FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Sem 20 letni študent drugega letnika, v katerega mi ni jasno kako sem sploh prišel z vsemi težavami. Moja glavna težava je osamljenost, zaradi katere se že več let počutim apatičen. Sol na skelečo rano je seveda to, ko vidiš druge kako imajo prijatelje, kolege, parterje. Še bolj te rani, ko se objektivno gledano zavedaš, da si za nasprotni spol nezanimiv. Kar me najbolj ovira v življenju pa tudi na tem področju-pri puncah, je moja bolezenska senzibilnost. Vsaka stvar me iztiri, ob vsaki stvari čutim napetost. Prijetnih čusev pa zaradi depresije praktično več nimam, čeprav mi Cipralex kar dobro pomaga, da preživim, sicer bi se konstantno jokal in ne bi mogel delati še edine stvari na katero se lahko oprimem-faksa. Imam sicer nekaj hobijev in zanimanj, ampak problem je, ker so preveč individualne narave. Rad bi počel kakšno svar z drugimi ljudmi, ampak tukaj pride pa naslednji problem-da se ne znajdem v večji  skupini ljudi. 1 na 1 sem pa OK.

Zaradi moje senzibilnosti sem tudi nesposoben za vozit. Imam sicer izpit že 2 leti, vendar vožnje se bojim. Samo ne mi omenjati kakšne avtoceste... Kako se ljudje po ti tovarni smrti sploh upajo voziti? Zakaj nihče ne pomisli, da bi znižali omejitev s 130 na 100. Jaz se ne sttrinjam s tem, da je to najbolj varna cesta.

Ker imam težave z efekti, sem počasen. Zjutraj se nikoli ne zbudim svež, poln energije. V bistvu je vse troje v korelaciji: antienergičnost, antiefektivnost in počasnost. Zato tudi ne vem, če sem sploh primeren za kakšno študentsko delo, čeprav sem poleti tudi delal priložnostna dela preko študentskega servisa.

V osnovi se mi ne zdi, da je z mano karkoli narobe in da bi se moral spreminjati. Rad bi predvsem postal bolj energičen in sposoben za delo, ker rad delam in mislim v življenju kakšno stvar narediti.

pa saj se ni treba spreminjat, le s fobijami bi se bilo dobro spoprijet in jih s časom premagat  :pomezik: in to je to

Ja, tako sem mislil. :)

Pozdravljen na forumu!

Za večino opisanega ti ne morem reči drugega, kot to, da ja, je hudo, vendar pa se da počasi zgraditi socialno življenje. Iz prve roke. Sploh v tvoji situaciji, ki iz opisanega, roko na srce, ni tako slaba.

No, o spodnjem si pa upam biti malo bolj pameten:
Ti dela probleme samo avtocesta ali pa hitra vožnja (recimo nad 50 km/h) na sploh?

Če prvo, probaj malo trenirati. Npr. en odsek, od uvoza do izvoza, enkrat ko je malo prometa, recimo v nedeljo zjutraj. Pa potem drugič dvakrat gor pa dol z avtoceste med tednom zvečer. Pa tretjič ene 20 km razdalje oz. pol kroga okoli Ljubljane.

Če drugo, bi bilo za razmisliti o kakšnih ekstra urah vožnje v avtošoli. Tebe pač v tvoji niso dobro naučili hitrosti, sploh če si delal v kaki ... khm, oprosti izrazu ... vaški avtošoli. Zmeni se za par blok ur (torej 2 ali 4 ure) v avtošoli iz Ljubljane ali Maribora. Drugje IMO nimajo dovolj hitrih cest za trenirat. Smejali se ti ne bodo, ker so veseli vsakega denarja. Če bi delal to v LJ, mi pošlji zasebno sporočilo, da ti dam kontakte od enega dokaj kul inštruktorja za take stvari.

V vsakem primeru pa lahko mirno voziš 100 (ali še manj) po desnem pasu. Kdor hoče iti hitreje, te bo pač prehitel. Vse, kar se je za bat, so naleti od zadaj, ampak ti so izjemno redki in so ... relativno nenevarni. Osebno me je dosti bolj strah kakih čelnih ko kaka budala prehiteva tam, kjer ne bi smela. No, upam, da te nisem zdaj še glede tega prestrašil :pomezik:

noname 1,

mislim, da je tvoj ključni problem izguba samozaupanja. in si v začaranem krogu malce.
našel si pravi kraj, kjer boš lahko ta krog v miru prekinil, če le boš zbral za to dovolj poguma in močne želje po tem, da si pomagaš. to, da si zbral pogum in odprl tole temo je definitivno prvi korak na poti, da si pomagaš, da si poiskal oporo drugih, ki to razumejo in so kaj podobnega dali čez že sami. Saj veš, skupaj smo močnejši.
tudi pot ven iz osamljenosti je lahko tale forum in tudi klepetalnica, ki ti je na vojlo, odkar si se logiral oz. registriral na forum in izbral svoje uporabniško ime. V klepetalnici se popoldan, včasih tudi dopoldan, predvsem pa ob večerih navadno veliko dogaja. mnogi se med sabo poznamo in res je ponlo smeha in druženja. tam te bodo ljudje spodbudili tudi, da se udeležiš katere od skupin za samopomoč, kar pomeni, da tako stike preseliš še v realnost, ker nima smisla, da se družiš z ljudmi samo in zgolj virtualno.

Stik 1 na 1, ni vedno najbolj ustrezen pri teh težavah, ker ti daje nekaj potuhe, da ne bi še napravil koraka in premagal strah. lahko pa se tudi zgodi, da tako vztrajaš v nekih svojih kompleksih in obremeniš eno samo osebo ter se ji obesiš za vrat, kar pa nima smisla, saj je poanta vsega in edini smisel ravno v tem, da se naučiš hoditi po svojih nogah ob drugih, tako da si pomagaš in da se hkrati družiš. večja skupina ljudi te pri tem lahko uspešno podpre.

Najbrž pa drži, da boš moral poleg urejanja kemije (če to že delaš z zdravili pri psihiatru?), moral tudi sam poskrbeti za to, da bodo tvoj tok razmišljanja in tvoji notranji dialogi dobili novo podobo. Ker če boš dobro pogledal, človek si stalno nekaj govori in dopoveduje. in velikokrat ti notranji dialogi niso pozitivni in spodbudni. želim povedati, da boš moral za dobro samopodobo ogromno narediti tudi sam. drugi te lahko sicer pri tem spodbujamo in te v dobrem podpremo, ampak nič ne moremo storiti namesto tebe, če se ti tako ne odločiš in če nekaj ne spremeniš. to pomeni, da prekineš s kritiziranjem in da si prigovarjaš dobre in spodbudne misli o samem sebu, svetu in o drugih. Ti to zmoreš. In ja, rabiš tudi kak hobij, kjer si z ljudmi.

Povej nam še kaj o sebi in kaj rad počneš sicer. In res si na pravem naslovu, saj so tu senzibilni ljudje, ki te razumejo in te podpirajo pri spremebah po katere si prišel. Tu ne gre za spreminjanje tebe ali, da ti nisi v redu tak kot si. Tu gre za to, da spremeniš tisti svoj dotični način, ki te je doslej oviral pri tem, da bi zaživel srečno in zadovoljno skupaj z drugimi.

Vse dobro in upam, da se srečamo tudi v klepetalnici.

maja

Hvala za odgovore. Ja, nezaupanje vase je pravi izraz. Sicer o sebi nimam nekega slabega mnenja v smislu, da sem napačna oseba, bolj me skrbi kako bi me drugi sprejeli, če me sploh bi. V tem je problem. Strah pred vožnjo je pokazatelj tega, da ne zaupam vase. Tudi pri faksu je podobno. Recimo, da dobim v roke gradivo in se ga dobesedno ustrašim. Ljudi se ne ustrašim, strah me je narediti prvi korak. Če pa sem v široki družbi pa se ne znajdem. Ne da me je strah, le ne znajdem se. Mislim, da je povsem naravno to, da ne moremo biti vsi voditelji večjih skupin. V družbi bodo vedno superiorni in inferiorni ljudje. Navsezadnje je človek tudi naravno bitje.

Mislim pa tudi to, da ko enkrat prideš iz osamljenosti... To veliko pripomore k tvojemu dobremu psiho-fizičnemu počutju. Imaš več seratonina, bolj vzhburjene čue, več spodbude... Saj pravim... Uničila me je osamljenost, od nje vse izhaja. Mislim, da če bi prišel iz nje, bi rešil 2/3 svojih težav. Saj je človek vendar družbeno bitje.

Ne bi pa se za vrat nikomur obesil. Ja, želim si tudi inime, navezanosti, še vedno pa moraš sočloveku dopusiti to, da ima svoje življenje, svojo zasebnost. Vsak človek ima potrebo po samoti in potrebo po druženju.

Pa še to me zanima... Je tukaj kakšen medicinec, da bi mi povedal kako kemično povečati efekte, komunikacijo med celicami. Pijem Q10 in magnezij pa nič kaj dosti ne pomaga. In pa utrujenost jasno soci sem.

Noname pozdravljen in dobrodošel!

Nisem medicinec, zato odgovora na tvoje eksplicitno postavljeno vprašanje nimam.
Imam pa vprašanje zate, a res misliš, da ti pomaga Q10 in Mg? Kolikor vem, je oboje vodotopno oz. se mora vezati na neke prenašalce, da pride v telo. V spominu imam, da sicer dodaten vnos že omenjenih snovi ne škodi, bistvenega efekta pa tudi ni.

In pa dodatno me zanima, čemu bi povečal komunikacijo med celicami?
Imaš v mislih komunikacijo med nevrotransmiterji morda?

Vse dobro in lepo

Pravzaprav ne vem kako točno to gre... V glavnem rad bi si povečal efekte, vzbudil čute, da bi bil bolj energičen, bolj odziven, bolj "v akciji".

Vi ioni, torej tudi magnezij, se pa res morajo vezati na prenašalce ionov. Preko teh ionov se preko živčnih celic širi elektrodražljaj. In to meni manjka.

Ne, vem... Morda mi pa v telesu manjka proteinov in ne ionov, saj so kemčni prenašalci iz proteinov.

Skratka sfukan imam prenoš električnih potencialov v možganih. Najverjetneje pa je to, zaradi depresije.

Noname kolikor sem te prebrala sem dobila občutek, da se zanašaš na zunanje dejavnike, da se "izgovarjaš" na sinapse pa nevemkajše. Saj to je čisto možno, ampak dokler ne primeš bika za roge, ga pogledaš v oči in mu rečeš, a se še upaš...... dvomim, da bo kaj pametnega se izcimilo iz zdravil, dodadtkov....


Si se potrudil, a ne? Si si dokazal, da lahko. Če si do sem, boš tudi naprej.

Zakaj si nezanimiv za vrstnike, za nek prijateljski, kolegialni odnos? A te konkretno zavrnejo, če prideš zraven? A je mogoče to en občutek v tebi, da nisi z njimi kompatibilen, da si drugačen in nimate nič skupnega? Da se zavrneš sam, že vnaprej?

Nečesa ne razumem. Kaj pa je tisto, kar bi rad počel z drugimi? Igral nogomet?

Vem, da je osamljenost hudič. Nihče pa ne bo prišel in rekel, daj bodi z nami. Treba je premagat strah in stopit zraven.

. Postani. Kaj te ovira? Ne izgovarjaj se, ker ne boš nikamor prišel, razen še globje v osamljenost. Za nekaj naredit je potrebna notranja motivacija, sami se moramo zmotivirat, da nekaj naredimo. Brez izjeme. Tisti smo, ki si postavljamo cilje, mi ocenjujemo, kdaj je cilj dosežen, ovrednotimo pot. Ne zanašaj se preveč na okolico, lahko te podpira, ne bo nihče (in nič) naredil namesto tebe. Lahko dobiš sto in sto spodbud na forumu, pa boš moral sam izbrati kako, kaj in kdaj. in potem tudi sam izvesti.
 

Glede zunanjih dejavnokov in mojega notranjega stanja je tako, da so v simbiozi eno z drugim. Ker sem osamljen, sem v depresiji, ker sem v depresiji, sem antiefektiven.

Vem kaj želiš povedati. To, da je problem v mojih vozorcih in vrednotah, ne pa v fizoloških težavah pa ni tako. Vem, da ko sem bil mlad sem imel veliko več energije, zbudil sem se vedno, kot prerojen. Danes pa sem tudi konstantno utrujen, možgani mi delajo počasi. No, navsezadnje so to vse posledice depresije.

Težko ti odgovorim, glede na to da se tudi sam sprašujem kaj je vendar narobe z mano. Kaj pa vem... No izkoristim vsako priložnost, če me kdo kam povabi itd. Tako da pasiven tukaj ne bi rekel da sem.

Sta pa verjetno dva ključna problema:

- Težko naredim prvi korak. Celoten ambient dogajanja preanaliziram in ocenim ali je sploh smiselno karkoli ogovarjati ljudi. Če nekdo mene ogovori, super! Takoj se začnem pogovarjati, vendar sam naredtiti prvi korak pa ne gre in ne gre... Je pa odvisno tudi kje... Na vlaku recimo mi ni problem.

- Drugi problem je to, da če se že s kom pogovarjam se iz tega nič ne izcini. Rečem recimo za facebook in tam se konča.


Kdo je tu zanimiv/nezanimiv, socialno privlačen/neprivčen je pa po mojem mnenju pa je deloma objektivno, deloma subjektivno.

Skrakta nihče noče imeti nič zmano, nihče se name noče navezati.

Se ne izgovarjam. Ovira me pri vsem skupaj osamljenost in depresija.

To si se sam diagnosticiral. Po mojih izkušnjah je tako, da manj se obremenjuješ kaj kakšen simptom žene, bolje je. Prej simptom izgine, ker nima občudovalca.   :kiselnasmeh:
Osamljenosti ne bo nihče pregnal namesto tebe. Ljudje so sočutni, empatični, ne pa ga, ki se bo prostovoljno lotil tvojega družabnega življenja. Potrepljali te bodo po rami in rekli, saj bo, da te razumejo, da se njim tudi to zgodi in šli naprej.

 


Najprej sem se do solz nasmejala: "Ko sem bil mlad". Se počutiš starega? A ti bo kaj odleglo, če te pošljem po cigarete?  :sesmejem: :sesmejem:

Pri nevrotikih gre vedno za zmotne vzorce doživljanja okolice in ljudi okrog nas. Razlogov za to je mali milijon in ni jih potrebno prav podrobno razčljenjevati. Važno je, da jih prepoznamo in jih tako lahko spreminjamo, menjamo za druge, ustreznejše. Tvoje fizično stanje je vsekakor posledica neke porušene kemije, ampak kemijo lahko vzpostaviš tudi na kakšen drugačen način, kot z obilico tablet in nadomestkov. Jemlješ Cipralex, mogoče to ni pravi AD? Se sicer ne zastopim na Adje, bodo drugi povedali, še najbolje zdravnik. Pri tem je težko ločit ali je depresija vzrok ali posledica. Po mojem laičnem mnenju in osebnih izkušnjah je depresija posledica.

Smiselno? Če hočeš spoznati ljudi, se moraš z njimi pogovarjati, jih spoznavati. Ti pa že apriori odkloniš, ker nima smisla. V naprej determiniraš in postaviš scenarij. prepusti se, kaj se ti pa lahko zgodi?



A misliš, da zato, ker so zlobni, al zato ker si depresiven?

To je izgovor, pa lahko še bolj praviš, da ni. Vnaprej določen scenarij, da je itak brezveze je izgovor. Dokler se boš zapletal v (lažno)varnost, ki ti jo nudi tvoje stanje, ne boš splezal na zeleno vejo. Včasih je treba prestopiti to mejo varnosti in ugodja in se podati v nekaj, kar ne poznamo, česar nas je strah, brez scenarijev...

Včasih je res tako, da je enostavno bolje pozabiti na neko stvar in se osredotočiti na to, da živimo. Vendar mislim, da moji problemi niso takšni, da bi kar z roko zamahnil in dejal: "Eh, manj ko bom mislil, bolje bo." To je pometanje pod preprogo. Gre za probleme, s katerimi se je treba soočiti in jih rešiti.


Osamljenost bom rešil tako, da bom navezal stike. Kdo bo to pa ne morem vedeti v naprej. Je pač tako, da nekateri gredo s tabo, drugi te pač zgolj porepljajo po rami.


Možno je ja, da okolico narobe ocenjujem. Morda zaradi depresije nisem sposoben objektivne ocene ambienta in situacije. Vprašanje je tukaj kaj je pri človeku, ko stopi v neko okolico realno in kaj je posledica njuegovih zmotnih prepričanj, zaradi nevrotičnosti.

Ja, depresija pri meni je definitivno posledica, saj sem tako tudi rekel. Osamljenost me je pahnila vanjo.



Ne bi rekel, da so zlobni. Rekel bi pa naslednje. Ne čutijo potrebe po tem, da bi se name navezali, ker že to imajo. Ko se srečata osamljen in neosamljen človek avtomatsko pride do različnih motivaciji kar se odnosa tiče.

[/quote]

Morda bi bilo včasih smiselno kaj riskirati pa četudi, da bom zavrnjen. Strah je čustvo, ki ga imamo v sebi prav vsi, zato očitek, da ga nisem sposoben premagati ni relevanten.

Scenarija pa ne določam,ampak precenim. :onaposlusa:

Govorila sem o simptomih depresije ne o vzrokih, simptome je bolje ignorirati, ker potem izginejo. Vzrok za depresijo ti bo pomagal poiskati terapevt. Osebno menim, da samozdravljenje ne deluje. Kot bi slepec hromega vodil.

Točno. Tvoj je po tvojem mnenju osamljenost, mogoče, meni se osamljenost zdi bolj simptom kot vzrok. Sam pa najbolje veš. Moj predlog je, da se loti. Step by step.


Moja izkušnja je, da so moja doživljanja okolice, ljudi, dogodkov bili zmotni. Kaj sploh je realnost? Vse dojemamo skozi doživljanje in občutke, ki so kakršni so, taki kot smo se jih naučili, kakor smo socializirani. To lahko spremeniš.

To nalepko neosamljenosti si jim ti sam nalepil. Kako to veš? Spet vnaprejšen scenarij?


Zdaj preverjam razumevanje: A jaz sem ti očitala, da nisi sposoben premagati strahu?
Če si tako razumel, ti moram povedati, da si razumel napak. Sicer res ne vem, a si se sposoben soočiti s strahom. Verjemi mi, da vem kako to zgleda, se soočiti s samim s seboj na neki preizkušnji, ki je za nekoga pljunek v morje.

Za precenjevanje potrebuješ merila. Najbrž si jih postavljaš sam.

Vzrok za depresijo smo že našli s terapevtom. Poleg osamljenosti, naj bi bila ključna tudi družina, čeprav je pomojem mnenju vsaj danes družina precej sekundarna, ker sem pač že starejši. No... Gotovopaje nekaj na tem, da zaradi nekih negativnih dogodkov v družini človek kasneje v mladonstništvu in dobi odraslosti trpi.


Tudi to smo ugotovili s terapevom. Začaran krog invzajemnost. Ker sem osamljen sem v depresiji in obratno. Ker sem v depresiji, sem osamljen.

Kakšno je pa dejansko stanje v družbi pa nemorem reči. Glej... Bi ti sredi belega dne ogovorila človeka, kittije všeč. Čisto tako... Srediulice, ko se srečata. To je najbolj banalen primer. Potem naprej: Bi tiogovorila večjo skupino ljudina žuru. Kar "uletiš" vmes...

Se ti zdi, da take poteze gredo. Bom drugače vprašal.

Skratka... Moja doživljanja mi povedo to, da naj se umaknem.


Ne. Očitala si mi, da me je strah.

Potem veš in terapevt te bo usmerjal, kako si pomagati.  :clap:

Družina je zelo pomembna stvar, ki se nam zgodi v življenju. Sploh dogodki in doživljanja v ranem otroštvu. Takrat, ko se sinaptičpne poti šele ustvarjajo. Takrat se naučimo največ odzivov, ki jih tako ponotranjimo, da ostanejo naš prvi odziv tudi v odrasli dobi.

   :)  Mene tudi, ne boš verjel. S tem, ko strahu pogledam v oči, se manjša. Pa je kdaj spet večji, pa se spet bodeva...

Sem odkril "čudežno" zdravilo. To je zeleni čas. Odkar ga pijem, se počutim bolj sveže, bolj energično, bolj konstrukivno, bolj motiviran, bolj ustvarjalen, bolj efektiven... :clap:

Verjetno si mislil ČAJ...  :zvizgam:

Jap... Neverjetno... Danes sem prav ekstazo doživel. Sploh ne vem ali sanjam, ali je stvar res tako čudežna...

Jej zeleni čaj :wav: kakšnega pa piješ? Meni sicer paše piti vse vrste pravih čajev, a je pri meni efekt povsem odvisen od dneva. Si že probal mate čaj? meni še najbolj pomaga....

Jaz pijem Sir Wiston. Nekaj takega. Kje pa mate čaj kupiš.

A tebe tudi kdaj v evfoirično vzdušje spravi. Ne, da rataš podivjan, kot po kavi... Dušo ti umiri in poživi hkrati.

Da seveda ;D ampak kot pravim je pri meni povsem nepredvidljivo kako kaka stvar vpliva name v določenem trenutku. Ko bi morala biti po vseh zakonih narave biti povsem utrujena, fuč, sem lahko povsem obratno pa brez kakršnega koli poživila, čaja itd. in obratno, ko mi nobena stvar ne pomaga...

Mate čaj se dobi v vsaki čajnici, pa rudi večjih trgovinah (leclerc, Spar, Maxi, Muiller...)

lp

Mogoče pa imaš nizek krvni tlak in te zeleni čaj tako poživi in ti da več energije. Spomnim se časov, ko sem sama imela zelo nizek tlak (in 12 kg manj :) ), da mi je jutranja kava vrnila življenje.
Tako da, kar se pomanjkanja energije tiče, sploh ni stvar v telesni kemiji, pač pa čisto običajna in  preverljiva zadeva.
Meni je pred časom pomagala tudi joga in sedaj spet hodim redno tedensko na vadbo. Poskusi, več bo energije pa še v skupini se dogaja. Pa še moški so bolj redki (so pa), tako da vsakega vse punce takoj opazijo  :) ;.

lep dan, sonček sije!
Ribica