vendar ne na delovnem mestu, ampak le v večjih nakupovalnih središčih, kjer je na tisoče lučk, ogledal, polne stojnice,..imam občutek, da me bo vse skupaj napadlo in pokončalo. Enkrat so me iz ene trgovine odpeljali na urgenco, ker sem zlezel skupaj, nato pa sem še tri dni preživel na nevro oddelku. Velikokrat že pred vstopom v trgovino začutim strah, da bo "nekaj narobe" začnem misliti na to in stvar se stopnjuje. V teh primerih raje ne rinem skozi vhodna vrata :zvizgam: ampak počakam zunaj.

no jaz se spopada s paniko že kar precej časa 6 let bo že....
in šele zadnje leto se mi je posvetilo, da bolj kot se je branim raje pride in razgraja 100 na uro. :A)

jaz imam predvsem težave z njo ko grem kam na pot. in v soboto je bil spet en tak obisk panike na avtobusu. kaj sem naredila. popolnoma nič enostavno sem se poistovetla z občutki , ki so leteli skozi mene. od mravelj do straha.čez pol ure je bilo vse mirno in jaz sem uživala v vožnji in potem v smučanju.

enostavno se je treba prepustiti in ozavestiti dejstvo, da ne bomo umrli in da četudi kje skupi zlezemo nam bo že kdo pomagal. v glavnem od panike se ne umre. :zvizgam: :rozicodam:

Tudi pri meni je panika prisotna že dolgo časa, vendar se mi tisti pravi
panični napadi v zadnjem letu pojavljajo zelo poredko...res pa je še vedno prisoten strah pred neznanim...pa tudi to se ponavadi konča brez posledic.

Sama jo skušam sprejet, preusmerit misli, se s čim zamotit, res pa je,
da se še vedno izogibam večjih trgovskih centrov, kjer ni dovolj zraka in
to je eden mojih sprožiteljev...takrat grem pač ven, kaj hočem in mine  :oki:

Pri sebi čutim tudi to, da tudi posledice paničnih napadov mi več ne delajo hudih
težav, ker se z njimi ne obremenjujem več, tako da svetujem vsem, če ni prehudo,
se ne obremenjevat, kajti vse mine slej ko prej!

 :rozicodam:

Hey,

toja, danes sem tudi jaz doživela silo, ko sem eno uro in pol hodila po Europarku... 8)
Tiščanje v prsih je bilo prisotno ves čas, potem pa sem dihala nekam plitko, kot da ne morem dovolj globoko vdihniti. Potem so se pridružile še negativne misli in sem morala ven, na zrak...čeprav sem imela občutek, da bom kar tam nekje skupaj zlezla. Zunaj je bilo bolje, seveda tiščanje povsem ni izginilo, je pa minila tista najhujša sila, ko bi se najraje skrila v mišjo luknjo.  :o Nato sem šla spet nazaj noter še hitro po nekaj nujnih stvari in hitro domov ...

Ponavadi me dogodki, ko občutim takšno paniko spet potisnejo proti tlem ... ko pa sem nekaj časa v redu, se pa spet dvignem višje ... ah jej, le kdaj bo minilo ... če sploh kdaj  :( 8) >:(

toja, kakšne občutke imaš pa ti v večjih trgovinah?

Lp

Maycha... :clap:, to kar si danes ti naredila, je več kot veeeeliiik USPEH...bodi
ponosna nase...POHVALI SE! :rozicodam:
Kljub vsemu si se vrnila nazaj, uredila nujne stvari in šla...ja prav si naredila.

Stiskanje in rahla bolečina v prsih in mišicah še ostane prisotna nekaj časa,
kajti tudi telo takrat popolnoma drugače odreagira.
Ker te poznam že nekaj časa ali morda celo od začetka ti moram rečt, da si postala pogumna in naj te taki padci, ne vznemirijo preveč, vsi jih imamo,
vendar čedalje redkejši so!

Maycha, ti bom po pravici povedala...poznam Europark in, če bi me tam
ujela panika, ne bi naredila tega kot si ti, da bi se vrnila nazaj... :zardevam:
Takih trgovin se načeloma izogibam...pri nas imamo City center in tja mene ne dobiš, ker imajo samo en izhod in ogromno slabega "umetnega" zraka, ki že popolnoma zdravim ljudem dela težave.

Grem pa rada v Planet TUŠ, ki je tudi zelo velik, vendar ima več vhodov, izhodov in ker se vrata na vseh straneh pogosto odpirajo pride noter naraven zrak in je
bolj prijetno.
Grem pa tudi v druge trgovine, ki imajo blizu izhod, ne ležijo mi pa špecerijske,
tam pa trenutno mene še ni... :zardevam:

Lp T

Heh, hvala toja  :-[  :) ... tiščanje v prsih je prisotno še vedno, ker se sekiram, zakaj se mi je spet to zgodilo, da mi je pričelo tako zmanjkovati sape ...  :unsure:

Imam tudi strah, da je kaj s pljuči narobe  :unsure: ... ampak pomojem ne bi to tiščanje ponehalo včasih tudi za nekaj dni, če bi bilo kaj na pljučih ... pa nimam bolečin, vendar me tišči, duši, dobim kratko sapo, kadar me lovi panika ... :A)

Ahjej ... saj res, spomniti se moram, da je bolje, da je napredek, da dejansko je pohvalno že to, da grem skozi vrata trgovin, gostišč, itd ...   :pomezik: ...morda bi se res morala veseliti teh majhnih korakov, tudi če me kdaj zagrabi ...vem, nekaterim je še veliko huje  :(

Ampak kako trdovratno in ubijajoče je to tiščanje v prsih, to dušenje ... in bog ne daj, da se pričnem strašit s črnimi mislimi ... potem je še huje :(

Eh, saj bo minilo ... veliko ljudi je že dalo to skozi, kajne? Samo volja je potrebna, predvsem pa čas.

Lp

Maycha s tvojimi pljuči ni nič narobe, saj že sama vidiš, kdaj se ti bolečine, 
težko dihanje in stiskanje pojavi...ob paničnem napadu... :oki:

Ja Maychika vseli se majhnih korakov, saj se tudi z majnimi koraki
daleč pride in vidiš kje si ti sedaj...v trgovini...preberi si poste za nazaj,
zapisuj si stvari, ki te težijo in stvari, ki ti delajo lepe trenutke :rozicodam:

Ja Maycha, volja je potrebna in čas!

Vsak kilometer se začne s prvim korakom... :clap:

toja ... lepo si to napisala  :oki:

Hehe ... in tudi mogočen hrast je nekoč pričel kot majhen želod, ki je ležal na tleh ...  :pomezik:

No, sedaj hodim že cca. 4 mesece na psihoterapijo in opažam napredke. Sicer gre zelo počasi, ampak ogromno mi pomeni tista ura v tednu, ko lahko izrazim samo sebe in svoje občutke ...  :-*

Tudi tiščanje v prsih ni več tako pogosto, vmes me pusti na miru tudi kakšen teden ali deset dni.
Res pa je, da sem s vsako uspešno prebrodeno situacijo, ko ne pride do hude sile, vedno močnejša in dobim zagon.

Hja, pomojem tudi to vreme vpliva na moje počutje ... preveč se je otoplilo in sneg kar kopni ...

toja, nisem si zapomnila ... a ti še ješ kakšne ad?

Lp

Hvala  Maycha... :rozicodam:

Lepa primerjava z želodom in hrastom in velik pouk za ostale,
ki mislijo kako se da vse to na hitro pozdravit... :clap:

Ja Maycha, jaz še vedno jemljem AD in jih še ne nameravam opustit,
meni je tako OK in se počutim vredu, sem pa vse do sedaj zmanjševala
pomirjevala, s katerimi sem bila totalno zasvojena...sedaj, pa počivam... :zardevam:, čakam na pomlad in lepše vreme, kajti
ni dobro čez zimo zmanjševat, sploh pa ne meni, ki jih zmanjšujem
in se od njih odvajam sama!

Lp T