FORUM Nebojse.si

zanima me, če je mogoče pri vsiljivih mislih že kdo poskusil metodo Paradoksne intencije oziroma Nasprotne namere, ki jo je v psihoterapijo (logoterapija) uvedel psihiater Viktor Emil Frankl.

"Nasprotna namera je primerna metoda za terapijo posameznika pri tesnobnih in prisilnih nevrozah. Gre za to, da bi spodnesli začaran krožni proces pričakovane bojazni in nastopnega simptoma, in sicer s tem, da si s strahom pričakovani predmet bojazni paradoksalno sami želimo priklicati, kar blokira pričakovano bojazen in s tem krči simptom. To pomeni, da pacienta spodbujamo, naj dela ali si želi, da bi se zgodilo ravno tisto, česar se boji. Pomagamo si lahko s humorjem, kjer se pacient nauči smejati lastnim bojaznim in prisilam. Zdravilni učinek nasprotne namere je v tem, da se okrepi človekova zmožnost za odmik od sebe - samo-odtrgovanje."

v praksi naj bi to potekalo tako, da naj bi si vsak dan ob isti uri v misli sam priklical te vsiljive mislih in o njih razmišljal 10 minut, kar pomeni, da bi zavestno in z namenom razmišljal o tem kar se dogaja v teh mislih, pustil mislim prosto pot ne glede na to kakšen je scenarij v mislih, sčasoma pa naj bi se strah zmanjšal oziroma bi misli zbledele ... seveda mi je malce grozljivo, ko pomislim, da naj bi namenoma v misli priklicala scenarije, ki se mi vsiljujejo, ampak bi rada poskusila ...

pa me zanima, če ima kdo izkušnje s tem?

Jaz pa to metodo razumem drugače kot ti. In sicer. Ko se pojavi neka misel ali strah, npr. strah, da bom začela jecljati, si ne rečem joj ne smem jecljati, ne smem jecljati, ampak si rečem, zdaj pa bom zanalašč jecljala. Moram jecljati, moram jecljati. Tako bom jecljala kot še nikoli nihče ni jecljal. In potem se zgodi prav nasproten učinek. Ne jecljam, ampak govorim tekoče. Jaz to metodo razumem tako,  da si ne sama v misli prikličem te vsiljive mislih in o njih razmišljam 10 minut, ampak ko se te misli same pojavijo, si rečem, da zdaj pa bom počela prav to, česa se najbolj bojim. Npr. imam tremo in me je strah govoriti in si ne rečem, ne sme me biti strah, ampak si rečem, zdaj bom čutila strah, takšen strah, da se se bo vse treslo, prava šampionka bom v tem strahu. Jaz sem že to poskusila. Pri meni je strah izginil oz. ni bil tako močan kot prej. Pa prav smešno je bilo. Skoraj sem se začela na glas smejati.

mislim, da je tu možnih več razlag in več načinov izvajanja te metode, verjetno pa je tudi odvisno za kakšen strah oziroma vsiljive misli gre ... pri meni konkretno gre za vsiljive misli nasilne vsebine, ki se jih seveda otepam in bežim stran od njih, pa se vztrajno vračajo ... psihiatrinja mi je zato svetovala, da naj vsak dan po 10 minut namerno prikličem te misli in pustim, da se odvijajo ne glede na stopnjo strahu in sčasoma naj bi zbledele ... to mi je razložila s tem, da naj bi bil odziv telesa na te misli enak, pa če gre za nenamerno ali pa namerno razmišljanje o tem ... vendar, če namerno prikličeš strah, kot si tudi že ti opisala, je strah vedno manjši ... tako naj bi vsakič ko bi namerno priklicala strah, le-ta bil manjši in bi se kasneje tudi ko bi se misli pojavile nenamerno, telo odzvalo na enak način, to je z manj strahu in bi potem počasi zbledele, ker se jih ne bi več bala ... verjetno pa je čisto isti učinek, če jim takrat ko se pojavijo, pustiš prosto pot, se jim ne upiraš in pustiš, da te je strah ...

Živjo :) Ja ta metoda je kr dobra, sam pomoje to ni metoda nasprotne namere. Je pa mentalno izpostavljanje svojim vsiljivkam. Možgani se počas navadijo na njih, ampak bistvo je pa de tistih 10 min razmišljaš samo o črnih scenarijih in probaš ratati kar se da anksiozen in to počneš toliko časa dokler anksioznost ne zgine. Priporočam ti da to počneš 2krat na dan. Prednost te metode je pa tud to, da si rečeš ko te misli napadajo "zdejle se ne bom ukvarjal s temu, ampak imam čas že rezerviran ob 7h zvečer". Zdi se mi, da je vredno poskusit s to tehniko, ker s časoma se misli res zmanjšajo in postanejo manj intenzivne. To pa zato ker se jih preprosto naveličaš in so bolj dolgočasne kot grozne.

to sem pa že nekje zasledila in menda je učinkovito , le vztrajat je treba, takoj prvič verjetno ni pravega učinka...

Onix, to je metoda paradoksne intencije, saj mi je psihiatrinja vse to povedala in razložila ... no, pa saj niti ni važno kakšno ime ima ta metoda ... je pa izpostavila prednost, ki si jo omenil tudi ti; da "preložiš" misli na termin, rezerviran za razmišljanje o njih; da si, ko se pojavijo, rečeš: "u redu, bom o tem razmišljala zvečer" ...



ne vem, jest še kar malo odlašam z izvajanjem te metode, ker me je strah in ker mi je čudno, da bi namerno razmišljala o tistih črnih scenarijih, ki se mi vsiljujejo ... včasih se počutim kot kakšen kriminalc, ker se mi te misli vsiljujejo, pa čeprav proti moji volji; ta občutek mi je naravnost grozljiv ... strah me je, da če bom namerno razmišljala o tem, da bom potem to tudi enkrat želela izvest ali celo izvedla ... to sem povedala tudi psihiatrinji pa mi je rekla, da se to ne bo zgodilo, da me bo vedno manj strah teh misli, da naj v to razmišljanje vključim tudi kaj humornega in da se mi bodo sčasoma med tem razmišljanjem pojavile asociacije v zvezi z prihodnostjo, mojim življenjem, drugimi stvarmi ... tako se mi bodo te misli zdele vedno bolj brezvezne, dolgočasne in bodo zbledele ...

Onix, ali si ti izvajal oziroma še izvajaš to metodo? ... ali so se ti misli zmanjšale?

Jes sm ene dvakrat trikrat probov pa nism ustrajov zato ker so se mi misli že same od sebe dost poniknile takrt. Sam pomoje je edin način de premagaš te misli, to da nehaš bežati preč od njih in da se soočiš z njim in si jih dovoliš imeti. Zravn se pa moraš zavedati, da so to samo misli, ki nimajo kontrole nad tabo in da jih skoraj vsak kdaj pa kdaj dobi, ampak zdravi ljudje se jih ne ustrašijo in se ne zataknejo pri njih. Pomoje se ti splača probat s to tehniko in sigurn ne boš nič nrdila, ker to tehniko že zlo dolg uporablajo pa še noben ni spremenil mnenja o teh mislih (nobenemu niso postale všeč), samo manj se jih začneš bati, zato ker ne bežiš več preč od njih ampak jih celo sam ustvariš in se soočiš z njimi. Na začetku je ful težko sam skozi čas se pa ta strah umakne. Temu se reče mentalno izpostavljanje in je zlo učinkovito. Kdo pa je tvoja psihiatrinja?

... ja, to je to, edina varianta - soočiti se je treba, si misli dovoliti imeti in zaupati, da se nič groznega ne bo zgodilo, da gre lahko samo še na boljše ... ampak je tako grozno težko ... prepustiti se in zaupati :unsure: ... imam ogromen strah pred izgubo kontrole :D ... zdi se mi, da če se bom prepustila, da ne bom več imela kontrole nad sabo, da se ne bom zavedala same sebe ... in to ne samo pri teh mislih, na splošno v življenju je to moj konstanten problem ... kontrola, vedno in povsod :kiselnasmeh:...

Ja to mamo usi z OKM ta problem. Obsedeni smo s kontrolo. Naučit se je treba odreagirat drugač. Nevem probej si čimbolj zapolnit dan z aktivnostmi, pa takrt se ne ukvarjej s tem vsiljivim mislim. Določi si čas 2krat na dan za te misli po 10 minut in takrt si jih čimbolj barvito in čustveno predstavlej. Bistvo teh 10 minut je da postaneš karseda anksiozen in da to anksioznost sprejmeš. In ko teh 10 minut mine prekineš misli s kakšno aktivnostjo ( preusmerjanje pozornosti ). Kolk časa se pa že boriš s temi mislimi in kakšne natančno maš?

ja, kontrola in perfekcionizem :kiselnasmeh: ... glavni značilnosti OKM-jevcev ... najbolj grozno je to, da sem potem pogosto nesproščena in ljudje to opazijo ... I just can't let go ... bi ful rada to dosegla, pa je vedno nekaj ... joj, imam še veliko dela na sebi za narest ... zasledila sem zanimivo misel v zvezi s tem:

The more you let yourself go, the less others let you go.
(Friedrich Nietzsche)

... pa obratno ... in vedno bolj se mi dozdeva, da to drži :'( ... na žalost ...

Tudi moj problem "control freak" in ko se mi zdi, da je nimam...mi je težko.
Mislim, da sem utrpela lažjo obliko okm (ali pa sem si jaz to sama pripisala), vsake tolko se mi je vsililo kaj čudnega, sem koga vidla in sem si ga želela piknit direkt v oko ali ga pocukat ali spotaknit in sem sem temu kasneje samo še smejala. Nikdar jih nisem poskušala blokirati. Prepustila sem jih, zmajala z glavo in pozabila. Vsiljivih misli skoraj ni več. Upam, da tako tudi ostane.

ja, najhuje je ko jih skušaš blokirat, se jih na silo otepat ... takrat tako rade pridejo nazaj in strašijo ... če se z njimi soočiš se naveličajo in izginejo ... sicer je mal scary, da se prepustiš, ampak pomaga ...

mene pa zanima, če obstaja kakšno zdravilo za vsiljive misli? mene namreč skoraj vsako noč zbudijo po nočnih morah(ki jih imam vsaj 5krat na teden) in se je precej utrujajoče(psihično in fizično)zbujati vsak dan ob 2h zjutraj za 1 uro.  :o s terapevtko še o tem nisva dosti govorili, pa me vseeno zanima, ker res ni prijetno. sploh zato, ker, ko poskušam misli obrnit na kaj lepega, vsam lepim podobam čudaki odsekajo glave ali jim izpadejo oči, s spremenijo v pošasti ali pa izubijo zobe ???krnekaj kot ortoške more/strahovi, vem, samo sredi noči pa mi res ni do tega. podnevi načeloma s tem nimam težav. :unsure:

Jaz imam za vsiljive misli Asentro in Kventiax v visokih dozah.

pri vsiljivih mislih je meni zelo pomagal Seroxat ... sem pa v literaturi in na netu zasledila, da naj bi bila zelo učinkovita tudi Zoloft (ki mislim, da je generik Asentre ali pa obratno) in Prozac ...

je pa zanimivo, da se ti to dogaja samo ponoči ... ali se ti to dogaja v sanjah ali ko si budna? ker recimo jest ko sem v polsnu se mi tud včasih neke čudne slike in misli pojavljajo ... je pa res, da se meni, ko imam slabo obdobje, tud čez dan >:( ...

sanjam grdo; potem se pa zbudim in me začnejo lovit te misli; tako da pri zavesti; bi rekla:

mogoče je pa to posledica sanj ... npr. jest če sanjam kej strašljivega in se potem zbudim, me je kar strah ... pa tema ponoči, pa tišina ... takrat čutim tak pravzaprav otročji strah, da je nekdo v moji sobi, da bo nekdo splezal na moje okno, da je nekdo pod posteljo :o ... take strahove sem imela, ko sem bila majhna ... in potem se ne upam premaknit ... mal je smešno, pa vendar resnično ... in potem zaspim nazaj in je vse kul ...

no pr meni je dosti podobno; edino da rabim ful časa; da se pomirim; pa tud dogaja se kr pogosto::: ene % noči v tednu ponavadi: samo pač zgleda da zato; kr me tlačijo more: (aja pa tipkovnica mi nekaj šteka; zato ta podpičja in dvopičja namesto vejic in pik :sesmejem: )

ja, jst se tud od poletja borim intenzivno s temi nasilnimi mislimi.. sej se mi je dogajal že prej, ampak sm se sicer ustrašla, ampak je minil. letos polet je blo pa tako intezivno, da nism več vedla kaj in kako..
in sm šla nazaj na paroxat (al seroxat, nikol ne vem  :P) pa je sicer kr pomagal, zdej sm pa zamenjala Ad in sicer sm na Anafranilu, ki nej bi bil dost učinkovit glede tega.
drgač pa ja, ful strašljive so te misli. iskreno povedano, nism si misnla, da bom preživela, al pa da ne bom kot kriminalc pristala v zaporu. mi je pa pomagal tud tale forum, k sm vidla, da nism sama, edina in da bo z mano bolš.
sej misli so še zmer prisotne, ampak jih je manj. je pa res, da sm bolj stabilna in se jih ne ustrašm. pustim, da "spolzijo" skoz. večino cajta mi ratuje, ampak včasih je pa še zmer hudo. ampak je treba verjet v ozdravitev!  :wav:

punce, itak da se jih bomo znebile :pomezik: ... sam ne smemo se jih na vse pretege otepat ... naj se sprehajajo po naših glavah, naj vidijo da nas ni strah ...

Noelle, se podpišem.

jaz sem tudi imel veliko vsiljivih misli...po tem ko sem... IZBRAL ENO IZMED BOŽJIH IMEN   in ga zdaj (tihi govor, notranji govor)...so se te vsiljivke zreducirale na minimum... :wav:

Kaj, to je pa čudovito. Kako si ugotovil, da to pomaga? A to si si kar ponavljal? Napiši kaj več o tem, prosim.

Jest sm sicer bl nov v tem in s tem nisem imel nobenih problmov do paničnega napada. Po paničnem napadu pa se mi je še ta sranje začel dogajat. Ugotovil sem, da se pojavijo te misli, ko sem pod stresom, ko je vse vredu pozabim na njih in moram priznat, da je bilo zadnji teden super - do dones k me je spet neki začel mučit. Najbl hud strah mi je da zgubim kontrolo nad sabo in skoz mam eno misel v podzavesti "zdej si ql, kaj pa če se vrnejo ta faking razmišljanja... :kiselnasmeh:". To misel začnem potencirat in sm spet na začetku, tako da iščem vsako možnost, ki bi mi lahko pomagala. Sm si že velik prebral na forumu in poiskal zdravniško pomoč  (sm naročen v ponedeljek na prvo resno seanso) sam vseeno paše mal pojamrat vsake tolk cajta, pa slišat še od vas kako se spopadate s tem  :)

draga Koki in ostali,

za to sem zasledil v knjigah kot tudi od ljudi, ki se ukvarjajo z osebnostno rastjo/duhovnostjo...SKRATKA DELUJE!

Kaj, kako pa to zgleda? prosim, opiši malo. Hvala že vnaprej.

To je kot neka mantra verjetno....?
Ampak to si samo utišal eno in si pridobil drugo: obvezno moraš to ponavljat..(diši po Okm?)...
To je samo začasna rešitev po mojem osebnem mnenju.
Žal.

Dodala bi še to, da osebna rast ni pogojena z religioznostjo.
Je samo spoznavanje in razumevanje sebe kot celote in kot delčka tega sveta.
Je znat prisluhnit sebi in se slišat.

Se ne bi strinjala.

Vsakomur pomaga tudi tisto, v kar verjame.
Enim eno, drugim drugo.

Ljudje si spreminjajo imena in zaživijo novo, boljše življenje.

V.

tudi pri meni se te misli v večji meri pojavijo takrat, ko sem že tako pod stresom ... takrat je najboljš, da uporabiš kakšno tehniko preusmeritve misli ... vsaj meni pomaga ... pa vsakodnevno sproščanje ... pa gibanje v naravi ... in terapija ... vse to skupaj pomaga - preverjeno na lastni koži ... ni še čist ok, je pa dost boljš kot pred časom ...

izguba kontrole je pa tudi meni največji strah, pa ne samo v zvezi s temi mislimi, tudi tako na splošno ... in najbolj bedno je, ker potem skoraj nikoli ne morem bit popolnoma sproščena in se prepustit ... bo treba še fajn delat na tem ...

Ja sej včeraj mi je psihiatrinja rekla, da gre pri meni predvsem za zavrto jezo, ki se največkrat pokaže s temi mislimi. Rekla mi je tudi, da bodo zginle, ko bom to jezo usmeru vn iz sebe (priporoča športanje).
Me je pa prašala če se lahko kontroliram in če teh dejanj nebi nikoli izvršil. Me je kr mal prizadel, češ dvomi vame, zdej bom pa še jest začel. Sem bil že zlo vredu samo zadnje par dni pa ful niham. En trenutek je vredu potem pa spet kr neki, tako, da sem kar slabe volje!
Zdravil mi pa ni niti omenila, in skozi je ponavljala, da ni tok hudo pr mojem primeru, tako, da bom vidu.

Bo že bolš  :)

Pri meni se tudi začnejo pojavljat, ko sem pod stresom.. je res najbolje, da takrat narediš kot je rekla noelle ali pa greš malo na stran http://www.anxietyculture.com (http://www.anxietyculture.com)  :)

Draga Aslan,

govorim o duhovnosti in ne o religioznosti!

ja gre za mantro; sem veren in verjamem da s svojo mantro prikličem prijetno energijo...

Objem :-*

Draga Koki,

na OS Ti bom poslal naslov knjige, kjer je to lepo opisano!

Objemček :-* :-*

Se strinjam Kaj, duhovnost in religioznost sta dva različna pojma. Duhovnost je ozaveščanje našega doživljanja, naše vrednote. Religioznost pa je konkretno verovanje v nekaj, nekoga...
Ali lahko še meni priporočiš knjigo na OS, prosim.

Matic, vprašanja psihiatrov so vedno usmerjana v smer, da ti dajo misliti. Tko da, jaz verjamem vate in v to, da boš zmogel.
Sproščanje neg. čustev skozi fizično aktivnost OK. Le v nas se je tega že toliko nabralo, da smo polni te potlačene jeze in razočaranja, in ne vem, če lahko le s športom to vržemo ven. Najbrž bo potrebna še psihoterapija. Skrita čustva, ki so v nas nepredelana in se izražajo skozi tesnobo, OKM, vsiljenimi mislimi... Treba jih je izrazit in predelat. Šport je pa super za sprotno odmetavanje nesnage.

Bomo že pregural tud to!
Pol gremo pa na jagodni sladoled v bližjo slaščičarno :P

To je beseda.  :oki: Naj ti mantra JAGODNI SLADOLED prežene kakšno vsiljivo misel.

matic,

meni je pa psihiatrinja rekla, da naj bi vsiljive misli pri meni bile posledica zavrte agresivnosti, ampak ne agresivnosti v slabem pomenu, ampak tiste zdrave agresivnosti: ko se postaviš zase, ko izražaš svoje mnenje, ko poveš, če ti kaj ni všeč, ko si upaš spregovoriti naglas, ko se razjeziš, ko v jezi tudi kaj razbiješ ...

jest odkar pomnim sem se držala bolj nekje v ozadju, nisem si nič upala, sploh pa si nisem upala kej bunit, ali pa povedat, če mi kej ni všeč ... vedno sem bla raje tiho ali pa sem se kao strinjala ... vedno sem vsem hotla ustrežt, vedno sem bla na razpolago ... zakaj? ... zato, ker sem želela vsem ugajati, ker sem želela, da bi me imeli vsi radi ... ker sem mislila, da če se bom jezila, če sem bom bunila, če se s kom/čim ne bom strinjala potem me ljudje ne bodo marali ... in zato so me potem lahko ljudje obračali lih kakor so hotl ...

zdaj sem to svojo zdravo agresijo že malo spustila na plano in se včasih tud postavim zase, zbunim, razjezim, ne počutim se več kriva lih za vsak drek, ne more me lih vsak klinac več obračat po svoje ... in pazi to: nekateri ljudje me ne marajo lih najbolj, pa mi je skoraj vseen ...

Noelle!

Kot bi opisovala mene :)
Popolnoma isti problemi, do pikice isti!!! Sem se zdej en teden prov boril sam s sabo, kot, da bi potekal nek notranji boj. A je res vredno vsem ugajat? Ne ni, sem dojel (lahko napisat sam izredno težko dojet) in kot, da bi me spustila neka črna roka, odličn občutek, črnih misli skor ni (parkrat na dan me prešine kej sam se sam nasmejim)!!!
Zdej pa sam ne smem več padit nazaj. Je še velik dela sam mislem da bom uspel.
 :wav:

ja, točno vem kako ti je ... dobro si napisal: notranji boj .... tudi jaz sem velikokrat imela takšen občutek ... pomoje to pride zarad tega, ker delaš in govoriš nekaj, za kar misliš, da bo najbolje izpadlo, da je najbolj primerno, da se najbolj spodobi (ker seveda želiš ugajat), v resnici pa tega nočeš ali ne čutiš tako ... se pravi zatiraš samega sebe zavoljo tega, da te bodo vsi imeli radi, da boš vsem ugajal ... kar hudo mi je ko pomislim, kako lahko človek sam sebe tako sovraži ...

ampak ... zdaj vemo v čem je keč, kje je treba delat in ni vrag da bo ratal :zvizgam: ...

matic, kar tako naprej in veliko uspeha ti želim in vsem soborcem  :wav: ...

Noelle,

..tudi jaz vaju popolnoma razumem in tudi sama imam vsiljive misli...in ravno tako mi je bilo včasih nekaj najhujšega, če nekomu nisem bila všeč...povsod sem potrebovala neke vrste potrditev...sedaj je tega velikoo manj, vendar se vedno se ne morem popolnoma otresti tega... :ne:

..obema želim veliko uspeha na tem področju ... :rozicodam:

srečo vsem,
Gigli

noelle, na to pa sploh pomislila nisem.. ampak ko se brala tvoj post, sem se takoooooo našla v tem. jst mam tud še zmer težave z vsiljivimi mislimi, na začetku so me prestrašle ful, še zdej me.. ampak večino cajta se počutm, kukr da obvladam zadeve.. ko sem pa pod stresom, pa rade pridejo nazaj. ampak me bolj prešinejo kot ne.. sem pa tud spet na AD zarad tega..
držim pesti za vse nas.

Ojla,tudi jaz spadam v to druščino.Imam kar hude vsiljivke in se ponavadi kontroliram,ampak včasih je tako hudo,da me spodnese in moram pole vzet Helex,da se pomirim.Bojim se,da bodo misli prešle v dejanja in da me bodo zaradi kašnega hudega kriminalnega dejanja dali za rešetke na psihiatrijo in bom celo življenje čutila nepopisno krivdo in bolečino,ker sem nekomu vzela življenje.Te misli se ponavadi nanašajo na moje otroke,ki jih imam zelo rada.Aima še kdo tuki tako hude misli?

tut jaz sem imela tako hude vsiljivke, bila sem čisto ohromljena, v nosečnosti. potem sem dobila zdravila, ampak močno dozo šele po porodu: 500 mg asentre in 800 mg kventiax, sedaj pa je precej bolje, ni še čist v redu, a je velik bolje. Vedi pa, da ne boš nikomur nič naredila, 100-odstotna garancija, kajti to so samo vsiljivke, ki se jih bojiš. Poskušaj ne misliti na njih in jih ignorirati. Ali jemlješ kakšna zdravila za to?

Ja,imam Asentro 150mg in Torendo 0.5mg na dan.Tudi na psihoterapije sem hodila,pa mi očitno ni nič pomagalo.Ko me zagrabijo te misli,se nekaj časa borim z njimi ,potem pa postanem čisto otopela in nisem sposobna nardit nič,najrajši bi kar umrla.Vse je tako čudno.Ko sem začela pred petimi leti z Asentro ,sem bila celo leto in pol OK,takrat še nisem imela teh vsiljivk,samo panične napade.Vsiljivke so se mi pojavile lani pred velikonočnimi prazniki.Takrat sem res mislila,da me bo konec od strahu.Po enem tednu je blo boljše,spet so se v tako hudi obliki vrnile v začetku septembra.Pa tud takrat nisem nobenmu nič nardila.Vem,da so to samo misli.ampak ko zagrabjo si ne morem pomagat.

Po moje rabiš višjo dozo zdravil, kajti za okm se rabi visoka doza. Drži se.

Ja,moja psihiatrinja pravi,da se določeno zdravilo po nekem času uživanja lahko izkaže kot neučinkovito in ga je treba zamenjat.Me je že strah,da nobeno zdravilo ne bo več tapravo zame.Je tud rekla,da se bom morala sprijaznit s temi mislimi in se naučit živet z njimi.Sej ko niso tolk hude se da,ampak ko postanejo močno vsiljive je za po.......Kolko časa pa ti že piješ tako visoke doze zdravil?A ni Asentra najvišja doza 200mg?Jaz imam ob povečani dozi AD tudi povišane jetrne teste(dokazano!)
Se ti moram zahvalit,ker se trudiš z mano.Hvala.Aja,še to ,kolko otrok imaš pa ti?

Živjo Dolores :)

Te misli so res grozne in te lahko čist poderejo. Ampak da se jih kr dobr premagat. Moj nasvet je da jih začneš ignorirati. Moraš se zavedati, da so samo posledica motnje in da niti malo ne povejo o tebi kot človeku. Ne smeš jim dati nobene pozornosti. Morš se zamotit s stvarmi in čim manj razmišljati o njih. In to res deluje, sam sm biu grozn ampak s to tehniko sm jih že skoraj premagal. Je zlo težko ampak se je vredno potrudit. Misli so obsesija razmišljanje in spreminjanje, odganjanje misli pa je kompulzija. Kompulzije držijo začaran krog sklenjen in ko prekineš kompulzije tudi obsesije zginejo. Ne smeš se izogibat situacijam ki ti dajejo tesnobo, ampak se moraš soočiti z njim. Evo en primer : sam sm se bal sedeti zravn nekoga, saj sm se bal da ga bom udaril in dokler sm se temu izogibal je bil strah velik. Potem pa sm začel zanalašč sedeti blizu drugih in strah je izginil. Vrjemi mi da se, sam potrebno je veliko truda.

Aja pa tud sam sm mel tko grozne misli, da jih raje ne povem. In prav tako mnogi drugi z OKM. Tko da nisi sama, če rabiš še kakšn nasvet mi pošlji osebno sporočilo :)

Js sem tako dozo dobila postopoma po porodu, torej v začetku oktobra, decembra sem bila v polni dozi, januarja pa so se začeli kazati učinki. Dernovškova mi je rekla, da se asentra pri okm lahko uporablja do 500 mg, čeprav v navodilih piše, da je do 200. Imam enega otroka. Več jih tudi ne načrtujem, ker s tako dozo zdravil tako ni dobro biti noseč in ker sem imela enkrat tako grozno nosečnost, nočem je še enkrat.
Onix, kako si pa ti z mislimi? Meni niha, enkrat bolje, drugič slabše. Mi je dernovškova rekla, da je to normalno. A si imel ti tut taka nihanja, ko si že jemal tablete?

Ojla hvala obema za sočutje in dobre želje.Danes sem res v slabi koži.Jaz mam dva otroka,dve punci,ena 9 in ena12 let.Ful se bojim,da se jim bo kej zgodilo.Po naravi sem drgač ena miroljubna duša,smili se mi vsaka žvalca,z vsakim ,ki trpi,sočustvujem,tako da res ne vem,od kod meni ideja da lohk komu kej slabga nardim.Pa še to.Jaz in računalnik sva dva različna svetova,tako da nimam pojma,kako se pošlje osebno sporočilo.

Enostavno:

1. Greša na Moja sporočila v tej vrsti, modro obarvano:

 Domov       Pomoč       Išči      Uredi profil      Moja sporočila       Koledar      Klepetalnica      Člani      Odjava

2.Ne levi strani pod sporočila piše...

Sporočila
Novo sporočilo

Prejeto
Poslano
Prednostne nastavitve
Išči sporočila
Upravljaj oznake
Očisti sporočila

Pa na tole: http://www.nebojse.si/Forum/index.php?action=pm;sa=send in vpiši ime...lahko naslov, besedilo...

Če hočeš shraniti sporočila odkljukaj tisto kljukico na dnu.

Srečno!
   
 

Hvala Alexx,zdej pa mislim,da bom znala.Upam,da ne izpadem butasto s tem nepoznavanjem računalništva.

Dolores ravno zato, ker si tako miroljubna in je zadnja stvar da bi komu kaj naredila, se ti te misli skos pojavljajo, ker se jih tako bojiš. Lahko te pa potolažim, da še noben ni s to boleznijo nikomur nič naredil in tudi ti neboš zato se misli ne boj. Sprejmi jih pač si reči, ok ne morm kontrolirat, kaj mi podzavest pošilja v možgane, lahko pa kontroliram svoj odziv. In najboljši odziv je, da jih pač sprejmeš in se zavedaš, da ne pomenijo čisto nič, so neresnične in nenevarne misli, ki jih vsak kdaj dobi. Samo ljudje, ki so preveč dobri se jih ustrašijo, ker je to čisto proti njihovi naravi in načelih. Ne poskušaj jih odgnati, ampak jih ignoriraj in se zamoti s čim drugim. Misli pa bodo sčasoma, če jih ignoriraš same poniknile, to ti zagotavljam.

Koki Živjo :)

Ja nihanja so čisto normalna, jes jih imam še zdej ampak se jih ne bojim več. Sam skos ignoriraj misli, pa bodo šle preč, res to deluje. Tud če nazačetku, ko jih ignoriraš čutiš tesnobo, kar vztrajaj in tesnoba bo minila in to kmalu, misli se bodo pa tud ful zmanjšale. Jes počasi spet začenjam uživati v vsaki minuti dobrega počutja, prov srečn sm da mi je ratalo se borit proti tej bolezni, in tud vama se bo brez skrbi :) .

Butasta?....a joj....mene bi morala videti preden sem priletela na ta forum. Vsi so me nekaj naučili, največ pa HisTer in Anchi.
Vprašaj...ni panike!

Te tvoje misli so res stašna nadloga...je pa tolažba, da se ne uresničijo. Onix je lepo napisal. :oki:

Itq da nisi butasta, ne sekirej se ker nihče ne misli tega. Najlažje pošlješ osebno sporočilo tako da klikneš tretji znakec (oblaček), ki je pod sliko uporabnika :) .

Vsiljive misli bi lahko bile preusmerjena jeza v misli škodovati nam najdražjim oz. sebi, vzrok pa v jezi na nekoga (npr. na starše), ki ga v resnici bi mogli, pa si ga/jih ne dovolimo "obsoditi", "sovražiti", ker se te "avtoritete" preveč bojimo oz. "ne smemo" (niti pomislit kaj slabega o njih in jih obsoditi, ter nevede vso krivdo nase prevzamemo).

Skratka, pri vsiljivih mislih je verjetno v ozadju neko dolgotrajno izrivanje oz. tlačenje določenih "negativnih" oz. nam "nedovoljenih" čustev npr. jeze na koga, ki jih "ne smemo" začutiti, pa nam pol posledično tako "ven udarja" na način, ki je pa res "trapast", da bomo kaj sebi oz. nam najbližjim naredili, kar se seveda ne bo zgodilo, ker je to sam simbolično oz. preneseno, drugje neizživeto in nedovoljeno občutenje.

Mogoče bi pa pomagala kakšna aktivnost v smislu sproščanja notranje agresije nabrane v nas.
Jaz sem npr. včasih hodil vadit tenis na steno in zabijal servis na vso moč in se tako sprosil in "dal ven" - mi je prav pasalo...  ...pa še fajn mi je bilo da sem na en tak konstruktiven, neškodljiv način sproščal notranjo nabrano energijo oz. "agresijo", ker sem se pol počutil bolj razbremenjenega z manj takih misli...

Vsem se zahvaljujem za spodbudo,upam,da bom dovolj močna,da mi bo uspelo dojet,da je vse samo v moji glavi.Ful mi pomaga,ko preberem vaše tolažilne besede.

Zato smo pa tu, da si pomagamo. Si dovolj močna in sčasoma ti bo uspelo pregnat te misli. Kako si pa kaj danes?

Danes nisem vzela še nobenga pomirjevala,misli so prisotne,jih zaenkrat obvladujem.Kuham kosilo in poskušam si dopovedovat,da je vse skupaj en larifari,čeprav je težko.To res ni nobeno življenje,prav zamorjeno je vse skupaj,ne vem,kdaj bom to prežvečla.Sem dost boljša kot včeraj,to lohk rečem.

Ja glej sploh se probej ne ukvarjat s tem kaj se ti podi po glavi, ampak se čimbolj zamoti. Sigurn ti bo kmal bolš, ampak traja neki časa da te misli ponehajo silit v glavo. So sam posledica tvoje bolezni, in ne odsev tvoje osebnosti ali želja. To je zlo pomembno da se zavedaš. Pa zlo velik jih poznam s tem mislimi in še vsem je blo bolš, začetki so pa težki.

Oh draga dolores jaz sem tudi občutljiva in nežna in jokam za vsako mravljico, včasih vidim na robu banje mušico in eno velko kapljo vode poleg nje npr. in letim po košček servetke, da jo rešim...prav bolestno sem občutljiva na živali in ljudi in nudenjem pomoči in smiljenjem, jokanjem, skratka...pa so me in me še (malo) dajejo obsesivne misli. Imam dva psa in imam skoz občutek, da jima bom kar kaj storila, če ostanemo sami. In glej to, skoz smo sami in jima nisem še nikdar nič storila, razen jim težila z ljubčki in božanjem in razvajanjem...
Glede grdih, zlobnih misli do ostalih pa...so nekak s časom minile. Včasih mam občutek, če se peljem po cesti, da bom kar zletela s ceste ali se nekam zaletela in podobno in si to v mislih predstavljam (nehote) ampak fajn ignoriram in tudi to mine. Meni je bolj pomembno to, da mi taka misel ne pokvari dneva, da ne premlevam o njej, jo ne poskušam več razvozlati, razumeti, ker je to itak izven meja našega razuma.
Drži se in piši na forum vsakič, ko te stisne.

Yang..ja to je res...kar si napisal...

Vsiljive misli so simptom, ki govori resnico.....le prepoznati je nočemo...bi se pa s tem rešili , postopoma, tega pekla...

Ja. Najprej se mi je to zdel totalni nonsense, ko mi je Yang govoril to še na eni izmed skupin... Ampak kasneje, ko sem premišljevala, se mi zdi popolnoma mogoča teorija. Tudi jaz sem nosila ogromno neizživete jeze nad starši, sestro in je nisem mogla izraziti na način, ki bi mi (verjetno) pomagal to sproti premleti. Ampak mi je zanimivo, da sem imela nad njima še najmanj obsesivnih misli...

Tudi jaz sem začela razmišljat v tej smeri,pa ne vem,na koga naj se jezim.Starši so me vzgajali tako,kot so najbolj vedeli in znali,niso mi škodovali s svojo vzgojo.Je pa res,da so zmeraj govorili,naj bom ponižna,naj ne ugovarjam,naj ubogam.V bistvu sem se naučila strinjati se z vsemi,namesto,da bi izražala svoje mnenje.Tudi sedaj sem taka:ker se bojim,da me ljudje ne bodo marali ,se prilagodim vsakemu posamezniku in"plešem kot oni igrajo"Delam vse po liniji najmanjšega odpora.Ne morem pa dojet,da mi bi to lahko povzročalo take težave v smislu teh vsiljivih misli.

...Ja (naša) narava se upre, če jo hoče kdo na lep ali na grd način ukloniti..Dobro si opisala Putka..

Živjo,

Jes se pa tuki nebi strinjal. Vsiljive misli niso rezultat potlačene jeze, to je bla stara teorija, zdj se pa ve da majo te misli usi, ampak človek ki ima OKM se zaradi neravnovesja kemije v glavi zatakne pri njih, saj možgani zravn njih pošiljajo tesnobne občutke in zato se jih ne moremo znebiti. Ko enkrat zavestno spremeniš svoj odziv na te misli, in jim ne daješ pomena, potem se počasi zmanjšajo. Sigurno pa ni tukaj kriva kakšna potlačena jeza. Je pa res, da je blo tako mišljenje učasih aktualno.

..Jaz se spomnim kako sem enkrat v adolescenci popizdil na očeta in sem bil tik na tem, da skočim vanj..Takšen kot je bil je bil pravi provokator jeze...Spominjam se, da me je potem brat zadržal in me močno držal, da se ga nisem fizično lotil...

Ta isti brat je imel hude vsiljive misli od 17 leta naprej, da bo "očeta ubil".....Leta kasneje se je tudi njemu utrgalo in je razbijal po njihovem stanovanju in tudi njiju malo premikastil...Šele tkrat mi je bilo jasno kolk sovražnosti je nosil v sebi do staršev...

sedaj nima nobenga stika s starši, ker ga fizično ne prenese..

en članek na temo vsiljivk http://www.viva.si/clanek.asp?id=3824

Mene je samo strah, da se nebi kje vrgla čez balkon, ker to še včasih okmjam. Prejle naprimer sem gledala po TVju eno luskuzno stanovanje v nevem katerem nadstropju in pogled čez balkon pa sem kar vizualizirala kako se preveč nagnem čez in ... groza, res groza.
Ko se odselim na svoje, vem da bom iskala nekaj nizkega, največ 1. nadstropje.

Kej hočeš povedat,da se vsiljivke nekoč uresničijo?

ne, dolores... putka govori o preventivi... čemu se mučit in bit v višjem nadstopju, ko pa lahko človek živi tudi pri tleh, je tako?

Dolores, če je kaj sigurno pri vsiljivih nezaželjenih mislih, je to da se nikoli ne uresničijo. V zgodovini ni blo še nikol zabeleženega primera, da bi kdo reagiral fizično, na svoje vsiljivke. Tako da tega se ti pa res ni treba bat.

Dolores, to pa ne. Nekaj blebetam brezveze...bolj zato, ker  me misli zadnje čase spet malce zasledujejo pa sem hotela jamrati in poiskati še kak koristen nasvet.
So me že prej mučile te misli, ko sem videla kako visoko stoplnico sem se vstrašila, da se bom kar jaz dol vrgla. In sem zbrala pogum in šla na visoko nadstropje in itak mi niti na misel ni prišlo, da bi karkoli...je pa prisoten tisti strah, kaj pa če...

In pa seveda tako kot pravi Arwen...čemu se mučiti? :)

Sam to je napačno vedenje, da se izogibaš situacijam, ki ti predstavljajo strah. Ravno nasprotno, jaz če bi se bal da bom skočil z balkona, bi šel zanalašč v višje nadstropje. Čene pomeni, da daješ svojim vsiljivkam nek pomen in to drži začaran krog. Najbolj uspešno zdravljenje OKMja je ERP (exposure and response prevention), kjer se soočiš s situacijam ki se jih bojiš in tako počasi premaguješ strahove.

Je res Onix...sem tudi to že počela in je res pomagalo. Šla sem in si dokazala.
Ampak nebi se počutila udobno, če bi živela v 10. nadstropju...

Sčasoma bi se in bi bila zadovoljna ker si premagala ta strah :) Samo moje mnenje.

Ojla Putka,sej se nisem ustrašla tvojga sporočila,ustrašla sem se tistga,kar je napisal Scorpion od svojga brata.

jah, to je pa spet odvisno od situacije... če npr. ne smučam in me je strah gondole - čemu se izpostavljat, ker pač gondola ni nujen pogoj za moje normalno življenje. Če pa imam pisarno v 95. nadstropju a me je strah dvigal... to je pa že nekaj, s čimer se kaže soočit in se zoperstavit strahu.


Dolores, ono pa vzemi z rezervo  :pomezik:

Ja sam to da te je strah gondol ni OKM. To da se bojiš da boš skočil iz balkona pa je. Izogibanje je najslabša stvar, ki jo lahko narediš.

Pa brez zamere :) Nočem se prepirati, sam napišem kar so me učili na B1 :) Je pa res, da če te ena stvar ne moti, potem ni potrebe da bi se soočal s strahom, ki nima vpliva na tvoje funkcioniranje.

Dolores kaj te je tolk prestrašilo?  Saj moj brat v resnici nikoli ni ubil očeta. Ubil ga je v sebi, kot je moral ubiti tudi svoja resniča čustva in s tem del sebe..

Ali je imel kdo vsiljive misli, da bi ubil koga od staršev? velikokrat se te vsiljivke prenesejo na lastne otroke...

ja, vem... samo primerjava, da pač kakšno stvar lahko tudi pustimo pri miru....


ja,se strinjam, samo - če imam na izbiro živet v pritličju ali pa v 25. štuku - čemu se matrat? raje izberem pritličje  :kiselnasmeh:

Če imaš težave z žolčem se izgibaš mastne hrane, mar ne?

lol kašne maš Scorpion :) A pol po tvoje, se morš vsega, kar se bojiš izogibat in vse bo ql? Dobr se nam kregov to je moj zadnji odgovor na temo izogibanja.

..jest se tud ne bom kregu.... :)...še posebej ne s tako obzirnom človekom ,kot si ti Onix

Hvala :)

Ok,Scorpion,si me potolažu.Fanta,ne se kregat,vsak ima svoje mnenje.

...Ja saj..vsak imava svojo teorijo..in iz različnih koncev sta obe o.k.

Jaz razumem tele zadeve, kot odraz čustvenih motenj..pač..Razumem pa tudi, da človek ne ve, da je živel v bolnih odosih, ker tudi jaz tega nisem čisto dojel dolga leta...V bolnih odnosih zboliš..In otroci nikoli ne vedo, da je v teh družinskih odnosih kaj narobe..Dojemajo jih kot nekaj normalnega..tudi, če bi jih vsak dan tepli bi otroci to sprejeli..nebi se pritožili npr. varuhu člov. pravic :)..Kot odrasli pa imamo moč,pamet in pogum, da lahko počasi spregledamo resnico.....in se prebudimo..

Odreagira pa njihovo telo (otroško), različne psihosomatske motnje, bolečine v trebuhu, glavobolil močenje postelje, strahovi, tesnobe, motnje hranjenja itd. itd.

jaz mislim, da te le te misli ne morejo prisiliti, da narediš nekaj...nekoga udariš, pretepeš, karkoli pač. Mislim, da če se ti to zgodi, da je to pač jeza, želja po maščevanju, frustracija in nikakor ne odsev obsesivnih misli. Jaz vem kako izgledajo obsesivne misli, tudi tiste najhujše ampak ni variante, da bi jih uresničila. Ker poleg teh misli ti istočasno šibajo tudi realne misli, to kar si v resnici ti in čutiš in veš, da niso izvedljive. So pa blazno frustrirajoče in se včasih vprašaš ali je to res možno? Ampak to se sprašuješ zgolj zaradi nevednosti kaj se s teboj dogaja, ker po pravici povedano, jaz nisem vedela, da se je moja psiha zmožna zlomiti. Nikdar nisem imela tovrstnih težav...in ko te naenkrat nekaj takega doleti, te je strah. Jaz sem se bala, da se spreminjam v psihopata, serijskega morilca, sve in svašta.
In te misli + strah = grozna kombinacija.

Scorpion tukaj spet predvsem meša pojme :o.. Za tvoje in za dobro vseh, ki berejo to temo, te prav milo prosim, Scorpion, da si prebereš vsaj kaj minimalnega o obsesivno-kompulzivni motnji, preden prestrašiš še koga.

...Bom kar nehal, ker pač z izražanjem svojega mnenja strašim..

hvala bogu, da mene nihče ne more prestrašiti s svojim mnenjem :)

Je pa očitno moj brat edini, ki je imel vsiljive misli na to temo:ubil bom očeta!......

Putka,kot da bereš moje misli.Dans popoldne sem spet morala vzet Helex,se mi je zdelo ,da spet ne bom zdržala pritiska.Aje v redu,de vzameš pomirjevalo,ko te začnejo misli premagovat,to pr men pomeni 3krat do4krat mesečno 0,25mg heleksa,al bi morala vztrajat brez?

Če se počutiš slabo in če vidiš da ti pomaga potem tukaj ni nobenega problema. Samo nesmeš prevečkrat uzet pomirjeval, ampak parkrat na mesc pa ni problema. Pa še 0,25 je mejhna doza. Jes mam 5 Mg apaurin po potrebi. A jemleš kkšne antidepresive? Oziroma ali imaš kakšno strokovno pomoč?

Ja,že nekaj let sem na Asentri in pol leta na 0,5mg torenda.Hodim k psihiatrinji na trimesečne kontrole,pa tut pr psihoterapevtki sem že dala skoz eno seanso,drug teden grem ponovno tja.

Dolores, kam pa hodiš na psihoterapijo? a samoplačniško?

Ne,je s koncesijo v Novi Gorici.

Jes mam tud Zoloft (200Mg), ki je isto kot Asentra sam tuja firma, pa Torendo 2Mg zvečer. Predlagam ti da mal zvišaš torendo, tja do ene 2-3 miligrame, men zlo pomaga. Kolk maš pa Asentre? Za OKM bi rabila okol 150-200 Mg.

Kako si pa ti kej Koki? A si kej pogledala gun forum?

--> Ful si dober napisal Onix  :oki: Sicer svojo motnjo ze ful poznam, sam hudica se vedno se prestrasim teh misli...  :zardevam:

Hehe hvala Himiko :)

Ja sj jes tud use vem o njej, pa me še zmer dost ovira pri življenju. Ampak sj sčasoma se bo use uredil, sm prepričan  :kadim:

ja, ni kaj res Onix!

Ma, zdele par dni se "hudic" spet javlja in k sem zdele prebrala tvoj post in tvoje nasvete, mi je ful odleglo, res.

Jz sm tud prepricana, de se bo scasoma vse uredil - k npr, men se je stranje res ze ful poboljsalo, sam kt receno, se vedno pridejo te nadloge... Najtezji pa prenasam to tesnobo , k se sprozi ob teh mislih, obcutkih...

Drzite se vsi - ti Onix, Dolores, Koki...

Himiko

Ja sj men se tud kdaj pa kdaj še mal poslabša, ampak to ni nič nenavadnega, pot do ozdravitve je dolga. Ampak jo je vredno prehodit :) . Sm vesel da sm ti lahko pomagal  :zardevam:

Js sem kr v redu, vmes pride kak slab dan, pa bo že.

Imam 150mgAsentre od začetka januarjaprej sem imela 100mg,za Torendo mi je pa psihiatrinja rekla,da mi ga ne bi višala.Meni se ob povečani dozi Asentre zvišajo jetrni testi(gama Gt)

Oj :)

Aha 150 Asentre je kr ql. Am glede Torendota, raziskave so pokazale, da dostim pri 2-3 Mg torendota prinese dobre rezultate pri OKM. Nevem za usakega je drugače, mogoče nebi blo slabo probat mal zvišat, ampak to je tvoja odločitev in odločitev psihiatrinje. Je pa res, da se neve kako bi to nate vplivalo, mogla bi sprobat, enim pomaga enim spet ne. Slabost torendota je pa to da kar precej redi.

Onix, js res ne razumem, kako lahko tablete reijo, če se ful giblješ in se zdravo prehranjuješ. Tut js sem se zredila, ampak vem, da sem jedla preveč čokolade. to pomeni, da če ješ tablete, sploh ne moreš shujšati ne glede na telovadbo in zdravo prehrano?

Redi že,jaz mislim,da predvsem zveča apetit(posledica tega,da si bolj sproščen in nimaš psihičnih težav),zato bolj ješ.Jaz imam že itak petnajst let preveliko težo,ni hudo,kakšnih10-15 kg preveč.Lani sem shujšala 15 kg,pa me je poleti spodnesu sladoled,pa čokolada ipd.,tako da sem zdej spet tam ku prej.Luis Hay v svoji knjigiŽivljenje je tvoje piše,da je debelost posledica strahu,potrebe po zaščiti,bega pred čustvi,občutka da nismo varni,iskanja izpolnitve samozavračanja.Pove pa tudi afirmacijo,ki naj bi izničila te naše največkrat podzavestna občutja.
"Pomirjena sem s svojimi čustvi.Varna sem tu,kjer sem.Sama si ustvarjam svojo varnost.Rada se imam in cenim se."To naj bi ponavljali večkrat na dan,dokler podzavest ne sprejme tega kot resnico in takrat naj bi se začelo naše telo samo branit odvečnih kilogramov in bi posledično manj jedli.
Strah v nas povzroči,da se telo pripravi na obrambo tako,da ustvari neko fizično zaščito v smislu maščevja.
Zdej sem zašla s temeto sicer ne spada pod vsiljivke,je pa mogoče koristno,če veste.Jaz se kar najdem med zgoraj navedenimi vzroki za debelost.

Lepo si napisala Dolores :) Jes sm se zredu za 15 kil v enem letu. Najbolj kritičn predel je trebuh. Ampak bo že, zj k bo lepši vreme se bom lotil kolesarjenja.

Koki prvo je, da povečajo apetit :) Drugo pa da spremenijo metabolizem, in to ful redi. Seveda zdrava prehrana in gibanje pomaga. Ampak je veliko težje shujšati, kot pa brez tablet.

A obstajajo kakšna posebna zdravila za vsiljive misli? Po moje gre za Ad-je, kot pri vseh drugih tesnobah in deprah..

So ADji ,ki so bolj učinkoviti za same vsiljivke in so ADji,ki bolj delujejo pri depresiji,sicer pa so vsiljivke in depra dost povezane,eno je posledica drugemu in obratno.

..To so le simptomi...

Veš kej,pa naj bodo simptomi,si kot olje,zmeraj na vrhu.Kakšne psih.težave imaš pa ti,da si se znašu tuki na forumu?

Simptomčni se menjavajo Dolores..lahko imaš določeno obdobje vsiljive misli potem pa spet kaj drugega...Dokler ne greš v genezo, v sam vzrok bolezni....če pa misliš, da vzroka ni...pa ne vem..

lahko pa si tudi celo življenje na tabletah..tud to je opcija...

Vzrokov je veliko, ni samo eden. Veliko vlogo igrajo geni, potem tvoja samozavest in življenske izkušnje. Ampak nekateri imajo vse pošlihtano, pa vseeno zbolijo za psihičnimi boleznimi. Tako da tukej preveč vzroke iskt ni smiselno. Vsaj po mojem mnenju. Pri OKM to ne deluje, ampak stvari samo še poslabša.

Ojla,Onix,sem te že mal pogrešala.Kako si kej?Sem brala malo arhiv,zdej sem mal bolj na tekočem tudi z preteklim dogajanjem,sam me pa jezi,da so na forumu ljudje,k so srečni,da se drugim slabo godi.Jaz vem,da mi manjka samozavest,vem,da si ne upam povedat ,kej mislm,se bojim,da ne bom več priljubljena med ljudmi ipd.Ne vem,al je to vzrok al ne,kakorkoli že,dejstvo je tako.Tablete hvala bogu da so,pila jih bom,dokler ne bo boljš,delala bom na samospoštovanju,na ljubezni do sebe,na osebnosni rasti.Upam,da mi bo boljš.

 :unsure: bolj ali manj smo tu gor vsi s takimi in/ali drugačnim težavami, dolores

Oj :)

Na forumu je veliko čudovitih ljudi, ki zelo radi pomagajo. Je pa res da kdo daje neumesne komentarje, ki človeka bolj prestrašijo, kot pa da bi mu pomagali. In vem kako te pri vsiljivih mislih, vsaka stvar lahko prestraši. Jes sm kr uredu in me taki komentarji ne motijo več kaj dosti, ampak vem kako je ko si v slabem obdobju in res nobenemu ne privoščim tega. Ja moraš delati na tem, da se znaš postaviti sam zase in da se začneš ceniti. To pomoje zlo pomaga pri psihičnih težavah. Glede misli se pa drži samo ene stvari, pusti jih da so v glavi ne upiraj se jim, pač so tam, a dobro veš da ti nič ne morejo, so samo plod podzavesti, ki ti pošilja te misli v glavo zato, ker se jih tako bojiš in možgani mislijo da jih lahko na racionalen način razrešiš. Pa se jih neda, najbolje je da jih ignoriraš in čez nekaj časa se možgani nehajo truditi in odnehajo. So seveda vzponi in padci, jes se s tem borim že 2 leti, pa mam še zdj nihanja, ampak na splošno je pa 100krat bolš. Tako da je upanje, ostani pozitivna in sigurno ti bo uspelo. Za misli pa veš kaj moraš, samo ignoriraj jih kot da jih ni in se posveti čemu drugemu. Kadar te misli fejst zagrabijo, ti priporočam da se lotiš kakšne križanke. Meni je to ful pomagalo :)

Ja še dobr,da je vzpodbudo in tolažbo mogoče dobit na tem forumu.Človeka res znate potolažit in zato sem vam res hvaležna.A ti,Arwen imaš tud kakšna zdravila?

Eno vprašanje, a si kej govorila s psihiatrinjo glede teh vsiljivih misli?

Imaš prav Onix. Jaz sem bila tudi en čas prestrašena do amena, ko se je ena sama oseba iz celotne množice najdla in trdila, da so OKM dejansko uresničljive. Brez podlage, dokazov, brez ustrezne izobrazbe...
Ampak me sedaj tudi več ne prizadanejo. Samo za to rabiš čas, da se sam prepričaš.
In tudi se strinjam s tistim delom, kjer si napisal, da se moraš ceniti, dati veliko na svoje lastno mnenje, da ne podležeš drugim, da te ne prizadane v tolikšni meri kot včasih...to je meni full pomagalo pri premagovanju psihičnih težav.

Ja eni ne poznajo OKMja in narave te bolezni. Vsi ki se teh misli bojijo, so lahko prepričani, da jih nikoli ne bodo izvedli. Nebi rekel edn, ki v njih uživa, to pa je čisto druga zgodba.

hvala ti res, ful si mi pomagal... Se mi res zdi, da je pri teh vsiljivkah bistveno to, da se ti razloži sam proces le-teh - pa cetudi veckrat...

Koki, kile bodo ze sle dol. Vazn je, de se boljse pocutis, ce se bos pa gibala, pa zdravo jedla, pa se toliko bolje. Gibanje - sploh tek - je men tud izredno pomagalo pr premagovanju vsiljivk. Pa se ena zivljenjska: ko je moja mami nehala jest zdravila, so jih sle kile + plavanje, kar same od sebe dol. Je pa vlajda, ful deprimajoce, k se stehtas in kar naenkrat je kil ful vec... Jz sem npr svojo vago kar stran vrgla  :P

Dolores, kt so napisali tud ostali uporabniki, delat moras na tem, de das na svoje lastno mnenje. In tud mene bi ful prestrasil, ce bi mi nekdo dejal, de so okm uresnicljive - ajoj, kar kocine mi gredo po konc...  ???

Drzi se Dolores!

Himiko

Ps a mogoce kdo ve, kako je kaj s Kakadu?

jp, za depresijo - paroxat

Ni problema Himiko :) Glede Kakadu pa jes nč ne vem, predvidevam da je bila hospitalizirana?

Upam, de je z njo vse Ok - ze dolgo se ni nic oglasila...  :-\

Ja jes tud  :unsure:

Če kdo kaj ve o Kakadu, naj sporoči. Kako ste danes z mislimi, Onix, Putka, Dolores. Js sem preživela kar lep dan, z vozičkom in drugimi mladimi mamicami.

va, slis se zelo lepo Koki!!!

koki  :rozicodam:

Hej Koki, jaz sem kar ok. Neka stiska me je zagrabila, ko sem spet sama ostala s kužki in pol me je nekaj prešinlo, da kaj če se vržem z balkona,  ampak sem hitro začela delati nekaj konkretnega : psom sem dala za jest pa sebi sem oprala solato in prižgala Tv na glas in je minilo.  :zvizgam:

 :rozicodam:

Koki sm vesel, da si imela uredu dan  :oki: Jes se kr dobr počutm, sm pa ke kkšna butasta misel, ampak jo hitr odpravm hehe. Jes se ful zamotm z računalniškimi igrami :). Drgač nasplošno sm supr zadne cajte, tko da sm kr zadovoln.

Fajn,da ste vsi ok.Včeraj sem bla tud jaz super oz.še kar,smo z otroci mal pustovali naokrog,zato se nisem neč oglasla.Imam pa danes odkar sem vstala te misli po glavi.Smo ble s tamlajšo hčerko skupej v postelji,pa me je začelo matrat,pa kaj če ji zdej kej nardim,nobenga ni zraven,kdo me bo ustavu in zdej se spet slabo počutim.

dolores, to so samo misli; nič ji ne boš naredila... lepo jo objemi, pa sebi privošči en pošten zajtrk  :)

Dolores, poslusi Arwen, ful je lepo napisala!!!!!

To so sam misli, ki bodo minile! Nic NE bos naredila!!!

Drzi se,

Himiko

Ful uredu se mi zdi, da se tkole izpostavljaš, da greta skupaj v posteljo, in se ne izogibaš zaradi misli. Saj veš kaj moraš, ignoriraj misli in kmalu bodo zgubile svojo moč. Dobro v sebi veš, da nikoli nebi kaj naredila svoji hčerki, ni niti najmanjše možnosti sm 100%.

Jap izpostavljaj se čim več. Jaz sem se tolk že bala nožev na koncu, da jih nisem mogla gledat, ker sem mislila, da ga bom zagrabila pa kar začela klati. Pol mi je bilo pa dost in sem šla po nož in sem se full bala, da me ne preplavi kak psihopatski občutek. No in sem ga prijela in se ni nič posebnega zgodilo. Pač nož, predmet za rezanje hrane,...čisto nič drugega.
Kar pogumno dolores.
Arwen tebi pa  :rozicodam: .

Ja,kej nej rečem.Hvala vsem,k mi stojiste ob strani.Saj v sebi globoko vem,da ne bom neč nardila,sam ta občutek je kot morski val,ki pljuska čez čeri,zdej vidiš realno sliko,ko pljuskne,pa ta je ta slika zabrisana in tako dalje.Pol k to neki časa traja,pride kao plima in čeri zalije in tako tud mene te misli "zalijejo".Pole moram včasih vzet Helex in čakat,da spet pride oseka,kakšnkrat pa vidi potem tud realno sliko brez pomirjevala.Ne vem,kej nakladam,sej vsi poznate ta občutek.

..Saj sploh ne gre za dejanje..za to, da boš komu kaj naredila..Gre za občutek, gre za trpljenje , ki ti to povzroča...S temi mislimi je povezana tesnoba....anksiosioznost..bolečina...k i te muči..

Če bi bilo tako preprosto, da se prepričaš, da ne boš nikomur nič naredila in bi blo konc trpljenja..bi bilo simpl....Pa ga s tem prepričevanjem očitno ni..

Vsak simpotom je mučen...

Js mam pa mal slabo vest, ker zvečer, ko pojem tablete kvntiax, zaspim kot klada in ponoči ne morem vstat za dojenčka in mora vstat moj partner, da ga okrog petih zjutraj nahrani. Čez dan ga v glavnem rihtam jaz, za ponoči pa imam res slabo vest

Ni ti treba imet slabe vesti, saj nisi sama kriva, da si na tabletah in še podnevi ga rihtaš, tako da brez skrbi. Morš pazit nase, in s tem paziš tudi na otroka, da bo imel zdravo mamico :)

Ej Koki,kakšna slaba vest te prosim.Otrok je od obeh,tudi tvoj partner je dolžan skrbet zanj,sicer pa kolkor vem,mu ni težko.Kar se pa tebe tiče;sigurno delaš optimalmo največ kar v določenem trenutku zmoreš.Pazi nase,saj s tem delaš dobro celi družinici.

Jz sem ravno zaradi takih misli, da moram vse sama in z občutkom krivde sem počivala kdaj, zbolela za depresijo.
Ma dej punca, otrok je tako njegov kot je tvoj. Sej ga cele dneve rihtaš, zvečer ali zjutraj pa lahko očka malo mrdne, kaj meniš.  :)

Se čist strinjami z Gogi :)

Jaz pa mislim, da je le mal preveč lena....naj se mal v roke vzame..

lol Scorpion ti maš pa resne probleme sam s sabo, kva a mož nej pa leži pred tvjam in pije pir?

..Jaz mislim, da se ona le izgovarja na težave in da se ji ne ljubi nič delat..nima delovnih navad..

Mož jo bi mogu mal v roke vzet..

Zgleda neveš kako je težko živeti s tesnobo in konstantnimi skrbmi, sploh ne moreš biti len, saj se niti za trenutek ne moreš čisto sprostiti. Pa spanec je zlo pomemben pri psihičnih boleznih, tako da kr mož nej ga ponoč rihta, ker je zdrav in je tudi njegov otrok ravno toliko kot njen.

Ampak maš pa pravico do svojega mnenja :)

..tazga človeka je treba zaposlit, da nima časa na nič mislit...Treba ga je terat tolk časa, da zvečer še sam v postlo pade..

Kakšnga človeka?

tazga, ki leži pa kr neki razmišlja...pa nič ne dela..

Res je da se moraš zamotit s stvarmi, to se strinjam. Sam nevem kje si pa pobral da Koki samo leži in nič ne dela. Rekla je samo, da ponoči ne more vstat, ker jo tablete preveč uspavajo. Ma res visoke doze, tko da nič čudnega.

Pol jo je pa treba z vodo polit pa bo hitr budna :)

Hecam se ..že neki časa...sem mislu , da je to jasno..

Sj mene so na začetku tko uspavale, da sm šu spat ob 8h zvečer pa sm ustov ob 10h zjutraj, tko da čist zastopim kako ji je.

"Zgleda neveš kako je težko živeti s tesnobo in konstantnimi skrbmi, sploh ne moreš biti len, saj se niti za trenutek ne moreš čisto sprostiti."

Sam je res... niti za trenutek nisi popolnoma sproščen... kaj vse bi dala, da bi lahko bila en sam dan sproščena..popolnoma sproščena.

gigli

Ja res je težko živeti z anksioznostjo, ampak korak za korakom se je bomo znebili, oziroma jo bomo veliko bolje obvladali. Sj do neke mere so vsi anksiozni, kr sm brov in slišov od zdravnikov se da to kr dobr porihtat. In tud iz lastnih izkušenj loh povem, da gre po nekaj letih ful na bolš. Ampak res pa je da traja in traja, moraš se veseliti usakega napredka in počasi graditi boljše počutje.

Tudi jaz bi rada,da me neha "nategovat"ta hudič od misli.Pr men pride,da je lohk dva tri mesce brez ene same take misli,pol me zafrkavajo cel mesec skupi itd.Če se ti pojavi sam ena na dan,je tisti dan že enmalček bolj tesnoben.

Men so se pojavljale v najhujšem obdobju vsak dan na približno vsake 5 sekund. Res je blo težko. Zdj mam pa samo še kkšno na dan. Meu sm res hudo obliko OKMja, pa če je blo pri meni pol bolš, pol je lohk tud pri vas.

Haha vzel sm Apaurin, ker sm biu vs živčn pa tesnobn, ker sm prej spil eno močno kavo, zdj sm pa čist zadet lol :) Use je tko u izy pa čist sm počasn. Zadne cajte jih kr mal preveč jemlem  :( kr spat bi šu.

A si se slabo počutu,da sga uzel?Prbližno kolk jih pa vzameš na teden oz.na mesec?

Povprečno uzamem ene 4 na mesc. Ja tesnoben sm biu, ampak ne zarad misli. Kdaj me kr zagrab tesnoba, sploh če pijem kavo.

Jap, zato pa jaz izključno samo eno Nescaffe, zjutraj ob 7h ko se zbudim in basta.
Dve kavi sta mi že preveč.

Pomoje je bol da grem vn na pir, kot pa na kavo. Seveda poudarek na EN PIR :)

Onix,

Mene dejansko pivo resnično pomiri, sprosti vse moje napete oziroma "zategnjene" mišice, prov mehke noge dobim :sesmejem:, tako da vsake toliko si ga privoščim.

Drugače pa je bilo pri meni s kavo isto, čim sem jo spila....katastrofa...anksia dosegla maxi volumen :o
Tako da sem jo ščasoma popolnoma opustila.
Seveda sem kombinirala še s cigareto in situacija je bila popolna..hja cigaret še nisem popolnoma opustila, vendar sem že zelo blizu cilja :clap: :clap:

lp,
Gigli

Ja en pir ne more čist nič škodovat, še zdrav je :). Glede cigaret pa, jes pokadim ene 20-25 cigaret na dan. Tko da si tud jes želim zmanjšat, nehat pa ne, ker preveč uživam v kajenju hehe. Kavo bom pa probov čim bolj zmanšat, sam ko mi res zapaše, mogoče bom pa brezkofeinsko začel pit :).

Hej, hej
berem temo vsiljive misli že od začetka, zej sem se pa odločla da se še jst mal prdružm  :-[
Onix ful daješ dobre nasvete, res. Jst te sam berem, pa mi pomaga. Prej ko so me dajale misli, sem se na vse pretege trudla, da grejo ven, zej jih pa pustim in begajo po glavi in je res precej bolš, jutri pa začnem še z AD-ji. Pa še neki bi te vprašala; kok časa si pa ti čaku, preden si šel na AD-je? Ker me kr stisne, če pomislim, da se bom mogla več LET s tem borit  :o

Aja Doda, men se tud te kurčeve misli pojavljajo po premorih; jih mam, pa jih ni, pol se mal drugačne pojavijo, skratka ene misli se končajo, pa se druge vsilijo,...

P.s pirčku se pa ne odpovem (v mejah)  :pomezik:

Mogoče, ko smo pod večjim stresom? Meni se ... okm + begajoče misli. Grrrr.

Hey Latifa :)

Hvala, se trudim da bi pomagal drugim, saj vem kako je hudo ko si v slabem stanju. Jes sm biu na antidepresivih že predn so se mi te misli sploh pojavle. Ampak pol sm zvišov dozo, pa je ful pomagal. Zdj jemlem 200Mg Zolofta in 2Mg Torendota in je kr dobra kombinacija. Lepo da si se priklučila v pogovor :). Am pa pomoje si lahko kr vesela ker boš začela z antidepresivi, pomoje ti bo kr fejst spremenil stvari na bolš. Največ pa seveda lahko storiš sam, s tem da ne daješ nobenega pomena mislim, jih jemleš kot del bolezni in ne premlevaš o njih. Morš bit miselno ful aktiven z drugimi stvarmi, to ful pomaga. Zakaj bi se sploh ukvarjal z mislimi, ki ti povzročajo strah, depresijo in anksioznost. Bolj smiselno je, da misli raje preusmeriš na kaj drugega. Misli se kmalu občutno zmanjšajo, ko osvojiš te tehnike.

Ma ja, antidepresivi - res grozna beseda  :(
sej sem si dala v plan, da že v torek začnem, pa tud psihoterapevtki sem oblubla, pa je očitno taka gužva v zdravstvenem domu, da se mi niso javli. Sam mam že precejšnjo krizo, tko da se mi zdi, da je po petih mescih maltratiranja same sebe že skrajni čas. Ful me daje tesnoba, večeri me pa še vedno vržejo iz tira.
Drugač sem pa res vesela, da obstaja tale forum, sam pa včasih kej takega preberem, da se mi zdi, da pol še sama kej absorbiram. Sem zadnič prebrala, da je nekoga strah, da ga ne bo nosila luna in da bo takrat komu kaj storil, pol pa še mene panika grabi. Ej, kr neki. Teli nerealni strahovi me pa že ne bojo s tira vrgl.

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Js mam res ogromno dozo zdravil, ampak je prijelo in sem dosti bolje. Tako da mi smo zaključili z naraščajem - 1 sinek bo dovolj, ker med nosečnostjo tako ne smem jemati take doze, brez pa si ne upam biti, ker je bilo preveč grozno.

Antidepresivi ti bojo ful pomagal proti tesnobi, vsaj meni so. Tko da držim pesti zate :).

Evo če kerga zanima en video o vsiljivih mislih, traja več kot eno uro. Je pa pogovor z dr. Stevenom Philipsonom, enim vodilnih terapevtov za OKM. Pomoje vam bo kr pomagal, zato vam priporočam da si ga pogledate :).

http://www.ocdonline.com/video.php

Upam da je OK, če daš link.

Koki,

katera zdravila pa jemlješ, če nisem preveč zvedava? in koliko?

Onix,
Zoloft...hmm nisem ga se imela, si imel ti kdaj Effectin? Torendo?? to pa prvič slišim..lahko malo vec poves o tem zdravilu? tnx :rozicodam:

Objem vsem, super ste, smo! :oki:

Gigli

Živjo Gigli :)

Am ja jes Zoloft jemlem že 4 leta. Slovenska firma Zolofta je Asentra. Meni kr fajn pomaga, tega zdravila, ki ga omenjaš pa ne poznam. Glede Torendota, to je moderen antipsihotik (risperidon), ki se v manjših dozah uporablja tudi pri OKMju. Men zlo pomaga pri tesnobi, mislih in pa nespečnosti. Je pa slaba stran tega zdravila, da se kr dosti ljudi zredi za okoli 15 Kg, al pa še več. Ampak trenutno mi je bl pomembno psihično zdravje, kot pa odvečni kilogrami. Pri OKMju so bli zlo dobri rezultati s tem zdravilom za ljudi, ki jim sam antidepresiv ni dosti pomagal in se uporablja v kombinaciji z SSRI antidepresivi.

Lol dons sm ga pozabu uzet, ga bom zdele :).

Hej Koki, prav nobene slabe vesti NE smes imeti, ker zvecer zaspis!!! Hvala bogu, de lahko!!!

Imam pa samo eno vprasanje. Jz imam torej paroxat in me zanima, koliko je slednji Ad ustrezen za OKM?

Himiko tole sm prebral glede OKM zdravil :

The six drugs shown to be effective in such studies include: fluvoxamine (Luvox), fluoxetine (Prozac), sertraline (Zoloft), paroxetine (Paxil), citalopram (Celexa), and clomipramine (Anafranil).

Tako da ja, tvoja zdravila se uporabljajo za OKM. Ali imaš občutek da ti pomagajo?

Js mam asentro 500 mg, kventiax pa 800 mg.

Hey :)

Kako ste kaj danes, jes sm kr uredu, sm poklicov socialno delavko na šoli da sm se zmenu za maturo, s katero odlašam že 2 leti. Zdj se počutm sposobnga, da jo nrdim, in upam da mi bo uspelo. Drugač pa lep sončen dan, tko da bom šu mal vn na kkšen sprehod, ker sm preveč za računalnikom zadnje čase :).

Onix, bravo!
Nadaljuj s tem in lep sprehod.

V.

Oj Vesnav :)

Lih dons sm pomislu, da se že dolg nismo slišal hehe. In kako si ti kej? Jes sm zadne 2 dni nekam tesnobn, misli ni ampak tesnoba me pa nekaj matra. Ampak prot večeru je zmer bolš :).

onix, tudi jaz isto...že par dni sem veliko bolj anksiozna in tesnobna...mora biti tudi nekaj v zraku...
ja pa tudi pri meni je bolje proti veceru :oki:

drži se,
gigli

Ja možno, da vreme mal bl tko upliva :) Ah bo že, smo že navajeni teh nihanj hehe  :zvizgam:

Ojla,tud jaz sem spet tu.Jaz sem dans skoraj zelo dobro,že od zjutrej.Jutr mam prost dan,pa bom uživala doma.

Doda super  :clap: Tud jes sm zdele bolš, tesnoba je minila hehe.

Ok sem.. oz. vse je tako, kot mora biti... Nič me ne preseneča..:)
V tem zimskem času.. Tesnobe dopoldne, kakšna morbidna misel na vsake par dni, ki, ko jo zbrcam in prekolnem, se skrije.. Vmes se občasno pritihotapi im me čez dan dregne, da me hudobno spomni, da je še tukaj... Popoldne je bolje, delo z otrokom in gospodinjska opravila zamotijo moje um, telo bolj slabo, zato vsako pomlad in poletje odkrijem vedno več celulita in si v najboljših dneh v poletnem času.. naredim plan, kako bom pa odslej res naredila vse za svojo fizično kondicijo in boljši videz... In ustavila proces staranja... :P

No, zvečer je najbolj kul, takle čas, ko se moj sicer nizek pritisk nekako stabilizira, se dokraja zbudi moj um, pospravila in zložila sem posodo, prebrala jutranje novice, ki so vmes že stare, prečekirala vso pošto, odgovorila, naredila plan dela .. nekako odložila..:) za prihodnje dni... Skratka, ta del dneva je moj in traja nekako do polnoči...

I tako dan za danom, vmes pade dobra knjiga, odličen fim (sinoči me je očaral nemški na 1. slo), kakšna razstava, sprehod po mestu, še najraje grem sama, proti večeru..

In, seveda, preberem, kaj delajo nekateri moji na forumu, ki se jim sicer ne javim, ker se mi ne ljubi, jim nimam kaj dati, povedati, a sem vesela, da jim gre..:) Med njimi si tudi ti, Onix.

Drži se,

V.

Pozdravček še od mene,
lepo je brati, da se bolše počutite, pr men pa vse po starem. Zjutri šiht, pol ko pa domov pridem, se mi pa tesnoba povečuje. In ponavadi čepim pred TV-jem ali računalnikom, vn se mi sploh ne da. Komej, ampark res komej čakam, da pridejo mal toplejši dnevi, da grem mal na rolarje ali kolo, tale mraz mi gre že pošteno na živce  >:(

Super Onix, kar tako naprej!!! Drzim pesti za maturo - sporoc, ce rabis kaksne zapiske - pr men doma se zih se kaj skriva po prasnih kotih  :-[

Latifa, vem, kaj mislis s tem mrazom...  :o Sam jz se zdej kar zadekam, pa grem tect s pesom. Sploh zdej, k je soncek  :clap:

--> jz bom kar Vesno V citirala glede mojega pocutja, jz se zelo podobn pocutim.  Tk da Onix, to bi bil tud moj odg glede zdravil.

Moj bioritem pa je tud podoben Vesninem, Giglijevem in Onixovem... Zvecer je boljse...

Nism pa tok dober zadnje dni - mogoce zato ker znizujem Ad ???

Lp

Himiko

 :clap: dobra si

Upam, da nisem preveč firbčna; ampak a AD-je ukinjaš po navodilih psihiatra, psihologa? Kolk časa jih pa ti že ješ (sej mogoče sem že kje prebrala, sam sem pozabla).
A potem, ko zmanjšuješ oz. nehaš s tableti, so tudi stranski učinki oz. slabo počutje.

Ker jst se v bistvu tud zarad tega, ker me je strah, da se mi stanje po končani terapiji vrne, izogibam tabletom. Vem, spet ful sprašujem, ampak...  :-[

Oj :)

Vesnav vidm da si kr zaposlena :) No sam da je use OK. Am Latifah a si že začela s tableti? Sj pomoje si ti napisala da začneš an? :) Tablete niso noben bavbav, so samo pripomoček, ki ti pomaga premagati bolezen in anksioznost. Sam pri vsiljivih mislih je res, da se po prenehanju velikim povrnejo simptomi, zato je zlo pomembno, da v času ko si na tabletih zveš čim več, kako moraš ravnati s tem mislim. In čim več popraviti na svojih miselnih vzorcih.

Himiko zakaj pa znižuješ AD? Mogoče če se slabše počutiš, bi morala še mal bit na višjih dozah, samo moje mnenje. Razn če imaš kkšen posebn razlog za zniževanje. Jes vem da bom še dolg na visoki dozi ADja, še če bi mi zdravnik rekel da naj zmanjšam nebi hotel :). Kr sm jes prebral pri OKMju učinkujejo samo visoke doze, za razliko od depresije. Aja pa hvala za pomoč pri zapiskih, ti bom sporočil, če bom kaj rabil :).

Onix, hvala za odgovore, mi res pomagajo. Js sem bla včeri pri Dernovškovi, sem ji povedala, da mi grejo kile gor, pa je rekla, naj mam strogo dieto. Zdaj pa ne vem, kaj točno bi to pomenilo. Skoraj nič jesti? Vem, da bi se morala gibati ikn zbiram moč za to. Sicer naredim skoraj vsak dan 200 trebušnjakov, pa ne pomaga kaj dosti. Kako se gibljete vi? Ne morem dopustit, da grejo kile kar gor, kdaj se bodo sploh ustavile?

Oj Koki :)

Ma ja jes sm se zredu za okol 20 kil u enmu letu GROZA :(. Ampak zdj bo poletje pa bom začeu kolesart, pa bo upam bolš. Ja zlo morš pazt kolk poješ pa kaj poješ. Ker tablete ful redijo, sploh če maš veliko dozo. Ampak brez skrbi, zdravo prehranjevanje pa gibanje in kile bodo šle dol :). In kako si kej Koki, jes sm lih iz kofeta pršu :). Ja spet sm kofe piu hehe. Ne morm se mu upret.

Carica  :oki:

Drgač sem kr v redu, res veliko bolje, kot je bilo. Sem ful vesela, da me ne muči preveč, da lahk gledam televizijo (prej je nekaj mesecev zarad nemirnosti sploh nisem mogla gledat). Moram pa se res začet bolj gibat. Sem Dernovškovo vprašala, če lahk uporabljam kake tablete ali praške za hujšanje, pa pravi, da razen zelenega čaja in zmesi iz kaktusa. O laserjih pa ni blo nasveta. Potrebovala bi neko pomoč, da shujšam vsaj nekaj kil, pol bi pa imela bolj voljo, sam očitno bom mogla manj jest in se več gibat. Ne vem, kako naj prebrodim rozno lakoto - kaj naj pojem, da se mi zapolni želodec, da ne bom tako lačna, kile pa ne bodo šle gor. Bila bi vesela, če bi mi kdo napisal, kaj in koliko je čez dan, da vidim, a js res preveč jem.

koki, bi rekla, da čimveč tekočine - voda, nesladkan čaj... pa kuža (če so pogoji, seveda) je krasno gibalo  :pomezik: - petek in svetek , vsak dan brez izjeme, je treba it ven

Koki svetujem ti da ješ ene 6krat na dan, pa usak obrok naj bo bolj majhen. Ker če ne ješ telo misli da nimaš hrane in nabira še več maščobe. Če pa ješ skos po malo in piješ veliko vode, pa pohitriš metabolizem in telo začne hujšati. Tud jes bom mogu začet mislit na prehrano, predvsem pa na gibanje zdej ko se vreme boljša :). Hvala bogu da je konc te zime.

Aja pa ne sikirej se preveč zarad par odvečnih kilogramov, pomoje mamo kr usi na tem forumu kšn kilogram preveč (s tem mislim tisti, ki imamo tablete), razen ene izjeme, ki pa po tabletih hujšajo hehe.

Hvala za nasvete. Dernovškov pravi, da ni dobro jemati kakih tablet, razen zelenega čaja in kaktusove zmesi. Sodelavec mi je rekel, da mu je osebna zdravnica napisala recept za tablete reductil. A jih poznate? Menda po njih, če preveč ješ, bruhaš ali dobiš diarejo. Sam ne vem, če se lahk jemljejo.

Koki pomoje se preveč obremenjuješ s tem, da si se malo zredila. Ne priporočam tablet za hujšanje, ker ti lahko pokvarijo učinek ADja. Veliko gibanja in zdrava prehrana pa bo. Pa šeenkrat, preveč se obremenjuješ ne pusti, da ti zdaj teža rata obsesija.

Koki, ne skrbi in čimveč jo mahaj po svetu ter se igraj z malim princem, pa bo on pripomogel k manekenski postavi. Drži se!

--> Ton super si napisal Koki!  :oki:

Koki ne se sekirat, vazn , de si boljse. Madona, 200 trebusnjakov naredis na dan, you should be very proud of yourself!!!!!!!!! Sprehodi z dojenckom, trebusnjaki, zdrava prehrana, kar se mene tice, je to zelo zdravo zivljenje  :oki:

Onix, ce bos rabil zapiske (veliko jih imam za matematiko, zgodovino, psihologijo), sam reci. Sicer ne vem , koliko so kaj urejeni - so iz leta 2001 - a jih bom ze uredila.

Kar se tice zdravil, ukinjam jih po navodilu psihiatrinje. Paroxat je mene namrec nenormalno zredil. Tako da bomo zdaj vidli, kako se kaze moje pocutje brez ad, ce bo pa potrebno, dobim Cymbalto zarad tesnob. Pr men je namrec tk, de k se mi naredijo tesnobe, dobim cez nekaj casa se vsiljivke... Te moje tesnobe pa izhajajo predvsem iz partnerske zveze pa raznih tuhtanj, tk de bom zacela s psihologinjo delat na tem, potem bomo pa vidli, kako pa kaj ...

Hvala, ker mi stojite ob strani! Ful rabim kaksno vzpodbudno besedo ...  :rozicodam:

PS Latifa, --> cist razumem tvoj strah - sam kar brez skrbi: ad so berglca, k ti pomagajo, da s pomocjo primerne psihoterapije, delom na sebi, pa tud gibanjem, delas na tem, de to tega ne pride. Pocasi, z vzpodbudami s foruma  :P, gre...

Oj Himiko :)

Hvala :). Ja sj mene so moje tablete tud zredile iz 74 kg na 92 kg, jes razmišljam, da bi dal preč torendo vsaj 1Mg pa bi videl če bo šlo kej dol. No pa seveda gibanje zdj ko se dela pomlad. Pa začel sm hodit v fitnes, lih zej mi je mesečna potekla morm novo kupit :). Ja probaj zmanjšati in boš videla kako bo s počutjem, če pa boš začutila da se ti preveč slabša, pa povej psihiatrinji. Jes sm biu učasih obseden s svojim videzom, skos je mogl bit use popolno, pol me je pa doletela ta katastrofa (OKM), sm pa vidu da so bolj pomembne stvari v življenju kot videz. Je pa usm čudno da mam zdj 92 Kg, ker v prvem letniku sm meu 58 kil :), pa sm biu enak velik kot zdj 177 cm hehe. Mah bo že, sicer pa važn da si uredu človk, pa tud če maš kkšno kilo preveč, to si jes zdj govorim :).

Onix, Himiko... :rozicodam:

Popolnoma vaju razumem in vem iz kje izhajata. Mojo "kilogramsko zgodbo" sem menda ze enkrat objavila ampak na hitro:
Ko sem začela jemati ad-je sem se v razponu 3 let zredila za celih 20 kg...pa že prej nisem bila suhica. To je bil velik šok zame, čeprav so se kilce kopičile počasi a vztrajno.
No, pika na i je bilo dejstvo, da svoje največje hlače naenkrat nisem mogla več zapeti in takrat sem se odločila, da bom kljub jemanju velike doze ad-jev poskusila shujšati. Zavedala sem se, da sami tableti ne redijo, vendar pa povečujejo apetit in jaz sem resnično veliko pojedla. Poleg tega pa upočasnijo metabolizem in tako se nezaželjene maščobe kar kopičijo.
... a vendar mi je uspelo!!! :oki: :clap: :clap:
Pot je bila dolga, hujšala sem počasi in previdno, pazila sem da ne jem zvečer, pila veliko tekočine, zelenjave in sadja. Imela sem zdravo dieto..ločevalno.
Moram reči, da sem izgubila total 16 kg. Presneto sem ponosna nase. Ves ta čas sem jemala ad-je.

Vem, da če se boste odločili, da vam BO USPELO!! :wav:

Vesela sem, da vas imam! :rozicodam:

lp,
gigli

Bravo Gigli  :clap: Lepo da si povedala svojo zgodbo, in res si lahko ponosna nase, ker res ni lahko na ADjih hujšati. Upam da bo tudi meni uspelo hehe. Lepo počas pa bo :).

Čestitam Gigli, temu se pa reče jeklena volja  :wav:

Ma, ja Onix, mogla bi v čet. po AD-je, pa je taka gužva, da me je za v torek naročila (takrat dela popoldan).

Kile?!! Mah, jeba, sam če se bom pol v redu počutla,... Rajš sem vesela bunka, kot pa zagrenjena suhica  8) mmm, no ja  :seznojim: bom se kasnej s tem ubadala. Sam če sem prov razumela, se od samih tablet ne zrediš, ampak dobiš apetit?

Oj Latifah :)

Ja dobiš apetit, pa upočasnijo ti metabolizem. No ql da si se odločila za ADje, upam da ti bojo ful pomagal :). Jes sm meu pa spet dobr dan, brez misli in tesnobe. Skos bl sm optimističen, po tolkmu cajtu trplenja končno luč pred mano  :wav:

Super, Onix. Kar tako naprej.

Koki hvala, upam da bo šlo res tako naprej :).

THE BEST, kok je lepo kej takega prebrat.
Kako ste pa danes kej? Men je tko lepo vn pogledat, k je tak sonček  :oki: tkole se mi včasih zazdi, da bi lahko gore premikala, pa da mi v bistvu sploh nč ni in da ne rabim nobene kemije ali terapija. Ko pa pridejo tisti trenutki, sem pa spet kot poklapan cucek - res mi je to zanimivo  :-\

uživajte v lepem dnevu, najbolš je pa to, da jih bo zdej skoz več  :wav:

Oj :)

Ja res lep dan :). Prov u dobro voljo te spravi. Jes sm dones spet kr uredu in se že veselim lepega dne hehe. Ja nihanja so čist normalna, ampak vedi da ko postajaš skos bolj izkušena in se učiš, kako ravnati s tesnobo in mislimi, potem je teh nihanj skos manj in skos bolje obvladaš svoje stanje.

Fino, res sem vesela zate, si zaslužiš mal predaha po tolkem času trpljenja  :) upam, da bo teh nihanj za vse nas kmalu konec, pa da se ustavi na pozitivnem stanju, kakršno je (zame) danes.

Super da se dobr počutiš  :clap: Zdj prihaja pomlad in poletje, zima je nejslabš za te anksiozna stanja in depresivno počutje. Tko da bodimo optimistični :).

Imam eno vprašanje. Nevem, a so to vsiljive misli, sem prebrala temo pa se mi zdi da se soočam z malo drugačnim problemom, je pa glih enako vsiljiv.

Začelo se je bolj ali manj zelo nedolžno, kot otrok sem bila doma veliko sama, zjutraj v šolo potem pa sem bila popoldan do večera sama doma, do ene 5ih ali 7ih zvečer recimo, ne spomnim se dobro. Sestra je takrat študirala v ljubljani, starša sta bila v službi. Zmeraj me je zelo skrbelo, če je kdaj kdo zamujal, pa nisem vedela zakaj, a sta šla v trgovino, ali se je kaj zgodilo.. in vse pogosteje in vse močneje me kr ohromi strah, da bi se mojim ljubljenim kaj zgodilo. Staršema, sestri, fantu, prijateljem.. Kar tako iz zraka pridejo najhujši scenariji, da se jim je na poti domov ali v službo kaj pripetilo, najbolj se bojim, da bi kdo umrl. Ali zaradi nesreče ali zaradi zdravstvenega stanja, čeprav smo do zdaj vsi zdravi in tako. Res, kr začnem razmišljat o tem in kako bi bilo brez nekoga, kaj bi storila, kako bi to vplivalo name, kako bi živela po tem, strah me je. Včasih sanjam, da se je komu kaj zgodilo in me je strah, da se bojo sanje uresničile. Strah me je, da se bojo moje misli uresničile, ker te nesreče bi bile pač sklop nekih naključij, ki jih jst ne morem preprečit, ne morem nič. Fant kot že rečeno študira v tujini in včasih me res skrbi, da se mu tam ne bi kaj zgodilo. Nori ljudje, veliko potuje in se prevaža (letalo, avtomobil, vlak), v družini imajo tudi zgodovino raka. Ker živi zdravo, športno življenje, je močan, nekako to še odmislim in si rečem da je zdrav mlad človek, močen, in tako naprej.

Starša sta oba zdrava, stara nekaj čez 50 let, enkrat se mi je sanjalo da je atija zadel infarkt, v sanjah sem slišala sirene in bilo je grozljivo.

Sedaj ko slišim sirene ali pa kake čudne zvoke kr pomislim da z nekom nekaj ni vredu.

Sem precej občutljva oseba, razločutna, če me kdo ujezi se hitro zjočem, zaradi določenih stvari imam občasne panične napade, hitro bitje srca, oteženo dihanje, nekontrolirano počutje, šibkost. Ne hodim k psihoterapevtu, ne jemljem zdravil, imam odpor do tega, do kakršnega koli vnosa kemije v telo.

Zelo rada sem tudi doma in grem velikokrat stežka v ljubljano, tam živim med tednom nato pa hitro kolikor se da pridem domov, kjer se počutim varno in ljubljeno. Sicer doma nimamo neki ful posebno ljubečih in toplih odnosov, se ne objemamo in lupčkamo, je pa tak topel občutek ko smo vsi skupi, imamo se radi, ne prepiramo se.

Pač preveč me skrbi za moje drage. Zame ne, se ne sekiram kaj bo z mano, samo da se komu drugemu kaj ne nardi. Ko razmišljam o tem me je strah, da se bo uresničlo, zato ni šans da se lotim te metode, da bi po 10 minut dnevno namenjala samo temnim in strašnim mislim, ker imam občutek da se bo pol res uresičlo vse.

Poskušam tudi s tehniko preusmerjanja misli, zapičim se v predmet in ga analiziram. ampak to me samo zamoti, ne odpravlja pa strašnih misli stran.


Rada bi se pogovorila tu z vami najprej, če pa bo potrebno bi pa šla tudi na pogovor k terapevtu.

Hvala vsem. 

Oj :)

Te čist razumem, jes sm meu v otroštvu podobne probleme, sam mal je mami zamudila, pa sem že pomislil na najslabše. In to me je ful spravljalo v tesnobo. Ful sm si oddahnil, kadar je prišla domov in sm videl da je vse uredu. Moraš pa vedeti, da se zaradi teh tvojih strahov nobenemu ne bo nič naredilo, pomoje nebi bila tako slaba ideja, da bi 10 minut 2krat dnevno zanalašč razmišljala o teh mislih in scenarijih, saj bi tako videla, da kljub temu da o tem razmišljaš v resnici nebo nič narobe. Fino bi bilo, če bi našla kakšnega terapevta, ki bi te počasi vodil skozi kognitivno vedenjsko terapijo. Pomoje bi bil ta tip terapije ustrezen zate. Kot pa sm že rekel, sam sem imel čisto iste probleme, zato res vem kako ti je. Sj vse kdaj skrbi, da se ni komu kaj naredilo, ampak pri tebi je ta strah pretiran. Meni je pomoje ful škodovalo, ker sm biu pri stari mami v varstvu in je vedno, ko je tulila kakšna sirena, ali pa če je mami malo zamudila rekla "pa se ji ja ni kaj naredilo" in to mi je zlo vplivalo na mojo podzavest, da sem iz vsake stvari naredil paniko. Aja pa skos sm se bal da ma raka, al pa da ga mam jes, ampak men so ti strahovi zvodeneli in sm dobil pol drugačne.

Hej, Rea
tud men se dogajajo podobne reči. Če mi mami reče, da bo takrat pa takrat doma, pa je ni, jo že kličem in težim, kje je. Črni scenariji in vse kar spada zraven, ja je grozno. Še najhujš mi je pa to, da se mi ravno nad temi osebami, ki jih imam najraje na svetu, izvajajo nasilne misli  :( fak ane.


Je pa res, da je pri tebi mučno tudi to, ker le malokrat vidiš svojega fanta, prav tako pa tudi družino, če si le med vikendi z njimi. Jst si sebe ne predstavljam, da bi bla tok mal s svojimi - svaka ti čast. Se pa strinjam z Onixom, probaj premišljevati o tem kar tako. Ali pa vsaj, ko ti misli pridejo, jih pusti naj letijo in begajo po glavi. Iskreno ti rečem, da je men kar pomagalo. Ne bom rekla, da je takoj 100 % bolje, je pa.

Srečno  :rozicodam:

Aha. Če pa.. če pa me je strah, da se bo uresničlo, pa da bom jst kriva. Nevem. Včasih imam kake take sanje, ki se pol delno al pa v neki pretransformirani obliki uresničijo, pa me je strah, da bi se to dogajalo z mojimi mislimi. Pa razuumem, da so sanje plod enih podzavestnih doživljanj iz vsakodnevnih dogodkov in če sanjam kej v zvezi s tem je logično, da se lahko kej dejansko uresniči. Pa tud to je štos, da zelo veliko sanjam, pa potem tudi dosti razmišljam o tem.

Sej nisem tako malo z mojimi, res takoj ko lahko grem, se odpeljem domov. Se pravi, od ponedeljka do četrtka, v četrtek se pa že vidimo. Lih zarad tega ker nimam fanta ob seb njih bolj potrebujem. Še posebej se zadnje čase veliko družima s sestro.

Latifa.. Jst nevem, vsakemu bom povedala, nekaj narisala, podarila kako malenkost, ker se mi zdi da se vsi ful preveč samoumevno jemljemo, kaj pa če se kdaj kaj zgodi, hočem, da vejo da jih imam zelo rada. Tako da se mi zelo dopadejo take male pozornosti, s katerimi izkažeš ljubezen pa da ceniš vse, kar so ti dali, fizično in duhovno plat. Ob takih čist navadnih dnevih. Tako malo presenečenje. Lahko je pa tud kaka čist navadna usluga, karkoli.. Hočem da vejo, da se lahko zanesejo name kadarkoli.


Nič. Če ma kdo kaaarkol drugega, kakršno kol drugo varianto za zatiranje teh misli.. ne morem se soočat z njimi, strah me je in nočem jih mislit več, kolikor se že pojavljo. Ne morem dovolit, da se razbohotijo, preveč boli razmišljat o tem, preveč me vrže iz tira, preveč tesnobno in boleče je. Karkoli drugega, da lahko sama nardim..

rea to so črne misli, to niti ni okm. Bolj anksionznost, ta strah je povezan s tem. Tudi meni se je tako začelo, namreč, da me je bilo strah, da se kje na cesti komu od mojih ne bo kaj zgodilo, da kdo ni bolan, navsezadnje, da jaz nisem bolna itd.
Tako da predlagam, da se jih res nekako poskušaš otresti s tem, da si nekako vsakič rečeš, da je to neumnost in ne misliš preveč na vse skupaj. Če ti bo prehudo ali ti že je, predlagam obisk zdravnika, da se malo pogovoriš, poveš kaj je narobe in skupaj najdeta pot za premagovanje težav.




Meni se bolj zadnje dneve dogajajo čudni okmji (če to sploh so), in sicer si predstavljam kako kar naenkrat zakričim ali naredim neko grimaso ali nekaj tako brezveznega plus, da se mi res nehote vsiljujejo  kaki bolj strašljivi kot nasilni prizori, kot npr. kaj če zdaj kje vidim kakega, ki prihaja z nožem iz teme ali kaj če bom vstopila v stanovanje in odkrila, da je nekdo od domačih nardil samomor in seveda spet te scene s stolpnico in padanjem...in podobno scene...res mučno, nevem kaj naj storim? Pride v sekundi in gre stran ampak se mi zadnje dneve kar pogosto, na pet minut pomoje oz. če kaj konkretnega delam potem veliko manj, kot če naprimer samo hodim po cesti in imam časa premišljevati.
Ali je to sploh okm?

Ne vem, tudi meni se to dogaja včasih bolj, drugič manj. Enako se bojim teme, oziroma me je včasih strah kaj bom vidla, ko bom prižgala luč, doma ali kjerkoli drugje. Pa ne gledam grozljivk ali filmov z nasilno vsebino, ne maram in preklopim kanal. Kot si rekla, pride in gre.

Ne vem, če je to kaka motnja, je pač ena tesnoba, en prepotenciran strah, ki pa lahko naredi velik škode im zmešnjave v počutju. Jaz pač poskušam bit pozitivna kolikor se da, pa predebatirat vse vidike, še najbolj od vsega pa mi pomaga da sem okupirana z aktivnostmi, da se za nekaj dogovorim ali si zapišem da moram to pa to naredit.

Oj,

Putka to da se bojiš da boš kaj naredila (zakričala, kaj podobnega) to je 100% OKM. Za drugo bi pa prej rekel da je anksioznost, pač razni črni scenariji. Use skupaj probaj čim bolj ignorirati, in se čimbolj zamoti. Bodo tud te misli minile, SIGURNO :). Upam da ti bo kmal bolš  :rozicodam:

Thanks Onix, rea...

Celo zimo, ko je bil sneg in led sem imela predstave kako mi spodrsne, padem in si razbijem glavo. Skoz en in isti scenarij, celo zimo, vsak dan, kadarkoli sem hodila kje zunaj...in poleg misli je tle še vizualizacija, jaz na tleh, mrtva, kri...
Zdej zadnje cajte pa ko pač ni več poledice, si predstavljam kako mi prileti nekaj na glavo iz kakšnega bloka ali hiše, pa kadar stojim pod blokom mi gre skoz po glavi samo to, da kaj če kdo vrže kamen iz nevem 5. nadstropja men direkt v glavo...in pač spet, počena glava, jaz na tleh, mrtva, kri...
In zadnjič sem stala na prehodu za pešce in je nasproti, na drugi strani ceste pač stal en gospod in je v tem priletel mimo en drveč avto in sem že vidla unega gospoda kako ga zbije in on umre.
Vse je povezano s smrtjo in mislim, da to zato, ker se je tko močno bojim.

To, da bom kar kričala ali pa naredila neko grimaso ali pa nekaj neprimernega nekomu rekla se mi pa tudi dostikrat zgodi.
Ti dve stvari se kar prepletata ena z drugo.
No in včeraj sem bila full tesnobna, že ko sem pisala post, potem sem šla pa pod tuš pa stran od računalnika, pred tv, sem pogledala en fajn, sproščujoč film s starši in šla spat. In sem lepo spala celo noč in tud zdele se počutm 100% bolš.
Sem pa včeri pop spila precej coca cole pa pojedla enga cukra nepotrebnega pa se sprašujem, če mi ni to povečal tesnobe?
 :o

Ni prijetno res ne, ko pride misel takrat, ko jo res najmanj pričakuješ.
Pa zelo hudo mi je, kadar se mi zdi, da bom komu kar nekaj neprimernega rekla...jao, upam, da mi res kdaj ne zleti ven iz ust kakšna bedarija, ki nima veze s situacijo pa še zlobna je.  :unsure:

Oj Putka :)

To da boš komu kaj rekla kar lepo ignoriraj, saj je to klasičen OKM simptom, in ne boš nobenemu nič rekla, ker tega nočeš. Tud men se to dogaja, recimo dobim darilo za rojstni dan pa pol pomislim, kva če bi reku da je darilo zanič pa take. Ampak to pač zignoriraš. Glede tega strahu pred smrtjo, pomoje je to zato, ker si tesnobna, pa ti take misli pol vn udarjo, ampak zavedat se morš, da so pretirane in nerealne in ti tud za te misli priporočam da jih kar lepo zignoriraš. A hodiš h terapevtu? Fino bi blo, če bi mela kkšno strokovno pomoč, da bi se počutila bolj varno. Aja pa a jemleš kkšne zdravila? Je pa super, da se dons bolš počutiš :). Jes tud rd pijem kokakolo hehe, včasih spijem več kot flašo u enem dnevu, pomoje da na dolgi rok ti že škoduje, če se pa kkšen dan mal pregrešiš pa ni nič narobe.

Hej Onix kaj bi mi brez tebe... :) .

Brez zamere ampak sem se full nasmejala tistmu za darilo. Ja men tud kej tazga useka učasih pa se sama sebi čudim.  :A)

Drgač pa ja imam strokovno pomoč, že od samega začetka hodim k Dr. Rebolju in sem full lepo napredovala, zadnje tedne pa spet opažam, da se počasi plazi. Sej po eni strani mi je vse skupi prou smešn, sam nisem pričakovala, da se lahko spet ponovi pa me zato mal bega. Zdravil ne jem, zaenkrat lahko obvladujem do mere, da mi ne kvari preveč življenja.

Thanks za odgovore, sem spet pomirjena, ker si rekel, da je tist tudi OKM, glede tesnobnosti pa ja...sej se zavedam, da misli niso realne in da pretiravam ampak sej veš kako je, ko misel nepričakovano pride.

Lep dan imej pa tudi koki, himiko, rea, gigli in ostali.  :-*

Tudi vam lep dan. Js a bom izkoristila za nekajurne sprehode z malim po sončku. Upam, da se bom dobro počutila. če pride kak slab dan, se tolažim s tem, da je Dernovškova rekla, da pot do izboljšanja pelje vijuasto (z vzponi in padci).
Pa tudi hujšati sem začela zdravo - malo gibanja in manj hrane, predvsem zvečer, tako da je 1 kilca že šla dol. Sicer je to le kamenček v mozaiku, ampak sem vesela, da lahko hujšam kljub ad-jem. Upam, da bo tako še naprej

Oj :)

Ja sj je kr mal smešno hehe. Am jes sm meu tud dr. Rebolja na b1, pa je zlo tak uredu terapevt, pr nemu je ql da je res tak neformalen in prijazen. Tko da mal se pogovor z nemu glede teh misli. Sm pa vesel, da si se pomirila :). Včasih OKM in tesnoba spet mal potrkata, ampak to ni nobena katastrofa, pač mal slabši dnevi, usi jih imamo. Koki ja res je zlo vijugasta pot do zdravja in super je da se ne obremenjuješ, če imaš kakšen slabši dan. To je recept za ozdravitev. Keep on fighting  :boks: :boks:

Hej ...

jest sem pa že mislna, da se sam men  dogaja to kar si opisala Putka :unsure: ... en kup nekih bednih groznih scenarijev oziroma scen, slik, ki mi pridejo v misli ... tega je blo že tolko, da je kar joj ... tud men se kažejo slike npr. kaj če nekoga od bližnjih najdem na tleh v nezavesti ali mrtvega in kot si rekla rea, kaj bom vidla ko bom prižgala luč ali odprla vrata; kaj če se z avtom razbijem ali pa kar zapeljem dol s ceste - in potem vidim sebe kako poškodovana in mrtva ležim v avtu ali na tleh in me rešujejo; kaj če me nekdo udari po glavi ali me poškoduje; kaj če zinem kakšno neumnost, zakričim ali pa npr. sred lokala, predavalnice, sestanka vstanem in začnem razgrajat :taz: ...

ampak še vedno mi najbolj pomaga to, kar ste že rekli: da te slike, misli ignoriram oziroma se ne ubadam z njimi, ko se pojavijo se tako obnašam kot da jih ni ... in mi zaenkrat to še najbolj pomaga kot hitra pomoč ... sej včasih mi je že mal zadost, pa si mislim: ma ne že spet  >:( , ampak potem je zmeri boljš in grem lepo naprej ...

me pa še nekaj zanima in sicer ali je kdo med vami, ki se mu pojavljajo vsiljive misli seksualne narave? :zardevam: ... jest imam poleg vsega zgoraj naštetega balasta namreč tudi te :kiselnasmeh: ...

Hey Noelle :)

Lepo da si se še ti mal oglasila. Ja pri meni so sicer glavne nasilne misli, da bom komu kaj naredu ali pa sebi. Mam pa tud seksualne vsiljive misli, ampak kot pravim bl so pri meni nasilne misli, kdaj pa kdaj pa pride kkšna seksualna. Ampak je to tud OKM, velik ljudi ma te vsiljive misli seksualne vsebine.

Hehe Noelle, jaz jih (žal) nimam  :sesmejem:, sem pa slišala, da je tudi to okm, ja.
Drugače pa sem si fuuuul oddahnila, da nimam edina takih scenarijev in prizorov pa brez zamere, ni to da komu privoščim.

ja, sem vedla, da je to tud moj okm, ampak na tem forumu še nisem zasledila, da bi kdo omenil, da jih ima, pa sem mislna, da sem sam jest tolk čudna in mi je blo kar mal nerodno :kiselnasmeh: ...



ej, ma ti jih takoj podarim, če želiš :huhu: ... sam moreš vedet, a ne, da boš potem v mislih nekoga (ki ga sicer nikoli ne bi) hotela zgrabit za rit ali pa khm ... no ... saj veš ... pa tko na sliki v tvojih mislih boš kar kakšnega neznanca želela objet pa lupčkat itd. ... evo, tko mal za pokušino :smesno: ...

 :005: :smehko:

Ni 2x za rečt, da jih še ne bom dobila...glede na to kaj vse me je že trofnil, hja...

jst imam predvsem nasilne (da komu kaj naredim, največkrat sebi - tudi samomor). potem če hodim po kakšnem mostu ipd., da se moram dol vržt ali vržt kakšen dragocen predmet. kadar sem na javnih mestih (gledališče, predavanja ...), da moram narest kakšno neumnost (kričanje, kaj seksualnega ...). najbolj se bojim nasilnih, ker so edine bolj nevarne. včasih začnem misli ubogat in se tik pred najhujšim ustavim.

jah, ivica, jest pa psihiatrinji še nisem povedala za te seksualne vsiljive misli: prvič, ker mi je nerodno in drugič, ker sve se bolj ukvarjale z nasilnimi vsiljivimi mislimi, ki so sicer bolj grozne in bolj moteče ... ampak ji bom v prihodnosti tud o teh povedala ... evo, je pa tud men zdaj mal lažje, ker vem da nisem edina ...

[nori diamant], misli niso nevarne, če gre za okm, so pa zelooooo obremenjujoče in moteče in grozne ... meni osebno se nikoli ne zgodi to, kar si napisala: da moram to narest, ampak bolj za vprašanje: kaj če se ne bom mogla kontrolirat in bom to in to naredila ali pa se mi v mislih kažejo kakšne slike in scenariji ...

Evo enako tudi jaz. Kaj če se mi za tisto minuto utrga in bom kaj naredila?
Nikoli in nikdar nisem pomislila, to bom naredila ali to moram narediti. Vedno je zraven "kaj če se mi strga" in to v vseh primerih teh misli s katerimi se ubadam zdej zadnje leto, vsak dan...
In glih zadnjič sem premišljevala o tem, da na tak način tudi morda prepoznaš, da gre za okm?
Ker se bojiš, ker si tega ne želiš narediti in si sploh ne predstavljaš, da bi to delal pri polni zavesti. Vedno te zraven spremlja, kaj če se mi strga...kaj če se ne bom zavedala...itd., ker v tem primeru bi tudi edino bilo mogoče karkoli iz tega izvesti (če bi že kaj dejansko šla izvajat  :o - za kar počasi zadnje čase dejansko začenjam verjet, da res nikdar ne bom uresničila kakršnih koli bedarij).


In tudi jaz se najbolj bojim nasilnih misli. Tisto, ko cel dan pojem v glavi eno in isto kitico kakšne pesmi ali ko se mi zdi, da bom kaj neprimernega bleknila ali naredila kakšno čudno pozo sredi množice mi res ne predstavlja težave, pravzaprav se včasih sama sebi nasmejim, kaj vse se dogaja živemu človeku.  8)


Ali se komu dogaja, da nima misli ampak se samo vpraša (oz. se mu nekak sili misel): joj kaj če se mi zdaj strga in komu kaj naredim?
Meni se včasih zgodi, brez da bi dejansko imela spremljajoči prizor.
Pa me zanima ali je to okm ali je to pač moja prestrašenost zaradi okmjev? Čudi me le to, da se taka misel kar vsili potem pa začutim tesnobnost in strah.

Putiiiiii :)

ja, Putka to kar si nazadnje napisala se je dogajalo tudi meni..enostavno ni nekih slikic oziroma scenarijev v glavi ampak samo vprašanje, kateremu seveda vedno sledi :kaj če se mi enostavno utrga??
Je zelo zoprn feeling ja...
Jaz imam vcasih še pred menstruacijo (po moje PMS) take momente ali pa ko sem "preveč" naspidirana in ne vem kam bi s svojo energijo...kaj če bom kr začela kej metat al pa razbijat.. :seznojim:

Držite se vsi :rozicodam:

gigli

Punce, vse to je okm in vedite, da se vam ne bo utrgalo in nič ne boste naredile. 10000000%.

ja, seveda Putka ... ko se je meni to vse skupaj začelo so bile prisotne samo misli, brez slik ... samo npr. kaj če zdajle znorim in koga udarim? ... še zdaj je tako, da so včasih samo misli, včasih pa so tud slike ... zmeri je pa tist: kaj če se mi strga, kaj če se ne bom zavedala kaj delam, kaj če bom izgubila kontrolo, kaj če ratam kriminalc? ... ja, Gigli, to je res zoprn filing ...


jest isto ... če sem preveč naspidirana tud mislim, da se mi bo kar odrolal in bom začela razgrajat  :taz:... mislim, res, kaj vse se dogaja v naših glavah ... včasih so misli res kr neki no in se tud jest pol kr sama seb smejim ...

Joj groza kaj moramo prestajati. Meni se zdi, da je ta okm najbolj trdovraten za odpravljanje. Pa  ko že misliš, da si dal vso simptomatiko skozi, te nekaj novega preseneti. Evo jaz zdaj čakam še na pokvarjene seksualne misli.  :unsure:

LOL... Jaz jih prevzamem.. te tvoje..:)

Kako bi bilo fajn, da smo v "tistih dneh" vse na kupu, Putka in ostali, se spravimo v eno sobo, potem pa v kup "znorimo"...
Če se pa še te tvoje misli, Putka, udejanijo, bo pa sploh veselo...

Se opravičujem za tale vpad, mi gre očitno na slabš, ali pa na boljš, haha..

V.

Ja te misli so drugač popolnoma nenevarne, so pa zlo zoprne. Bi blo pa res smešn, če bi bli usi na kupu u eni majhni sobi, usi zašvicani usak s svojim mislim :).

Pri meni so bile zelo hude misli, kotalile so se mi po cele dneve, tedne ... na vsakih 5 sekund, včasih manj poosto. Jaz sem vedela, da so neuresničljive, tega se nisem bala, bala sem se, kdaj bo zopet prišla misel, ki me je grozno zabolela, vsaka posebej. Sploh nisem mogla funkcionirat, bilo je obupno, mislim, da česa bolj groznega ne moreš doživeti v življenju. Tako da sem imela res obupno nosečnost, komaj sem čakala, da rodim, da me potem zafiksajo s tabletami, kajti le to je bilo še moje upanje, kajti tako, kot je bilo v nosečnosti, ne bi mogla živeti. Dernovškova mi je rekla, da bi bilo bolje, da bi med nosečnostjo jemala manjšo dozo zdravil, da se mi ne bi tako poslabšalo.
Po porodu sem dobila postopno večjo dozo zdravil, zdaj sem na 500 mg asentre in 800 mg kventiaxa. Od začetka januarja že čutim izboljšanje, res je veliko bolje kot je bilo, hvala Bogu, ni pa še čisto dobro, pridejo slabi dnevi. Zavedam se, da je to zdravljenje dolgotrajno. Če me ne bi Dernovškova rešila s tako dozo zdravil, sploh ne vem, če bi bila še med živimi, kajti moje trpljenje je bilo brezmejno, uničujoče, še živali po moje ne trpijo tako.
Tako da mene so res zdravila rešila.

Koki, eno trapasto vprašanje - a dojila si in še dojiš ob teh zdravilih? Oprosti, gotovo si o tem že pisala, pa sem spregledal.

Oj Koki, vem kako je hudo. Pri meni je blo tako hudo, da sm čisto odpovedal. Nism se mogu usest, nism mogu bit namir, matrov sm se da bi loh kej druzga povedal kot pa o mojih mislih pa ni šlo. Čist sm biu obupan mislu sm da bo zame življenja konec. Po petih dneh niti za sekundo prespanih noči sm šel na dežurno in tam so me takoj poslali v begunje. Biu sm kot živ zombi, vsiljive misli čist neprestano, nism mogu niti stavka prebrt tolk jih je blo. Pomoje sm doživu en živčni zlom. No zdj sm pa skorej že čist uredu :). Spim kot medved hehe, nimam tesnobe skoraj nič, misli je ful mal spet uživam v življenju. Vesel sm ko se zjutraj zbudim in vesel sm ko grem zvečer spat. Tako da sm ful zadovoljen in če jest nism dokaz da se da iz pekla vn pridt, pol nevem kdo je. Takrt nism mogu več normalno razmišlat, koncentracija je bla čist na nuli. Zdej je pa use ql po dveh letih, tko da ne obupat, ampak vedite da ste močni in sigurno vam bo uspelo. To sm napisal zato, da dam ljudem, ki se zdaj borijo z mislimi in tesnobo upanje in verjemite mi res je upanje. Pri meni je zdej u prvem planu pridt nazaj na normalen ritem življenja (šola, prijatelji, obveznosti, izpit za avto...) in sm samozavesten, da mi bo s trudom tudi uspelo.

Ne, ne dojim, ker ne smem pri taki dozi zdravil.

Aja pa Koki, mislm da si na dobri poti do ozdravitve. Sj veš misli pač ignoriej, ne boj se kakšnega slabšega dne, spomni se za nazaj kako je blo hudo, pa bo tisti slabši dan postal prav dober proti tistim, ki so bili takrat. Res najbolj pomembno pri zdravljenju OKMja in tesnobe je to, da se ne ustrašiš slabšega obdobja in da ne skatastrofiziraš kaj bo pa zdaj. Ker slaba obdobja so del zdravljenja in iz usakega se kaj naučiš in jih je potem vedno manj.

Koki, vesela sem zate, da si boljše.. :rozicodam:, boš videla čedalje manj jih bo..
Onix :rozicodam:

Drugače pa sem imela tudi jaz svojo izkušnjo s prisilnimi mislimi, tako da vem kako zelo grozno je to. Dejansko se ne more primerjati z ničemer drugim. Ko sem svoji mami hotela objasniti kaj se dogaja z mano se tudi izraziti nisem mogla, ker je bil moj razum tako "nafilan" z vsemi možnimi vsiljivkami...grozno res.
Sedaj ko gledam nazaj, vidim da so bile skos prisotne, samo niso bile tako zelo obremenjujoče in trdovratne..
Pri meni se je resnično začelo kakšno leto in pol po začetku moje zveze s sedaj že bivšim fantom. Več let sem imela prisilne oziroma vsiljive misli glede njega oziroma najine zveze. Pojavljale so se dnevno, včasih tudi na 5 secund, dejansko nisem bila več funkcionalna, o ničemer drugem se nisem bila sposobna pogovarjati, tako da so se me ljudje začeli že malo izogibati :(, mislila sem, da se mi bo utrgalo, dokler enostavno nisem več zdržala in sem šla..stran od njega.
Misli so bile predvsem o tem ali je sploh pravi zame, ali ga imam sploh rada,... konstantno so "me silile" naj neham z njim saj z njim ne bom srečna i.t.d...res čudno.
No po parih letih resničnega trpljenja in mučenja, ko dejansko ni več nič ostalo od mojega življenja (prevladovale so te misli, seveda pa je bila posledično vpletena se depresija, OKM in tako dalje,..) nisem mogla več, probala sem jih utišat in sprejet vendar enostavno ni šlo!! Zato sem šla stran in prekinila z njim. Peklensko sem trpela a sedaj mi je bolje.

Zanimivo je to, da se danes ne vem ali so dejansko to bile prisilne misli kot bolezen ali sem pa enostavno tako čutila, da moram it stran in da ni pravi zame. Res ne vem.
Vem samo to, da sem ga imela rada in da je bil res vredu fant-dejansko sem se trudila in mislila da bodo misli scasoma sle stran....

In sedaj sem seveda pobrala se strah, da bom pri vsakemu fantu imela take misli...in mi po eni strani ni do zveze, ker vem kako zelo hudo je bilo takrat in niti slučajno ne mislim it se enkrat skos to. Pa tudi če sem sama celo življenje.

Kaj pa vi mislite o tem? Res bi bilo hvalezna za kaksen komentar??

lp,
Gigli

Oj Gigli :)

Fajn da ti je zdj bolš. Temu kr opisuješ se reče ROCD (relationship OCD), na enmu forumu sm jih ful zasledu takih, ki majo točno iste probleme. Tud jes sm meu k sm biu z eno punco 1 let pa pol skos misli, kaj če je nimam rd, kaj če mi vizualno ni všeč, kaj če sm z njo samo zato ker se bojim bit sam in tako naprej, tako da mi to ni tuje. No tud jes sm nehov z njo in mi je blo pol bolš. Pomoje nesmeš zdj se kr obsodit na samsko življenje do konca, ker edin način da te misli premagaš je, da se soočiš s situacijami, ki ti jih prinašajo. Mogoče bi mogla že na začetku fantu (naslednemu) povedat, da si imela te probleme prej in če bo zastopil potem bi ti on lahko pomagal pri vsem tem. Tako da, če boš srečala osebo s katero se zastopiš se ne ustraši iti v zvezo, zaradi nekih neumnih misli. Ne pusti jim, da ti krojijo življenje. Vem pa da je ful težko, ampak kdr te dajejo pač taki dvomi, se morš zavedat da je to samo OKM in ne tvoja čustva. In ne daješ nobene pozornosti in pomena tem mislim.

Dragi Onix  :rozicodam:

Hvala ti za odgovor. Dejansko si prvi, ki mu to ni tuje.. resnično nisem vedela kaj se mi dogaja, počutila sem se kot najbolj grozna oseba, ki dela to nekomu, ki ga ima rada...
...vem, da se ne smem obsodit na samsko življenje, vendar če ti povem po resnici...da bi sla se enkrat skozi to..hmmm dvomim, resno. Dvomiti v lastna čustva je grozno, poleg tega pa je on ves čas vedel za moje težave in mi pomagal in poskusal stati ob strani, vendar vseeno ni slo. Bila sem na tisti točki...ali grem stran ali se mi pa utrga..no pa saj veš kako je to..
In ti? Si po tisti punci se imel kaksno daljšo zvezo? Jaz sem skoraj 2 leti samska in mi trenutno to tudi ustreza.
A dejansko obstaja izraz oziroma motnja za to?? Takrat sem mislila, da sem pač malo čez les..to si zasledil na tem forumu ali kaksnem drugem?

Res najlepša ti hvala Onix še enkrat! :rozicodam: :rozicodam:

gigli

Gigli ni problema :)

Ja je kr pogosta oblika OKMja to. To sm na enmu angleškmu forumu dostkrat vidu. Če češ ti povem stran, mogoče bo tm več ljudi s podobnimi težavami kot tu. Tukaj prevladujemo OKMjevci z Nasilnimi mislimi hehe. Ja jes sm tud samski že ene 3 leta, ker sm meu tolk problemov z OKM, da še vn nism hodu, da bi koga spoznal.

Ojej, ne morem verjet, Jz mam isto k vidva Onix in Gigli.. A tko se temu rece, Relationship OCD...
Jz mam fanta zelo rada, a zarad tega oba ful trpiva. V zvezi sva dve leti. Med tem sem dozivela ravno to, kar opisujete: tesnobe, panike, visljivke.. Ni za povedat, kako grozljivo sem se pocutila... Najbolj grozne so bile nasilne vsiljivke, pa obcutek izgube realnosti; na neki tocki sem lahko samo lezala in strmela v prazno... Ja, jz bi tudi rekla, da sem dozivela manjsi zivcni zlom...

Gigli!Tocno to se je z mano dogajalo: . Na neki tocki sva pretrgala vezo, ker sem jz dobesedno mislila, da mu bom kaj naredila...  :jok: Uh, jz sm mislna se malo pred tem, preden sem tole prebrala, da sem res cudaska, ko vseskozi dvomim v vse; vase, v custva, v fanta, na katerem me motijo bizarne stvari, ki so k ena obsesija  :o... Celo telo me boli ob tem... Ni za opisat te bolecine...  :jok: Sam nekak se zdej poskusam ne tok obremenjvat s tem...

Hm, jz sem se odlocila, da bom navkljub vsemu se vztrajala. Da bova s fantom skupaj prebrodila vse to. Rada se imava, imava lep odnos... Jz mislim, da se ob psihoterapiji da - morda Onix, poznas kaksnega terapevta v Slo, ki bi se ukvarjal s to motnjo?

Onix, ful ti hvala za vse!!!!

Gigli, drzi se!!! Pa seveda Onix, Koki, Putka, Latifa, vsi ostali!

Ps se opravicujem , ker se tako redko javljam trenutno... Ma, me je cist povozila viroza ...

Hvala se enkrat za tole informacijo...

Himiko

Himiko, vztrajaj, ampak poskusi, no, za Božjo voljo.. kako že rečejo Srbi.. Opušteno...

Vse misli bodo minile, vsaj v taki intenzivnosti, ampak le, če si boš oddahnila.

Torej, vdihni in izdihni.. Kar mahaj, odganjaj jih z roko magari, kot sem to jaz počela v tistih najbolj nesrečnih dneh, boš videla, da bo minilo.
Fant pa naj ti stoji ob strani v trdni veri in zaupanju, da bo dobro. Ker bo.
Zaupaj.

V.

Oj Himiko  :rozicodam:

Ful uredu, da zaradi motnje ne boš končala sicer lepega in dobrega odnosa. Vrjamem pa, da je zoprno se s tem usiljivkam glede razmerja dajat. Žal ne poznam nobenega terapevta, ki bi se ukvarjal s to vrsto bolezni. Pomoje vsi terapevti, ki prakticirajo KVT bi bli ustrezni. Preklete viroze  >:(, čimprej se pozdravi :). Upam, da vama bo s fantom ratalo.

Hojla vsem,

grozno, ko berem vse to, Gigli tvojo zgodbo poznam, Onix, Koki, himiko kaj naj rečem...nihče si ne zasluži takega pekla, katerega preživljate/mo zaradi okmja in ostalega.

Drugače pa opažam, da imamo kar podobne izkušnje / težave, namreč tudi jaz se že dolgo časa borim sama s sabo v vezi, skoz si dopovedujem, da nisva za skupi, da bi bilo boljše da bi končala in podobne scene, moti me vsaka druga stvar pa sploh ni nič narobe, imam nervozne izpade ampak pri meni jaz vem, da je to posledica slabe samozavesti, depresije, anxe, panike, okmja,...
Škoda, da se tudi tega ne da ignorirati.  

Drugač pa sem full fajn preživela dan. Celo jutro sem bila sama doma s psi in sem imela mogoče dva tesnobna momenta in nič obsesivnih misli. Prvič spet po dolgem času. Prejšnji teden je bil peklenski, upam, da bo ta boljši.
Vsem ostalim želim isto!


Ps. ali ima kdo še kak simptom okmja? Da mora kaj preštevati ipd? Jaz sem imela en čas noro obsesijo, da sem morala prebrati vsak jumbo plakat ob cesti. Vsako besedo posebaj in potem še ene 3x ponoviti v glavi. In če mi je kaj "pobegnilo"  se nisem mogla sprijazniti in pol se mi je ponavljala naprimer zadnja prebrana beseda še ene 20x in je bilo res mučno. Skoz sem oči napenjala in brala potiho (ampak v sebi naglas), ma full naporno, ko samo pomislim....jao bože.  :o
Da to, da sem znala včasih kako besedo ali celo krajši stavek, ki sem ga nekje slišala ali prebrala ponavljala cel dan. In celo če je bil stavek sestavljen in dveh ali treh besed sem jih celo menjavala, vrstni red besed, ni važno, ponavljajo se je znova in znova...

Fino Putka, res sem vesela zate  :clap: zame je bil pa katastrofalen dan, poln tesnobe, pa tud nekaj vsiljivk,jao, jao, pa tko je blo fino v soboto.
Ja, drugač mam pa jst tud te probleme s številkami in črkami, pa tud z razpokami v asfaltu - kr neki. Ko hodim pa če z eno nogo stopim na razpoko, moram nujno še z drugo  :zardevam: ko pa berem podnapise, pa dajem skupaj po tri črke - luda luda.

Himiko, VZTRAJAJ  :wav:

In res je, da si tega ne zaslužmo, kaj za vraga smo komu nardil. Men se vsak ubogi človek, vsaka zapuščena žival, vse... smili, od kje potem to???

Držite se dragi sotrpini, pa ne se spustit. Uspelo nam bo  :rozicodam:  :rozicodam:

Men se pa skos dogaja, da mi ena in ista pesem skos po glavi hod. In to vsak dan druga, kuj k se zutri zbudim mi začne hehe. Aja pa ko pijem nesmem narest 6 požirkov naenkrat, jih zmerej 5, ker me 6 spominja na hudiča :). Pa doma hodim po kvadratnih ploščicah gor pa dol lol :). Pa če se na eni strani z eno roko popraskam, se moram še na drugi z drugo roko pa take. Sicer ni tako hudo, da teh kompulzij nebi mogel ustaviti, ampak me ne motijo preveč. Še najbol moteče od tega je melodija, ki se skos vrti v glavi, al pa kkšen stavek.

Latifa bo pa jutri bolši dan :)

Aja pa k sm biu str ene 13-14 let sm vsak drug dan sformatirov računalnik, ker me je vsaka stvar, ki ni bila popolna motila. In s tem sm 2krat uničil disk haha. Pa use igrce sm skos znova začenov, pr nobeni nism nkamr pršu, zmer je blo kej narobe, da sm mogu it šeenkrat. Takrat nism vedel da je to OKM, ampak sm mislil da sm pač mal čuden hehe.

Hvala Onix - upam. No itak jutri dobim tabletke, pa upam da jih bom tud začela jest  ???  sej bom. Hehe, a to se ti dogaja da se morš praskat z obema rokama, men sej je tud včasih, zej več ne. Fak, prov isto, ko sem bla še mula, sem mela te tažave, pa 10 min sem po stopnicah doma hodila, ker če sem z eno nogo stopila na prvo stopnico, sem mogla pol še enkrat it gor, da sem še z drugo stopla na prvo stopnico, da se je uravnovesilo stanje  :P takrat me je to še zabavalo, nisem se počutla nč drugačno  :sesmejem:
aaaaaaaaaa, sm čudna  :zvizgam:

Ja vse sorte smo že mel hehe :) Latifa držim pesti, da ti bojo ADji čimbolj pomagali in da bodo čimprej prijeli.

Latifa sej to je to. Ker smo tako zelo občutljivi so potem take posledice. No ni nujno, vem pa zase, da me je moja preobčutljivost in nezmožnost nekega racionalnega pogleda na slabe stvari tudi pripeljala do tega stanja.
Nazadnje naprimer sem dva dni jokala, ko sem prebrala, da so morali enga psička uspavati zaradi psiho fizičnih poškodb, ker so ga zanemarjali, mučili ipd. Mene je to tolk prizadelo, da je ... ma res evo zame dva dni lajf kar obstal, čista depresija in jok, jok, jok...bah. Nisem si mogla pomagati, enostavn  sem bila razočarana in jezna in prizadeta in nisem bila sposobna predelati, da sem se lahko sam še jokala. Še zaspat nisem mogla, dolgo v noč sem bedela in razmišljala, da me je včasih sram, da predstavljam človeško vrsto.
Pol sem enkrat cel dan jokala, ker sem vidla v ribarnici jastoga, živega jastoga na ledu, klešče je imel pa zvezane s špago in se je tko mal premikal. Jaz sem bla čist konc...
No evo, tolk sem screwed up.
Enim je to pač neki običajnega in slišijo, predelajo in grejo naprej, mene pa že taka stvar potre do podna.
Da ne govorim, ko pomislim, da bodo starši, sestra, bližnji, jaz enkrat umrli. Takrat je pa itak katastrofa...
Sem ugotovila, da moram čim manj razmišljati, čeprav vem, da to ni rešitev. Nevem še kakšna je?


Drugače Onix pa štekam ja, da ne končaš ene zadeve, če misliš, da nekaj vmes ni bilo ok. To sem jaz delala recimo, ko sem si prepisovala zapiske. Namreč obvezno sem si morala prepisati zapiske za faks v svoj zvezek, z mojo pisavo, če ne se nisem mogla učit (sploh ne, blokada, ni šans, da sem karkoli prebrala), no in če mi neki vmes ni pač štimalo (neenakomerna pisava ali kej podobnega) sem šla jovo na novo. Pa to ročno pisala dolge zapiske s faksa... :o
Pa to, da je treba vse uravnovesiti tudi ja...če se dotaknem ene joške, se moram nujno še druge.  :sesmejem: Živa resnica...

Bojo Onix, morjo prijet pa pomagat, če ne ne vem kaj bom  :jok:

Ah, ta jebena občutljivost, groza. Jst sicer za živali lih nimam takih groznih travm (mi je tud hudo,sam ne tolk), se mi pa vsak star človek nenormalno smili, pa naj bo pijan zanemarjen starček ali pa kakšna zoprna stara mama. Men gre kr na jok, k vidim da komej hodijo, da jih nihče ne tolerira, da se jim nihče ne umakne na polnem avtobusu, oz. jim ne odstopijo sedeža. In pol si kr zmišljujem, da kok je moral bit hudo družini tega pijanca, karkoli, sam da sama sebe pomirim.

Oj kako ste kaj?

Jes sm dons bl slabo hehe. Spet sm pil kavo in mi je res sprožila panični napad, že ful dolg ga nism mu. Pol sm pa kr pomirjevalo uzeu pa šu spat. Zdj sm se zbudu, mal me še tišči v prsih ampak je bolš. Prekleta kava, res bi jo moral nehat piti, nkol mi ne nardi dobro.

Hello,
jst sem isto kot včerej, za en drek. Taka tesnoba, nemir, da adijo. Po moje mi tok živci delajo, ker se ravno odpravljam k zdravniku - res sem živčna. Sej se tolažim, da nisem edina, sam... Ful sem na psu, psihično in fizično (neki se me loteva).

Joj, Onix nehej kavo pit, če ti ne paše oz. vem da ti sede, sam eh če veš da ti škoduje, pol ti svetujem, da se ji pač odpoveš. Sej vem, da jo z veseljem duzneš, ampak...  :ne:

Oj Latifa :)

Vso srečo pri zdravniku, pa pol poročej, kako je šlo. Ja pomoje se bom mogu res odpovedat kavi, mogoče prešaltat na brezkofeinsko. Ampak zjutrej mi res zapaše ful, pa si sploh ne predstavlam da bi šu vn, pa naroču sok. Mogoče bi loh naroču tamau pir namest kave, to bi blo tud ql.

Hej, hej,
evo me, sem že nazaj, kar pokam od ponosa  :clap: hehe, joke, sam se pa res dobr počutim, ker sem jih šla iskat. Dobila sem Paluxon, ma kdo kakšne izkušnje s temi tableti? Tm v navodilih piše, da jih moraš jesti zjutri, a je vseeno če jih ješ zvečer, ker bi jih rajš jedla zvečer!!??
Kar se pa kavic tiče, pa vem kako je, jst tud ne morem brez nje. Sam, a se res splača za tistih 15-20 min. pol tok trpet? Mislim, da en mali pirček ne škodje  :P

Oj sm prov veseu da si dobila tablete :) Sigurn ti bo zdej velik bolš, sam traja ukol 6 tednov, da boš vidla kolk ti je šlo na bolš. Tko da če ni kuj bolš, ne mislit da ne bo. Uglavnm mislim, da je res dobro da jih zdej jemleš in da ti bodo ful pomagale. Glede tega da bi jih jemala zvečer se moraš prej pogovoriti z zdravnico, sam jih jemlem zjutraj tako da tukej ti nebi znou kej dost povedat. Glede kave pa, jutr grem raj na pir :).

Hvala Onix, če pa ne bo bolš, pa pač druge  :)

Sej vem, da že morim, ampak še neki bi vprašala. Jst bi rada jedla tablete zvečer zarad stranskih učinkov in me zanima, če so hujši če jih jem zjutrej ali je isto? Mam kr mal v glavi, da če vzamem tablet zvečer, bojo stranski učinki zjutrej minimalni, kokr če ga vzamem zjutri in mam kakšne travme na šihtu.

Pomoje ni nobene razlike, ker tablete takoalitako ostanejo v sistemu dlje časa. Ti pa priporočam, da preden jih zjutraj vzameš nekaj poješ, ker če jih jemleš na prazen želodec ti je lahko slabo in se ti vrti. Tako da jemli jih po hrani in pomoje bo vse vredu. Na začetku bo gotovo kakšen stranski učinek, ampak ponavadi minejo v roku 2h mesecev. Ne se bat zdravil, boš vidla da bo vse uredu :).

Hey :)

Dolgčas mi je pa mal pišem :). Dons mam spet bl tesnobn dan, kr srce mi nekam hitro bije, pa mal me tišči v prsih. Misli na srečo ni in upam da jih tudi nebo. Je pa vreme depresivno da ni kaj hehe. In kako ste kaj drugi? Aja latifa, a si vzela zjutraj tablete?

Hojla,

Onix, če ti kava škodi, jo opusti! Sej se opazuješ in zdej že nekak veš kaj ti škodi in kaj koristi, brezveze, da si kvariš dan, ne?
Drugače sem pa jaz tudi danes in včeraj tesnobna, sploh, če sem sama, premišljujem, kaj če se mi strga in si kaj ali komu drugemu kaj naredim, pa tolk me res skrbi, da se mi ne zrola, groza...kar mislim, da bom vsak čas dobila prisluhe ali privide in potem skoraj paničnega fašem. Ampak itak, da nič od tega ni realno, sam tak tesnoben filing dobim in mi misli kar zašibajo, mah brezveze... :o Ampak čim domači pridejo, sem kot rožica, nobene tesnobe, nobenih misli, nič.

Upam, da bo spet kmalu sonček.

Oj Putka :)

Ja bom mogu res prenehati s kavo. Sj dons jo nism nič pil. Te tvoje misli in strahove probaj čimbolj ignorirati in se ko si sama s čim zamoti, poglej kakšen film ali oddajo, reši kakšno križanko, ko je lepo vreme pojdi na sprehod itd... Tale vreme pomoje tud ne vpliva lih pozitivno na naše počutje. No drugač pa ni take krize, pač kkšn mal slabši dan hehe. Putka sigurno se ti nebo zmešalo, to je samo strah, ki pa nima realne podlage, probaj se čimbolj zavedati tega. Upam da bo kmal sončk, da se gre mal vn hehe.

Hello,
ja Onix sem jo vzela, sam sem pa tko slab spala, ker sem sam premišljevala o stranskih učinkih, pa kako bom na šihtu, če tam doživim panični napad - tale noč je bla grozna, pa še ena taka ma čaka (čutim :( ) pa super da si se kavi odpovedu  :clap: vsaj dons

Putka, te čist razumem, jst se tud že tri dni tko grozn počutim. Ne bo se ti zmešalo, nč bat, men pa tud ne. Res tale vreme ni kej prida, komej čakam mal sončka, pa da tableti primejo  :zvizgam:

Držta se, še en dan je skoraj mimo  :kiselnasmeh:

Thanks guys...
sam tko mi je čudno, ker gledam kak film in po možnosti še brskam vmes po netu pa kar naenkrat pride kašna taka misel potem pa takoj mal hitrejši utrip srca pa stiskanje grla ali bolje rečeno cmok v grlu in čudn občutk kot da se mi kar že meša...pa itak, da se mi ne pa po vsej verjetnosti (upam) da se tud res nau.
Danes sem pol kar hitro vstala od računalnika in si rekla, ok gremo se zamotit...in sem šla jest, ker nisem mela boljše ideje kaj počet. Mislmmmm, ni dost, da imam tesnobo, še v hrani najdem pol izhod in še celo deloval je. Čeprav sem pol komi čakala, da mami pride domov, da se zamotim.
Ma komi čakam, da mi mine dopust pa da začnem v novi službi, ker tole je že too much.

Vidva se tudi držita pa Onix stay away from coffee, Latifa ti se pa tudi drži in poročaj kako bo kaj s tabletami.
Cmok.

Oj Latifa in Putka :)

Latifa super, zdj si že na poti k boljšemu počutju. Ne se bat stranskih učinkov, boš že sproti videla kako pa kaj. Je pa zoprno čakat, kdaj bodo tablete prijele, vem :). Putka to je samo tesnoba in od tesnobe se še nobenemu ni zmešalo in tudi tebi se nebo. Če te kdaj skrbi da se ti je zmešalo, potem se ti sigurno ni, saj zmešani ljudje mislijo, da je z njim use uredu. Kr čim več se zamoti pa bo :). Evo zdj sm še hujšat začel, zmanjšal sm količino hrane pri kosilu in se odpovedal večerji, razn kakšno sadje. Upam da bodo šle kile dol. Je pa zlo težko, ker zvečer po Torendu imam res velik apetit hehe.

Mene pa dons bolijo dlesni in zobje, ne vem, kaj je zdaj to. Pa še glava me boli. En aspirin je že padu, pa čajček tut.

Hey Koki :)

Mogoče si pa prehlajena v zobe, men se to dostkrat zgodi. Glava me pa na srečo skoraj nikol ne boli. Prehitro sm rekel, da se bom odpovedal večerji haha, sm en sendvič pojedu, preveč sm biu lačn.

Oj :)

A sm sam jes, a je dons res en smotan dan. Najprej sm se z eno stvarjo na računalniku ubadov in po dveh urah sm čist živčn ratov. Pol je prišla tesnoba, pol sm pa še ful tečn ratov. Res nevem a je dons bl en čudn dan, a se sam men zdi. Zdj je bolš, sam je zmer pr men zvečer bolš. Kako ste drugi kej? :)

Js sem kr v redu, sem se včeri slabš počutila, dans je blo sam malo tesnobe.

Pomoje sm jes preveč za računalnikom. Komej čakam da bo mal lepši ureme. Pr men je zlo velik problem, da nimam kej za počet, ful mam strah pred zunanjim življenjem. Še s prijatelji na kavo grem težko. A je to mal socialne fobije? Ker bi res rd spet mal zaživu, sam se res bojim. Predn sm mel ta popoln zlom, sm skos vn hodu, pa meu pouhn prijateljev pa use, zdj pa bl vegetiram. No edina dobra stvar je, da grem jutri na maturitetni tečaj, bom mal zravn poslušov, ker letos delam maturo.

Hej Onix,

jz bi tud rekla, de je danes en cuden dan.. Tud jz mam ene fleshe... Drgac pa glede tvojega strahu pred zunanjim zivljenjem - jz mislim, de je to bolj simptom oz posledica vsega, kar si prezivljal, prezivljas. Tud jz sm se pred casom imela podobne obcutke. Ampak pocas, bo to minil - sploh ta tecaj je super izbira - pred leti sem se ga tud jz udelezila in je blo prav zabavno, pa se koristno!

Kar se tice pa premagovanja strahu: meni je spet pomagalo izpostavljanje - preden sem zbolela, sem precej casa sama prezivela v javnih studijskih knjiznicah, prejsnij teden pa sem sla spet... In ves, kok me je blo strah... Potem je pa kar minil... In zdej mi je spet lazje hodit na okol... Sam, sej ves: pocasi, pa zihr...

Drzi se, pa dobr deli jutri na tecaju in poroci, kako ti je slo.

Himiko

Ps Koki, drzim pesti, de bos Ok!
Pss Onix, pa upam, de ti PC zdej dela oz tisto,kar je blo narobe!

HejHoj,

jup, smotan dan je bil včeri, jaz sem bila tud cel dan doma, napol deprasta in mal tesnobna in sem tečna ratala že med enim čist normalnim tel. pogovorm, sem morala za pol sekunde kar stran dat slušalko od ušesa. Svašta.  :o

No pol sem si pa prek ene spletne tuje trgovine naročila eno oblekco, da se mal potolažim, upam, da nisem zgrešila velikosti  ;D .

Onix super, da greš na tečaj, te bo mal zamotilo pa še koristen boš sam sebi. In ja...ko te povabijo na pijačo, se prisili in kar pejd. Meni je tud najprej groza, da bi kam šla pa muka mi je že sam poslušat koga, ampak pol ko grem mi je pa vedno super.
Ps. pa izogibi se kave.  :A)

Hey :)

Hvala za odgovore :). Zdj še zbiram pogum, da bi šel mal pogledat v šolo, pa nevem če bom šu dons. Ful mi je težko it. Zato se tok bojim, ker mislim, da me bo kkšna panika zagrabila, pa de ne bom mogu kontrolirat misli. Vem, da je brezveze že v naprej scenarije delat, ampak tko moji možgani delujejo :(. Mogoče bom šu dons samo do socialne delavke, pa bom u pondelk začeu s kkšno urco pouka, ja spet odlašam hehe. No ja drugač bo pa dons že mal bolši ureme, kr sm na netu gledov, popoldne mal sonca. Upam, da bom mel dons bolši dan.

Men se je tole s poplavo misli začelo pojavljat konec srednje šole in namesto, da bi bil sproščen, vesel, mlad fant sem postajal pretirano zamišljen in zagrenjen..Čutil sem, da preveč mislim in te misli so bile povezane s skrbmi..kar naprej neke skrbi..glede šole v glavnem..uspeh pa je bil kljub temu vedno slabši..


Ko sem potem padel v depro in ankso okorg 21. leta se je pa začela prava miselna nevihta.TORNADO je bolja beseda..kar naprej misli..kar naprej misli...misli..tudi stika z zunanjim svetom nisem mogel več normalno vzpostavljat zaradi tega nenehnega mozganja...obup..

So pa ble misli le eden od simptomov..ker sem imel tudi močne bolečine v predelu srca, hudo potrtost in tesnobo, paniko, strah, nemir..in misli..In ti simptomi so se med sabo nekako menjavali..enkrat eden potem pa drugi..

Vsi so pa bli muka živa..vsak po svoje..

Dragi moji sotrpini,

tudi jaz moram povedat, da po nekaj mesecih spet čutim ta teden prisilne misli in zelooo povecano tesnobo :o, tko da očitno more bit neki v zraku,...tko se tolažim :sesmejem:.
Upam ,da bo kmalu minilo oziroma se vsaj zmanjšalo..

Vsem skupaj eno  :rozicodam: in objem!

Putkaa, če boš cool ta teden se lahko dobiva na kofetku...sem končno na dopustu.

Gigli

Ja se strinjam, zadnji dnevi so bli zame kr težki, vsiljivke so se spet nekej vrnile. Upam da bo naslednji teden bolši. Sm pa mel en uspeh dons. Sm šu z mami na sprehod, in sprehodov se ful bojim, ker se mi začne zmer vrtet, pa če grem na konec, ki ga nism navajen pride tud derealizacija. Sicer nevem zakaj ampak se dogaja. No uglavnem mel sm mal panike umes ampak doma sm se pa pol pomiril in sm vesel da sm se mal izpostavlov, sj vem da je enim smešno, da se bojim sprehodov, ampak zame so res težek korak :).

Hej ljudeki,

madona je že moralo biti nekaj v zraku, da smo se vsi bolj čudno počutili. Približuje se muhasto spomladansko vreme in tudi počutje  niha. Jaz sicer nisem imela obsesivnih misli, sem imela pa spet tiste nadležne, nerealne pa čist preveč razmišljam in me ujame nekakšna depra, tako da sem ta vikend skoz nekaj jokcala pa premišljevala kaj če umrem, kaj če kdo od mojih umre, kako bom jaz to prenesla. Skratka čisto preveč naporno in odvečno, kljub temu načeloma sem se počutila kokr tok ok.
Držite se mi. :*

Onix : čim večkrat ven, na zrak, malo po malo, ne rabiš zdej delati nevem kakšnih tur. Boš videl kako ti bo s časoma postalo spet samoumevno iti ven, na sprehod, uživati,...

Gigli : veš, da sem za!! :-)

Jz se isto tako pocutim... vse se mi zdi, da gre v maloro... Tud men zelo niha pocutje... joj, jz res nocem it se enkrat skoz vse to...

men se tud spet poslabšuje. ampak ni še tolk hudo, kukr je blo.. je pa nevarno blizu. bljek, fuj in fej :) ampak sej bo bolš, more bit, sam ne samo od sebe.
 :wav:

Himiko ne se bat, da bo spet tako hudo, ker je to pač samo slabše obdobje. Zgleda ga mamo vsi tlele, jes probam čim mn razmišlat kako je blo takrt, ko je blo najhujše in se probam skos neki zamotit. Probej se čimveč s kkšno stvarjo zamotit, brezveze premlevat, "kaj pa če bo spet tako", ker nebo, sam ne se preveč ustrašit slabših obdobji. Upam da ti bo kmal bolš, kr mal poročej pa če maš kkšne misli al pa probleme se mal razpiš, pa bomo probal rešit :).

Js sem pa hvala Bogu kr v redu. Mislim, da je to posledica doze zdravil. onix, kaj pa če bi ti moral zvišat dozo. Men je namreč Dernovškova rekla, da men 200 mg asentre ne bi nič pomagala. Za okm so res potrebne visoke doze. Js bom menda več let na taki dozi, saj si niti ne bi upala zmanjševati.
Onix, Himiko, Putka in ostali, držte se!

Oj Koki :)

Nevem men je zdravnik reku, da je 200 Mg Zolofta največja dovoljena doza. Sj zoloft je pomoje isto kot asentra an? Uglavnm sj drugač na splošno mi gre kr dobr, pomoje da nejveč sam loh nrdim z malimi koraki. Počas pa bo šlo skos še na bolš, no vsaj upam. Nejvečji problem se mi je nazaj v normalno življenje vrnt, bom vidu če mi bo kej ratal :).

Hvala Onix za tako vzpodbudno sporocilo...

Sej, drgac zdej nimam vsiljivk - v bistvu je to precej cudno, ker sem zmanjsala zdravila - jemljem 5 mg paroxata - sam mi pa niha razpolozenje... Zato tudi razmisljam, da paroxat sploh ni ustrezno zdravilo zame...

Vir slabsega pocutja pa so tesnobe v partnerskem odnosu... Pri cemer vcasih sploh ne vidim vec izhoda in potem se jokam, fant takisto, pa se pes... Ah, moram nujn najdt enga psihologa... Sam ce gre pac za osebnostno motnjo, niti ne vem, koliko je psihoterapija sploh uspesna... Glede na to, da je odvisnost od odnosov ravno ena od oblik osebnostne motnje... In kako imas lahko s tovrstno motnjo sploh normalno druzino... otroke? Saj otrok cuti vsa ta valovanja razpolozenj, napetosti...

Strah zadnjih dni pa izhaja iz tega, de sem lani zbolela ravno zaradi vseh teh sekirancij... Sicer je danes OK, tesnob ni oz so samo njihove sledi, kar je ok... Mogoce je bilo res samo slabse obodobje... Sam sem ze posteno sita vsega... Pa se tok kil sem predelala v temu letu, de je ze prav zalostn vse skp...

HVala se enkrat za vzpodbudo...

Sem si pa naredila urnik dela , de se mal zamotim... Dokoncat morm itak diplomo, pa se en clank morm napisat...  Ko pa virozo ozdravim, pa zacnem se z gibanjem, jem pa itak ze manj... Tk de to bo ze moral bit pravi recept za znizevanje kil...

Se pa vcasih se sprasujem, od kod imam tako negativisticen pogled na svet... V vsaki stvari vidim samo napor, samo najslabse, cinizem... Sej se trudim bit optimisticna, pa ne razmsljat, sam jz ze celo svoje zivljenje "premlevam"... Sem se hotla spremenit v temu letu, pa je blo se slabse... Sem, kar sem...  A kot receno, sprasujem se in obcudujem ljudi, ki na zivljenje gledajo kot izziv, ki ga jemljejo zlahka, kot priloznost etc... Ki se lahko smejejo...

Bo ze, upam, ne!!!

Ps Kakor vem, Koki je tako visoko dozo zdravil po navodilih gospe Dernovskove
Pss Hvala vsem za vzpodbudo

 :rozicodam:

Himiko

Oj Himiko  :rozicodam:

Super da danes nimaš tesnobe, sj bo počasi skos bolš. Kakšne probleme pa maš v partnerskem odnosu? To da se ti je lani s tem začel, še ne pomeni, da se ti bo tudi zdaj. Probaj se čimbolj sprostit, pa to da si si naredila urnik se mi zdi super ideja. Še jes bi si ga mogu hehe. Ja mogoče bi ti res pomagalo, če bi se pogovorila s strokovnjakom, tud jes bi rabu več pomoči, pa sm naročen samo enkrat na vsake 2 meseca. Ker samoplačniško si ne morem privoščit. Tud sam mam ful negativen pogled na svet, vse me skrbi, za vsak drek ratam paničen... Sj mogoče nam bo pa s trudom, pa vztrajnostjo ratal enkrat tud mal drugač gledat na vse skupaj. Jes mam doskrat dneve, ko se sam sebi tako smilim, da bi najraje se zaklenil v sobo in spal cel dan. Ampak potem pa spet pridejo dobri dnevi, ki mi vlijejo upanje in moč za naprej. Te slabe obdobja je treba kr prčakvat, brez njih ni ozdravitve pomoje. Iz usakega se nekaj naučimo in iz usakega se je potem lažje izkopat. Vsi smo močne osebe, tako da ne smemo obupati. Glede kil se pa ne sikiraj, jih mam jes tud ene 15 preveč, bo šlo že preč, je pa ql da boš delala na temu, jes sm tud začel mn jest. No upam, da ti bo kmalu boljše.

Kar pogumno naprej :).

Men je tako dozo predpisala Dernovškova, je rekla, da v navodilih že piše najvišja doza 200, a za okm to ne pomaga vedno in da se lahko jemlje do 500 mg.

Ja sj vrjamem da se sme jemati :). Nevem zaenkrat nebom višou, mogoče če mi res nebo ratal še en cajt, pol bi mogoče probov. Poznam pa enga, ki jemle 600 mg Asentre, sam on je mel pa ful probleme z uriniranjem skos mu je uhajal, pomoje je biu to stranski učink?

Men je dernovškova rekla, da je najvišja doza 500 mg. Za kaj pa mora jemati 600 mg in kdo mu je to predpisal?

Nevem kdo mu je predpisal, bil pa je moj cimer na b1, mel je pa take doze že od prej, preden je pršu na b1 oddelek. On je mel pa čist ene čudne težave, baje da Aspergerjev sindrom, a kako se že reče. Ful je težko kj naredu, ker je skos mel razne tike, tko da je skos gor pa dol skakov, kr težavna zadeva.

Aja še eno vprašanje zate Koki :)

Do kakšne mere so pa tebi zdj tablete pomagale? Tko če mal poveš kaj se je izboljšalo, da vidim, če je isto kot pri meni.

Meni se je po enemmesečnemu jemanju te največje doze zelo izboljšalo. Najprej me ni bilo več tako strah vsiljivk, potem so se vsiljivke zelo zmanjšale, zdaj jih pa že kak teden al pa več sploh ni, mogoče kakšna čez dan, pride pa tut kak slabši dan, pa grem v družbo in se zamotim in je lažje. Glede na to, da sem imela strašne probleme z vsiljivkami, ko sem mislila, da ne bom preživela, je zdaj sto proti ena.

No super da ti je tko dobr se use izšlo :). Pr men je pa čist odvisno od obdobja, kdaj jih mam več kdaj jih pa sploh ni. Zdele je tist obdobje, ko je spet več vsiljivk, upam da bo kmal minil. Je pa res, da enim zdravila ful pomagajo, enim pa spet manj. Po pravici povedan se bojim višati, ker se bojim kako bi to name uplivalo.

Sm pa res zlo vesel zate, da ti je tolk bolš. Noben si ne zasluži tolk trpet.

Hvala. Mogoče bi poskušal priti do dernovškove, bi ti sigurno predpisala pravo dozo. Obrni se na Barbro, moderatorko pri zdravilih, ona se z njo pozna. Men je ona zrihtala, da sem prišla do dernovškove. Mogoče bi ti višja doza čist odpravila vsiljivke.

Hello,
evo spet se mal javljam po šestih polovičkah AD-jev  :A) vidim da ste podobnega razpoloženja kot jst. Men stanje tko niha, da mi nč ni jasno. Hvala bogu sem bla v četrtek na psihoterapiji, sem pršla ven ko ptička na veji, sicer ni dolg trajal ampak vseen...
Neki bi pa vprašala (čudn ha  :sesmejem: ); jst sem brala pri teh tabletah - Paluxon, da je za OKM 40 mg, oz. največja 60 mg. Kakšni so pa pol stranski učinki, če je še večja doza  :unsure: ? Mah, jst že mal obupujem, da je to sploh mogoče v celoti pozdravit!!?? Sorry, trenutno sem zelo črnogleda na svet.

Se popolnoma strinjam s tabo

lep pozdravček  :rozicodam:

O Latifa :)

Sj bo bolš, zele je vsem neki gadno, pa pr teb je potrebno še nekaj časa da ti ADji primejo. Čeprov na slabe obdobja tud jes kr mal obupam, ampak če se ne bomo borili bomo lahko vedno samo ugibali, če se da. Najbolš, da si dokažemo :). Kolk miligramov zdej ti jemleš?

Koki ja bi blo ful dobr če bi mi jih in bom tudi premislil o tem, ampak za zdj bom še mal probov sam na tem delat, da se vsiljivk znebim, če pa ne bo šlo, pa tudi višja doza pride v poštev. A ti to hodiš na koncesijo, a samoplačniško?

Na koncesijo. Res poskušajte prit do dernovškove, ker je zakon. Ko sem bila čist fuč, je to tudi prebrala barbra in me naročila pri dernovškovi. hvala Bogu. Stranskih učinkov pa pri asentri in kventiaksu kljub visoki dozi nimam nobenih. Pa še, npr. če želiš kak odgovor od dernovškove, napišeš vprašanje barbri in ona pošlje naprej dernovškovi in čez kak dan ali dva dobiš odgovor.

Mwa  ;D ? Jst sem bla do zdej dvakrat samoplačniško, pa sem ji rekla, da bi h njej prihajala 1 X mesečno, kar mi finančno znese. Je pa to psihoterapevtka, ki dela na osnovi EFT in zato so njeni pacienti največ trikrat tam. Sam jst sem ji rekla, da mi ful pomaga pogovor z njo in da bi ful rada prhajala enkrat na mesec  :happy:
Ne maram preveč oglašvat tlele EFT-ja, ker vem da vanj ne verjamete, sam mene je zadnič tako pomiril, da sem zaspala ko angelček in ga zdaj izvajam parkarat na teden, pa ko imam (pre)močne tesnobe.

Drugač pa trenutno jemljem 10 mg, 7-10 dni, pol grem na 20 mg, pol mam pa v začetku aprila spet pregled, da vidmo če mi tableti odgovarjajo, pa če je vse OK, potem pa verjetno večja doza  :kiselnasmeh:

SORRY, sem mislna da gre men vprašanje  :-[

Hehe Latifa ni problema :), glede EFTja nevem, mogoče pa pomaga, ga še nisem preizkusil. Koki ke pa dela Drenovškova? Pa kolkrat jo vidiš, pa a se tud kej s tvojim OKMjom ukvarjata s kognitivno vedenjsko terapijo?

Aja Latifa pa ne meni se zato, kaj drugi mislijo, če tebi pomaga vztrajaj pri tem, vsak človek je drugačen in vsakemu ne pomaga ista stvar. Je pa prov zanimiv tale EFT :). Mogoče ga še sam kdaj sprobam, ker jes vrjamem, da ima človek neko energijo in ta energija se kdaj okvari. Glede doze, fino da greš počasi gor, boš sprotoma videla kakšen je vpliv višanja doze na tvoje počutje. Pa še stranski učinki so veliko manjši, če počasi večaš tako da upam, da ti bo res boljše kmalu :).

Zdaj hodim k njej na 2 meseca, na začetku sem pogosteje. dela pa na polikliniki, dopoldne pokličeš, pa ti povejo, a je tam in te zvežejo z njo oz. ti povejo, kdaj jo lahko dobiš. Jaz za kvt hodim k rebolju samoplačniško.

Aja :)

Kako ti pa kej Rebolj odgovarja, tud sam sm biu pr nemu pol leta sam nisva mela čist istih pogledov na stvari. Sj je ful uredu terapevt, res prijazen pa dober človek sam mal različne mnenja mava glede tega, kaj je treba narediti, da se izboljša.

In kakšna mnenja je imel Rebolj glede izbojlašanja za razliko od tebe?

Hm on je rekel, da moraš delat na odraslosti, jes pa temu nism čist vrjel, ker menim da je OKM motnja, ki ni posledica tega, da človek ni dovolj odrasel. Bolj so tukej vzroki biološki, ampak lahko pa da ma prav, nevem.

On meni, da so vzroki psihološki ti pa da so biološki...? Kako pa je to povezal s tabo? Ali meni, da nisi dovolj odrasel?

Sicer pa se mi zdi, da pisihoterapija ni potrebna, če je res, da so vzroki biološki...Dovolj je da  jemlješ Ad-je..Psihoterapija se namreč ukvarja izključno s psihološkimi vzroki psihičnih težav...

Hm jes mislim, da je oboje. On se je po mojem mnenju lih premalo ukvarjal z mano s psihološkim vidikom, vse kar mi je svetoval je bilo to, da si najdem službo. Nevem men se zdi, da je OKM mal bl zakompliciran kot to, da moraš odrasti in vse bo ql. Velik mojih prjatlov še ni odraslo, pa noben nima te motnje.

Ti misliš, da nisi odrasel?

Ne nism še :) Ampak sm str šele 21 let, zame odraslost pride bl pri 30ih.

Pa nevem, kako se pol enim OKM pojavi že pri 7ih letih, a pol bi oni tud mogli odrasti?

7 in 21 je pa vseen razlika, a ne?  :)

A Rebolj ti pa nič drugega ne reče, kot to, da bi si moral najti službo? Saj odralost ni le finančna samostjonst je tudi in predvsem čustvena neodvisnost..od staršev., a ne?

Ja se strinjam, tud neodvisnost in samostojnost je velik del odraslosti. Uglavnm jes sm si KVT drugač predstavlov. Vsaj po besedah drugih, ki so šli skozi KVT v tujini (Anglija).

Te je Rebolj mal razočaral? Kako si ti predstavljaš terapijo, ki bi ti pomagala?

Kr jes vem je pri vsiljivih mislih zlo učinkovita ERP terapija. Ko se izpostaviš tem mislim zanalašč, naprimer jas sem se bavu, da bi koga udaril, če bi sedel preblizu njega in ko sem nekej cajta zanalšč sedel blizu so se mi te misli potem zmanjšale. Pa da bi skupaj s terapevtom počasi spreminjala pogled na te misli, da so pač samo misli in da niso nekaj, kar je nevarno in tako naprej. Prva stvar kr moraš narest je to, da misli ne poskušaš odganjati, ampak jih pač pustiš, da so tam, a se raje osredotočiš na nekaj drugega. To je men ful pomagal.

Saj si sam sebi pomagal.. :) zakaj bi potem še rabu terapevta, ki ni na tvoji valovni dolžini..

Ja ful sm brov po internetu od tega, tko da pomoje res že use vem kaj pa kako, sam še izvest morm use skupi mal bolš in bl redno :).

offtopic: tnx Onix za zelo vzpodbudno sporocilo... hvala!!!  :rozicodam:

Ps zanimvo, tudi meni so dejali, da so moje vsiljivke posledica odrascanja - klise, anyone? Al pa de terapevti mal preberejo kaksno sociolosko studijo , pol pa mal na prvo zogo streljajo ven stereotipne razlage... Seveda gre za odrascanje, a problem je, kako le-to definiras, kako ga individaliziras...
Sam ce mas kul odnos s terapevtom Onix, mu to po moje lahk kar poves -jz svoji sem subtilno in potem je sel najin odnos drasticno na boljse - pac ni bilo vec tega predalckanja... Konkretizacija problema itd... A zal, jo zdej pa pocas zgubljam  :(

Pss moje tezave v partnerski zvezi so tezave povprecnega drzavljana, drzavljanke, le da jz to cist prevec problematiziram... Zivljenje v dvojini je nekaj drugega kot zivljenje v ednini... Ni pa vedno milk'n honey...

Hey Himiko :)

Ja res je, pomoje preveč posplošujejo use skupaj. OKM je motnja in za njo zboliš prav tako kot za sladkorno ali astmo ali kaj drugega. Nevem zbolevajo ljudje iz vseh okoliščin, nekateri majo vse pošlihtano, pa zbolijo. Moj pogled na ozdravitev se bolj sklada s temi 4imi koraki od doktorja Jeffreya Schwartza (sm dau link u temi kognitivno vedenjska terapija). Zavedati se moraš, da so te misli samo posledica OKMja. Nesmeš jim polagati pozornosti in pomena. Zamotit se moraš z bolj zdravim vedenjem in spremeniti svoje reakcije na te misli. Pač si rečeš, OK dobil sm misel, ki je posledica OKMja in ne bom se ji posvečal. S tem sčasoma spremeniš kemijo v glavi in ti je to ignoriranje ful lažje. Pol, ko pa misli dost dolgo ignoriraš, pa zbledijo in tudi tesnoba izgine. To je moj pogled na te zadeve. Glede tvojega odnosa s partnerjem. Probaj se zavedati, da je tvoja tesnoba samo preveč izrazita in da ti problemi, ki jih vidiš niso tako hudi, kot se zdijo. Probaj se z njim odprto pogovarjati in mu pokazati, da ga imaš rada. Sj bo počas, tud moja sestra je mela ful teh misli glede odnosa, pa sm jo mal na realna tla postavu, pa je zdej velik bolš. Vem pa da nisi sama kriva, da se ti te misli pojavljajo, sam probaj jih čimbolj zignorirat in se posveti lepemu delu odnosa. Če pa misliš da ni zate, je pa na svetu še veliko drugih moških, ki bi ti mogoče kdo bolj odgovarjal. Sam ne morem preveč svetovati, ker ne poznam vajinega odnosa, to sama pomoje najbolje veš. Uglavnem, čim manj premlevaj in se čimveč zamoti :). Sigurno ti bo kmalu bolje.

Hvala ti Onix za nasvet... Tocn to, kar si rekel.. Sam je tk tezko... Bom vidla, kako bo v nadaljevanju... Ce gre za vsiljivke, k so vezane name, pac se zdrzim, sam tkole, k gre pa za dvojino, je pa kar zagaman... Ful hvala ti za nasvet... Veckrat preberem take nasvete, lazje mi je...

Tud jst se ti zahvaljujem Onix za spodbudne besede, mi je blo včerej tko gadno, k nos kr nekam vtikam in se pol počutim, kot največji drek od človeka. A jebi ga, trenutno sem v obdobju, ko mi najmanjše napake, predstavljajo ogromne probleme in testnobe  :unsure: bo že.

Tablete bom pa višala s soboto (iz polovičke na celga), če bo slučajno kakšna kriza, da bom doma. Zaenkrat je kr cool, no ja, ful mam nihanja - pet minut tko, spet pet minut drugač.

Bom pa še tlele mal nos vtaknla  :A)  glede odraslosti mislem. Dokler časa se človek počuti "neodraslega" oz. ga ne moti, če nima lastnih zasluškov, če živi doma na račun staršev, ipd., ne vidim razloga zakaj bi ga potem obiskala bolezen. Razen, če človek misli, da mu je vseeno, podzavest pa ve, da ni - KR NEKI. Jst mam baje to sranje zarad potlačenih čustev v otroštvu, kar je vrjetno čisto res.

Hehe, spet sem mal nabluzila, ful sem neki naspidirana zadne čase, hkrati pa tko zmatrana, da adijo.
Lep pozdravček  :rozicodam:

Oj Himiko in Latifa :)

Himiko, vrjamem da je težko, pač maš mal slabše obdobje, ampak za slabim vedno pride dobro zapomni si to. Latifa zakaj ti je blo gadno? Prov fino je če se nas več vkluči v pogovor, vsaj men :).

Zakaj gadno? Mah, sej pravim, ful sem občutljiva zadne čase. No ja, že tko mam težave s svojo samozavestjo in dobim ful hit občutek, da kje nisem zaželjena. To je tudi stvar, ki jo moram NUJNO odpraviti. Ker tudi, ko smo kje zunaj z družbo, dobim občutek ignorance, da nekako ne pašem tja,...
Moja samopodoba je trenutno na dnu. In potem, ko naredim kakšno neumnost (npr. včeraj), se nenormalno sekiram in žrem, kar vem da ni prav.
Moram se navaditi večkrat reči NE, večkrat povedat svoje mnenje. Trenutno to udejanjam le pri fantu, kar pa definitivno ni prav. In potem on pobere vso mojo navleko, sitnobo in tečnobo, ki se nabira v meni.
Drugač je pa tud men fino, da nas je čim več, ki povemo svoje mnenje, brez vas itak ne vem, kaj bi blo danes z mano. REEES VAM HVALA  :clap:  :clap:

 :rozicodam:  :rozicodam:

Ja te zastopim kaj misliš, tud sam mam samozavest na nuli :(. Ampak tukaj si pa vedno zaželjena, brez skrbi. Mormo en drugemu pomagat, pa bomo usi kmalu bolj srečni in zadovoljni :). Tko da glede učerej si se pa res brezveze sikirala :). Jes sm dons ful vesel, ker sm mel dober dan, mal sm biu zunej tko da nism ceu dan spet notr preživeu. Zdj sm se odloču, da jemlem torendo ob 2h popoldne namesto ob 7h zvečer, ker mi ful pomaga pri tesnobi. Dons se je dobr izšlo :). Kdr ti krkol zapaše povedat na forumu ti kr povej, jes učasih kr nekej napišem hehe se vsaj malo pogovarjamo :).

 :oki: 

Sj u tej temi smo se pa kr razgovoril hehe :). Prov fajn  :clap:

Jaz pa mislim, da imajo kar prav glede odraščanja. Jaz sem se full bala tega vse do letos in nikakor nisem še hotela odrasti. Pa mislim, da ne gre sam za fizično odraslost ampak čustveno zrelost.

hvala enako

Zame tut to velja. Sem se ustrašila, kako bom skrbela za otroka ... Pol pa vidiš, da ni tako težko.

Ma ta motnja je ful zakomplicirana, velik je lahko vzrokov. Sam jes mam občutek, da tud če bi delov na odraslosti, bi potem še zmer mel te vsiljivke, ali pa se motim? Sj nevem :).

Onix..poleg vsiljivk imaš verjetno še veliko drugih psihičnih težav (ne samo ti), ki ti onemogočajo, da bi polno živel...kot odrasel človek z vsemi potrebami..

Pr men so glavni problem vsiljivke in tesnoba.

Mogoče bi ti res moral zvišat dozo, da bi bilo vsiljivk manj.

Nevem mogoče :A).

Z vsiljivkami je tako kot z vsakim drugim siptomom:onemogoča ti polno živeti..

Ne moreš svobodno ven kadar bi hotel, včasih si ne upaš biti sam, ne moreš biti resnično samostojen..ne moreš biti aktiven, ne moreš se družiti kot bi se hotel, ne moreš imati spolnega življenja..ne moreš... ne moreš..

Vse kar človek počne v takem stanju je, da poskuša preživeti...dan...to je precej siromašno življenje...

In  potem reče:"Ja jaz sem bolan, imam vsiljivke in normalno je, da moram še živeti pri starših, normalno je, da sedaj ne morem imeti punce, normalno je..."...

Mogoče pa res šele takrat izginejo, ko začneš bolj polno živeti.

Zdj berem, da je Cipralex baje ful učinkovit pri OKMju. Baje ful mal stranskih učinkov in res velika učinkovitost. Te študije so relativno nove tako da nevem, res bi blo fino met en tak zdraviu, ki bi res pomagal.

jaz mam cipralex in je res dobr,prej sem jedla asentra,k da bi vodo pila,če te kej zanima vprašaj

Oj,

Jes mam trenutno Zoloft, Cipralex je kr novo zdravilo an? Sam jes bi se ful bavu menat, da nebi blo še slabše.

Tele zadeve so med seboj povezane, prepletene...In kažejo na psihično podlago tehle težav...Pri teh letih še živiš s starši zato, ker si bolan, bolan pa si zato, ker si zbolel in to zaradi odnosov v katerih si živel s svojimi starši..In ker is zbolel sedaj ne moreš oditi, se osamovojiti, se zaposliti, poročiti, odrasti..

In tako lahko ti sedaj rečeš:Ne morem se ločiti od staršev, ker sem bolan..Stašri pa rečejo:ne more oditi od nas, se osamosvojiti, nas zapusiti, ker je bolan in potrebuje našo pomoč..

In začaran krog je sklenjen..In dokler človek verjeme, da problem ni nikoli bil v odnosih s starši in si naslika biološke vzroke, do takrat spolh ne zazna bistva problema...

Verjetno je nekaj takega mislil Rebolj ko je rekel, da moraš odrasti Onix..

Lučka kakšne probleme pa maš ti in kako ti je Cipralex pomagal?

ne cipralex ni tok nov,mislim,da je že kr nekaj let registriran,sej asentra in cipralex spadata med ssri-je in je enaka skupina,tako da menjava ni tok drastična,jaz sem med menjavo cipralex uvajala,asentro nižala,pa spet cipralex višala,a ti se prvič srečuješ s tem?

jaz sem imela tri leta nazaj anksioznost v obliki socialnih stikov in hude panične napade,sem jedla ciprakex,šla po enem mesecu nazaj v službo in se po 6mesecih ful dobro počutila,nato sem zanosila,bila mesece ok (v nosečnosti) in en dan spet?ker nisem želela med nosečnostjo jest ad jev,sem se kr nekaj časa matrala in vse samo poslabšala,nato sem jedla zoloft 50mg,ki mi ni v času nosečnosti nič pomagal oz.malenkost,po porodu sem bila 14 dni ok,pol pa kr vsiljivke,nčjasno,mi je zamenjal terapijo,sedaj jem 2omg cipralexa,tud na 15mg je blo kr ok,samo zdej je res vsega manj oz,skoraj nič,cipralex jem od 25.decembra,boljš mi je bilo po 2 tednih,hitr?je pa res,da sem si planirala dneve,se razvajala,hodim na skupino,marsikaj,to pa me je dodatno ven zvlekel,me je še občasno starh,samo take stvari te naredijo močnejšega,tudi tebi bo uspelo,kaj pa ti?

Ja jes še nikol nism menjal ADja, zato me je pa tud strah, da bi spet zapadel v hudo krizo. Se bom mal pogovoril z mojim psihiatrom. Jes mam nasilne vsiljive misli, pa kr hudo tesnobo in kdaj kkšn paničen napad. Nemorem normalno živet, nevem mogoče bi mi pa zamenjava zdravil koristila, sicer mam obdobja, ko sm ful uredu, pol mam pa spet obdobja, ko sm čist zanič.

onix teb se more stanje tako stabilizirat,da maš čist majhna nihanja občasno,ne pa vsak teden,kot drugo kokr te spremljam,je moje mnenje,da si preveč doma in preveč na forumu,pa brez zamere,samo si mlad in pejt ven,sem zasledila,da nimaš še službe,v glavnem moraš si začet planirat dan in plan izvest,da ne razmišljam o tem,kaj pa če..lej jaz grem vsepovsod,pa me zagrabi tesnoba,pa sej veš kaj vse in nato si rečem anksiozna sem lahko doma ali pa v trgovini,a je kakšna razlika.več situacij daš skoz bolj samozavesten si in verjemi mi,men to pomaga bolj kot karkoli,niso tok pomembna zdravila,ja v tej meri,da si upaš,samo drgač je pr vsiljivkah bolj pomembno izpostavljanje,pa to da si razumsko rečeš ok to je to,jaz to sprejemam ,mam okm,ampak bo minilo in jaz si tega ne želim,me je pač strah,jaz sem tud si pustila tesnobo do take mere,da meje kr dušilo,je nisem odrivala in je začelo popuščati,no par nasvetov,upam,da ti pomaga kej,s psihiatrom se pa pogovori,kok časa jemlješ zoloft?

Hvala za nasvete Lučka :)

Ja res sm preveč doma, preselil smo se pa tukej nism nobenga prjatla še dobil, sj pride kdaj kdo do mene še od starih prijatlov sam sm res premal v družbi. Imaš kr prav glede usega tega. Zoloft jemlem že 3 leta, najprej sm ga zaradi depresije, pol sm pa zarad OKMja povišal dozo iz 50 na 200. Zdj mam pa 200 okoli 2 leti.

na kok časa pa imaš nihanja,vsak teden al kako?ker pol morš pa res menjat,kerče ni tapravga učinka na 200mg,ga po treh letih ne bo,kaj pa psihoterapija,iz kje pa si?

aja strah,da zapadeš v hujšo krizo,sej te razumem,jaz sem mislila,da bom psihozo dobila,znorela in oh in sploh,8mesecev sem se iz dneva v dan sparaševala,a bom sploh kdaj ok,pa mam službo,partnerja ,otroka,prijateleje,velik jih imam,pa ful sem imela dobro strokovno pomoč,pa sem se še vedno sparaševala,v bistvu me je bilo sram.ampak je minilo in je boljše,bo pa treba še veliko na sebi delat,tudi jaz se sprašujem a bom še kdaj brez zdravil,ker bi rada še enega otroka,pa si moram dati čas,bom vidla,če mi je namenjen ga bom imela.

Sm iz Kranja. Glede nihanja je pa tako, da mi je naprimer čist ql več mesecev pol pa zaniha spet na dol, pol se je pa težko spet pobrat. Zdj mam že kr kkšne 3 tedne spet slabše obdobje, nevem sj mogoče mi delujejo zdravila, pa sam premalo naredim. No sj bom vidu, kolk bo kej kmal bolš, biu sm na oddelku B1 v begunjah na 6mesečnem programu, pa sm po besedah Zdravnika ful napredoval, nevem mogoče hočem preveč prehitro.

aja,tok hudo je bilo,ja sej pol si pa pač reč imam obdobje in bo ok,samo,če se skoz pogovarjaš o tem je ful težko ven pridet,dej si cilj,da ne greš na forum en teden špa boš videl,pa pejt tist cajt na kolo,jaz če se preveč s temukvarjam je kr slabše,če pa druge stvrai počnem je pa ok,grem zdej na skupino,se beremo zvečer,pa drži se vse enkrat mine

Hello,

ja tale forum te res lahko kar malo zasvoji, mene je. Takoj ko pridem s službe, gremo na forum brat, kaj se kaj z vami dogaja  :A)

Drugač bi pa rabla vašo pomoč; jst sem danes vzela 8 polovičko AD-ja (zaenkrat ni hudih stranskih učinkov, mal glavobola, tresenje, izguba apetita, pa mal povečana tesnoba), pa me zanima, če je prehudo, da s soboto kar na celo tableto prešaltam? A bi blo bolš, da najprej za četrtinko, pol pa na celga? A je kej narobe, ker jst sem že od prvega dne jemanja AD-jev na antibiotikih (še do petka)?

Da se še malo poneumim  :P Lučka te lahko prašam kaj pomeni ssri. Jst sploh ne poznam neki vseh teh tablet in razlik med njimi, pa zakaj je kakšen dober. Jst jemljem Paluxon, pa kokr sem brala, je dost ljudi na teh tabletih.

  :rozicodam:

Oj Latifa :)

Pomoje je najbolš, da tko jemleš, kot ti je zdravnica svetovala. Seveda pa, če misliš da se preveč slabo počutiš zaradi stranskih učinkov, to poveš zdravnici pa prilagodita dozo. Pomoje ni nič narobe, da si na antibiotikih, ampak mogoče tablete slabše primejo zato.

Pa nimam nekih hudih stranskih učinkov, res ne, pa tud zdi se mi, da mi kr pomagajo. Sej so še ful nihanja, to mi gre ful na živce, zato ker je iz minute v minuto moje stanje spremenljivo.

Ej Onix, a si že nehov kavo pit? Zadnič sem skorej skupi padla, pa bruhala po drugi kavi in sem se prov nate spomnla, zdej me pa zanima, če ti je uspelo.
Mater, jst moram tud zmanšat količino  :-\

Latifa, ta nihanja razpolozenja bodo pocasi minila - jz sem jih tud mela...  >:(

Drzi se!

Ps jz sem tud znizala dozo kave.. No, zjutraj jo se vedno moram piti...  :zardevam:

Lp

Himiko

cao,ja ssri pomeni selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina,nam manjka serotonin in zaradi tega smo depresivni, anksiozni, kokr jaz vem greš po 8 dneh komot na 1 tbl,jaz sem šla po treh ,paroxat je tud dobr in ga kr jemlji,prijel bo tam po treh tednih,pol pa vsak teden navzgor,daj si čas,ja res rataš zasvojen s tem forumom,jaz si bom zdej dala nalogo,da ga en teden ne pogledam,sm si jo že parkrat pa je šlo in pol odklopiš,čeprav mi je pa tud dostkrat pomagal,ko mi je bilo hudo

Oj Latifa :)

Jes sm zaenkrat čist nehov kavo pit, če grem na pjačo pijem sok. Fajn da že mal čutiš izbolšanje po ADjih, sj bo skos bolš :).

Mal sm premišljevou, pa sm ugotovu, da je imel doktor Rebolj kar prov, sam kaj ko je tako težko spet začeti živet. Res se bojim sprememb, težko mi je it v šolo, vn s prijatelji... A mislite, da bi se moral potrudit, pa se kr mal prisilt da bi šu do šole, pa mal večkrat vn, klub mojemu res velikemu strahu. Bojim se da ko bom v teh situacijah, ne bom mogel kontrolirati misli in tesnobe. Me pa ful depresivnga dela to, da za vse mislim, da nisem sposoben (da sm pač bolan in da mi ni pomoči).

Onix sej ne , da te silim ali karkoli ampak JA. Pomoje se je najboljše kar malce prisiliti pa da vidiš, da ni bil tak bav bav ampak da si se ubistvu vrnil nazaj domov čist ok, če ne še boljše kot ok.
Jaz sem to full počela, na silo sem šla, mi je bilo kar slabo od vsega hudega ampak večkrat ko sem vajo ponovila, bolj sem osvojila vse skupaj in zdaj hodim naokrog, skor isto kot prej. Se mi čist samoumevno zdi iti in početi stvari.

Go for it!  :oki:

Ps. jaz javljam, da cel teden ni bilo niti ene vsiljivke in sem full happy!

Putka super :)

Ja se bom res mogu mal potrudt, pa mal mn sam seb smilt in se dajat v nič. Zmer čakam, da bo bolš da bom šel, pol pa nikol ne grem, ker skos mislim, da bi blo loh še bolš. Doma mam nekak eno varno zavetje, drugje bit sm se čist odvadu, sam mislm, da bi mi to ful izboljšal počutje pa te moje vsiljive misli. Teorijo že vso poznam, zdj bo pa treba na dejanjih jo prakticirat.

Onix, to je tud men zlo znano ... ja, baje ni druge kot se sam odločit, IT ... ker, če ne greš ne moreš dobit pozitivnih izkušenj ... s temi pa se krepimo, ker več kot jih je, manj verjamemo tistemu "nisem sposoben, ne zmorem..."
teorija ... praksa ... kje vmes se nam že zatakne ? ;-)
lih dones sma (spet) o tem govorili z mojo terapevtko


ker smo lih v tej temi ...
... mene so pa dones morile vsiljive misli na poti v Lj. ... da bom zaspala za volanom, kr tk zavila v eno stran (brez razloga) in nardila s*anje (sebi in drugim) :o sem povedala Dernovškovi to dones in mi je prikimala, vsiljive misli, OKM ... sem rešila tudi tisti test (se ne spomnim zdej imena) za OKM ... imam pa to ful manj močno kot v otroštvu (pa takrat nisem sploh vedela o tem nič, sem samo mislila, da sem pač čudna in o tem nisem nikomur govorila) ... jah ...


pozdravček vsem!

Onix, tudi jaz ti predlagam, da se odpraviš v šolo. Kako poteka tvoje šolanje, ali delaš izpite, za katero šolo pa, če ni skrivnost? Js ugotavljam, da je res bolje, če greš ven, se zamotiš ... Tako da kar pogumno na pot.

Ja, Onix, se kr strinjam s predhodniki. Tako kot si napisal, doma imaš zavetje, v katerega se vračaš znova in znova, ne smeš pa kar obstati tam. In ja, pojdi v šolo, zamoti se s čimerkoli,... Po nekaj izhodih ti bo to že rutina, pa še fora je, da ko boš zunaj, boš enostavno sčasoma pozabil na misli. No vsaj pri meni je tako - npr. v službi, če je veliko dela, sploh ne bi rekla da je karkoli narobe z mano.

Tako da, poba čas je za ukrepanje  :wav:
GOOD LUCK

... aja pozabla, Putka the best, da si teden preživela brez teh zoprnih vsiljivk  :clap:
Ti želim, da bodo od zdaj naprej vsi takšni  :oki:

Hvala vam za vzpodbudo :)

Upam da mi bo ratalo.  :seznojim:

Just DO it..don't think about it..to much..

Obstaja ena formula , ki je meni blizu..MLVR...(manje lupaj više radi..) :)

--> Onix, valjda, de ti bom - ti sam pogumno, oki :oki:!!!!!!!!!!!!!!!!

seveda BO  :clap: :clap: :clap: držim pesti  :rozicodam:

Res sm sfrustriran, tolk sm sit tega sranja sploh nevem če bo kdaj bolš. Skos skače gor pa dol, mogu bi se izpostavlat, pa nism dost močn uglavnem obupujem. Skos mam grozne vrtoglavice in zarad tega se ne morm ukvarjat s športom. Še napit se ne smem, pa bi najraj zele litr šnopsa popil. Uglavnm se opravičujem, če sm preveč negativen sam res morm mal vn iz sebe dt.

Onix, glavo pokonci!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Bo bolše in to prav kmalu. Zdejle maš samo slabe dni, ampak dobro veš, da ti minejo in spet posije sonce. Se boš pa takrat s športom ukvarjal, ko bo spet vse lepo in prav.
Pač trenutno nisi dovolj močan, pa kaj, moraš si dovoliti kakšen padec. Spočij se in pusti da gre negativa mimo, potem pa lepo POZITIVNO dalje, velja????

 :rozicodam:

Hej Onix, jaz sem tudi zdej dva dni spet tko mal čudna. Ni panike, ti se kar izlij, včasih celo pomaga.
Misli me malček preganjajo pa najbolj mi gre na živce, da ko slišim zadnji stavek ali od osebe ali na tvju ga v sebi še enkrat ponovim in pol se iz tega stavka razvije cel scenarij v moji glavi.  :o In pol se v sekundi zavem, da sem kar neki premišljevala in se niti ne spomnim točno vsega. Skratka spooky.
A se še komu take bolnice dogajajo?

Oj :)

Se opravičujem res, to je blo napisan iz moje jeze. Učasih se kr zlomim, preveč se nabere. Latifa hvala za vzpodbudo  :rozicodam: upam, da bo res kej kmal bolš.

Putka tud tebi hvala  :rozicodam:. Men se velikrat dogaja, da se kr u neke scenarije u glavi zapletem. Sam pomoje se kr usi, sploh mi z OKMjom.

Hehe ja prav zapletem se, dobra beseda.
Nevem pol več niti kje je bil začetek ne konec, brez vsakršnega smisla, blaah brezveze.

Ma zakaj se opravičuješ. Ne dolgo nazaj sem tud jst mela en tak izpad in sem se pol opravičvala, pa so mi rekli; piši kar misliš. Sej nis nobenga užalu , pač če se tako počutiš, si kar daj duška, kadarkoli ti paše.  :oki:

Ok hvala :) Sj zdj sm pomirjevalo uzeu, pa sm sicer ful zadet, ampak tud ful bolš :)

Putka, to da si kaj u glavi ponoviš je drugač kr pogost simpotom OKMja. Ampak bo minil brez skrbi.
Aja Latifa, kako gre kaj s tableti? Kolk časa jih zdj jemleš?

Onix, pojdi do zdravnika, pa če je treba, naj ti zviša dozo. Meni namreč 200 mg sploh ne bi prijelo po mnenju Dernovškove.

Onix thanks, sej to vem, sam to da pol nardim en tak nesmiseln scenarij mi mori...
A se še komu to dogaja?
A ma kdo še probleme z občutkom, da se mu bo kar zmešalo? In tud tle delam scenarije. Kar mislim, da bom imela kak privid oz. prisluh pa sem pol čist napeta.  :seznojim:

Danes je bil 14 dan jemanja tablet. Zdej pa fejst čutim stranske učinke, skoz bi sam spala, zjutrej se mi nenormalno vrti, slabo mi je, pa ful sem nemirna, ampak gre - fak sem optimist  :zardevam:

Drugač pa Putka, men se tud kr eni scenariji po glavi rolajo, mučno za popi.... vem, bo minilo, sam še čakam, da tableti primejo tko kot se za gre. Tud men se zgodi, da mislim da bom znorela od vseh teh blesavih vsiljivk, pol pa mine, pa jovo na novo. Pa spet pride dan, ko ne vidim izhoda, pa je bolje, ... Začaran krog  :'(  :(
AMPAK BO BOLJE
 :rozicodam:

Pozdravljeni,

Putka,... cisto te razumem glede "scenarijev" v glavi...jst si vcasih take napletem, da si ne mores mislit. :sesmejem:
Onix, zate eno :rozicodam: in upam, da bos cimprej bolje...

Drugače pa moram poudarit, da moja nihanja so precej bolj pogosta kot pri ostalih (ali se mi pa samo tako zdi). Dobra obdobja so trajala relativno teden, dva tedna s tem mislim res obdobja, ko dejansko težav ni bilo, vse ostalo je bilo pa neka vmesna sredina, torej ne zelo slabo in ne tudi zelo dobro. Pa seveda se hujša obdobja vmes.
Ne vem, mogoče je razlika v tem,ker sem toliko let nazaj, ko sem se začela zdraviti z ad-ji, iz danes na jutri prenehala jemati, ker sem se bolje počutila in seveda s tem sprožila se hujši val depresije, anksie ter OKM-ja :'( :o, od takrat pa sem skos na tabletih... menjala sem jih ze nekaj, 9 mesecev pa imam Efectin ER 150 mg. Imela sem hude odtegnitvene simptome in tudi ravno menjala zelo stresno službo, tako da je bila zima precej slaba... sedaj moram rect, da je PRVIČ odkar jemljem ad-je(par let) da je dejansko en dober mesec veliko bolje (seveda se mi lahko razpoloženje menja dnevno, tudi iz minute v minuto).

Dejansko ne vem ali je to normalno? Je pri nekaterih res tako, da je okrevanje tako počasi? Moram reči, da če nebi začela se aktivno ukvarjat sama s sabo in spreminjati svoje življenje 2 leti nazaj, verjetno tudi ne bi tako napredovala kot sem.
Ali mogoče rabim še menjavo ad-ja, saj kot slisim oziroma berem, se ti mora stanje po ad-jih zelo popraviti, čeprav sem vseeno mnenja, da je dejansko potrbna osebna preobrazba...
Kaj mislite??

Lep, sončen, predvsem pa antianksiozen dan vam želim,.. :rozicodam: :rozicodam:

Gigli

Gigli, na tvoja vprašanja bo najbolje znal odgovoriti strokovnjak, je pa res (se mi zdi) da je tudi to


svoje naredilo; poleg tega smo si različni, vsak drugače reagira na zdravila... enim hitreje pomaga, drugi rabimo več časa....

Se mi pa zdi, da si na pravi in dobri poti k uspehu  :clap:

Objem
 :rozicodam:

Jes tud razmišljam o menjavi ADja, ker se mi skos boljša in slabša uglavnm kr neki. Rd bi neko konstantnost, da bi lahko spet naprej zaživel. Sam se ful bojim, kako bi menjava name uplivala, da nebi bilo še slabše.

Draga Arwen...hvala za spodbudne besede.. :rozicodam: :rozicodam:

Onix, ja tudi jaz tako razmišljam in ker vem, kako je bilo hudo ko sem nazadnje menjala ad-je, me je kar strah.

Pogovarjala sem se s parimi, ki so 1-2 leti jemali ad-je in so se "pozdravili", dejansko so se počutili veliko bolje in so sčasoma prekinili z jemanjem.
Kasneje čez par mesecev se jim je ponovno ponovilo. Sami so mi povedali, da v casu jemanja ad-jev dejansko niso bili na psihoterapiji ali da bi se nekako sami poskušali pomagati, razrešiti vzroke nastanka bolezni, tako kot je bilo z mano. enostavno so mi tabletke prijele in nisem se poglabljala vase...kar naenkrat pa sem jih nehala jemati, čes sj jih ne rabim več...
Dokler ne razčleniš tezav, prides do vzroka in nekako poskusas odpraviti le-tega, tudi tableti ne bodo.
Tablete proti glavobolu odpravijo posledico, vzroka pa ne.

lp,
gigli

Ja res je, tablete loh samo pomagajo tebi, da si sam pomagaš. Sj nevem men moje kr dost primejo, brez njih sm veliko slabši. Ampak moj problem je, da čist skos razmišljam o tem da sm bolan in da bi moral biti boljši. Skos sam o tej bolezni razmišlam, a se vam zdi, da je to pri anksioznosti pogost pojav? Rd bi pozabil na svojo bolezen, šel mal vn s prijatelji in se imel lepo. A kaj ko se zjutraj zbudim, mi kuj začnejo misli od bolezni šibat po glavi. Tud doma so me že usi siti, ker se samo od tega še znam pogovarjati. Nevem terapevt mi ni v pomoč, ker ga vidim samo enkrat na vsake 2 meseca, denarja za samoplačniško pa nimam. Sploh nevem, kako bi se rešil iz tega začaranega kroga, ker ne samo da sem obseden z vsiljivimi mislimi, sm obseden tudi s svojo boleznijo, skos od nje razmišlam.

Dragi Onix, :rozicodam:

Popolnoma te razumem. Sem bila tam in še vedno so obdobja, ko padem v začaran krog in ne znam ven.
Preprostega odgovora nimam in tudi zdravila lahko samo pomagajo do določene mere. Dejstvo je, da mogoče imaš res premajhno dozo predpisano, vendar o tem se moraš pogovoriti s psihiatrom, da morda poskusita malo drugače.
Nekaterim primejo manjše doze, drugim večje. Nekateri imajo hujše oblike bolezni, nekateri milejšo i.t.d. Dejansko smo si tako različni, da je čisto vsak posameznik drugačna zgodba.
Prepričana pa sem (moje mnenje), da sta tako anksioznost kot tudi OKM najhuje kar sem kdajkoli doživela.. Še posebej vsiljive misli so tiste, tako kot tebi Onix, meni osebno počasi a vztrajno uničevale življenje. Res je bilo hudo. Dejansko sem govorila in razglabljala samo se o tem. Mami me je sicer poslušala in mi stala ob strani a vendar sem videla njene frustracije-enostavno ne morem več kot več poslušat eno in isto, dan za dnem,... Moje življenje se je vrtelo samo okrog tega. Najbolj trdovratne so bile nasilne vsiljivke ter vsiljivke glede mojega zdaj že bivšega fanta. (ROCD-relationshio obssesive compulsive disorder; sem ravno od tebe Onix izvedela, da je dejansko to motnja, pri kater ne ločiš kaj je resnica oz.resnično čustvo in kaj je vsiljivka). Cele dneve in noči (dobesedno) sem razmišljala ali je pravi zame, ga sploh ljubim, drugim to non-stop razlagala, se trgala v notranjosti in skakala in ene skrajnosti v drugo. ko se spomnim nazaj... :'( me je groza. Ne bi mogla se enkrat skozi to. Sama sem se zavedala, da je vse skupaj čudno in brezpredmetno ampak si nisem mogla pomagat. S tem se je eskalirala se dodatna panika,anksia in posledično tudi huda depresija. Začelo se je pa z OKM-jem.
Zdaj ko gredam nazaj vidim, da sem že kot otrok trpela za OKM-jem, vendar sem enostavno mislila, da sem malo posebna oziroma čudna.

No, navsezadnje so me vsiljivke pripeljale tako daleč, da nisem več mogla zdržati in sem fanta pustila , češ , da bom sedaj videla kaj je na tem..ali je bila resnično bolezen ali ga pa nisem imela rada. No, ko sem se začela spuščati v drugo razmerje, ki niti približno ni bilo resno sem ugotovila, da isto razmišljam... :o :'( :( ISTO. ŠE ENA NOČNA MORA!!! Enostavno sem zaključila.
Zdaj ko razmišljam, bi imela nekoga, s katerim bi preživljala svoje življenje, VENDAR sem raje sama kot pa da si se enkraz pustim, da tako grozno posezejo misli v moje življenje. Grozno je ko pomislis, vendar je res.

Psihoterapevta Onix, si tudi jaz trenutno ne morem privoščiti, tako da hodim na srečanja in predvsem govorim o tem z mojo mami.
Vendar šele ko sem začela resnično brskati po preteklosti (ker dejansko pri meni so težave v otroštvu) sem sele videla majhne napredke v pogostosti in intenzivnosti vsiljivk. Nazadnje jih celo par mesecev nisem imela. Katerih koli!! Veselje na visšku!! :laughing:...sedaj so spet ze kaksne 2 tedna z mano in počasi jih bom morala postaviti pred prag!!

Vse dobro,

Gigli

Hey Gigli :)

Ja tud jes tebe razumem glede razmerja, pa teh konstantnih uprašanj v glavi. Sm meu sam podobne izkušnje in sm zdej prov zarad tega tud samski, ker si sploh ne upam imeti razmerja, pa čeprav bi ga na en način rad imel. Sam glede tablet pa mislim, da jih ni potrebno višati, ker sm se na tej dozi enkrat že čist pozdravil, hodil sm v šolo, vn s prijatelji, nasilnih vsiljivk ni bilo... In res sm se počutil dobro. Pol sm pa dobu ene antibiotike za tuberkolozo, ki sm jih mogel jemati 3 mesece in so me čist uničili. Moje tablete niso več prijele, bil sm v totalni paniki skos, misli so se vrnile in ko sm nehal jemati te antibiotike, se je počasi začelo spet boljšati. Zdj sm pa že ene pol leta na istem. Nism dovolj zdrav, da bi lahko polno živelm, ne pa tolk bolan da bi bil brez upanja. Pol mam pa dneve, ki so optimistični, veseli... In dneve, ko čisto obupam in ne vidim nobenega izhoda. Res bom moral počasi se izpostavljati, se zaposliti s stvarmi in čim manj o tem razglabljati. No uglavnm prepričan sm, da če nebi jemal tistih antibiotikov (tudi zdravnik mi je rekel, da se bo stanje poslabšalo, ampak da jih moram jesti in da nimam izbire) bi bil zdajle že zdrav in vesel. Mogoče zdej res rabim več časa, mal bol morm bit potrpežljiv in se čimmanj sikirat, če ni še vse tako kot bi moglo bit. Časa mam še na pretek, sam nevem če mam tud živcev tolk :).

kaka sreča, da imate scenarije v glavi..s tem se v Holywoodu mastno služi...

Ja vrjetno bi res mastno služili ja :sesmejem:

Onix  :)

Ja točno tako. Rada bi imela razmerje vendar se ga ne upam imet...jah tako je.
Drugače pa je situacija pri nama precej podobna. Tebi se je poslabšalo z antibiotiki, meni pa ko sem prekiniila z ad-ji :o. In potem, kljub ponovnemu jemanju po parih letih nikoli ni bilo takega izboljšanja kot prvič. Oziroma to traja dlje, velikooo dlje.
In ravno tako kot ti sem jaz v podobni situaciji. Niham gor in dol. Lahko grem zelo gor in padem zelo dol.
Čeprav jaz se izpostavljam situacijam, hodim v službo, nakupe, kino, kavico s prijatelji, zvecer vn... vcasih mi je kr slabo ko grem, vendar se nekako stabilizira, če je pa zelo hudo grem pa domov. Najbolj varna sem pa seveda doma.
Vsakič ko se odpravljam od doma, pa naj bo to v službo,na kavo ali bilo kaj... sem cist anksiozna. Komaj se pripravim, da grem pod tuš in zrihtat, potem pa nekako gre.
Tudi non-stop prebiranje foruma in branje drugih zgodb me hitro potegne noter. Tesnoba je prisotna.V glavnem OGROMNO energije porabim za najnujnejše stvari ali najbolj samoumevne. Zadnjič sem se dva dni pripravljala , da sem sla končno pospravit in umit svoj avto. Ampak sem ga.

Moja mami sicer pravi, da so mi te ad-ji, ki jih sedaj jemljem najbolje pomagali in da se resnično vidi napredek. Ona vidi bolj objektivno. Jaz dejansko preveč analiziram svoje počutje in tako vidim samo najslabše...

lp,
gigli

Gigli zdi se mi ful pozitivno, da se izpostavljaš, sčasoma more to prinest rezultate. A si se kdaj naučila kkšne dihalne vaje, da bi ti mal znižale anksioznost. Jes sm jih zdej začel redno delat in se mi je anksa kr dost izboljšala. Naučil sm se jih v Begunjah, pa sm jih kr preveč zanemarjal, zdj sm pa spet začel. Men zdravnik pravi, da se ta anksioznost in misli ne da pozdraviti v kratkem času, pomoje traja kr ene 5 do 10 let, da si čist tak kot si bil pred tem težavami. Enim rata prej enim kasnej. Sam men zadne čase zmanjkuje potrpežljivosti, pa sj sm posvoje ful zadovolen z napredkom, misli se bojim bistveno manj, spim dobro, nimam več kej dost paničnih napadov ampak vem pa da bi blo loh še ful bolš.

ja, se!!

Onix, saj ti ni treba zamenjat zdravil, mogoče bi po posvetu z zdravnikom le dvignil dozo. Po moje bi blo super, da te pregleda Dernovškova, ker je res zakon, zna z zdravili. obrni se na Barbro, moderatorko pri Zdravilih, ona se z njo pozna.

Ja sam nevem kako bi blo, če bi jemal še višjo dozo. Ker na tej dozi sm se enkrat že uspešno pozdravil sm biu uredu pol leta, dokler nism dobiu tistih antibiotikov. Se bom za zdaj mal z mojim zdravnikom pogovoril o tem. Skrbijo me tud odvečni kilogrami, usak mesec gre za kilo dve gor. Pa vrti se mi skos, nevem, če bi bilo to uredu da bi še višal, ker se mi že zdaj tako vrti skos. Čeprov probat nebi bilo greh :).

Ola, se z moje strani.

Hm... Jz mam drgac skorajda identicno zgodbo kot Gigli glede partnerstva - no, sej tisti,k berete, itak veste, de se ponavljam k mehiska zajfnica...  :zardevam:

Zdej tk... Jz se zdravim od 26.10.2007 pa se nism cist ok. trenutn sem na cetrtinki paroxata. mislim, da gredo ti procesi pocasi. zato po moje dve leti resnicno ni dovolj. Tudi pr meni so prisotna nihanja (a ne taksna kot pred zacetkom zdravljanje, k ni blo za zdrzat :( ), vendar morm povedat, da se na trenutni dozi zdravil pocutim se najboljse. Prav tako lahk recem, da me je psihiatrinja zelo hitr dala na nizjo zdravil, kar mislim, da je bilo za moj primer boljse, ker sem se na tak nacin lazje izpostavljala. Sevede tu ne gre za posplosevat!!!

Kar se tice terapevtov. Treba je iskat ustreznega, je pa hudic, ker so vsi tako dragi - pravzaprav je to sramota, ce se men vprasa... Pa ne sramota za terapevte,k racunajo (tak je pac sistem), sam od slo zdravstva...Ampak dober, itak vsi vemo, kako stvari stojijo...  Tablete so super bergla, pomagajo te spravt nazaj , v nadaljevanju so ti varovalna mreza, da lahko delas na seb -no, sevede, to je moja perspektiva... de ne bo pomote...

Morm pa povedat, de je do sedaj men pravzaprav se najbolj pomagala prijateljica, ki zelo podobno dozivlja, je dozivljala in pogovori z njo so izjemno terapevtski - kar hocem povedat, de bi bilo mogoce dobro, de bi se mi mal zoorganiziral, k mamo podobne tezave in se poskusal kdaj dobit - sicer vem, da drustvo organizira tudi skupine... Sam to bi bilo v stilu cajcka in pogovora - tort pa itak ne smemo  :laughing:

Po moje je pr teh zadevah bistveno tud izpostavljanje - je pa tezko k ____ (de ne recem grde besede). In de se clovek poskusa cim bolj zaposlit in gibat - plavanje in tek sta odlicna...

Onix, res se pogovor s specialistom - morda pa res ta zdravila niso zate ustrezna - si morda razmisljal, da jih mas celo prevec?  Ker jz sm se slabse pocutila, ko sem imela visjo vsebino zdravil. K en cuden kamen s  cudaskim filingom nerealnosti...  :nehvala:

Putka, drgac pa totaln vem o cem govoris - hm, ja ti scenariji so me OKUPIRAL dve leti --- postopoma so potem izzveneli - oz se kdaj se pojavljajo, a redkeje in ne tako mocno... Mislim, de gre za precej tipicn simptom... K je pa res grozljiv...

Drgac pa tocn tk, ankse se ne da takoj pozdravit - pocasi, pa zihr...

Drzite se,

Himiko

PS Onix, tud men so sle kile gor - sam res se poskusi s tem ne tok obremenjevat - vem, de je tezko, sam to bomo ze postimal...

Pss upam, da ti gre priprava za maturo - sej pocasi ne - ne prevec zahtevat od sebe, oki!

Jst bi tud šla  :-[

Tlele si zadela v polno Himiko. Res je to, da če se le lahko z nekom pogovoriš o težavah, je res lažje. Jst mam sicer sestro in fanta, katerima pa ne povem vsega - ne upam. Ker nekatere moje vsiljivke so tako grozne, da jih še tle ne želim napisati (tudi iz razloga, ker fant ve pod katerim nickom sem registrirana - moja ogromna napaka).
Onix, tebi pa srčno predlagam, da poizkusiš kakšno drugo metodo. Sorry, ampak se mi zdi, da si preveč doma in potem valda non-stop premišljuješ o svojem stanju. Sej vem, da se je grozno spravit ven, sam ko si enkrat na cilju, je cool. Mene resnično šiht rešuje. Ker itak ni časa premišljevati, pač se dela. Že res, da pridejo grozni trenutki in ne veš, kaj bo, ampak... treba je mal tvegat, it vn, delat, rolat, smučat, ma karkoli, sam da se zamotiš. Pa brez zamere  :unsure:
Res ti želim vse lepo, kakor tudi vsem ostalim  :rozicodam:

Ja sj maš prov Latifa, mogoče mi tablete čist dost delujejo, pa grem premalkrat vn pa to. Čeprov, dons sm celo popoldne preživel zunaj, pa je blo kr uredu. Zdj počas delam na tem, da bo tega skos več. Sj pred boleznijo sm biu družaben človek, skos smo bli zunej s prjatli (več al mn pijani hehe, al pa zadeti), pol sm pa zbolu in vse se je nehalo. Ja mogoče bi se res lahko kdaj dobil pa mal pogovoril :). Ker mamo vsi iste težave in en drugega zastopimo. Se strinjam s tem, da so psihiatri preveč dragi, ampak za ene 2krat preveč, nevem kot da samo bogati zbolijo na psihi. To bo mogla država nekaj narest. Če greš pa na koncesijo te pa itak naroči enkrat na tri mesce.

Morm pa povedat tud to, da me vsiljive misli skoraj nič več ne motijo, sam kdr pride velika tesnoba se jih mal bojim. Drugač so mi pa ratale kr neki bedastga in brezveznga. Aja Himiko, mogoče imaš prav in bi moral torendo zmanjšati, saj sm takrat ko sm se čist porihtal jemal samo 0,5 mg in mi je ful pomagal, zdj pa jemlem 2 mg, nevem mogoče je tukaj vzrok, da ne gre na gor. Bom probov še za en miligram zmanjšat, pa bom videl kako bo.

Hvala Latifa za lepe zelje!

Drgac pa te cist razumem glede vsebine vsiljivk in posredovanju le - teh socloveku...

Hm, jz sm drgac iz Lj - pa magari se lahk tk zmenmo, da krozimo po razlicnih krajih... Morda za zacetek uletimo k Onixu. Po moje bi bla ta naformalna srecanja lahk precej terapevtska: na nek nacin u easy izpostavljanje z ljudmi, k stekajo... stekamo...

Miren vecer vsem,

Himiko

Aha, jst sem za  :oki:

Ja Himiko, res je težko o teh vsiljivkah govort, sploh pa nekomu, ki ne razume, sej poizkuša, sam nočem, da ga strah rata bit z mano. Ker ne vem, kaj bi pa blo z mano, če me zapusti. 

Super Onix, da si bil zunej, jst sem tud dons hotla it mal ven, pa nobenga ni blo, da bi šu z mano  :( vsi smo/so tako zaposleni, ne vem, kam ta svet hiti?!?

Tud jst vsem želim sladke sanje in mirno, predvsem pa prespano noč  :rozicodam:

da bi šla pa sama?

jest bi bila tudi za to, da se okm-jevci skup dobimo ... se kar strinjam z vama, da se je o vsiljivih mislih lažje pogovarjat z nekom, ki jih je tudi imel oziroma jih še ima ... jest sem se namreč o njih pogovarjala samo s psihiatrinjo, pa tule gor ...

Jaz sem tudi ZA!  :oki:

Dragi sotrpini  :rozicodam:

Še ena, ki bi se z veseljem dobila na (brezkofeinski) kavici  :sesmejem:...

Gigli

Kolk se ns je že nabral :) Sam pomoje sm jes edin brez izpita haha :)

Zdj sm premislu glede zdravil, pa se odloču, da se pogovorim s psihiatrom glede zmanjšanja Torenda iz 2Mg na 1Mg. Ker povsod berem, da je pri OKM učinkovita res nizka doza antipsihotika. Če je tega preveč, potem ti še poveča simptome, ker jes mam občutek, da sm celo najbolje shajal z 0,5Mg na dan. No bom videl, kaj bo on priporočal.

Onix, men Dernovškova ni rekla, da bi večja količina antipsihotika povečala simptome. Men je namreč le velika količina pomagala.

Za srečanje se pa tudi jaz javim. Kje, kdaj?

Onix, dobro opravi s psihiatrom! Drzim pesti!

Am, drgac pa tud jz nimam izpita za avto  :zardevam:

Onix, ti si iz Kranja ne - se potem dobimo - ce ste drugi za - v Kranju za prvic? Kdaj bi vam ustrezalo - ta vikend ali naslednji - najbrz je boljse, da med vikendom, kaj pravite...

sicer je to vaš dogovor, a... danes je skupina za samopomoč v Kranju - mogoče za prvič dobra odskočna deska... 

Sam mene mal skrbi, kako bom sploh zdržal udzun :). Ker zadnje cajte mam kr veliko tesnobe spet, use mi je 10krat težje, tko da se ne bo kdo preveč čudil, če me zagrabi kkšna panika.

Ja, sej maš prov. Ko bo naslednjič tako lepo vreme, se bom spravla ven, v družbi ali sama  :)

Jst pa mam izpit, ampak itak ful ne upam vozet, ker me je skoz strah, da ne bom koga povozila, tko da zaenkrat res bolj malo vozim oz. nič.
Onix, če te pa panika zagrab, pa nč hudga, po moje se nobenmu ne bo zdel grozno, ker smo vsi na tem - žal.
Drugač sem pa za, da gremo med vikendom (rajši sobota) enkrat popoldan na pjačo. Kar se pa kraja tiče, je Kranj čist cool.
 :rozicodam:

Hey :)

Dons se pa končno vsaj do zdej spet mal bolš počutim. Sm prov vesel hehe. In kako ste drugi kaj?

Onix :)

pa kako je to lepo slišat... :wav:, good for you!!! :oki:

Jaz sem kar vredu, dopoldan je ponavadi bolj anksiozno...kasneje pa se zadeva stabilizira. Glede na to , da nekaj mesecev ni bilo vsiljivk, so se pojavile a zaenkrat se borim..  :D

lep petek vsem...

jaooo jst pa jutri v službi 13 ur :o.

gigli

Ja, res fino Onix, da si v redu.  :clap:
Moj dan je bil danes tud cool, že od zjutrej ko sem vstala, sem v znosnem stanju. Pa tud doma mi je fino, pa hvala bogu je petek, da se naspim, kot se zagre.


sej bo hitro minilo, ne se preveč obremenjevat s tem, kot bi mignil bo spet vikend tle

Jaz sem tud spet superca  :wav:

Men gre zdj skos bolš :). Učerej sm biu z mami pa enimi družinskimi prijatelji udzun 2 ure v eni piceriji in mi je ratal, da nism biu nč tesnoben. Dons sm se pa na maturo prjavu, tko da sm res zadovolen sam s sabo. Pa ni vsiljivk dons do zdej še nič. Uglavnem ful sm vesel, da se stanje obrača na bolš.

Super, Onix, kar tako naprej.

Onix, veselim se s tabooo  :oki: :wav:

gigli

Eeeeeeeeeeej, fajn Onix, jst ti tud iz srca prvoščim.  :clap:

Hvala vam usem :). Res ste super  :rozicodam:

ZAKON Onix,

Drzi se se naprej!!!!

Ps btw ti si super - no pa tud mi  :sesmejem:

Miren vecer ti zelim,

Himiko

Lep pozdrav vsm, tle sm zgleda nov pa sm neki ze mal brau kar ste pisal.
Ja tisto je res da zelo pomaga ce se pogovarjamo o nasih problemih. Neverjetno je
kako podobne probleme imamo ljudje med seboj. Lahko imamo cisto enake strahove misli in pa
rituale... res neverjetno.

Kaksna zdravila pa kj jemljete ?

Jaz jemljem risperdal 3 mg na dan in pa zoloft eno tabletko zvecer.

Stanje mi se je bilo zelo izboljsalo sicer ta teden je malce slabse ampak zdravljenje se zelo splaca.
Kemija gor dol.. treba se je pozdrav z zdravili ali brez !

Pozdravljen Reviler,
fino, da se ti je izboljšalo stanje, men gre tud skoz na bolje. Je pa res, da sem se dobrih pet mesecev matrala, da ja ne bi šla na AD-je, zdej pa pač vzamem kot dejstvo, da mi bo to pomagalo in da bo spet, kot je bilo prej. Nihanja so pa normalna, to si vzemi v zakup. Pa še tale teden je tako blesavo vreme, da ni čudno, da mamo nihanja  ???

Jst sem pa na Paroxatu, sicer šele tri tedne, tko da mislim, da tistega "pravega" učinka še nimajo.
Kok časa pa ti že ješ tablete?

Lepo se imej in upam, da bo naslednji teden boljši  :oki:

Hey folk :)

Ta tedn sm biu pa kr pridn :). Sm hodu velik več vn kot prej, res je da sm zdej mal bl tesnobn ampak mislim, da bo to počas minil in se bom končno počasi rešil tega hišnega zapora. Misli zaenkrat je zlo mal, kdaj me mal primejo, ampak jih kr hitro preusmerim in to ful pomaga. Pomoje moje glavno izpostavljanje ta teden je blo, ko smo se dobili, res me je ful skrbelo kako bom zdržou. Sj pomoje se je vidl, da sm živčn hehe, sam sm ful vesel, da sm zdržou do konca in da sm spoznov nove ljudi, ki me zastopijo in res smo si lahko v oporo :). Želim vam čim bolj miren in sproščen naslednji teden  :rozicodam:

Onix, kar se mene tice, si zame velik zmagovalec! Prisel si, se izpostavil in to je velik korak naprej!!! Tebi je ze vse jasno, pocasi pa bo - ni vrag - prislo s tem tudi zdravje oziroma mir s samim seboj!!!

Zakon res, da si prisel - in najlepse mi je bilo, ko si rekel po koncu srecanja, de nimas vec tesnobe  :clap:!!!!

Hvala za lepe zelje, tudi jaz tebi, Latifi, Noelle in vsem ostalim zelim cim bolj miren in sproscen prihajajajoci teden  :rozicodam:

Himiko

Sj vem, da tud vam ni bilo lahko tako da morm tud vs pohvalt, da ste se izpostavili in čimveč takih korakov, pa bo zdravje poačsi prišlo :). Zdj se je še ura prestavla, bo daljši dan in pomoje tudi zaradi tega že mal boljše počutje. Jutr mam pa kontrolo pri dr. Bonu, se bom mal pohvalu hehe. Pa res se bom probov držat tega, da 2krat na dan delam dihalne vaje (pomoje ful pomagajo, pol ko jih enkrat osvojiš in jih delaš redno), naučil sm se jih pa na B1. Men jih je velik lažje doma v miru delat, kot pa v bolnici, ko smo jih delali skupinsko. Pa tud Apaurine bom zdej nehov tolk jest, ker čene bom še res odvisen ratou hehe.

Aja pa hvala ti Himiko za pohvalo :)  :rozicodam:

Dragi soborci, vesela sem, da ste se včeri imeli lepo. Jaz nisem mogla priti, ker je sinček še premajhen. Pa drugič, ko bo že malo zrasel, poleti, če boste imeli še kak sestanek.

Evo dons sm biu pr zdravniku, mi je spet napisou celo vrečo zdravil hehe. Mela sva kr fajn pogovor glede izpostavljanja. Nasploh je dr. Bon men ful uredu zdravnik, on me je tudi sprejel, ko sm moral v prvo v bolnico. Uglavnem on je optimističen, da bom to bolezen premagal, sam mi pa reče, da bo trajalo še kar nekaj časa in se bom moral dosti izpostavljati. Zdj bo fino it mal na kolo, ko bo vreme lepše, to mi ful pomaga proti tesnobi. Pa še kile bodo šle upam da mal dol :).

Hej
tud jst se zahvaljujem za lepe želje  :)
Koki res škoda ker te ni bilo, pa tudi ostali. Se bomo še kdaj dobil, pa nas bo še več, da si bomo lahko tako svobodno delili mnenja in izkušnje. Res je blo super.

Valda da boš premagu bolezen Onix, vsi jo bomo.  :clap:

 :rozicodam:

Hey :)

Kako ste kej? Jes sm kr uredu, skos več se izpostavljam. Sm prebrov na netu mal od tega, da se samo doma varnega počutiš, pa sm prišel do sklepa, da imam poleg OKMja tudi agorafobijo (strah pred odprtimi in javnimi prostori). Tko da zdej ful na temu delam, da grem vsaj mal vn med ljudi, pa tud če je težko. In mislim, da sm že kr dost napredvov. Pr men je stanje zdej tako, da sm nekak sprejel dejstvo, da imam te grde misli in tesnobo, pa so me nehale tolk motit, pa tud s tesnobo je bolš. Apaurina zdj en tedn nism uzeu in sm kr zadovoln s tem :). Moj strah pred zunanjim svetom je pomoje ful pogojen s temi mislimi, saj se bojim, da ko bom zunaj, se ne bom mogel kontrolirati in bom kr nekej naredu kr nebi hotel. Seveda je to samo iracionalen strah, ki se ga je treba znebit. Aja pa še to, zdj loh spijem kavo in nimam nič posledic od tega, zgleda da se stanje res počasi izboljšuje. No uglavnem, izpostavljanje se počasi kaže kot dobra strategija, pri premagovanju mojih strahov, upam samo, da ne bom spet nekje na sredi kr obupov pa spet use skup pustu.

Lep dan, Onix :)

Nekak vesel se mi zdiš za nekoga, ki je odkril, da ima še eno fobijo več, Onix.... ;D

Sicer pa vse kar nas veseli pomaga...in koristi..

Scorpion, ko sem jaz zase ugotovila, kaj pravzaprav mi je, mi je odleglo! - ker sem se potem končno lahko začela s tem spopadat.

Ja saj jaz tudi...sem pa kot začetnik na pordočju depresije in ankse kar hudo trpel in včasih umiral ko sem v raznih knigah odkrival kaj vse mi je.....

Hehe, ja nism preveč žalosten, ker sm odkril, da imam to zato ker mam to že dolg, pa pač nism dojev da sploh mam. Skos sm se doma držov, kuj ko pa sm šu vn, sm postal zelo tesnoben. Sam sm mislu, da to nima imena, pa zgleda ima :).

Saj ti pravim, da so te težave povezane s celim sindromom različnih simptomov..ne le enim...


In ukvarjat se z vsakim posebej je brez smisla..ker se bodo pojavili novi.....treba je zagrabiti vraga pri korenini...

a bo tega sploh kdaj konec? Ta slaba volja, tesnoba, melanholičnost, apatičnost,... Počutim se tako prazno, kot robot, rada bi jokala, pa ne morem.

Že deveti dan je sicer, odkar sem brez vsiljivk, vendar me samo misel, da so bile (in bodo verjetno še) tako ohromi, počutim se kot najslabši človek pod soncem (trenutno dežjem).

Zvečer ko grem spat, si pripišem še eno točko za dobljeno bitko, zjutraj pa se mi zdi, da se znova podajam v nov boj, boj proti sami sebi. Zato se mi poraja vprašanje, kdaj pa bo vendar dobljena vojna... ? ?

Se opravičujem, ker morim,...

Onix, zate sem pa res vesela, da si v redu in ti resnično privoščim, da tako tudi ostane.
 :rozicodam:

Oj Latifa  :rozicodam:

Use bo še ql :). Res se mi zdi, da ti gre ful uredu (9 dni brez vsiljivk), ne se sikirat za kkšen slabši dan. Tud mene dostkrat prime to depresivno počutje in brezup. Boš vidla počas bo skos bolš, probej se ne obremenjevt, kdaj bodo vsiljivke prišle, reci si ko pridejo pač pridejo zdaj jih ni in ne bom razmišljala o tem. Vem pa da je zlo zoprn ta strah pred poslabšanjem, sam sčasoma te to nebo več tako moril. Res ti želim čimlepše dneve in bodi prijazna do sebe, ker si dober človek (ne slab, tako kot se počutiš) in res vrjamem da ti bo s časom uspelo premagat vse te težave.

Onix.

Aja pa hvala za lepe želje :). Sj dons je popoldne tud mene tako tesnoba matrala, da sm šu kr spat. Dons je res depresiven in anksiozen dan nasplošno.

Hvala ti Onix, res. Sej vem, da bo šlo spet navzgor...

Mirno noč ti želim, prav tako pa vsem ostalim.

Bo šlo, enkrat bo pa izbolšanje postalo stalno. Sj zdj če ti je pa kdaj hudo pa kr mal napiš tukej, pomaga da daš mal vn iz sebe.

Latifa, ti se sam drzi, oki!!!
Vse bo se Ok - pocasi bo vse to , kar pises minilo!!!
Zame si bila VELIKA ZMAGOVALKA ze prejsnji teden, ko smo se dobili!!!! To NI kar tako!!!!
Vem, da je zlajnano, samo poskusaj ravno iz teh majnih korakov crpat upanje - pisi si tocke tudi zjutraj!!!!

Latifa, drzi se, pocasi se bo vse uredilo!!!

Velik objem  :rozicodam:

Himiko

PS Onix, ti se pa tud drzi!!!
PSS Koki, k bo sincek vecji, pa OBVEZN se ti prides na srecevanja.

Hej Himiko,
hvala ti. Sej vem, da me tako padci ne smejo s tira vržt, sam ko pride moment, mi je pa tako vseeno za vse in se itak na veliko smilim sama sebi - jah tud to mora očitno bit.

Drugač si pa tud ti zame carica, pa Onix, pa Noelle, pa vsi ostali, ki se bojujete s to po....no boleznijo.

 :rozicodam:  :rozicodam:  :rozicodam:

Pozdrav

Dons pa jes nekej obupujem, cel dan že grozna vrtoglavica, tesnoba in depresija. Prekleta bolezen, kdaj maš pa res občutek, da nikoli ne bo ql.

Onix  :rozicodam:
pa navijam za lepše dni  :wav:

Ej, ce mene vprasate, so itak zdej bedni dnevi po defoltu. In nas, obcutljive dusice, to se bolj vrze.

Ampak, ne obupat, bo slo na boljse!!!

Imam pa tud jz, nekaj vsiljvk spet (prevec berem crno kroniko ...) - tk de ocitn je neki v zraku...  >:(

A Drzite se!!!

Latifa, Onix obema VELIK objem  :rozicodam:

PS Drgac pa Latifa kar opisujes - ti padci so ful znacilni za nas... Jz sm jih mela ful ful... Poskusaj o njih ne razmisljat - vem, de je tezko... Sam se probi s cim zamotit. Prav tako jih morda jemlji kot nacin zdravljenja - sej ves dva koraka naprej, en nazaj. In pocasi do normalizacije stanja - ki pa se bo zgodil, OBLJUBIM!!!! Ker kukr sem te spoznala, imas pravi pristop. Pisi se!!!!

Joj dragi moji, vsi imamo padce, kar je za nas razumljivo. Samo ne obupati!
Meni se je tudi včeraj mal "rolalo" pa vrtelo se mi je in sem imela občutek kot pri zeloooo nizkem pritisku, ko ti je vse megleno. Jao jao. Ampak danes sem se zbudila optimistična in pripravljena na nov dan.
Pa še sončni dnevi prihajajo.  :oki:

živjo vsem ...

jest bi se pa mal pohvalila, da mi gre kar se tiče vsiljivk kar dobro, pa si ne upam preveč hvalit, ker se potem hitro kaj zalomi :pomezik: ...

drugače pa sigurno, ta nihanja so nekak "normalna", vendar sčasoma vedno krajša in/ali v milejši obliki ... vsaj pri meni je bilo tako ... in vsakič sem se spraševala ali bo sploh kdaj boljš in obupovala, vse skupaj me je fuuul jezilo ... pa sem vztrajala in je šlo mimo ... zdaj sem se to nekak nehala spraševat in ko pride slabše obdobje, pač pride ... takrat to sprejmem, počnem kar mi v tistem trenutku paše, tudi če celo nedeljo preležim v postelji (in ponavadi gledam humoristične serije :A)) ... v bistvu sama sebe na nek način tolažim, vendar pa pazim, da ne zatravmiram preveč :ne: ... če mi je za jokat se zjokam; če mi ni za govorit z nekom, se odmaknem; grem ven v naravo ...

se mi zdi, da ko enkrat slabše počutje ne vzameš več kot poraz/kot dokaz da ti spet nekaj ni ratalo/kot dokaz da itak nikoli ne bo bolje, potem živiš malo lažje ... je pa res, da rabiš nekaj časa, da do tega prideš ...

držte se vsi in ...


pa pište ...

Hey :)

Ja se čist strinjam, da so teli padci normalni in pomoje jih bomo imeli celo življenje, ampak bodo skos manj pogosti in skos bolj blagi. Vsaj upam tako hehe. Mene ful moti, ker je v sloveniji OKM tako z levo roko vzet. Nikjer terapevtov, ki bi bili res usposobljeni za zdravljenje te trdovratne bolezni. Ker kar berem imajo npr. v Angliji čisto drugačne metode zdravljenja OKMja in so zelo uspešni. Tm je poskrbljeno, da vsak lahko pride do zaston KVT terapije, pri usposoblenemu terapevtu, ki se specializira samo za OKM. Tukaj v sloveniji res ne najdem nikogar, ki bi se ukvarjal z ERP tehniko, ki je najbolj učinkovita, pri premagovanju vsiljivih misli. Je ta terapija zelo naporna in ponavadi je umes med terapijo še slabše kot pa prej, ampak na koncu odideš iz terapije kot zmagovalec, ki mu ni treba več vsak dan trpeti nesmiselnih strahov. Še knjig o OKMju ne prodajajo v Sloveniji, nevem imam občutek, da bomo morali še kar nekaj časa počakati, predn bo to tako kot se spodobi.

Aja pa Noelle, jaz mislim, da si ful močna in da ti gre res dobro, brez zdravil bi se jes povsem podru. Tako da  :oki:

Onix hvala :) ...

sicer pa se lahko tudi ti pohvališ in si ponosen nase, da se izpostavljaš :clap: ... to ni kar tako ...

vsak se lahko pohvali, ker se bori in premaguje okm, strah, depresijo ... včasih so že majhni koraki pravzaprav veliki, samo da jih mogoče ne vidimo kot take ... jest sem rabla dolgo časa, da sem ugotovila, da sem pravzaprav veliko naredila že s tem, ko sem se "vrnila" nazaj v normalno življenje, ki sicer prinaša nove, drugačne probleme :kiselnasmeh: ... ampak to je že druga zgodba ...

Tale je zelo resnična!

Se popolnom strinjam z Noelle in Putko!

Drzite se - cez tri dne se pa spet vidimo  :wav:

 :rozicodam:

Himiko

Hey :)

Ja jes se tud kr strinjam, ful ti pomaga, če ne katastrofiziraš za vsak slab dan. Men sicer to ne ratuje hehe. Tale vikend je biu katastrofa, ful tesnobe pa depresije. Vsiljivih misli hvalabogu ne veliko. No zdele se pa počutm dost bolš in po parih dneh spet mal bol optimistično gledam na stvari.

To Onix, pocasi bo slo na boljse!!!

Drzi se  :oki:

 :rozicodam:

Himiko

Ps vikend pa je bil po moje tak tud zarad nenadne spremembe vremena, pa se luna raste... Ti se sam drzi!!! Teorija ti je ze itak jasna, ostalo bo slo pa pocasi samo od sebe naprej!!!!!!

Himiko hvala za vzpodbudo :)

Ja res je, pomoje je imela nenadna sprememba vremena kr velik vpliv name. Mene vsaka sprememba vrže iz tira. Dons sm meu pa ful grozno nočno moro, ampak zdj se pa kr uredu počutim. Moti me pa zelo to, da imam občutek da imam šibko desno roko in nogo. Kr sm prebral je to lahko simptom tesnobe. Seveda se pa jes pol še tolk bolj posvečam temu in je še tolk slabši občutek.

Onix, čimbolj se zamoti, pojdi na sprehod, v naravo, to zelo pomaga. Pokliči kakega prijatelja, da se zamotiš. Drži se.

ej, včeraj, sploh pa v soboto, je bilo precej ljudi popipsanih - vroče kar naenkrat, soparno, dol je pritiskalo.... tko da nič čudnega za bolj tko tko razpoloženje  :)

podobne obcutke sem imela tud jz - pri meni je blo to zarad tesnobe. Glej link:

http://www.anksioznost.net/simptomi

Po vsej verjetnosti je nekaj takega tudi pri tebi. Ce ne bo izzvenelo - ce gre za tesnobo, bi skoraj moralo - pa se le oglasi pri osebnem zdravniku. Vendar kot receno, mislim, de gre za precej klasicn simptom povisane tesnobe - na to kaze tud tvoja nocna mora...

Te pa razumem glede posvecanja temu... poskusaj te misli vseeno odmislit. Npr mene je skoz stiskalo pri srcu, pa mravljinci itd... Pa nekak sem se prepricala, de je to tesnoba...

Dragi Onix, drzi se,

pa novim zmagam naproti!!!

Himiko

Hey :)

Ja sj pomoje je tesnoba, ker v resnici sploh nimam šibke roke, samo tak občutek imam. Pa ta derealizacija je smotana, to se mi je pa nrdil zato, ker se je kr naenkrat tolk sonce pokazov, pa nisem navajen, mi je pa use čudno. No se bom že navadu, dons je dost bolši dan kot učerej. Aja pa če vzamem apaurin tud ta občutek šibke roke izgine, tko da more bit res od tesnobe.

Ojla,

No jst se pa oglašam prvič, čeprav sem že več postov prebrala. Sicer se borim z depresijo že od septembra (takrat sem se jo zavedla - mogoče je bila prisotna že prej). In sicer so se mi začele anksiozne motnje ponavlajati ponoči. Mimogrede pa še omenim, da sta takrat moji punčki dopolnili eno leto....Tako se nekako to opisuje lahko tudi kot poporodna depresija ali pa ne.
In ker sem bila prepričana v to da zmorem sama premagati zo sranje (enkrat sem lažjo obliko pred 10 leti že), sem se mojemu krogu ljudi zelo odprla in vse povedala a ni pomagalo. Odšla sem k psihiatu, ki sem ga klicala v paranojičnem stanju in ta mi je pripisal Cipralex. Uglavnem se je stanje od jan. do feb. stabiliziralo, marca je bilo skoraj odlično, sedaj me pa spet mučijo  vsiljive misli. Tega se je izgleda najtežje znebit. Sicer niso tako močne, a se jim še vedno prepuščam. Vem, da je doza mojih zdravil majhna, a bom poiskusila kar tako naprej. NO uglavnem sem hotela pripomnit, da ta luna res deluje.

Heey Tinkibinki  :)

Ja imaš prav. Anksioznost ter prisilne misli so res najtrši oreh..no vsaj zame! Depresija se je dokaj hitro poslovila, anksioznost je se vedno prisotna vendar ne neobvljadljiva (zaenkrat), vsiljivke pa se kar vztrajajo in vztrajajo. Jah če tako pomislimo, so se tudi zeelooo dolgo "packale" oziroma vsaj pri meni se celotna zadeva vleče že od zgodnjega otroštva...
...vrjetno bi mi bilo z višjo dozo veliko lažje ampak kar odlašam...in upam, da mi bo tudi tako uspelo!

Lep da,
Gigli

Živjo vsem,
se kar strinjam, da so tele vsiljivke tako trdovratne, da adijo. Drugač je pa tud pr men neki na tem, da je marsikaj še iz otroštva. Ni mi še čist jasno, kako se tega lotit, ampak počasi se daleč pride  :kiselnasmeh:

Jst grem pa jutr h zdravniku, pa ji bom rekla, da mi zviša, ker 20 mg mi ne pomaga lih preveč.

Punce, fantje držte se  :rozicodam:

Ojla,

Jaz pa ostajam na 10 mg Cipralexa in že za to vzet sem morala moj ego spravit na kolena. Saj pravim da je že zelo bolje, a še vedno nisem stara jst. Tem vsiljivkam se včasih celo nasmejem. Kdaj me pa spravjo v hud obup in pol me seveda drži kar nekaj časa. Sem se pa precej posvetovala z mojo psihjatrinjo in mi je šla zelo na roko. Na začetku sem imela terapije na 14 dni, ker sem imela paniko jemat zdravila (še preden vzamem aspirin dvakrat premislim) in sem imela neke fleše glede stranskih učinkov. Zdaj se temu samo še smejem, ker me ona vedno opomni na to da sem k njej pridivjala z velikimi očmi, kaj to zdravilo dela :)...Men se je bledlo od stranskih učinkov; kar sem jih prebrala je mene garant prijelo, pa še kak več. Mi je pa sedaj toplo priporočala naj ostanem na tej dozi in naj se tudi sama malo potrudim. Je pa res, da se že od začetka ne izogibam dogodkom, ki mi sprožajo te usrane misli. Ne vem če je to dobro al ne, toda od vedno sem neke vrste upornik. Je pa res da sem poznala tesnobo že kot majhna deklica, potem se je ta izgubila, pri 20it bruhnila nazaj in odšla, zdaj jo pa pri 30ih pa  spoznavam na potenco. Mam pa od nekdaj bujno domišljijo in mi ta zdaj prav nič ne koristi. Iz muhe namreč naredim slona. In tako je z mojimi mislimi...Na začetku je še sprejemljiva, pol pa meljem in meljem in zrežisiram najhujšo srhljivko. Mam pa hvala boguuuuuuuu najboljšo prijateljico, ki to sranje pozna od blizu, tako, da nisem nikoli rabila skupinskih terapij, ker mi je ona s svojo izkušnjo najbolj pomagala, da sem najhujše prebrodla. Tako, da se mi zdi v redu, da obstajajo taki forumi, da se ljudje lahko izpišejo, ker verjamem, da velika večina nima te sreče, da lahko z nekom odkrito spregovori kaj se mu plete po glavi.

Hej,

hehe, pri men je blo tud tko. Me je psihoterapevtka prašala, če mam stranske učinke, pa sem ji rekla, da ne preveč, da sem jih pa mela, preden sem šla na tablete. Pa se mi je sam nasmejala.

To da se izpostavljaš, je pa samo dobrodošlo, ker s tem misli izgubijo nadzor nad tabo oz. izgubijo na intenziteti, tko da dobra si. Jst sem se jih ful dolg otepala, pa je ratalo, kar je  :kiselnasmeh:


Men se tud to dogaja, da včasih sploh ne vem, kaj točno je vsiljivka. In pol sem vsa prestrašena in tečna.

Uživajte v tem lepem sončnem dnevu  :rozicodam:

Hey  :rozicodam:

Te misli so res ful trdovratne, pa prav tako tesnoba. Jes kdaj res dvomim vase, kaj sm jes, kaj je pa OKM. Pri ns OKMjevcih je značilno, da se otepamo vsega slabega na sebi, to nam pa povzroča ful tesnobe. Vsak človek ima dobre in slabe misli, samo mi slabih ne moremo sprejet, zato se nam pa tolk vsiljujejo, pa nam povzročajo stisko. Latifa vso srečo dons pri zdravnici, pa mislim, da se ti splača probat z mal večjo dozo. Upam da ti bo pomagalo.

Onix.

Thanks Onix, tud jst upam, da bo večja doza še bolša  :unsure:

Drugač pa, sem dobila tablete še za en mesec, pa mi je rekla, da potem dobim še za en mesec, pol bo pa počasi treba ukinjat. Haloooooooo, po treh mescih bom jst lih tok pri seb, da bom sploh začela delat "na seb". In ne vem, kaj naj ji rečem, ker če ji rečem, da ni nč bolš, mi pa hoče druge tablete dat, al pa pomirjevala. Jst bi jih pa rada jedla vsaj eno leto, da med tem tud kej zase nardim. Ker, če sem vsa napeta, živčna, tesnobna, pol itak ne moram nič. Mah ne vem...  :kiselnasmeh:

Lep večer

Hey Latifa,

Ja to je pa res čudno, nevem kr jes vem moraš tablete jest ful dolgo pri teh vsiljivih mislih. Še za depresijo jih ješ vsaj 6 mesecev, probej se pogovort z njo glede tega. Če ti pa ne bo odgovarjala potem ti pa svetujem, da si poiščeš drugega terapevta. Pa sploh je brezveze začet, da pol po 3h mesecih nehaš, ker primejo šele po 2h mesecih ornk pri OKM. Kako pa si drugač kej? Jes se kr borim zadnje dni, mam kr probleme sam s sabo :(.

Sej maš prov, ne vem kaj ta zdravnica misli, da bom iz dons na jutr ko rožca??  :( sej si nič ne želim bolj, kot to, sam če pač ne gre, so pa zato tableti. Ona je splošna zdravnica, zato pa ne vem, kam naj se v primeru, da mi ne da več tablet, obrnem. Na psihiatra ?

Drugače sem pa kr cool (trkam), so ful nihanja, pa strah je pri men ful prisoten.

Onix, dokler se boriš, je OK in kar nadaljuj, enkrat bo te borbe konec (v smislu, da boš zdrav, da ne bo pomote). Te pa popolnoma razumem -  ko smo v redu, je enostavno deliti nasvete, ko pa smo na tleh, nam grejo pa skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven.

Kaj pa kej počneš, ko je tako lepo vreme, men se tok kolca po rolanju, ko sem zaprta med štirimi stenami v službi. Greš kaj vn, sprehod, kavica (sok...), ... a si bolj notr?

Latifa, v tem primeru se kar obrni na psihiatra. Pristop splosne zdravnice je vsekakor problematicen. Morda bi bilo smiselno, da bi si ze kar sedaj poiskala kaksnega specialista, in sicer zaradi cakalnih dob. Sploh pa, kot je napisal Onix, so 3 meseci premalo.

Drzi se Latifa!

Ps Se cist stinjam  :zardevam:

Pss Onix, tud jaz nima najboljsih dni ta cas. Sicer "funkcioniram", a to ni to... A bomo, a ne!!! Mormo, ce smo ze tok dalec prisli!

Drzita se oba,

Himiko

Ja pomoje bi blo ql, če bi se obrnila na psihiatra. Ker če boš po 3h mesecih nehala, ti lahko ADji naredijo več škode kot koristi. Ker kot si sama rekla, če hočeš biti brez tablet ql, potem je treba prej velik delat na svojih miselnih vzorcih, pa še to se fulim zgodi, da ko nehajo, se spet poslabša. Jes se trudim, da se mal vn spravim, grem na kkšn sokc pa mal na sprehod, pa na balkonu sm velik in kadim haha. Sj zate sm tud prepričan, da ti bo s časoma ratalo premagat vse to sranje, in ti res privoščim, da bo to čimprej. Pa ful se mi zdiš močna oseba, to da ti rata it delat za 8 ur na dan je res velik uspeh. Jes pomoje še kr en cajt nam tolk močn, da bi mi kej tazga ratal. Probej se čim manj sikirat za nihanja, do zdej sm še pri useh opazil, da jim počutje skos niha. In meni tudi, kr izrazito. Kdaj sm čist zbegan ker res nevem kako sm lahko npr. zvečer tolk ql, popoldne pa čist u moškemu spolnemu organu.

Drži se, Onix  :rozicodam:

Himiko itq da bomo zmogli :). Jes se tolažim s tem, da če sm res pekel preživel, potem bom tudi tole malo slabše obdobje.

itaq  :oki:

A ma kdo kdaj občutek, da tega ne prenese več in da je sam še vprašanje časa kdaj bo mel vsega dovolj in si kej naredu??!

Jst sm mela učeri grozn dan, u obup me je pa spravla u bistvu malenkost... Iz čist normalnega stanja se mi zdi, da sm padla hudo depresijo... tako obupno nihanje, zarad ene malenkosti... In se še cel dan nism mogla h seb spravt, in samo razmišljala sem o tem, zakaj mi je sploh treba to prenašat??!

Lp

Smotka, tudi jaz dobim take obcutke. In ravno vceraj je bil tudi zame precej zanic dan -- depric 100/h in to zarad malenkosti... Ampak to so SAMO obcutki, ki minejo v procesu zdravljenja oziroma se ublazijo. Ko dobis tovrstne obcutke, se poskusaj s cim zamotit. Vem, da je to presneto tezko, meni je slo vceri skoraj pol dneva zarad tega svalkanja, sam potem je nekak minil: sem se prislila kuhat, pisat diplomo, aja pa se dve kolegici sta me brcnili v rit in je blo potem boljse...  Obenem pa tud ful pomaga, de se gres gibat, sam ja, lazje je govorit nekomu, kot pa sam to naredit...  Ampak to je recept...

Smotka, Drzi se in Zmogli bomo!!!!

Miren dan ti zelim,

Himiko

Oj,

Mene že pet dni spravljajo fleši v obup in tud mislim da je vprašanje časa, kdaj se bom res fliknila čez balkon. Pol k me mine, pa si spet mislim kaka mona sem. Mene pa ne spravi v obup malenkost, pač pa sploh ne vem kaj. Kar pride...ne rabim razloga. Najbolj me pa seveda oblije, ko slišim, da kdo naredi samomor al pa da je kdo koga ubil itd...Danes so pa naše ta male tudi hudo sitne, tako, da je ta luna garant močna. Jaz mam pa delo all day long, tako, da me flešira tudi kadar delam.Jebentiš, kako bi rada znala kdaj odklopit možgane.

No vsekakor nas čakajo lepši časi. Jaz tega sranja ne jemljem v celoti kot bolezen ampak kot dokazilo, da nisem do zdaj znala v celoti živet. In seveda te mora neki fejst udarit po glavi, da es zaveš kje si. Dajmo se tolažit s tem, da  bomo, ko bo tega sranja konc, znali živet na polno. Tistm, k se podobno sranje ne zgodi sploh ne vejo kolk je fajn, samo da si v redu in skoz neki jamrajo...No tako kot sem to delala jaz: Zdaj ko sem cool skor skačem do nebes :)

Uživejte in lp

Pa še to: še nikdar nisem vzela pomirjevala, tako da se provam skulirat sama. Enkrat so mi v bolnici, k sem bila na pregledu zaradi visokega pulza dali apaurin, pa mi ni blo kaj preveč fejst,. Mam pa doma celo škatlo Helexa, ki sem jo na začetku nosila s seboj, kot da je moja rešiteljica pred smrtjo :) mislim, kaj ne vse človek počne.

Tinkibinki16... :rozicodam:

Res si lepo napisala...in še res je.
Še posebno tisti del o tem, da nič vec ne jemljemo samoumevno ampak se za vsako stvar potrudimo. Pogumni smo in zelo močni. Prav vsak od nas. Dejansko začnes drugače gledati na življenje in vse kar se dogaja okoli tebe. Resnica je, da s trpljenjem rastemo in se razvijamo. In tudi prekleto znamo ceniti lepe stvari v življenju ko pridejo.
Nikoli si nisem mislila, da bo ta proces tako dolgotrajen, vendar ko pogledam nazaj vidim napredek v sebi, kljub groznemu trpljenju. Vidim drugačno sebe, katere pa vrjetno ne bi bilo, če nebi zbolela.
Vsaka malenkost je pomembna.

Je pa res, da vsaj pri sebi vidim koliko luna vpliva na moje počutje. Še preden se zgodi vem, da je nekaj drugače...ali sem prevec anksiozna, depresivna ali pa so hude OKM misli.
In pri današnji ni nič drugače..

Vsem želim prav lep sončen dan.. :rozicodam:

objem,
Gigli

Hey :)

Ja usi mamo take dneve, ko bi najraje kr umrli. Ampak to potem mine in je bolše. Moraš vedet, da se vse to kar prestajamo da s časoma premagati, tudi če se zdi da se neda. Jes mam zdj hvalabogu spet mal bolše dni. Vsm pa želim čimbolj mirne naslednje dni  :rozicodam: .

Hej tinkibinki16 in smotka,

tudi jaz imam včasih občutek, da se bom kar dol fliknila z balkona ali da se mi bo kar scufalo in bom ratala shizofrenik in nekoga kar poskodovala oz. se bom pogovarjala sama s sabo in imela privide in prisluhe. Grozno. Ampak naj vaju potolažim, da to mine in po enem določenem času full izzvenijo in izgubijo na moči.
No jaz tudi nisem pojedla še nobenega pomirjevala, kvečjemu sem šla laufa (če sem bila ali pa ne sposobna) in sem se full družila in bila v krogu ljudi, ki jih imam rada in veliko bolj nasploh skrbela zase (prehrana, sproščanje,...).

Hello

Tud men se to dogaja, hvala bogu vedno redkeje. Npr., zadnič sem ful traumirala, ker se je v moji sobi znašla sponka, katere uporabljamo na delovnem mestu in pol valda men po glavi; fak, kdaj sem to vzela, kako je to možno, da se ne spomnim... Ampak pol ko mine, si pač rečem, mogoče sem jo pomotoma s mobitelom spravla v žep, al pa se mi je obesila za hlače,... mah kaj pa vem. Mogoče je bla tam že od prej... kakorkoli že, probam se čim manj obremenjevat s tem (včasih rata, spet drugič si po nepotrebnem povzročam tesnobe).

Kako to drži. Super si tole napisala. Se mi zdi, da se z boleznijo hočemo, nočemo vsi še kako spremenimo. Pri sebi opazujem, kakšno mero strpnosti sedaj premorem. Včasih sem bla bolj konfliktna oseba, iz razloga, ker sem mislila da me vsak napada in pri komunikaciji šepam oz. včasih ne znam z besedami povedati, kaj mislim, potem pa je prišlo do krega. Ne rečem, da zdej vse zadržim v sebi. Le poizkušam povedati mirno, kaj me moti....

Joj, tole, da se neki ne spomneš čist 100% mene tok psihiraaaa... " Kaj se je dogajal z mano takrat?? Kako je možn, da se ne spomnem??! Kaj, če sm se kej okužla takrat??? " Joj, joj, joj... :) Poznam take scene... Ubistvu, če tko logičn potuhtaš je res grozn nekomu to pripovedovat, k nima problemov s tem, pomoje si res misle, da si čist totalno zmešan... Mene prjatlca, k jo večkrat, k greva vn vprašam, če sm se npr. česa na tleh dotakla in me ona zmer nadere " Pa dej logičn potuhti, da to ni možn no" :) In pol se umirim ;)

Men tut dost pomaga to, da se me ljudje okol mene ne bojijo - kr včasih se sama sebe čist preveč bojim, se ne maram, itd. Drugi pa očitno bolj zaupajo v mene in jih ni strah, da bi kej od mojih " strahov" tut dejansko kdaj nardila... To mi da pol kr za mislt...

jst upam, da si bom kdaj povrnila zaupanje nazaj u sebe... To je pomoje najbol pomemben od vsega...

Lep dann še napreejjj!!!! ;)

žiujo :)
jst sm klele čist nova, ampak se spopadam s podobnimi problemi kot vi zato sem se tud odločila da se prijavim.glede tega kaj se dogaja z mano sm še zmerj precej zmedena zato bi biu zlo dobrodošu kkšn nasvet, alpa če se morda komu dogaja isto. no tkole je, dva tedna že jemljem antidepresive asentra, zdj bi že mogl pomagat, pa se mi ne zdi da bi blo kj bolš. na temu forumu sem tud spoznala da trpim za prisilnimi mislimi, pri obisku psihiatra tega še nism wedla pa me skrbi da nimam mogoče napačnih tablet. sprašujem se a je depresija posledica prisilnih misli aso prisilne misli posledica depresije, mam mogoče okm...so pa moje misli take da me zlo prizadanejo, in sicer zlo grde stvari o svojih bližnih, o bogu, tud nasilne misli mam. včash se mi zdi da sama sebe več ne spoznam, spmnm se prejšnga dneva pa pomislm, gdo je biu to, js ne. včash se moje misli kr odbijajo po moji glavi, zdi se da sm jim popolnoma podrejena in sploh ne morm normaln čutt(ljubezni, žalosti, veselja).
zj sm se kr razpisala pa mi je kr mau laži. usm skupi želim da neb zgubl upanja tud takt kokr je najbl hudo, ker niste sami pa edini u tem.js se kr tolažm da če bo gdaj bolš kuk bom bl hvaležna za usak nasmeh posebj.
lepo se mejte, bea :P

Oj Bea :)

Dobrodošla med nami. Ja te prisilne misli so res težka stvar za prenašat. Zdravila maš taprava, sam mogoče doza ni taprava. Pa pri teh problemih se rabi okoli 2 meseca, da ornk primejo tableti. Kakšno pa imaš dnevno dozo asentre? O teh mislih se le pogovori s psihiatrinjo, samo bodi pozorna, če je sploh seznanjena z OKM, ker nekateri terapevti še zdaj nimajo pojma o tej bolezni. Jes bi ti svetoval, da se zavedaš, da te misli dobi vsak, samo človek z OKM, se jim začne močno upirati in mu povzročajo obup in tesnobo. Zato te misli postanejo obsesije. Probaj jim pustiti, da ti pač pridejo ko pridejo, se ne oziraj nanje, glej jih kot produkt neke motnje, ki nima veze s tvojo pravo osebnostjo in dejanji. Niso nevarne, še nobenemu se ni zmešalo in še noben ni zgubil kontrole, samo zelo grozljive so... Še kaj piši, in šeenkrat dobrodošla na forumu  :rozicodam:

no tapru teden sm jemala po polovico, zdj pa usak večer eno tableto..pa res hvala za vzpodbudne besede pa nasvet, zlo velik pomen da kermu poveš svoje probleme, da ti gdo pomaga :happy:pa hvala da ste me sprejel :)
bea :P

OJla,

Jaz sicer nimam diagnoze OKM, mam pa vključno z depresijo tudi vsiljive misli. Sicer sem že kar cool, je blo pa ful ful hudo. Jst sem sicer zbolela za poporodno depresije (sicer malo pozno, da bi ji to lohk rekli; po 1 letu), mela sem pa hude fleše in sem se bala da bi lahko kaj storila mojim otrokom. Ni hujšga zame kot to. Pa jim nisem seveda. Bugvarej, da sem slišala po tv-ju, da je kaka mati kaj storila svojim otrokom. Ojej, pa nismo spali cel teden.  :wav:

Jst sem sicer dobila malo dozo Cipralexa - lih minimum (10 mg). Prvi teden sem jedla polovičko, prve znake, da mi je začelo kaj pomagat pa bi lohk rekla da je blo tam po 6 tednih. En mesece sem bila že v redu, zdaj mam pa nazaj mal bel bad odbobje, ma ne travmiram lih tolk. (Lohk, da me je spet vrglo s tira, kr je bla skoz ta tematika po tv). Fleši so seveda brutalni, vendar ne več tako močni.
Bea, ne se preveč ustrašit. Nisi sama in enkrat se bo garant to končalo.

Onix, jst se sicer ne spoznam toliko na tablete, sam kolikor sem slišala ni mus, da jih vsak rabi tolikšno količino. Sicer jst nisem nikoli delala kakih "ritualov", da bi mi pomagalo te misli premagat. Vedno samo čakam da tesnoba mine. Kot sem razumela, da mate tisti z OKM tudi težave s tem, da se izogibate določenim dejavnikov itd...nimam pojma. Lahko da mam tud jst to sranje od OKM?!? Prisilne (vsiljive) misli pa spadajo tudi v simptom depresije. Jst sem  imela teh simptomov cel kup. Lahko, da sem tudi čakala preveč časa. Res pa da me je potrtost začela matrat kaj kmalu po porodu. Pa tud za depro rabi en več, drugi manj gramov. Verjamem pa v to, da ni to sranje samo posledica telesnega hiba, pač pa tud psihičnega. Tako, da menim, da je tableta velik pripomoček pri zdravljenju, dosti pa mora človek tudi sam naredit. Ne vem no. Pa tud ni važno kako se ta bolezen imenuje, pa koliko gramov rabi kdo, važno je samo to, da ZMAGAMO!

Hello bea, tinkibinki16, onix.... :rozicodam:

Ja prav imate...vsiljivke so grozne, moteče in predvsem VZTRAJNE. Načeloma, če se ne bi pojavljale tako zelo pogosto(no vsaj pri meni skoraj non-stop!!!), bi se nekako slo, tako pa je kot si ti opisala Bea imam tudi jaz občutek, da sem jim popolnoma podrejena, mislim samo se vsiljivke in se nisem sposobna ukvarjat z ničemer drugim.
Mislim, da ene 3 mesece sploh nisem imela nobenih vsiljivk (vaaauuu to je life!!! :sesmejem:), no sedaj so se pa spet pojavile... cisto različne vsebine imam a so vse moteče. Imela sem nasilne, spolne, ni da ni...no trenutno pa me "gnjavijo" tako zelo banalne, da mi je kar sram povedat...v glavnem čist nepomembne in brezvezne...
In kot si ti rekla Tinkibinki16 zdravila lahko pomagajo ampak...ko bomo enkrat brez njih...bomo mogli sami vzdrževati dobro počutje in zato je psihoterapija tako zelo pomembna. In pogovor. Z vami tu gor, mojimi sončki.. :-* :rozicodam:

Lep dan,
Gigili

Gigli, ali jemlješ kakšna zdravila? Meni zelo pomagajo.

Hey Gigli :)

Sj bo bolš, ne se pustit vsiljivkam, da te razžirajo. Nobena vsiljivka ni pomembna, saj vse lažejo in njihova naloga je, da te spravijo iz tira, ne bomo se jim pustil an? :). Jes nevem, če bom šu sploh kdaj dol iz zdravil, ker brez sm grozn. Že z zdravili težko shajam, kaj bi bilo šele brez. Tud sladkorni bolniki morjo skos inzulin jest, mi ki imamo pa to sranje smo pa potrebni pač ADjev hehe. Uglavnem Gigli kar pogumno naprej, ti bo sigurn ratal spet se znebit teh vsiljivk, samo lepo jih ignoriraj, čimbolj bodi okupirana z drugimi stvarmi pa bo  :rozicodam:.

Onix :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:
hvala ti za te besede, veliko pomenijo.
Koki, ja sem na Effectinu 150mg ze skoraj 10 mesecev, drugače pa na ad-jih ze nekaj let...tako da mi je zadeva znana...nazalost :sesmejem: . Kako si ti kaj? Sem tudi tvoje zgodbe brala..

lep dan pa na sončka.. :sesmejem: :oki:
gigli

Js mam visoko dozo zdravil: 500 mg asentre in 800 mg kventiaxa in moram reči, da so zdravila kar prijela. Kak dan je še slabše, drugače pa je v redu.
Mogoče bi ti morali zvišati dozo zdravil, kajti pri okm primejo visoke doze.

Draga Koki.. :rozicodam:

Hm, mogoče imaš prav, vendar je bilo pa zdele par mesecev že zelo dobro..kljub isti dozi..moj psihiater mi hoče pa počasi nižati...me je pa precej strah. :seznojim:
Me veseli, da so prijela zdravila pri tebi. Kaj je pa Kvantiax?

gigli

Kventiax je antipsihotik. Dobila sem ga po porodu, ker se mi je med nosečnostjo drastično poslabšalo stanje.
Drži se.

Hey :)

Gigli jes ti loh iz prve roke povem, da so te slabša obdobja umes samo del ozdravitve. Usi se s tem soočamo, tako da res probaj ostati čimbolj pozitivna, sm prepričan da ti bo kmalu bolš. Jes mam tud ful že kdaj dobro obdobje, pol pa spet kr pade, sam tega bo skos manj, enkrat pa bo dobro obdobje ostalo za skos :). Želim ti da bi se spet čimprej bolš počutila, kr pogumno naprej...

Onix  :rozicodam:

Jst jemljem 20 mg cipralexa... Sam jst nimam občutka, da bi mi to ful blazn pomagalo... A so pr tem zdravilu možne tut kakšne večje doze? Jemljem jih pa že več kot eno leto... Sicer se je stanje zbolšalo, sam mislim, da bol v smislu depresije ( pomoje kot posledica okm-ja, kr sm bla praktično priklenjena na pojstlo in dom ), te vsiljivke so pa še kr... Včasih se mi zdi, kot da sploh niso vsiljivke, niso kr tko fleši, ampak prou zasidrane vsebine, k se jih že na 5 km k jih vidm bojim :S

Hey Smotka :)

Ja lahko se viša do 60 Mg pomoje. Mogoče bi ti lahko omenila zdravniku/ci, da bi žvišala dozo tja do ene 40 Mg, ker pri OKMju in teh mislih res primejo ponavadi šele višje doze.

Al pa sm se zmotil, nevem mogoče je 20 Mg že najvišja doza, pozanimaj se pri strokovnjaku.

Dober večer vsem skupaj  :)
sicer nisem strokovnjak, ampak lahko pa odgovorim  :sesmejem:

Jst sem na 40 mg Paroxata (btw ful bolš - vsaj zaenkrat  :unsure: ), lahko pa se viša do 60 mg, več pa ne - vsaj tako piše v navodilih.

Tko da smotka, po moje ti bo bolše, če se zmenta z zdravnikom, da ti zviša  :oki: SREČNO

Bi pa jst tud prosila za en nasvet  :zardevam:
ful slabo spim, vsako noč se zbujam in ne morem nazaj zaspat. Zjutrej sem pa ko zombi  :P In bi probala tablete jest zvečer. A je najbolš, da vsak dan za kakšne dve tri urce kasnej uzamem tablete, al naj jih eno jutro spustim, pa jih kar pol zvečer vzamem?
Hvala lepa, lep večer še naprej  :rozicodam:

Cao Latifa, tablete lahko komot vzames zvecer. Meni je psihiatrinja rekla, da nej si naredim, tako kot mi bolj ustreza. Je pa paroxat tud rahlo sedativen , zato bi ti znal zvecer pomagat pri spanju.


Po moje lahk probas en dan mal kasnej vzet zdravila. K sm pa jz mela 40 mg: sem vzela en tablet zjutri, en pa zvecer. Komot si lahko torej porazdelis zadevo. In tud ne bo panike, ce bos vse zvecer vzela.

Latifa , drzi se in oglas se kaj,

Himiko

Ps Smotka, se strinjam z Onixom. Morda se pa o tem le se pogovori s svojim lececim zdravnikom. Drzi se!

Himiko, hvala ti  :oki:
bom probala, da vidim, kaj mi najbolj ustreza

Kako si pa ti kaj? In vsi ostali sotrpini, kakšno je počutje?

 :rozicodam:  :rozicodam:

Hey :)

Pr men kr gre, misli je ful malo, če pa so jih pa znam hitro odgnati. Posvoje sm ful zadovoln s svojim napredkom, skos več spet vn hodim, pa skos lažje je. Dons sm se pa sploh nekam vs vesel zbudu hehe, upam da bo trajalo. Večina tukaj nas je še zelo mladih, mamo še use pred sabo, zato glavo pokonci use se da premagat :).

Js sem pa dons bolj tk-tk. Grem z malim ven. bo že bolje, nihanja tako vem, da so in da se nimam kaj sekirat.
Vsem želim lep dan.

Onix... :clap: :clap:

Koki.... :rozicodam:..čedalje manj jih bo!

Jaz sem malo bolje..a vseeno so še.

gigli

Onix, čestitke ... ti želim, da bi dobra volja še dooooolgo trajala :zvizgam: ...

in Koki, tudi tebi  :clap: ...

gigli, držim pesti zate, da čimprej odidejo :rozicodam: ...

jest sem ok ... čeprav me je danes po dooooolgem času spet prešinil tisti grozen občutek nemoči, strah, zmrazilo me je po telesu ... in misel: kaj če ga (tistega, ki je bil zraven mene) udarim po glavi? kaj če padem nazaj v to krizo? ... sem hotla lih tam pred njim začet jokat ... pa sem si lepo rekla, da je to samo misel, da tega ne bom naredila itd. ... v petih minutah me je minilo in spet vse po starem, brez kakršnekoli nasilne misli ... no, sem pa zato imela tiste druge, seksualne misli :zardevam: ... ajoj, moram rečt, da mi grejo že mal preveč na živce ... sprva so ble na momente še zabavne :sesmejem:, sam kar je pa preveč, je pa preveč ...

Onix, Koki lepo je to slišat. Ta tk-tk bo pa tud minil. Na nihanja se pa tko morma privadit. Važno da si bolje Gigli  :oki:

Noelle ti si pa itak zakon, ker vse hendlaš brez tablet.

Lep vikend vam želim, čeprav baje ne bo lep, pa vseeno,... vsaj naspal se bomo

 :rozicodam:

Noelle super si se odzvala na misel, to je recept, da boš enkrat res brez skrbi. Pa to brez tablet, res moraš biti ponosna nase, ker brez tablet je res težko (vsaj meni :) ). Jes mam pa spet dobr obdobje, prov fajn je bit brez tesnobe pa misli, oziroma misli so, sam me ne motijo.

Latifa in Onix, hvala :-* ...


the best :oki: ... kar tako naprej, dobra obdobja bodo vedno daljša in slaba vedno krajša :pomezik: ... glede na to da veš oz. vemo kako se odzvati, ko misli pridejo, smo na dobri poti ...

Ja pomoje nm bo ratal, pa pol ko bomo spet zdravi, bomo cenili vsako minuto dobrega počutja. Prej sm zdravje jemal za samoumevno, zdej ga pa res cenim.

Valjda, de nam bo ratal!!! Sploh ne dvomim, le pocasi, pa bo!

Ps jz drgac brez vseh vsiljivk... tesnoba je pa tud minila... vidim pa jasno probleme, se hocem z njimi spopast, sam se kes rabim za psihoterapijo...  >:(

Drzite se!!!!

In saj veste, kmalu bo mesec dni od nasega prvega srecanja  :pomezik:

Ps sej res latifa, kako ti gre z zdravilom - je boljse zdaj, ko ga jemljes zvecer?

Super, Himiko, s tem da veš od kod ti izvirajo problemi, je zame že zmaga. Le tako naprej  :oki:


Zaenkrat še ni sprememb, no ja, v bistvu ga bom šele jutri prvič vzela zvečer, ker sem vsak dan ene štiri urce kasnej vzela tablete. Upam, da bo bolš  :unsure: ker nujno rabim spaaaaaaaaanec  :P

Uf, a že en mesec je odkar smo se videli, gre čist prehitro čas. Bomo morali kmalu ponovit, če boste za seveda.

Lep pozdravček  :rozicodam:

no.da se še jaz po dolgem času javim,ker sem se foruma izogibala zaradi tega,da sem se čim manj ukvarjala s tem.skratka jaz sem stabilna,vsiljivk v bistvu ni,le občasno kakšna prileti,tesnobe ni,volja je ,je pa valjda kakšen slabši dan vmes,sem pa res se dost izpostavljala in se družila,hodila na skupino.psiholog in aktivnosti razne,jem pa še vedno 2tbl cipralexa kakšne dva meseca,prej sem 1,5 tbl,tko da je zdej četrti mesec in je občutno boljše,vidim da gre ostalim tud dober in me veseli,tko da lp

LUČKA, čestitke za dobro počutje :clap: ...

in himiko, super da ni vsiljivk :oki: ...

Latifa, tebi pa želim, da bi se čimprej lahko naspala :rozicodam: ... ko sem jest še jemala Paroxat sem ga tud jemala najprej zjutraj, potem pa zvečer, vendar sem bila v obeh primerih čez dan zaspana ... je pa res, da jest zelo rada spim in nikoli nisem imela večjih težav s spanjem, vsaj dlje časa ne ...

Hey :)

Spet se mal oglašam. Zdj mam že kkšne 2 tedna dobro obdobje, misli skoraj ni, loh se osredotočam na druge stvari in čim manj razmišlam o bolezni. Počas dobivam skos več upanja da se da to sranje s trudom in vztrajnostjo premagat in spet normalno zaživet :). Vem pa da bo na poti do boljšega počutja še veliko vzponov in padcev... Kako ste drugi kaj? Mal nm vreme nagaja hehe.

Živjo,
jaz sem kr v redu, kak dan bolje kak dan mal slabše, ampak v glavnem kar v redu. sem zelo srečna, da mi je 90% od nosečnosti bolje. tablete delujejo.
Jaz pridem v četrtek v ljubljano na pregled, konec bom tam okol 12h,13h, če ima kdo čas, bi se lahk dobl na pijači.
Lep dan želim vsem.

Hello,
fino Onix, Lučka in Koki, da vam uspeva, taki stavki mi dajejo novega zagona, da ni za obupat  :oki:

Pri meni je pa tko, lahko bi blo bolše, ampak lahko bi blo pa tud slabše. Sej usiljivk nimam, pa tesnobe tud vedno manj, me pa ful malenkosti s tira vržejo, ko kakšne nasilne novice preberem, ali pa kaj ponesreči slišim po radiu. Mah, lih dons sem en tak pretres doživela, k sem mogla neki prebrat - eh, sej sem sama kriva, ker se neki silim brat stvari, ko bi blo čist vseen, če jih ne bi  ???

Lep večer

Ja, Onix maš prov, tale vreme že pošteno najeda, jutr bo pa sonček  :wav:

Hey,

Kako ste kaj. Jes sm kr uredu, ampak zadne čase me kr popada ena jeza. Sploh glede prijateljev, ki so me po domače povedano čist odjebali odkar sm bolan in ne morem več piti in kaditi trave z njim. Na cajte sm res osamljen, sploh zdej, ko se počutim bolš in nimam več konstantnih premljevanj v glavi. To je sicer super, samo mi pa pusti veliko časa za druge stvari, ki pa jih nisem več navajen početi. Zdj že čist iz dolgčasa uzamem Apaurin, da sm mal zadet in da me ne daje ta jeza na cel svet... Kakšen nasvet?

Onix, pojdi v naravo. Jaz zdaj skor vsak dan tečem, je ful v redu, pa še kile morm dol dat.

oj :)
onix tud pr men je jeza zelo pogosta-na prjatle, družino, čeprov sm bla zmeri čist miroljubna. no evo tud js tečem usak dan ornh pa ful pomaga.tko da teč, krič karkol samo da jezo spravš vn. prjatle sm pa tud js začela u temu obdobju zgublat. je pa res da sm se vrjetn tud js začela od nih oddljevt pa tud to je da drugi zlo težko razumejo kaj se z nami dogaja. najbl važn je da se ti u seb dobr počutš tko da kr tko naprej 8)
bea :rozicodam:

Hey Koki in Bea :)

Hvala vama  :rozicodam: . Ja sj res je da se počutm dobr, sam vem, da če bom skos zdolgočasen, pol se ne bom prou dolg tko počutu. Tko da zdj morm res ukrepat, pa začet mal bl normalno živet...

Hej Onix. Glede jeze, prijateljev. Te razumem, saj sm jz mela podobne obcutke. Sem pa s pomocjo tega stanja, pa naj se slisi hecno, vidla, na koga se sploh lahko zanesem. Tud jz sem izgubila veliko "prijateljev", sem pa v tem obdobju spletla prijateljstvo , ki je zelo lepo in dragoceno in ga negujem kot puncico svojega ocesa...

Klisejsko, vendar resnicno, a clovek v bolecini spozna, kdo je pravzaprav zaupanja vreden clovek, prijatelj. V prvi fazi tega procesa je sicer bolece, a potem scasoma ugotovis, da se za tako zvane prijatelje ne splaca namenjat casa, biti na njih jezen. Oni so sli svojo pot, ti gres pac svojo...

Po moje se mors zdej osredotocit na to, de se boljse pocutis. Kar je enkratno!!! Potem pa bo prislo na vrsto se vse ostalo. Kot sta ze Koki in Bea napisali, je gibanje v naravi ze samo po sebi pomirjajoce - omogoca ti stik s samim seboj, obenem pa ti da energijo za naprej. Ce imas morebiti koga, ki je vseeno zaupanja vreden, ga morda povabi na kaksen sprehod, tek, pogovor. Meni je to zelo pomagalo! Vcasih pa tudi ugotovis, da si za nekoga predpostavljal, da je nekaj, a se potem izkaze, da je povsem nekaj drugega... Te preseneti s svojo toplino, empatijo...

Se mi pa zdi ta jeza, ki jo opisujes, dost znacilna za to stanje. No ne vem, tud mene je prevevala, sploh takrat ko se je zacelo moje stanje izboljsevat, kar pa je prineslo tudi obcutke v smislu: " Zakaj prav jaz, zakaj se mi je to zgodilo. Ali pa - oni so zdravi in me zato ne morejo razumeti itd . " Ampak sem potem ugotovila, de je to precej nekonstruktivno. Nekak sem  naucila , de teh obcutkov sicer ne smem zatirat. So moji, ampak z razlicnimi dejavnostmi (ko pridejo tovrstni obcutki, se prislim, de grem s psom na sprehod ali pa pocnem nekaj, da se zamotim) potem minejo...

Drzi se in oglasi se se Onix!

Ps kako je zdej kaj s terminom jemanja zolofta? Si ga prestavil potem na zvecer?

Himiko

Hey Himiko :)

Res ti hvala za odgovor  :rozicodam: . Am ne nisem še menjal termina, bom kr počakov do prvega junija, ko imam pogovor s psihiatrom. Zdj se mi je tud vrtoglavica dost umirila. Ja mam tud kkšnga prijatla, ki mu lahko zaupam sam sm mal stike zgubu. Lih zele pride en do mene, ki ga nism videl že od septembra in sm prov vesel, ker je res super človek.

Onix, ni na cemer - sicer smo pa vsi soborci.

Drgac pa sem tud jz stike zgubla zarad - you know why - sam zdej je to prijateljstvo, o katerem sem pisala , se mocnejse...

Kul za vrtoglavico - sej mogoce je res se najbolj, de rajsi vprasas "sefeta" za menjavo termina jemanja zdravila...

Drz se,

Himiko

Hey usi,

Dons se pa spet slabo počutm. Kr tesnoba me daje, pa misli se vračajo. Včasih mam pa res občutek, da nikol ne bom dobr, zmer ko se povzpnem, spet padem dol :(. Res si ful želim, da bo enkrat ql, kdaj že mislim, da gre vse v pravo smer, potem pa se spet zgodi padec in mi vse dol pade. Mogoče se res preveč sam seb smilim, sam kdaj mi je pa res zlo težko.

Onix, sej veš da bodo tudi odšle, pa tesnoba tud ... in gre vse v pravo smer: če se ozreš nazaj vidiš, da je bilo že mnogo hujše in koliko si napredoval od takrat :pomezik: ... to ti pove da je to kar delaš prav in da si na pravi poti ... saj veš, krize bodo vedno krajše, manj intenzivne in jih bo vedno manj ... ko pa že pride pa veš kaj moraš narediti, da se pomiriš ...

drži se :rozicodam: ...

Onix,
pojdi v naravo, telovadi, srečaj se s kolegi. Meni to zelo pomaga.
Vse bo dobro. Ne obupaj. Kmalu bo boljše.

Onix, se strinjam s Koki in Noelle.

Drzi se,

Himiko

Ko ti vse narobe gre, le nasmehni se in pozabi na skrbi, saj življenje lepo je...

Onix tud jst se strinjam s predhodniki. Sej sam najbolje veš, IGNORIRAJ, IGNORIRAJ, IGNORIRAJ,...

Želim ti čimhitrejše boljše počutje in čim več nasmehov na obrazu, pa vsem ostalim prav tako :rozicodam:

Hey res vam hvala, usi ste zlati :)

Se že mal bolš počutim, bomo vidl kako bo jutri hehe.

in, Onix, kako je?

Zdele je kr uredu, sva se učer mal s sestro pogovorila, pa mi je kr pomagal :). Hvala za skrb  :rozicodam:

 :clap:

Super Onix,  :oki:
lepo je slišat, da imaš nekoga bližnjega, ki ti stoji ob strani, te posluša in razume - to je marsikdaj več, kot katerikoli psihič (no vsaj pri meni)

 :rozicodam:

cao,da se mal javim,jaz večinoma časa ok,tesnobe nimam,spim ok,energija mi včasih mal pade,me pa preseneti ker vsake tok časa še vedno pridejo vsiljivke,na katere sicer nimam telesnega odzziva,me pa motijo in živcirajo,drgač pa me vsakodnevnih obveznosti ni strah,rada sem v družbi.a te občasne vsiljivke pol tud izzvenijo,je pa res,da imam pa še prisoten strah pred prihodnostjo,ja upam da tudi to mine,lp

lučka, je lepo slišat, da ti gre dobro ... bravo :wav:

hej hej

morm rečt da k sm prebrala tole temo, mi je kr mal odlegl. ja torej pred kratkim sm ugotovila da trpim za simptomi OKM-ja, kar sm pa ugotovila z lastnim raziskovanjem tega področja. Pri zdravniku še nism bla ker so za samoplačniško cene res visoooke, za koncesijo je pa res kr za čakat, ampak upam da mi bo ratal dobit dr. kuharjevo ki je baje zlo uredu. no ampak kokr sm že rekla, mi kr pomaga k mal prebrm vaše komente :) drgač sm pa že bl "zelena" kot OKM-jevka :), sej se mi to dogaja zdej ene 3 mesce.
lih ob tapravm času sicr (zdej k je matura) :( ja drgač onix, velik sreče pri maturi! a to maš splošno al poklicno?

aja pa a pol so tablete obvezn del zdravljenja k moja mami je ful proti temu in je rekla da tega ne bo dovolila.

lep dan! :)

in kako, da je tako proti? drugo vprašanje pa se glasi - ona tega ne bo dovolila?  ???

hm ja mal je čudn izpadl..ni blo čist tko. Blo je bl u smislu da mi ne priporoča tablet kr to po njeno ni rešitev in da pol postanš odvisn.
sej jz pač sprašujm zato kr premal vem o tem, da bi loh karkol sodila

Hey Pingvin  :rozicodam:

Dobrodošla na forumu :). Ja pomoje bi blo ql, če bi si našla kkšnega terapevta, da bi se mal pogovorila o teh stvareh, ki jih doživljaš. Glede tablet, to je čist odvisno, kolk ti je hudo, če misliš, da bi zmogla brez, potem ti jih ni treba jemati. No sj če te pa še kej zanima pa samo vprašej :).

odvisnost od pomirjeval - ja, odvisnost od AD-jev - ne... ok, res se navadiš tudi na AD-je, a v precej manjši meri, kot na pomirjevala in ko pride čas, da z njimi prenehaš, ni ne vem kako groznega odtegnitvenega sindroma sploh, če upoštevaš navodila zdravnika


http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=219.0

www.pb-begunje.si/Osnova/file.php?id=486&db=priponke - Podobne strani

hvala obema! :)

Ja pomirjeval se je treba čimbolj izogibat. Jes sm jih en mesec po 2 na dan pojedu (že dolgo nazaj) in ko sm nehal, sm se čist tresu, pa koncentracija je bla u moškemu spolnemu organu.

Pozdravljeni vsi skupaj  ;D

po dolgem času bom še jst mal nos smle utaknla  :sesmejem:

Pingvin, tud jst sem se ful izogibala tabletom, sem se res ful mučla, pa da bo bolš, pa da bo minilo, pa bla bla bla. Pa pač ni blo, zdej po treh mescih sem spet ko nova, oz., kot stara jst  :-\

Je pa problem, ker se nič več ne ukvarjam sama s samo - enostavno sem pozabla, kako hudo mi je blo, ne hodim več na psihoterapijo. To me pa mal skrbi.

Glede tega, da ti mami ne priporoča, čist štekam, sam v končni fazi ni treba da ve. Moja ne ve, pa sva drugač v ful dobrih odnosih.

Matura, kaj? To ti pa tud vrjetno povzroča še dodaten nepotreben stres - kaj pa veš, mogoče je pa to samo obdobje, ker si preobremenjena. Apmak punca, ne se predolgo matrat, ker gre potem samo navzdol.

Veliko sreče ti želim  :rozicodam:  :rozicodam:

Hey Latifa  :rozicodam:

Sm vesel, da ti gre dobro. Jes pa nevem zakaj se mi ne pozdravi use skupej. Zmer je en cajt uredu, pol pa spet dol pade. Sj te misli me res da skos mn obremenjujejo, ampak nikol pa nimam tiste sproščenosti, da bi se lahko mal npr. pred TV ulegu in se res sprostil. Sam je pa res, da sm meu jes use skupej v res zelo hudi obliki, takrt ko sm biu v bolnici sm sam razmišlov da nikol ne bom niti mal več srečen. Bilo je grozno. No upam, da imajo psihiatri prav in da se mi bo res pozdravilo enkrat use skupej.

Onix, vsako zdravljenje rabi svoj čas  :pomezik: saj tudi... kaj pa vem, če si npr. nogo zviješ al pa imaš kompliciran zlom pa še po možnosti kako operacijo - je razlika, kajne?

Ja se strinjam. Sj če bi zdele vedu, da bo čez npr. 3 leta use ql, potem bi bil ful vesel. Samo jes mam pa še vedno dvome, da bom kdaj sploh sposoben normalno živet. So mi pa usi zdravniki rekl, da mam ful dobr potencial, da se čist pozdravim.

 :032: TOREJ ?!? ej, samo poglej, prosim lepo, koliko si že naredil? kolikšno pot si že prehodil  :clap:...

Kar se pa prihodnosti tiče - se mi zdi, da ga ni junaka, ki si vsaj tu pa tam ne bi želel uvida v prihodnost ...

garanta za karkoli v prihodnosti pa pravzaprav ni.. oziroma je: danes si gradiš prihodnost! z mislimi danes ustvarjaš jutrijšnji dan!

Hvala Arwen :)

Sj zdej mam spet dobro obdobje, in na stvari gledam vsaj malo bolj pozitivno. Sm pa dau res eno grozno izkušnjo skozi, in res nobenmu neb privoščil takega trplenja... No ja to je že 2 leti pa pol nazaj od tega, počas bom mogu stopit v prihodnost in nehat živet za preteklost.

in ti to zmoreš!  :oki: Držim pesti zate

objem  :rozicodam:

Dragi Onix.. :rozicodam:

Super dečko si in vesela sem, da ti gre na bolje, pa četudi zelo počasi! Saj ves kako pravijo: raje počasi ampak trdno in vztrajno!! :oki:
..veliko si že dosegel..duševne rane pa sami vemo, da se celijo počasi..tako pač je!

Vse dobro..

gigli

Onix, ti si faca ves!!! Ful si empaticen decko, pa vedno rad pomagas!!! Mogoce bo tole mal karmicno zvenel, sam vem, de se ti bo to se vse povrnilo - v najlepsem moznem smislu!!!!

Drzi se!!!

Latifa, vau, super, de ti gre tako dobro  :wav: Drzi se se naprej tako dobro!!!

Himiko

Hvala Gigli in Himiko  :rozicodam:

Tud vidve sta ful uredu :). Jes tud upam, da se bo za vse nas še dobro izteklo, no saj ni druge hehe.

hvala Onix... :rozicodam: tudi jaz upam, da se nam vse povrne v najboljšem smislu  :sesmejem:

Himiko, super si!! :oki:

lp vsem,
gigli

Ejla,

Jaz sem se tudi branila AD-jev kot hudič križa. Sam zdaj sem OK. Pa sem sfurala. Se pa vsake tolko časa malo zalomi. Zdaj ko mam spet neko virozo pa poslabšanje astme sem kar mal down, a je vseeno cool. Črni scenariji bi seveda radi prevladovali, a se ne dam.

Mormo vztrajat!!!! Lep dan vsem.

In Onix: veš da bo cool, če si že tolko napredoval, ne vem zakaj ne bi prišlo do popolnega okrevanja. Poglej stare poste pa primerjaj z novimi, pa lahko vidiš da si na konju.

lp

Tinkibikni, tud jz ti zelim lep dan in drzim pesti za tvoje boljse pocutje!!!

Draga Gigli, hvala ti  :rozicodam: - mah se vedno mam povisano ankso, ocitno too much stresa z vsem  :unsure:

Lp

Himiko

Himiko,
držim pesti za diplomo. Uživaj. Lep pozdrav vsem.

Himiko  :rozicodam:

Sj bo kmal spet use ql, boš vidla :). Zmer gre mal na dol pol pa še več na gor.

Hvala vsem za vzpodbudo - res ste face!!!!!!

Prav neverjetno, kako je moc na enem mestu najti take ljudi  :rozicodam:

Lp

Himiko

Hello,
Onix bo se pozdravlo, sam ne obupat. Sej mam jst drugač tud slabe momente, ampak se potem prašam, kako je blo pa prej, preden sem "zbolela". Pa sej sem bla tud prej brez razloga včasih slabe vole, tko da probam melanholijo ignorirat, pa je. In res, kot pravijo ostali, dolga pot je za tabo, pa verjetno tudi pred tabo, samo najlepše te pa še čaka. Le še tako naprej  :clap:

Himiko, super si, da pri vsem tem še diplomo pišeš. Ma dobra si, prov res.

Lep sončen dan želim vsem  :rozicodam:

Hvala Latifa za vzpodbudo  :rozicodam:

Sj zdj mam spet dobro obdobje :). Tko da sm kr zadovoln, misli skoraj da ni. Pa use mal bolj u izy jemlem. Aja dons mam pa še zdravnika, sam spet nevem kaj bi govoril, ko bom tam hehe.

onix, malo svoje strani preglej, naredi opombe tistih zadev, ki bi jih rad z dr-jem razčistil oz. se o tem pogovoril, pa bo  :pomezik: 

http://www.ocdforums.org/index.php?showtopic=31341&st=0&gopid=278917&#entry278917

Če koga zanima, tuki so lepo opisane strategije zdravljenja vsiljivih misli...

Super Onix, mene definitivno zanima čim več v zvezi s tem trdovratnim sranjem.

Hvala  :rozicodam:

..se pridružujem Latifi...

Himiko, BRAVOOO, tudi jaz začenjam s diplomo...drž'te pesti!!

gigli

Hvala Gigli...
Drzim pesti zate!!!

Mah, jz sicer ne vem, kaj naj naredim, ker se mi je anksa zvisala ... Poleg diplome mam se druge stvari, nemir se pa visa.. sam ad-jev pa ne bi zvisevala, ker sem pol cist otopela... Jah, takle mamo...

Lp

Himiko

Himiko, jes sm prepričan, da ko bo diploma mimo se boš počutila super. Za zdj bi ti pa pomoje koristil, da se med delom čimbolj sproščaš, a znaš kkšne relaksacijske vaje? No uglavnem, ne se ustrašit ankse, ker veš, da bo minila in je samo posledica povečanega stresa, ki ga doživljaš trenutno. Res probej se ne obremenjevat s temu, ker ni uredno tvojih živcev, anksa je pač sestavni del našega življenja in je čisto normalno za nas občutljive, da nam ob stresnih trenutkih v življenju mal bolj vn udari. Sam sm pa res prepričan, da bo minila brez skrbi  :rozicodam:.

Aja pa Gigli, želim ti, da bi ti uspešno ratal use skupej :). Držim pesti.

hvala onix  :rozicodam:

ma najbrz res.. sej folki mi pravjo, de bi bili vsi zivcni na mojem mestu.. sam mene kar slabost v zelodcu daje, pa misice se mi napenjajo... pa obcutek mam , de se bom kar razpocila v glavi...

teh tehnik ne znam.. bom pa mal pogledala po youtubu...

mah, problem je, k mam poleg diplome se druge dejavnosti in jih ne morem skenslat... diplomirat pa morm do konc junija, tisto drugo stvar mam 21.6... nc , po moje bom jutr poklicala svojo zdravnico - je rekla, de lahko.. k catch je v tem, de sva itak mislili menjat ad - poleti sva mislili brez - sam zdej pa vidim, de se se ne morem soocat z zadevami brez ankse  :unsure: in valjda sploh ne vem, kdaj se bom lahko ...  ??? 

no, sej ne bom vec morila, bolj de grem delat - bom vsaj pozabla na vse... upam...

hvala vam za vso pomoc, res ste zlati!!! hvala onix tebi!!!

himiko

Himiko, držim pesti!
In za vse ostale tudi, seveda. :rozicodam:

Hvala Trina  :rozicodam:

Himiko

Uf, še ena maharca, bravo Gigli,  :clap:  mene kr stisne ko se spomnem, da me vse to še čaka

Himiko, tko kot je reku Onix in vsi ostali; probej se čim manj obremenjevat. Ko bo vse to enkrat za tabo, si boš pa rekla; ma kva se mi je blo treba tok sekirat pa za brezveze živčke nucat  :A)
Step by step, pa boš sigurno prišla do cilja. Sicer ste/smo pa vsi občudovanja vredni, ker imate/imamo v življenju začrtane cilje, katere še težje dosegamo, kot "normalni". Vendar pa je potem zmaga toliko slajša  :wav:
Tako, da gremo novim zmagam naproti  :rozicodam:  :rozicodam:

Hvala Latifa  :rozicodam:- res je to, kar si napisala... de se je treba zarad vsega tega soocanja s temi zadevami se tok bolj potrudit... kokrat pomislim, si zazelim, de bi blo vse po starem - ko sem lahko po ure brala, tipkala... Vendar ce pogledam, kako je blo se kaksno leto nazaj, je vsekakor napredek... Morda pa bo kdaj spet po starem, morda celo boljse - glede na vse pridobljene izkusnje, spoznanja...

lepo počasi in po vrsti, kot so hiše v Trstu  :)... vsi boste diplomirali, vsi boste dosegli zastavljene cilje, a preko svojih možnosti težko gre vsakdo  :pomezik: ...

Držim pesti  :clap: :clap: :clap:

 :rozicodam:

Lepo si napisala Arwen!!!

Ps sporocam, de sem dans ze boljse - sem delala do 4 zjutri in sem zadovoljna z napredkom ...trenutn mam 58 strani - in ker sem zadovoljna z napredkom, je tud ankse manj...  :pomezik:

Hvala za vso podporo - res sta super!

Himiko

Bravo Himiko  :clap:

Sm res vesel, da si bolš, sj boš vidla, diploma bo ratala, pa še ful bolš se boš počutila, ko bo konc :).

Hvala Arwen  :oki: , res lepo napisano,  :A)

Himiko, potem si pa praktično že na koncu. Super, res sem vesela zate.  :clap:

 :rozicodam:  :rozicodam:

Hvala Latifa  :rozicodam:

Hvala vsem! Dans skoraj brez ankse  :clap: Cudno, sam da mam filing, de napredujem, pa je boljse  :zardevam:..

Miren vecer vsem,

Himiko in se enkrat hvala za podporo!!!

Ojli,
evo še mene po kraktem premoru...upam, da ste vsi ok!
Jaz misli še imam ampak (se čudno sliši) sem se navadila živeti z njimi in jih velik lažje ignoriram. Včasih mine teden ali dva, ko jih sploh ni, včasih pa so vsak dan.
No ja kakorkoli...je veliko lažje, edino malo mi zagustijo, če sem še kaj dodatno pod stresom.

:)

Putkaa!! ;D :rozicodam:

Lepo, da si se oglasila..:)
Ja nekako, ko sem brala tvoj post sem se tut jaz notri nasla :sesmejem:.
Kar tako naprej!!

pridna bodi,
gigli

Živjo "zgubljenka",
mislim, da bi bil čas za kakšno kavico.

Drži se pa javi se!

Ojla,

Jst sem spet cool. Nedelja je bla katastrofa - ene par ur sem bila v starem filmu. Pa kolk mi je bilo hudo. Paranoja da padem spet na začetek. Zdaj se mi zdi pa spet neumno da sem se prepustila. Pa tejle možgančki nam prav zares nagajajo.
drgač pa: vsem srečno na diplomi. Jaz ob diplomi pa nisem mela problemov, pa sem bla vseeno skoz na wc- ju :) Tako, da brez skrbi. pa vse skupaj ni lih tak bavbav. Je pa že nekaj časa nazaj.
Fantje in punce; bomo zdržali. Tukaj smo zbrani najbrž sami  perfekcionisti in ne moremo dojet, da nam nekaj ne teče kot po maslu. Jaz vsaj zase vem, da sem bila taka že kot otrok. Enkrat sem jokala v 5. razredu ker sem prvič dobila 3. Zame je bil to konec sveta. Drugi so me gledali kot tele v nova vrata :)
Pa še zanimivo je to: zame ne bi nihče rekel da mi kaj fali (razen tisti ki vejo), ker sploh ne delujem tako in večina misli, da vse opravim z levo roko. Mi gre prav na jetra, ko mi kdo reče; kaj bo to tebi, saj itak ti vse rata.

No pustimo spat. Vsem nam skupaj bo pa ziher ratal to sranje prebrost. Pa bomo se ozrli nazaj in rekli; pa ne moreš verjet, da sem bil tak. :) (kot jaz v petem razredu)

LP vsem

Hey :)

Jes mam pa občutek, da skos bolj obvladujem svoj OKM in tesnobo in sm res skos bolše volje. Posvoje se ne sprašujem več tolk, kdaj bo prišlo slabše obdobje, ampak probam iz dobrih naredit čim več. Sicer pa so slabša skos krajša in se jih ne bojim več... Kako ste drugi kaj? Upam da vam gre dobro  :rozicodam:.

Super, Onix, da se bolje počutiš.
Tudi jaz sem kar v redu, hvala Bogu.
Kako pa ste ostali?

Heeey predragi..

Onix in Koki!! Suuper! Res sem vesela za vaju!! :rozicodam: :wav:
Ja tudi jaz sem veliko bolje v primerjavi z enim letom nazaj..depresije skorajda ni, anksia je v taki meri, da jo lahko dokaj normalno prenašam, OKM pa tako ali tako skos nihanja ...enkrat bolj trdovratne, drugič manj, kdaj jih pa tudi NI!! :oki:
Mogoče se malo manj ustrašim vsega skupaj in hitreje "prebavim" misli..čeprav so vcasih se vedno lahko zeeloo nadležne.
Koki kako dete? Si se vedno na isti dozi?

lp,
gigli

Hvala Gigli in Koki  :rozicodam:

Ja sej pr men tud misli še pridejo, pa kdaj me tud mal prestrašjo, ampak ni primerjave s tistim počutjem, ki je bilo leto nazaj.

Sinček je v redu, zdaj je star že 8 mesecev in pol in je res tak velik dobrovoljček.

V četrtek gremo v Ljubljano, imam pregled, pa bi se lahko dobili na kaki kavi. Zadnjič sva se dobili z Noelle, pa je blo super. Če bo kdo imel čas, pa naj se javi.

Super, Koki, slišati tudi vse lepo o tamalemu! Bravo tebi in Onixu!

Super!! :clap:

lepo je to slisat!
Drugače pa bi jaz tudi prišla na "meeting" v Lj, naslednji teden sem dopoldne tko da bi slo! :oki:
Obvezno smo na vezi.

lep dan,
gigli

Super, da se bomo srečali. Ali bo imel še kdo čas, himiko, noelle, onix?

ja, Koki, res je bilo zlo fajn :) ... tako, da sem za, da se ta četrtek dobimo na kavi ...

Super, okol enih bom že konec.
Kje predlagate srečanje? A tam, ko smo se zadnjič videli, tj. v Intersparu na Viču?

Hej druzba,

jz sicer se nc ne obljubim glede srecanja za kavico. Ce bom veliko naredila - vceri sem si vzela dan off - vas pridem pogledat. Vi sam sporocite, kdaj in kje.

Lp vsem,

Himiko

Hey :)

Jes v Ljubljano težko pridem, ker nimam prevoza in se tudi ne znajdem čisto nič po ljubljani, da bi šel npr. z vlakom... No sj se pa drugič vidmo :).

Po dolgem času spet par vsiljivih misli...pa jebemtiš kak je to zoprna zadeva. Sem že pozabla kako to zgleda  ;D
Pa se ne damo, ne :wav: zgleda da je ta luna res mela mlade

saj mine. drži se

pozdravljeni.sem nova na forumu in spadam med vas po samosvoji diagnozi,nisem še bila pri kakem psihiatru.moja dr.mi bo pregledala kri za depresijo,in zdaj me zanima a je kdo to premagal sam,al je treba obvezno it k psihiatru.mene je nekaj zdaj zalomilo,čeprav zdaj ko ramišljam,mislim,da se je vse skupaj začelo ko sem rodila,3 leta nazaj,le da takrat nisem vedela da je to problem ,ta panika ni bilo tako moteče kot sedaj.misli splohni bilo no.upam da pridem čimprej ven iz te more.
lp vsem

Živjo in dobrodošla med nami  :rozicodam:

Sm prebral, da te dajejo vsiljive misli. Da te malo potolažim, te misli dobi vsak človek, samo mi anksiozni ljudje, pa se na njih odzovemo s strahom. Zato se nam v glavi skos ponavljajo, ker se jih bojimo. Ampak niso pa čisto nič nevarne, še nobeden jih ni izvedel, pa tudi zmešati se ti ne more od njih. Jes ti priporočam, da si poiščeš terapevta, ki se spozna na OKM in kognitivno vedenjsko terapijo, in da se čimveč pozanimaš o teh zadevah, ker to je ključ do boljšega počutja. Jes sm mel sam tako hude vsiljive misli, da sm mislil, da je z mano konec, ampak zdej po 2h letih sm pa veliko bolje, misli skoraj da ni več. Ampak je pa res, da se je kr uleklo vse skupaj, pa grozna tesnoba me je dajala in seveda zaradi tega potem obup in depresija. Ampak to se vse da premagati, samo rabiš pravo pomoč in znanje kako se s tem spopadat. Pa tudi antidepresivi nekaterim zelo pomagajo. Jes jemljem Zoloft 200Mg, pa mi naredi veliko razliko, sploh pri tesnobi.

No drži se pa še kej piše, če te kej zanima pa vprašej :).

ne vem...če se me polotijo neprijetne misli in jih ne morem spustiti naprej se PREPROSTO ZAHVALIM ZA TE MISLI IN ŽE JIH NI VEČ  :happy:

Pozdravljena vpv, onix  :rozicodam:

Kot si rekla, se je tudi meni vse skupaj začelo že nekaj časa prej, oziroma že v ranem otroštvu..že mami mi je govorila, da sem imela "čudne" navade, kompulzije s katerimi sem se non-stop ubadala...noben pa ni vedel kaj bi to lahko bilo. In tako sem se dooolgo časa krivila, da sem čudna, da je nekaj hudo narobe z mano. Večino svojih misli nisem povedala, ker so bile grozne, sem se jih sramovala ali pa so bile tako zelo banalne, da sem jih pač ohranila zase.
V glavnem šele kasneje, v bistvu kakšno leto nazaj sem resnično dojela, kaj se z mano dogaja, kaj imam...spoznala ogromno prekrasnih ljudi (na tem forumu), ki enako trpijo in se borijo in bilo mi je veliko lažje...
Misli so postopoma postajale manj težavne, manj tesnobne...vendar je potrebno veliko dela na sebi..par mesecev jih sploh imela nisem!! :oki: ..to je bil žur :sesmejem:.
Opazila sem, da se ponavljajo vsebine, vsake toliko časa pridejo spet nove...banalne so še vedno ostale...itenziteta je različna (včasih so zelo močne, spet drugič ne), trajanje je različno i.t.d.
Znebila se jih še nisem...ampak napredek pa je!
Mislim, da delček jih bom imela vedno..mogoče ker sem že po naravi mali komplikator :laughing:, samo upam, da bo tesnobe vsakič manj.

Glede nasveta pa se 100% strinjam z Onix-om! :rozicodam:

lp,
gigli

nekajkrat sem tule zasledila razlago, da imajo te misli vsi ljudje, vendar da je razlika ta da se jih mi ustrašimo. ali je to znanstveno dokazan podatek??res me firbca... ne vem, vendar si težko predstavljam, da vsi ljudje pomsilijo na to da bodo nekoga kar tako za hec vrgli z mostu ali pa pretepli in podobene bizarnosti, ki jih vsebujejo vsiljive misli.

Ja to je čista resnica, vsi imajo/imamo vsiljive misli, ampak mi z OKM se pri njih zataknemo.

 :-\ aha, okej recimo da ti zaenkrat verjamem  :)...ampak sem še zmeraj mal sumničava glede tega, kaj pa vem, hm.... Torej je največji keč teh misli v pomankljivi kontroli, torej naš sistem v glavi prepušča te misli da priplavajo v zavest, mi pa se jih ustrašimo in jih želimo imet pod nadzorom. A so potem te misli pri drugih, ki okm-ja nimajo, bolj na ravni podzavseti in se jih tok ne zavejo...al pa če rečem drugače, njihov sistem kontrole 'prepuščanja teh misli' je močnejši in misli sploh ne priplavajo do zavesti in se jih zato niti ne morejo ustrašit. Ok, mal sm zafilozofirala, upam da je še vseen razumljiv  :kiselnasmeh: :onaposlusa:

jaz nimam OKMja imam pa vsiljive misli, ker želim imeti nad vsem kontrolo. Moram biti zdrava, popolna, dobra, iznajdljiva......, lahko še pa še naštevam. Strah me je bolezni, smrti, prometa, potresa...., tudi tu bi še lahko naštevala.
Te misli so bile pred leti v moji kontroli, se pravi, da sem se spomnila na njih, jim nisem posvečala veliko pozornosti in življenje je teklo normalno naprej. Sčasoma so se pretvorile v majhen strah, pa še večji strah, pa še malo večji strah, pa v grozni strah, tako, da je vse ušlo izpod kontrole. Nastal je panični strah, ki ga sedaj s pomočjo ADjev in psihoterapije nekako obvladujem in upam, da bo še bolje.
Enostavno veš, da je vse skupaj nesmiselno, vendar te strah premaga..., misli se vse bolj podijo in ti komandirajo...

Takole nekako po kmečko sem pa jaz napisala :sesmejem:, upam, da sem ti potešila radovednost :pomezik:.

Zdravim ljudem se te misli zdijo nepomembne, ker jih vidijo take kot so. Tosepravi nenevarne in butaste hehe.

To je pa tud nekak namen terapije za OKM, da jih počasi vidimo take kot so in ne kot neko nevarnost, to je samo lažen občutek, zaradi napačnega odziva v možganih.

trzinka, ne morem te citirat, pa bom kar skopirala:
jaz nimam OKMja imam pa vsiljive misli, ker želim imeti nad vsem kontrolo.

Nisem vedela da imaš lahko vsiljive misli, pa še vseeno nimaš okm, sem vedno to dvoje povezovala. Torej se temu reče samo obsesivna motnja?

Najbrž bo vse to res držalo, oni vidijo to pač misel kot misel, brez kake nepotrebne slutnje po nevarnosti, ki bi tičala za njimi.

 če jaz prav razumem so vsiljivke pravzaprav krivec za več ali manj vse oblike anksioznih motenj, poleg okm-ja tudi za panične napade in soc.fobijo?

ja, jaz tudi tako mislim.
Jaz npr. imam črne scenarije pred očmi, oziroma me je vedno strah, kaj se bo zgodilo ,npr. ko se peljem, že vidim nesrečo, ko gredo otroci nekam s šolo se ustrašim, da bodo imeli nesrečo z avtobusom, strah me je infarkta, raka. kO ME KJE ZABOLI ŽE RAZMIŠLJAM O NAJHUJŠEM IN NE REALNO, DA JE LAHKO KAJ DRUGEGA........ Ne želim razmišljati o tem, vendar se mi tako razmišljanje vsiljuje.
Vse skupaj pa se je pričelo z anksioznostjo, nadaljevalo s paničnim napadom in padec v depresijo :kiselnasmeh:

Spet me dajejo misli :(. Prov žalosten sm, in sit usega.

Onix,
saj veš, da so na poti do ozdravitve vzponi in padci. čimbolj se zamoti, pojdi v družbo ...

Koki res je :). Se bom probal čimmanj sikirat, pa bo.

Onix, kaj dogaja? kaj bolje?  :rozicodam:

Ja dons sm se boljše volje zbudil :). Sj nihanja so čist normalna, sam so pa bedna. Čeprav pri meni jih je skos manj, pa skos blažja so :). Hvala za skrb  :rozicodam:.

Onix... :rozicodam:

Me veseli, da si bolje  :oki:

Ja nihanja so .. in vedno bodo.. saj so tudi pri "zdravih" ljudeh. Problem je po moje predvsem v tem, da se (vsaj jaz) vedno ustrašim, da padam nazaj.
Nekako se moramo do določene mere sprijazniti s tem, pa čeprav je težko. Naučiti živeti s tem.

Drž'te se!!

lp,
gigli

Ja Gigli, maš čist prav :). Treba se je sprijaznit, da pridejo dnevi, v katerih bolj čutimo te simptome, ampak vedno tudi minejo. Sam se ne bojim več teh obdobji ampak me samo živcirajo. Tako da tu sem naredil velik napredek. Pa tud nasplošno mi gre dobr, tko da se morm kr pohvalt hehe.

Gigli, tudi ti se drži  :rozicodam:.

Tnx :rozicodam:

mah jst sem vcasih res že sita tega..OKM je zelo zoprna zadeva!! ???

saj sem tudi jaz ogromno napredovala, saj praktično normalno funkcioniram, povsod grem..vsega se lotim.. ampak vseeno pa mi OKM še vedno "lebdi" nekje v ozadju.. in to me jezi in zalosti hkrati!! >:( :(

no, sicer sem bila 8 mesecev zelo dobro, zadnje čase me pa spet malo "meče"..se takoj vidi, ko non-stop visim na forumu in vam utrujam :sesmejem:

lep dan,
gigli

Veš da ne utrujaš!  :rozicodam:

Ja tebi gre še bolše kot meni, ker jes še ne morm normalno funkcionirat. Strah pred življenjem je prevelik, grem pa že dost več vn kot prej. Pa jeseni mam zdej pa res namen it na maturitetni tečaj. Sam upam da bo zdravje zdržalo. Ker pomoje, ko bom enkrat začel nazaj živet, za OKM ne bo več prostora v glavi. No lepo počasi, pa po korakih, pa bo :).

 :rozicodam: daleč od tega!  :rozicodam:



 :clap: :clap: :clap: držim pesti  :oki:

Ce vas prav razumem, se OKM nikoli ne da pozdraviti do konca...

Kje je potem smisel?? :(

To je res, da so pač nihanja in kdaj lahko še pride obdobje, ki te mal s tira vrže, ampak se pa OKM da pozdravit do take mere, da te ne ovira več pri življenju in to je najbolj pomembno. Vila ne skrbi, sj ti bo ratal, samo traja pa dolgo in umes so vzponi in padci. Kako pa si kej? A je kej bolš?

Eh, bolje še ni nič. Sem pa naredila korak (to je zame veliko) in se naročila pri psihologu.
Moram pa čakati do oktobra in to me jezi...

Edino, kar me sedaj pomirja, je prebiranje tega foruma :)

Super, da si se naročila! :)

Brez skrbi, use bo še uredu, vem kako je in lahko tudi potrdim, da se da kr fajn vn zmazat iz tega. Ja, če ti bo kdrkol hudo, ti sam napiši, bomo probal pomagat, lahko mi tudi pošlješ zasebno sporočilo, če bi se rada kej pomenila. Vrjemi, USE BO ŠE UREDU  :pomezik:

Onix, hvala. Res si super...

Ni problema :)

Vem kako je, in sm ful vesel, če lahko pomagam  :rozicodam:.

kdo je kriv za okm? kaj je krivo za to sranje da ti mine do biti ;( crkno bom lepega dne, temu ne bom ušel, sam zakaj bom..lol...danes je moj dan al ni..hehe...  :'( vsaj iščem nekaj..

PRIMOŽ, NE RAZGLABLJAJ O OKM-JU, AMPAK PREPROSTO UŽIVAJ DROBNE RADOSTI, KI JIH JE V DNEVU VELIKO. vERJEMI, DA SE VSE DA POZDRAVITI - JAZ SEM ŽIVI DOKAZ ZA TO: BILA SEM ŽE NA POL "MRTVA", OBUPANA, PA SEM SE Z ZDRAVILI IN DELOM NA SEBI USPELA SPRAVITI K SEBI ... IN SEVEDA S POMOČJO FORUMOVCEV, KI SO SUPER.
KO TI BO TEŽKO, TI KAR NAPIŠI NA FORUM, PA TI BOMO POMAGALI.

Pozdravček,

evo tudi jaz sem nova na forumu in mi je že takoj laže, ker vem, da nisem edina, ki se ubada s takimi problemi. do sedaj me je še najbolj mučlo to, da nisem normalna, da sem samo še za v Polje in da si sploh ne zaslužim živet.
Z mano pa je takole. Imela sem težko življenjsko preizkušnjo in ker sem že tako bolj jokave sorte, se je name seveda prilepla depresija. že kaki dve leti jemljem antidepresive in mi je zelo bolje. a ko je bilo govora o ukinitvi, sem se tako zelo ustrašila, pa se je spet vse ponovilo. no, zelo si želim imeti otroka, kar bi po mnenju mojga psihiatra tudi lahko, a sem sama sebe prepričala, da ga nisem vredna, da bom gotovo padla še v poporodno depresijo, da mu bom po porodu kaj naredila. Poleg tega nisem prepričana, če bom lahko živela brez antidepresivov. Tako da moram na tem področju še ogromno narediti.
Ko sem bila na tem, da preneham z jemanjem antidepresivov (ko je bilo torej že vse skoraj ok), so se mi začele pojavljat te vsiljivke. So tako grozne, da si sploh ne upam pisat o tem, skratka, da bi komu kaj hudega naredila. zaradi tega se počutim, no, grozljivo grozno. o tem se se pogovorila s starši, ki mi stojijo ob strani, pa s psihiatrom, ki mi je rekel, da gre za prikrito agresijo. Po naravi nisem niti malo agresivna, zato ne vem, na koga bi bla lahko tako jezna, da bi kaj naredila. Strah me je, da se bo to res zgodilo, čeprav vem, da v resnici tega ne bi bila nikoli sposobna narediti. Grozno mi je že pisat o tem. Ampak kar pride in takrat me začne v prsih tiščati in mi gre na jok, takoj pomislim, da bi morala na kak zaprt oddelek, da nisem vredna, da živim, če že tako razmišljam. V resnici ne bi nikomur nič naredila, zato me je groza, da se mi v glavi sploh pletejo te misli.
Sedaj sem še bolj na tleh, ker mi je psihiater pol ure razlagal, kako bo to izzvenelo, kako sem preobremenjena in čisto nič drugačna od ostalih, potem pa mi je poleg antidepresiva pred spanjem predpisal eno tabletko kluvexa. Naj povem, da mi je hotel predpisati heleks, pa ga nisem hotela, ker so mi druggi povedali, da si potem ves zaspan. No, ko sem šla brat, za kaj je to kluvex  sploh potreben, se videla, da je za zdravljenje shizofrenije. Te diagnoze mi ni nikoli nihče niti omenil, kaj šele, da bi imela kakšne simtome, ki se pri tem pojavljajo. Tako da me je to čisto potlačilo.
Naj še povem, da sem me vse negativno kar hitro prime, npr. filmi, usode drugih - skratka, zelo zlahka se vživim v trpljenje drugih in trpim z njimi, kar me na trenutke prav obremenjuje.
uf, vidim, da sem naložila.
zelo rada bi, da mi kdo pove, kakšne vsiljive misli ga spreletavajo in sploh to, kako se spopada z njimi.

bodite lepo in uživajte v snegu, če ga je tud pri vas kaj zapadlo

Sneguljčica  :rozicodam:

saj kar nekaj izkušenj najdeš v tej isti rubriki http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,18.0.html

pa še nekaj iz arhiviranega foruma http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/board,11.0.html

zelo hvala,
se kar malo boljše počutim, ker sem malo prebrala.
moram reči, da sem res mislila, da sem najbolj osamljen in najbolj pokvarjen človek na tem planetu. sej ko realno premlevam, vem, da ma vsak svoj križ, ampak...pa saj veš, kako je.
mi je pa hudo, ker nisem vedela, da se mi bo kdaj to zgodilo. Tudi ne vem, kako naj povem možu, ker vem, da ne bo razumel...zanj smo pač vsi takšni ljudje za v isti koš...
žalostna sem, ker imam takse misli za moje najderažje,v resnici jih imam zelo rada...

amapk, vem, da bo šlo, življenje vidim pozitivno in to mi veliko pomaga
sam strahu bi se rada znebila...včasih me je tudi strah, ker se mi zdi, da bi komu kaj morala narediti, pa se tako ustrašim, da mi je kar slabo
no, imej se

Sneguljčica, tudi jaz se najdem v tvojih besedah. Sicer sem mamica dveh otrok in me je bilo tud zelo strah, da bom kaj storila svojemu dojenčku (zdaj sta oba že "velika" - 8 in 13 let), zato vem, kako je to grozno. Tudi sedaj, ko sem bila v depresiji, so se mi skoz pojavljale vsiljivke v tem smislu, da naj kaj storim sebi, ali pa celo hčerki. Npr, ko sem bila v kopalnici, me je obšlo, da bi vrgla v banjo prižgan fen, zato sem skoz koga prosila, da je bil z mano, da ne bi slučajno res kaj takega naredila.  :o Pa sem zelo neagresivna, nežna in občutljiva tudi. Sem potem moža vprašala, če sem res tako grozna oseba, da mi to po glavi roji, pa mi je zatrdil, da nisem, da sigurno ne bi storila nikomur nič žalega...Tudi psih. mi je to povedal, da so to le misli, ki me tako močno zagrabijo. Jaz sicer jemljem antidepresive že dve leti, misli so se prenehale, kar tako, ko sem se jih nehala bat, so šle....Težko je presekat te misli, jaz sem probala tako, da sem takrat poslušala glasbo in zraven pela, da sem preusmerila misli, ali sem šla reševat križanke, gledat tv...nekaj, da mi je prepodilo tiste vsiljivke.
Sneguljčica, zagotovo boš tudi ti pregnala te misli. Zavedaj se, da si čisto normalna, da si zelo fajn punca, samo preobčutljiva, da nisi sama v tej stiski in da boš zagotovo zmagala.  :rozicodam:

joj, hvala ti za zaupanje,
pri nas smo vsii zelo navezani ened na druega, samo tega včasih ne moraš povedati človeku, ki tega ni doživel na lastni koži. ker ne razume, ker niti ne more.
ko sem na primer povedala možu, kaj se mi podi po glavi (seveda v milejši obliki), in da noče z nje, je rekel, da se mi potem po glavi lahko podi tudi telovadba. Prepričan je namreč, da se da s telovadbo vse rešiti, jaz pa vem, da to ne gre tako zlahka.
Ko takole prebiram forum, se kar malo nasmejim. pa ne me narobe razumet. samo vidim, da ima res vsak svoje težave in jih eni skušajo reševat tudi s humorjem, pa tako kot ti, s pesmijo. glavno je, da vem, da imajo moje težave ime, da jih je mogoče ublažiti in da nisem sama,da lahko komu povem.
mislim, da bo tako šlo, da bom zmogla.
hvala še enkrat in pozdravček

Sneguljčica  :oki: vidiš, da bo šlo  :clap: Saj, ko sem jaz mojemu partnerju povedala za moje misli, me je sicer poslušal, razumel, mi probal pomagat, ampak dokler nisem sama začela delat na tem, ni blo nič boljše. Kdor ne proba, ne ve, jaz pravim! Torej veselo na delo...pa poročaj nam  :rozicodam:

 
 Jow, ravn danes, sem bla zopet pri Psihologu in sva govorila o tem.

 Ker sem trenutno brez zaposlitve, bi lahko ta čas izkoristila za kaj lepega morda. A jaz ne morem kr na sprehod neki, imam slabo vest. Drugi v službi, jaz pa šetam neki.  Delo doma je itak vedno. Kar ne morem, da bi nek čas kakovostno posvetila sebi.  OK seveda se vse neha tudi pri finančnih razmerah.

 O mislih tistih tahudih je tudi meni že obdalo. A bolj da bi sebe odrešila. Mi je grozn, a jaz čist verjamem, da ko prideš tako daleč, ti nobene špegle ne pomagajo da bi videl lepši svet. Poskušaš malo trezno presodit. A ni gumba ki bi kr obrnil plato. Žal.

Sara, zakaj bi imela slabo vest, če greš na sprehod, če kaj zase narediš? Ti izkoristi svoj čas tako, da bo tebi fajn, ne pa se ozirat na to, kaj bi drugi rekli. Jaz sem včasih ravno tako razmišljala, pa je blo samo slabše. Zdaj si privoščim zase, za dušo...delo doma bo že počakalo, pa mandi gleda vse skupaj. Živimo zdaj, ta trenutek, zdaj se moramo imeti lepo, zdaj se moramo imeti radi  :-*
Privošči si Sara, boš videla, da je dober občutek  :rozicodam:

jaz mislim, da tole, da nekaj zase narediš, največ pomeni, ker bi moral človek vedno bit sebi na prvem mestu. saj zato pa je tako, ker celo življeno postavljamo druge na prvo mesto in sebe na drugo, tretje, četrto ali stodvajseto. Nekaj lepega je vedno nekje in nikoli ne veš, kaj vse bi zamudila, če bi zamudila jutrišnji dan. To je sigurno. Jaz se zdaj malo sprašujem, kaj vse se mi ne bi zgodilo, če bi tam pred tremi leti kar končala... Saj so bili grdi dogodki, ampak je bilo tudi kar nekaj lepih, ki se jih spomnem, ko mi je težko.
Kar pojdi ven, brez slabe vesti. Tudi jaz sem bila nekaj časa brez službe, pa to v momentu, ko sem najbolj nujno rabila denar. potem sem delala po pogodbi za majhen denar, kjer so me blazno izkoriščali, da sem zadnje mesece skoraj vsak dan jokala. pa se je že vse nekak s časom poglihalo.
tele misli bom pa že nekak premagala. in ti tudi.
veliko sreče ti želim

Sneguljčica.. :rozicodam:

Ko sem brala tvoj post me je zmrazilo. Ker sem se v njem popolnoma našla. Namreč tudi sama sem imela in občasno še kdaj imam izkušnje z vsiljivkami, ki so lahko različnih vsebin (spolne, nasilne) in predvsem družbeno nesprejemljive. Torej, bolj kot so bizarne, čudne, grozljive...bolj povzročajo anksioznost in paniko..seveda to vodi v depresijo in mišljenje, da nisem ničesar vredna, da naj me takoj zaprejo, da ne bom slučajno komu kaj naredila..
..imam tudi zelo podobne občutke glede otrok. V bistvu si jih ne upam imet, ker če bi me take stvari takrat pestile, ne vem kako bi bila lahko dobra mama.

Vrjemi, zelo te razumem in vem, kako je to grozno in boleče. Tisti, ki s tem nima izkušenj, ne more razumeti, kako hudo to vpliva na naše celotno življenje. Doma sem se zaupala samo moji mami (no in seveda psihiatru) in je zelo lepo sprejela...trudi se razumeti, poskuša a vseeno ne ve, kar je popolnoma logično. O tem stvareh je težko govoriti, ker ljudje ne razumejo. Zraven pa se seveda prililma še lastna krivda, kako sem lahko taka oseba, tako razmišljam...pa čeprav TO NISO TVOJE MISLI, zdi pa se ze tako.
Dejstvo je, da v Sloveniji obstaja zelo malo psihoterapevtov, ki so resnično poznavalci OKM-ja ali Pure O-ja in vsem ostalih motenj,ki so v sklopu OKM-ja. Kar je žalostno, ker je tega ogromno. Veliko jih sploh ne govori o tem, ker jim je preveč sramotno...
Jaz sem ogromno izobrazila na internetu in sicer na ameriških ali pa angleških straneh, forumih. Drugje po svetu so glede tega veliko bolj napredni in poznajo več različnih metod za odpravljanje tovrstnih težav.
Prvo pravilo je, da se čim bolj izobraziš o tej motnji, ker ji s tem odvzameš moč delovanja. In to drži. Meni je veliko bolje. Seveda so pa nihanja, kot povsod. Obdobja, ko je težje in obdobja ko je lažje..in celo obdobja, ko tega sploh ni!! ;D
Zavedati se pa moramo, da tovrstne motnje zahtevajo ČAS. To ni šprint ampak maraton. Počasi a vztrajno.

Vse dobro.. :rozicodam:

lp,
gigli

Hvala tudi tebi za zaupanje. saj pravim, da je lažje, če je nekdo dal to skoz, ker razume. Tako da je tudi meni lažje. Res sem do sedaj tudi jaz mislila, da naj me kar zaprejo, da sem podzavestno menda itak kakšen psihopat, ki se tega še ne zaveda in bom itak komu kaj naredila. Svoje so dodale še knjige in filmi, ker se name itak vse slabo prilepi. Pa smo tam.
Ves čas te agonije sem imela (no, imam še) neko čudno potrebo, da o tem povem svojim staršem, možu. Mama je res razumevajoča in mi stoji obstrani, a je prepričana, da se da tole pozdraviti z naravo, sprehodi, rožcami... Ve, da jemljem antidepresive in ve za depresijo, mislim pa, da ji ni jasno, od kot so zdaj nastale še te moje vsiljivke. Saj veš, depresija je eno, tele vsiljivke pa čisto nekaj drugega. No, tudi meni ni bilo čisto jasno, ker sem imela prej simtome depresije, a nič takšnih misli. Potem sem se pa zalotila, da razmišljam o tem, kako bi vzela nož in... uf, potem me je zvilo in nisem mogla skoraj dihat. In sem jokala. Potem me je bilo groza, zakaj mi sploh to hodi po glavi, potem me je stisnilo v želocu vedno, ko sem prihajala domov, ker se mi je zdelo, da bodo moji starši videli, o čem razmišljam in me bodo samo pošibali v kakšno ustanovo. No, nič takega se ni zgodilo.
Zdaj upam, da se bom iz tega pobrala: zdaj si že nekaj časa ponavljam, da se ne bo zgodilo nič, ker se že do sedaj ni in da bo vse v redu. Vem, da bo treba časa, a sem zadovoljna, ko sem prebrala tvoje vrstice. Ker vidim, da je mogoče.
hvala fullllll :)

Draga Sneguljčica.. :rozicodam:

Veš, da se lahko vedno obrneš na forum..tu so ljudje, ki razumejo. Meni je forum in srčni ljudje tu gor veliko pomagali. Za to jim bom večno hvaležna :-*.
Lahko mi tudi pišeš na OS, če želiš.

Tako kot ti, sem tudi jaz imela in imam še vedno neko nujo, da povem te misli..pa čeprav jih komaj izdavim, ker so lahko zelo krute, čudne. In malo mi odleže.
To kar si napisala za filme, članke in vsi mediji, da povečajo napetost oziroma tesnobo..tudi pri meni 100% drži. Take stvari zelo vplivajo name v smislu, da se potem sprašujem, če sem tudi jaz to sposobna in tako dalje.. Nekaj časa sem se izogibala vsemu temu, ker nisem vedla kako bom prenesla. A sčasoma sem skoraj vse ukinila, kar pa tudi ni bilo dobro. Sedaj, ko gledam TV ali pa berem kakšen članek pustim, da gre anksioznost mimo v vsej svoji moči. Enostavno se ji ne upiram, ker jo s tem (vsaj pri meni je tako) samo povečujem in podaljšujem. Pustim, da gre.
To je tudi teorija izpostavljanja, ki je zeelooo naporna in težka a deluje. Počaaasi a vseeno.

LP,
Gigli

Hey Sneguljcica  :rozicodam:.

Vem kako ti je. Te nasilne misli so res zelo moteče in grozne. Ampak te misli dobi vsak človek, razlika je le, da mi, ki smo nagnjeni k anksioznosti vse skupaj vzamemo preveč resno in se jih ustrašimo in potem posledično tudi ne grejo iz glave. Tako da, treba jih je gledat iz drugega vidika, da so to pač samo misli, ki ne morejo škodovati in so nekaj, kar niti malo ne pomeni, da smo jih sposobni uresničit... So le misli in to je to. Treba jih je ignorirat in jim ne namenjat pozornosti, ampak misli preusmerjat na druge bolj produktivne in prijetne stvari :). Z vajo se res da to fajn natrenirat in potem vidiš, da te misli nimajo več vpliva na tvoje počutje... Še noben z OKM ni teh misli izvedel, to pa zato, ker smo v resnici čisto normalni, naš razum je tak kot pa pri ostalih zdravih ljudeh, samo strah imamo povečan in to nam daje občutek, da je z nami nekaj narobe. Ta občutek je pa lažen... Uglavnem, ne preveč skrbet, ker bo še use uredu in tud teb bo ratal to premagat :). Drži se, pa še kaj piši ok? :).

Lep dan ti želim  :rozicodam:.

Onix, zdaj si še mene potolažil, hvala ti  :rozicodam:

:)  :rozicodam:

A se je komu kdaj dogajalo, da bi se mu v misli vsiljevala specifična oseba? Kar ena oseba, ko se še nisi z njo nikoli pogovarjal...in si ne želiš teh misli in so ti zoprne, da se ta oseba pojavlja v tvojih mislih...
To je tudi del obsesivno-kompulzivne motnje, ne?

Lp

Ja Maycha, OKM ma zelo veliko oblik in tudi to je sigurno samo edn od simptomov. Edini način je to, da se za vsiljivke ne zmeniš in jih pustiš da pač so in delaš kaj drugega, kot pa da bi ruminiral in se jih poskušal znebiti. Vem, težko je to, ampak z vajo in časom se da to res fajn skontrolirat. Ironija je to, da najbolje OKM kontroliraš takrat, ko ga sploh ne kontroliraš, če veš kaj mislim s tem :).

Ja, točno to...ko se čim manj obadaš s tem in temu daješ čim manj pozornosti ne...
samo ni fajn, ker je moteče  >:(  Nisem pa še tako specializirana v preusmerjanju misli...  :(

A kdo ve kako se čim več izobraziti na temo OKM-a? razen na internetu ?
In zakaj so vsiljive misli bolj intezivne kadar smo pod stresom,kakšna je povezava ?

Vsiljive misli se pod stresom povečajo zato, ker stres povzroča tesnobo in ko smo tesnobni te misli začnemo bolj resno jemati. To je ena čist taka preprosta razlaga :). Am lahko bi si naročila kakšno knjigo iz tujine, npr. za vsiljive misli je zelo dobra knjiga Brain Lock (Jeffrey Schwartz) in pa knjiga Imp of the mind (Lee Baer). Ti dve knjigi sta lahko zelo v pomoč. Pol pa tudi nekatere knjige od Edna Foa. Sam sm se zelo ravnal po tehniki, ki jo opisuje knjiga Brain Lock in morm rečt, da je to zelo dobra tehnika. Knjig pa žal nimam, čene bi ti posodil.

No da še mal napišem update o svojem stanju. Pred 3mi leti sm bil na najnižjen dnu kar se da. Mislil sm, da je mojga lajfa konec in res sm se začel pripravljati na smrt, ker sm mislil, da bom umru od zelo zelo grozne tesnobe in zelo močnih vsiljivk. Uglavnem, res nevem, če se slabše človek sploh lahko počuti, kot sm se takrat nekaj mesecev jaz. Živ pekel. Ampak za vzpodbudo tistim, ki ste še na začetku borbe z OKMjem pa lahko povem, da sm danes skoraj zdrav. Misli ni več, tesnobe ni več, depresija se je umaknila in res sm zelo ponosn na svoj napredek. In hvaležen višji sili, da mojega življenja takrat res ni bilo konec. Fuuul pomaga to, da se kar se da izobraziš o OKMju in si s tem priboriš neko prednost pred temi simptomi, saj se znaš pravilno odzvati na njih. V tej temi je ogromno dobrih nasvetov in priporočam da si tisti, ki še niste preberete celotno temo. Posvoje je po celi tej temi po malo raztrošeno moje znanje o OKMju in pa seveda tudi znanje drugih OKM veteranov :). Uglavnem folk, ne se vdati, ker res je na koncu tunela luč in vsakemu lahko uspe, pri meni je trajalo 3 leta, da sm zdej res veliko bolš, tako da večkrat rad ljudi opomnim, da boj z OKMjem ni šprint ampak maraton. Po vsakem slabšem obdobju postaneš močnejši in se dvigneš iz podna z bogatimi izkušnjami, ki ti pomagajo prebrodit naslednje slabo obdobje. Zato ne jemati slabih obdobij kot nekaj katastrofalnega, ker to sigurno ni. Je pa priložnost za delo na sebi, ker posvoje je celo življenje neka preizkušnja. Vsak je kdaj na dnu, prej ali slej, samo da se med sabo razlikujemo in imamo vsak svoje probleme, ki pa jih je treba sprejet, se z njimi soočit in jih nakoncu premagat. Želim tistim, ki trpijo, da bodo našli notranjo moč in se dvignili, ker jest sm živ primer, da se da. 2krat sm bil hospitaliziran, 1krat sm bil na B1 oddelku, tako da skupno sm bil kar 3krat v bolnici in vsega skupaj sm bil ene 9 mesecev tam, 3 mesece sm se pa vozil v dnevno bolnico. Sploh ne morm vrjet, da je danes tolk bolš. Hočem povedat to, da včasih se zdi, da se sploh neda premagati te bolezni in tudi zase vem, da bom mel še kkšno slabše obdobje, ampak zdej se raje osredotočam na dobra obdobja in slabših sploh ne jebem :). Mal sm se razpisov hehe, že dolg nism nč kej konkretnega tle pod OKM temo napisal in se mi je zdel fajn, da dam malo vzpodbude vsem, ki izgubljajo upanje...

Za vse OKMjevce  :rozicodam:  :rozicodam:...

Onix, super si napisal.

Se strinjam s Koki :clap: :clap:

gigli

 ja ,ampak zakaj vsiljive misli pogosto mirujejo,oz. popolnoma izvenijo,ko smo pod stresom pa spet izbruhnejo in tako ponavadi, da če je večji stres so tudi vsiljivke bolj intenzivne >:(
govorim iz lastnih izkušenj,sicer imam okm že dooolgo...

Mixon, najbolje je, da se ne ukvarjaš z vprašanji, zakaj, kako, ampak preprosto ne misliš na vsiljivke; škoda vsakega dneva, ko se ukvarjaš z vsiljivkami. Verjemi, da vem, kaj govorim. Uživaj in se skušaj sproščati.

Nekdo je, ko je pod stresom, bolj razdražljiv, drugi postane depresiven, tretjim izbruhnejo napadi panike, četrtim vsiljive misli, petim itd.. Bi rekla, da je vse skupaj povezano z adrenalinom in drugimi stresnimi hormoni na katere različni ljudje različno reagirajo.

Cilj pa je, naučiti se na stres reagirati drugače, kot smo do sedaj, tako rekoč, razbiti vzorec. Pri sebi sem opazila, da začnem imeti ene čisto absurdne in nerealne strahove takrat, ko me je v resnici strah česa drugega. Kot da bi me možgani hoteli vreči na finto in preusmeriti pozornost na nekaj obrobnega, namesto, da bi se ukvarjala s tistim, kar me resnično žre. Včasih je treba precej brskati, da ugotovimo, kaj nas v resnici žre, ker si tega pogosto nočemo priznati. Včasih pa so vsiljive misli preprosto ventil skozi katerega se sprošča odvečna para, ko smo pod stresom. :kiselnasmeh:

Onix  :clap: :clap: :clap:


 :oki:

Živjo vsem!

Moram priznati, da sem zelo vesela in da name deluje zelo terapevtsko, če najdem nekoga, ki ima podobne težave. In sreča, da obstaja ta forum. Jaz sem se z OKM in anksioznostjo srečala pred kakimi devetimi leti. Najprej anksioznost, potem pa še prisilne misli. Pomagala sem si z AD ji, ki sem jih prehitro nehala jemati. Namreč takoj ko se je pojavilo izboljšanje, sem prekinila z jemanjem. Ko so se naslednjič pojavile težave sem vztrajala dlje, pomagala sem si še z jogo, knjigami, trenirala sem ponavljanje afirmacij, pozitivnih misli,..
In je delovalo in še deluje, pa vendar se na obdobja še pojavijo in jih skušam odmisliti, ignorirati,..
Najhujše so seksualne misli, povezane z otrokom, a res si ponavljam da to nisem jaz, in da se ne bo nič zgodilo in res se nič ne zgodi. Samo včasih se mi zgodi, da pomislim, češ to jaz ne bom mogla večno prenašati. Ampak kot ste že tudi ostali ugotovili, slej ko prej pride trenutek odrešitve. Takrat smo polni pozitivne energije in optimizma.

Pa uspešno preganjanje vsiljivk še naprej.

Res da je zelo stara tema ampak mogoče se kakšen/šna še najde ki je imela isti občutek

Zdravo,malo sem tečen ampak sledeč po forumih me vsi razumete kako mi je Smiley
Prebral sem skoraj da kompleten forum od začetka 2008 pa do zdaj,večina sotrpinov je ozdravljena in je nehala trpeti glede nasilnih vsebin oz slik.Imam pa težavo sedaj to npr ko gledam televizor ali pa sem na računalniku oz razmišljam nekako stvari ki jih predvidevam vsaka oseba,glede punce itd,potem pa kot strela z jasnega udari vsiljivka da bi nekaj naredil punci,in je tisti občutek v tebi kot da si v dvomih kot da boš res naredil to da imaš potem mir,vendar nočem ker seveda partnerico imam rad in domače,potem so pa v glavi določene predstave npr kaj če to sedaj naredim, kako bi to bilo kako bi me pol ljudje gledal kot da bi hotel zanalašč sebi škoditi,ampak vem da to nebom uresničil,vendar tisti občutek kot da boš vstal in izpolnil misli je zelo moteč.Tesnobe niti nimam toliko lahko funkcioniram ampak vsaj kako uro na dan do 2 max so pa tele vsiljivke konstante potem počasi zginjajo zvečer pa vse normalno,vsiljivke pa nemoteče,so ampak se ne ukvarjam tudi niso niti  5% močne kot so tiste najhujše,ponavadi je pa določena ura ko me dobijo obsesije.Pred tem sem imel težave kaj če nekoga poškodujem in grem v zapor ampak sem jih premagal in je bilo mesec dni super,potem pa en večer s punco sedela šel sem delat za jest narezal kruh in se mi je vsilila misel kaj če jo zdaj zabodem, in potem ponovno isti krog kot je bilo pred nožem,sedaj pa prvič v 6 mesecih imam strah pred noži,prej sem pa imel tudi strahove da bom dobil psihoze shizofrenijo itd...Potem je pa tuki tudi občutek npr ko vidim napise da noben v zgodovini okmja tega ni naredil imam občutek kaj če bom jaz zdaj prvi,kaj če je kdo že to naredil niso povedali so pa taki po domač povedan neumni strahovi.Če bi se nekako tega rešil z noži in jih nekak preusmeril v totalno drugo razmišljanje bi bil v90% ozdravljen v celoti tako me pa držijo max 2 ure na dan ampak sokar hude,potem vzamem eglonyl eno tableto na čase tudi ne in zbledijo potem pa ostane mala meglica od vsiljivk ki jim niti ne posvečam pozornosti.Imam pa občutek da je velik vpliv vremena.Ampak tale večni dvom je pa najhujši.Upam da sem razločno in razumljivo napisal,ker tudi nevem kako bi pravilno občutke dal v forum.