FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

No že nekaj časa prebiram vaš forum in sem se odločila, da vam zaupam svoje težave, ker vem da mi boste sigurno znali svetovati. Imam težave z anksioznostjo približno 2 leti in še malo. Začelo se je, ko sem doživela lažji šok, ko je mojega vedno zdravega fanta malo zvilo (nič takega, nobena bolezen, verjetno stres pred redno zaposlitvijo). Po nekaj tednih, ko je bil on že čisto ok sem doživela prvi panični napad, ki je bil katastrofa. Ker nisem nikakor prišla k sebi, sem obiskala psihiatra, ki mi je po nekaj tednih čakanja ali bom prišla sama k sebi predpisal AD. Jemala sem jih cca. pol leta. Psihiatrinja je ocenila, da jih ne rabim več. Brez AD sem zdržala kake 4-5 mesecev, ko me je začelo spet stiskat. Namreč bližal se je konec statusa, jaz pa brez zaposlitve, še en izpit in diploma. Poiskala sem pomoč pri psihoterapevtu in spet začela jemati AD. Pri psihoterapevtu sva prišla do ugotovitve, da me je strah prihodnosti. Kar se popolnoma strinjam. Poleg tega sem človek k bi vse na hitro naredil in ko se zatakne in ne gre tok hiter kot bi rada, me stisne. Ker nisem imela več statusa, sem se prijavila na zavod. Med tem sem diplomirala in aktivno iskala zaposlitev. Letos poleti mi je psihiatrinja ponovno ukinila AD, ker je bila mnenja, da jih ne potrebujem in so mi samo potuha (kot neka varnost) in mi lahko prej škodujejo kot koristijo. Vse je bilo ok do pred 3 tednov, ko me je ponovno začelo stiskat tesnoba, slabo počutje, ...Spet nimam nobene posebne volje, vse mi je težko (kuhat, pospravljat,...). Povedat moram tudi to, da sem bila povabljena na razgovor za službo na katero še čakam odgovor. Česa se spet bojim? Če jo dobim bom končno lahko imela spet svoj denar, možnost da se s fantom odseliva, osamosvojila se bom. To si resnično želim ampak česa se potem bojim. Sej verjetno lahko odgovorim kar sama. A bom zadovoljna s službo, jo bom sposobna opravljat, kaj če doživim tam panični napad, a bo mene tud tko zvilo kot je fanta,... Tok si želim, da nebi o tem razmišljala pa vseeno vsak dan, ker imam časa itak na pretek.

Kaj mi svetujete? A ima, kdo podobne težave? No, za vaše odgovore se vam že vnaprej zahvaljujem.

lp

Pozdravljena, pika82  :rozicodam: :)

To, kar opisuješ, doživlja še ogromno ljudi. Tudi jaz. Popolnoma te razumem in vem, kako je hudo, zoprno, omejujoče,... Sama se soočam s paniko zadnje 4 mesece, ko me je po 5 letih solidnega počutja ponovno stisnilo, kot praviš ti. Nenehno sem preveč pozorna na svoje počutje in strah me je, kako bo v prihodnje - tako kot tebe. V tvoji zgodbi se najdem tudi jaz. Do diplome me še čaka nekaj izpitov, sem pa tudi takšna, da bi želela imeti to že vse opravljeno in sem prizadeta, če mi kaj ne uspe.  :( Obenem se tudi sprašujem, kako bom sposobna opravljati svojo zaposlitev, vzgajati otroke, skrbeti za družino, ...če pa imam še sama s seboj težave in se ne morem spraviti k sebi. Hodim na psihoterapije, kjer  tedensko dam iz sebe kopico svojih občutkov in prijeten je občutek, ko te nekdo eno uro posluša in ne obtožuje, se ti ne posmehuje, te nima za norega itd. Tisto uro v tednu se moji občutki zdijo resnično pomembni in vredni, da jim nekdo prisluhne.

Draga pika82, veš s takšnimi težavami se spopadamo dobri ljudje, čustveni, občutljivi, iskreni, pošteni...in verjemi, to je naše bogastvo...da imamo te vrline, v primerjavi z mnogimi, ki jih nimajo. In povsem normalno je, da vse intenzivneje občutimo v tem krutem svetu. Zavedati se moramo, da nas je samo strah in da telo pretirano odreagira na to. Konec koncev se nam ne more nič hudega zgoditi in vsak izmed nas ima enako število možnosti, da pade skupaj, da kdaj ne uspe v čem, ipd. Soočanje s paniko nas vedno bolj utrjuje...
Ubiti nas ne more, torej nas lahko naredi samo močnejše! Saj veš, kako pravijo - Kar te ne ubije, te okrepi.

Lep dan in čimbolj lahkoten pogled na življenje, pa bo!  :rozicodam:

Hej,

tudi jaz sem bila do pred kratkim na zavodu...zdej pa sem 2 meseca v novi službi. Čisto drugačen sistem, drugačni ljudje itd...In je tudi mene zvijalo k pr norcih...Potrebovala sem dober mesec, da sem se na delovnem mestu sprostila...In menjava službe, oziroma it v službo je eden izmed bolj stresnih dogodkov v naših življenjih. Tako, da razlog je, da te stiska in nonstop premišljuješ o tem. Delaj kakšne sprostitvene tehnike. Zamoti se...preden sem šla jaz v službo, sem si po 10x na dan rekla, zele imam čas, da uživam...da naredim stvari zase...sej ne da sedaj nimam nič časa zase, ampak naprimer...jutranje poležavanje sedaj en pride več v poštev...Tole je samo primer...Downloadi kaki film, pojdi v knjižnico po knjige, poslušaj glasbo, pojdi v kino, gledališče, sprehod/rekreacija, kavice s prijatelji...vse živo, da se zamotiš in ti bo v veselje...potem bo tudi tesnoba začela popuščati...

pa piši nam še...!

lp

Hojla,

hvala za spodbudne besede. Maycha tale stavek, ki si ga napisala si mi vzela iz ust:Obenem se tudi sprašujem, kako bom sposobna opravljati svojo zaposlitev, vzgajati otroke, skrbeti za družino, ...če pa imam še sama s seboj težave in se ne morem spraviti k sebi.. Samo prej sem ga pozabila napisati. Res ne vem zakaj se tok sekiram in obremenjujem. Sama dobro vem, da sem zelo sposobna. Še vsak cilj, ki sem si ga zastavila sem izpeljala. Nikoli nisem imela težav. Zdaj, ko bi morala zaživet in si nekaj ustvarit me pa stiska panika. Bojim se službe, pa čeprav si jo zelo želim, da se bom končno že lahko spokala od doma. No pa ko se enkrat spokam, a mi bo zneslo. Da o otroku ne govorimo. Spet strah, da me bo med nosečnostjo ovirala panika in tesnoba in bi s tem škodovala otroku. Joj še in še bi lahko naštevala.

Joj, pika82, kako blizu sma si glede tega, skoraj povsem enako je z menoj. Sicer še daleč, preden bom kjerkoli zaposlena, a vendar se tudi jaz ne bi rabila sekirati. Tudi meni je do sedaj vse uspelo, v štirih letih fakultete sem vse izpite naredila vedno v prvo, sedaj sem absolventka, grem proti koncu z izpiti in res ne bi bil potreben noben strah. Vendar pa so vzroki tudi še nekje drugje, ne samo v tem, da sem do sebe zahtevna in si želim čimprej končati faks. Je še nekaj drugih stvari - morda tudi kaj potlačenih čustev iz otroških dni. Imamo tudi nekaj težav v družini. Pomojem je pri meni več vzrokov, v meni se je nakopičila tesnoba in je spet izbruhnilo vse v obliki panike. Od zadnjega napada ne živim več enako kot prej, ampak hodim venomer s tesnobo v sebi.

 :( pika82, nisi sama, tukaj smo in vse bo še dobro...samo strpni moramo biti.  :rozicodam:

 Pozdravljeni!!!

Bi kar pod to temo zastavila vprašanje.
In sicer ... eno leto je kar redno jemljem Ad-je. V začetku cipralex 10mg,po 3mesecih 20mg(2 mes.),ker sem bila zelo anksiozna.
V jeseni so mi zamenjali AD-je na Zolof,ker imam željo zanosit.
Od lani  marca do letos jan. so me skoz spremljale motnje srčnega ritma (extrasistole),ki naj bi bile posledica anksioznost.Terapija propanolol.Srček drugače zdrav.
Uglavnem od jeseni lani sem bila uredu...mal gor,mal dol,ampak uredu.
Zadnje čase se mi je zopet mal nabralo...slabe misli,strah pred prihodnostjo,tesnoba...
In pred dvemi dnevi... panični napad,slabost,driska,vrtoglavica,občutek deperonalizacija,hipohondrija,ne morem zaustavit misli,obup nad živlenjem,nad to situacijo,nad zdravljenjem...Simptomi me uglavnem spremljajo v bolj ali manj cel dan.
Uglavnem too much...beda!!!
Kaj pavite vi...spomnim se,da je enkrat dr.Rebolj na skupini rekel,da lahko anxa in depresija imajo tudi nihanja,kljub zdravljenju.
Ampak taka nihanja??

Kaj pravite vi???

Ali kljub zdravljenju po 10 mes. spet panični in vsi ti simptomi.Ali ima kdo pdobne izkušnjeKako naprej???

lp od obupane Prfect