FORUM Nebojse.si

 Že kar nekaj časa mi ni bilo treba nič napisat,zdaj pa gre spet vse nekam navzdol.Po porodu sem začela z jemanjem cipralexa in res mi je nekako vrnil energijo in voljo.Zaradi želje po šeenem otroku smo zamenjali z asentro.Nekaj časa se mi zdi je bilo v redu,zadnje čase pa opažam,da imam vedno bolj depresivne dneve in zopet me velikokrat napade jok,včasih brez razloga.In potem hitro iščem razloge za druge zakaj jočem.Vedno bolj razmišljam,mi bo sploh namenjeno imeti še enega otroka.Psihiatrinja se samo izgovarja da nima izkušenj z zdravili v času nosečnosti in nekako nihče noče prevzeti te stvari nase.Saj jih razumem.A jaz bi želela le malo več podpore in nasvetov.Sem prebrala že tudi skoraj vse izkušnje na forumu,a večinoma so bile vse med nosečnostjo na 5mg,jaz pa zadnje čase še z desetimi komaj shajam.Saj veste,urca pa kar teče in nič ne čaka.Ampak zato imam vsaj vas,da mi boste s kakšnimi tolažilnimi mislimi polepšali dan. :(

Jana....vesela sem, da se pripravljaš na velik dogodek. :rozicodam:

Veliko ti ne morem povedati, vendar pa ti bo tole mogoče pomagalo.
Moja hčerka je lansko leto zanosila in prav tako jemala Asentro....bila je
v velikem strahu in dvomu kako in kaj, zato se je pogovorila na večih
straneh in seveda tudi pri svojem ginekologu ter pridobila mnenje večih
psihiatrov, ki asentro poznajo in so ji zagotovili popolno varnost.
Tudi ona je bila na 10mg, prav tako je bila kot ti depresivna in zelo občutljiva,
tudi jokala je....vse je bilo pogojeno s strahom, kaj bo, kako bo.
Moram ti povedat, da je bilo vse vredu in danes je popolnoma nova in
zdaj na 5mg.
Veš Jana... hormoni delajo tudi po svoje in sploh ni nujno, da so vzroki drugje.

Samo malo sem te želela potolažit in ti vlit upanje za naprej! :rozicodam:

T

 Toja hvala za pogum.Sicer še nisem v pričakovanju,ker moram tudi svojega moža še prepričat da bo ok.Sicer se lahko zapleti pojavijo tudi nekomu ,ki je brez zdravil,ampak,če jih pa imaš pa veš da bo to krivo za vse,pa četudi je razlog drugje.Res šeenkrat hvala za vašo izkušnjo.

in koliko časa si imela cipralex... koliko časa sedaj asentro.... je možno, da so še stranski učinki odvajanja in novega privajanja prisotni?



hja, potem bi pa mogoče bilo pametno razmišljat v smeri menjave... dobit strokovnjaka z več izkušnjami...

 Cipralex kakšne dve leti in asentro imam tudi že kakšno leto.Tako da mislim da nima to nobene veze z menjavo.

to pomeni, da je otrok star 3 leta... obdobje trme... kako se z možem razumeta? so kakšni stresni dogodki v službi? mogoče kak dogodek doma - bolezen, smrt,....?

Če prav razumem, si ponovno nosečnost želiš že kar nekaj časa....

p.s.
pa si se prvotno spoh pozdravila? - odstranila vzroke za panične napade, tesnobe, depresijo- če prav razumem, se je vse to pojavilo po rojstvu otroka (torej poporodna depresija?), prej tega ni bilo?

Jana, jaz bi na tvojem mestu zamenjala psihiatra, nekoga ki ve, kaj dela in pozna zdravila. Vsekakor se posvetuj tudi z ginekologinjo. Pravi strokovnjaki vedo kakšna je tvoja diagnoza in kakšna zdravila lahko jemlješ med vodeno nosečnostjo.

Tale tvoja, pa naj gre še enkrat študirat :o


Pa srečno pri ustvarjanju drugega otročička :rozicodam:

Ne vem, če ti bo to kaj pomagalo - jaz sem začela jemati cipralex, ko je bil sin star 2 meseca in sem polno dojila. Danes ima tri leta in pol in je fajn, zdrav pobalin. Sem pa imela hude posmisleke, vendar mi zdaj ni žal. Držim pesti zate. LP!

 Kar se tiče razumevanja doma je v redu,z možem se razumeva.Mogoče je v službi res postalo zelo stresno in konec koncev imamo zelo malo časa da smo skupaj.Saj pravim,zdaj naenkrat sem postala spet bolj depresivna.Bom poskusila si kaj več časa zase vzet.Sem pa imela panične napade in tesnobo že pred nosečnostjo,ampak takrat sploh nisem vedela kaj mi je in smo vsi mislili da imam astmo.No po porodu pa sem zbrala pogum in šla do psihiatra,ker so bile že bolj očitne težave.Bolje se počutim že  ko samo vaše poste berem.Hvala vam pa lahko nočko vsem skupaj.

Jana, tudi to se lahko pozna na psihi  :); saj ni treba, da se vedno nekaj "velikega" zgodi...

 V službi je res napeto.Saj veste,veliko dela,malo ljudi.Včasih sem tako jezna,ampak ko pa hočem z nadrejenim kaj spregovorit,mi gre pa kar na jok in sploh ne morem povedat kar bi rada.Saj še ko pridem k zdravniku se najprej zjočem,potem šele zadiham in spregovorim.Povem dve besedi potem pa fertik in v jok.Groza,ni prijetno.Še manj potem ko greš ves objokan in rdeč v glavo ven in te vsi sprašujejo"a si v redu".Mislim da bom morala spet zbrati pogum in si poiskati dobrega psihiatra,ker tukaj kjer sem zdaj bila nočem več,ker je ravno v našem kraju in saj veste,mala vas,vsi te poznajo.Če greš k psihiatru si že malo nor.Ampak ko si enkrat tam šele vidiš,kakšni fini ljudje tudi hodijo tja.Ja,malo se moram razpisat ,ker jeza spet kar vre iz mene in solze kar same silijo ven.Hvala tistim,ki si vzamete čas kaj nazaj napisat. :(

Verjamem Jana, kako se počutiš v službi, značilno za vse nas je, da vedno, ko se
hočemo kaj pogovoriti z nadrejenimi nam zmanjka besed, enostavno si ne upamo, čeprav imamo v glavi točno zamišljeno kaj in kako se bomo pogovorili.
Besede pa ne gredo iz ust, to sem tudi sama doživela.

Ha...kar se zdravnika tiče, se tudi prepoznam, tudi meni se to dogaja, sploh
ko sem v stresu in strahu, kakšen bo izzid pregleda.
Zdaj sem se že naučila, da mi uspe se skoncentrirat, da tudi jok ni več prisoten,
samo je pa to trajalo zelo dolgo.
Tudi panični napad sem tam že doživela  ??? čeprav sem bila v varnih rokah,
posledično pa jok in potem so me pacienti v čakalnici gledali kot deveto čudo. >:(

Hudo je, ker obiskuješ psihiatra v manjšem kraju, kjer ljudje še vedno gledajo
na to kot na neke vrste duševno bolezen in ne znajo ločit, da naša težava
še zdaleč ni neka "norost", temveč blažja oblika psihičnega obolenja.
Ja, veliko "finih" ljudi se znajde v čakalnicah in prav včasih je opaziti, da umikajo poglede....jaz ga ne, ker sem ponosna, da si upam priznat, da imam težavo...ni
me sram...saj sem ozaveščena in vem, da se bližamo času, ko bo ta naša težava ali bolezen, kakor jo pač  imenujem na prvem mestu obolenj, saj statistike kažejo vsako leto velik porast.
Če ne zmoreš v tvojem kraju obiskovati psihiatra, je edina rešitev, da greš in zamenjaš okolje zdravljenja, to ti bo veliko pomagalo. :oki:

Jana, drži se...bodi pogumna in  naj te ne bo sram, bodi ponosna, da si si znala
poiskati pomoč! :rozicodam:
Solze naj kar tečejo, to je zelo dobro za dušo, pa tudi organizem se razbremeni
in sprosti! :pomezik:

T

 Toja ti znaš tak fino napisat,da bi te kar stisnila.Hvala    :rozicodam:

 :sesmejem:

Haaaaa...Jana, potem pa ne bom mogla pisat!!!
Hvala ti  :rozicodam: :poljubnjej: