FORUM Nebojse.si

 :)zakaj jaz, verjetno vprašanje, ki se pojavi vsakemu ko se znajde v primežu depresije in ankioznosti!
Stanje se je slabšalo: ni bilo volje, ni bilo energije, ne veselja ina samospoštovanja, ne zaupanja vase , ne verovanja v prijaznost...polno nerazumevanja okolice. Potem so se začele pojavljati prve diagnoze in obup in seveda zopet zakaj ravno jaz...občutek krivde in manjvrednosti. Stanje se je slabšalo, lsbe razmere doma še slabše v službi, stalno poslušanje očitkov da ne znam nič potrpeti, da se smilim sama sebi :jok: :jok:...na koncu pristanek v Psihiatrični bolnišnici in naenkrat se vsem smilim, nihče ni pričakoval da pa je res nekaj narobe z mano... sledili so občutki krivde iz "one" strani. Zaradi nerazumevanja v službi (do pojava bolezni sem bila za vs e pridna, delovna itditd, seveda vedno tiho in pripravljena vse narediti, dokler kozarec ni bil poln on je začelo teči čez rob, od takrat sem pa bila nesposobna opravljati svoje delo, ki sem ga med drugim zelo!! rada opravljala) pa kaj ko so mi počasi začeli jemati delovne obveznosti, češ ne boš obremenjena...in kaj so mi s tem povzročili...grozno škodo....ko sem bila v bolnici sem vedela da praga službe ne bom več prestopila, dobesedno so se mi "zagrajali" kajti naenkrat sem postala uboga sirota ki je pristala v norišnici... še in še bi lahko pisala, pa je težko.... tako sem danes brez službe in skušam ohraniti dostojanstvo ter si zagotoviti zdravje vsaj do samostojnosti svojih otrok, saj edini ki bi me pogrešali, če bi vztrajala v tej godli bi bili moji otroci. In to sem si trenutno postavila na prvo mesto. Noro bi kdo rekel, a ko tehtaš med duhovnim in materialnim, meni osebno mir v sebi pomeni bogastvo, denar v denarnici pa nujno zlo, brez katerega je danes žal težko živeti, ampak se tudi da...počasi v upanju na boljše čase.

Pozdravljena Maliprinc :rozicodam: in dobrodošla na forumu!

res je, mnogi se sprašujemo zakaj je nekaj moralo doleteti prav nas, ampak v življenju se menda vse stvari zgodijo z namenom, čeprav ga ta trenutek v svoji situaciji ne moreš videti, vendat nekoč, iz neke druge perspektive, boš videla, kako so se stvari postavile na svoje mesto in bile sigurno za nekaj dobre Je pa res, da zdaj mogoče te besede ne pomenijo in ne olajšajo nič, ker ta trenutek pač vidiš stvari sredi katerih si na drugačen in bolj boleč način.

Res je, vztrajati moraš in otroci so ti velik motiv, oni so tisti, ki bodo vedno tvoji otroci. Zgubila si službo. To ni lahko. Ampak novo službo še vedno lahko najdeš, čeprav situacija ni rožnata, je pa upanje na obzorju.... Poskusi biti telesno aktivna, poišči si kakšno psihoterapijo, vključi se v skupino za samopomoč, pogovarjaj se  o stvareh, ki te težijo....Verjame, da ti bo vsak dan lažje, da bo šlo tvoje življenje naprej in bo vedno več sončnih dni.

Pa tudi semkaj še kaj napiši, zanima me kako ti bo šlo v bodoče...Vse dobro ti želim :rozicodam:

Maliprinc , oglasi se kaj :rozicodam:

Maliprinc  :rozicodam: