FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Kmalu bom živela v študentskem domu. To je zame kar velik korak, saj ne poznam sostanujočih, cimre. Sem v "stanovanju" z dvema dvoposteljnima sobama (nisem vedela, da obstajajo tudi troposteljne, kasneje mi je bilo nerodno težiti v tej smeri, saj mi je tajnica v referatu dodelila številko in vse) in se mi zdi kot da sem sama sebi zmanjšala možnost, da se z ljudmi ujamem, saj bi v stanovanju s tremi sobami, prišla bolj poblizu v stik z več ljudmi in bi bila večja verjetnost, da bi se s kom ujela in v družbi te osebe v redu počutila (spoštovana, ok in da bi imeli podobne teme pogovorov, mnenja...) in se mi zdi kot da sem samo sebe zafrknila in da bom imela zato ker nisem šla v stanovanje s tremi sobami, manj kvalitetno življenje oz. da bom kasneje prišla do spoznanj v zvezi z vzpostavljanjem stikov... in se bojim da zaradi tega ne bom dala toliko priložnost mojim bodočim sostanovalem, ker se mi zdi že vnaprej zaradi tega vse "zavoženo".

Kaj naj naredim, da se tako ne počutim, da ne mislim, da sem se zeznila, da bo šlo vse narobe in se ne bom v redu počutila oz. ne bom mogla vzpostaviti kvalitetnega odnosa z osebami v stanovanju?

Hvala za kakršenkoli nasvet :)

PS: Čez kaka 2 meseca bom prišla na vrsto pri psihologinji in polagam vse upe v to, da se bo po tem vse spremenilo, da mi bo od trenutka ko bom šla k njej, šlo na bolje.

Lp!
Mimi

Mimi, počasi  :pomezik: daj času čas, daj sebi čas... vse bo še OK, verjemi  :oki:. Moje mnenje - ni važno, ali si v sobi z eno, dvema, tremi... sostanovalkami. Važno je, kako spletaš odnose tudi drugje... med pavzami... na druženju... na izletu... na kavici....  (Meni osebno je bolje, da je v sobi manj ljudi - ker je potem malce več miru (no ja, al pa tud ne  :A)), več časa oz. miru zase, za učenje... )

Pa drugače? glede na to, da čakaš na psihologinjo sklepam, da so v ozadju še kake druge težave ...

 :rozicodam:

Med pavzami mi je zelo težko in bi najraje izginila... Zaradi tega tudi nerada hodim na predavanja, ker se - če se mi ne uspe vključiti v pogovor, debato ali kaj razumem negativno in se potem počutim kot invalid... da sem nesposobna, nezmožna se vklopit in vprašanja, kaj je z mano narobe...

To je moja težava, ki s tem povleče se kopico drugih... in sem potem "osamljena, sama..." Rada bi imela neko osebo, ki bi ji lahko 100% zaupala, da bi vedela, da bo vedno tam, kar pa lahko rečem le za očeta... in rada bi imela osebe, s katerimi bi lahko šla skupaj na pijačo in se dobro počutila (sprejeto, ok ...). Zaenkrat poznam v kraju kjer študiram samo eno tako osebo in se bojim, da mi ne bo uspelo spoznati in se povezati še s kom na tak način... See pa mi zdijo samo "kvalitetni" odnosi, za katere mislim da bodo trajali nekaj vredni, za ostale se niti ne trudim...

Hvala za komentar :)

in čemu se za vsako ceno vključit v pogovor? saj je vsakdo kdaj prisoten, ko se razvije neka debata in smo le v vlogi poslušalca....


kaj pa mati? sestra, brat? ostalo sorodstvo? pa seveda partner?

Pri meni je težava, da se pogovor sploh ne vključim, npr. na predavanja sem vedno raje zamujala, kot pa da bi se morala soočiti s sošolci, ki čakajo na začetek ure. Če se je zgodilo, da profesorja še ni bilo, sem šla takoj ko sem videla, da so tam, raje na wc in upala, da profesor čimprej pride.

Če sem se v pogovor vključila, sem se pa počutila največkrat "poraženo", torej da sploh nisem pomembna- ko je neka punca razlagala o svojih, tudi osebnih težavah, jaz pa sem se priključila s kakim komentarjem, včasih se mi sploh ni zdelo zanimivo, ampak sem prisiljeno sodelovala, da se nisem počutila čudno, izključeno, asocialno, ker se res želim z nekaj sošolkami v redu razumeti, da lahko sedimo skupaj pri uri, gremo včasih na kosilo, ne pa da se izogibam uri kosila in ne grem sama nikamor, ker me je sram, da bi mesošolci videli, kako sama v gneči v restavraciji grem na kosilo.

Ne vem, če je problem v tipu ljudi na moji smeri, saj sem na drugem faksu (skrb za okolje itd.), ki sem ga sprva obiskovala, imela, se mi zdi (spet ne vem, ali je to samo v moji glavi) bolj prijazne, v redu punce, kar povezujem s smerjo študija.

Razumem se le z očetom, pa še z njim se zadnje čase pogosto zelo kregava, z mamo sploh ne,, nikoli se niva, z bratom sva se bolj malo pogovarjala, mogoče zdaj malo več.


S partnerjem nisva še tako dolgo skupaj, težko mu zaupam, ker me včasih graja, da se preveč pritožujem, da sem občutljiva itd. ... torej če ga motijo stvari na meni, kaj rečem, sem raje tiho in se mi zdi, da zaradi taklih stvari ne bova ... Naj povem še, da sem stara 22 let... Zdi se mi, da s takim načinom razmišljanja, težavami, življenje polzi mimo mene in "ne živim zares".

LP

Zavedanje lastnih težav je že velik korak nasproti zmagi!

V sklopu društva delujejo skupine za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66 - vabljena  :rozicodam:

Če si lahko privoščiš kako psihoterapijo, je tudi OK

Na razpolago je precej strokovne literature; med drugim tudi http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558&Itemid=2

....

Si bom pogledala malo literaturo, nekaj sem si že... še vedno pa se mi zdi, da sta depresija pa soc.fobija nekaj drugega, saj je depresijo imel moj brat.

LP!

Ja res je razlika...

kakorkoli, pa se bo v kratkem začela skupina za soc. anksioznost v Lj...pod vodstvom psih. Tjaše Kos...je na portalu objavljeno in je super skupina in ti res priporočam!

lp

Hvala, ampak Ljubljana je meni kar daleč... sem iz Mb. Bom poskušala kdaj priti...

Lp!

Oh moja Mimi, tut js mam podobne težave  :)

Na faksu sem sicer dobro "vklopljen", vendar ko pa pridem iz faksa v študentski dom, pa nimam nikogar s katerim bi se sproščeno smejal. Sostanovalci se bolj med sabo družijo ker so sošolci in se že dlje časa poznajo, pa čeprav so mi nekajkrat rekli naj pridem zraven pogledat kak film, sem zmeraj imel kak izgovor (nekajkrat sicer upravičeno).
Se razumemo zelo dobro, vendar le na formalni ravni. To je posledica moje slabe samopodobe, mislim da sam blokiram da bi se razvil nek globji odnos. In drugega razloga ne najdem kot moje otroško obdobje, ki je bilo sila travmatično (mami je 2x spodletel poskus samomora, oče jo je večkrat pretepel, včasih tudi stric in sem jaz bil tisti sedemletni deček, ki se je jokal naj neha in ju vlekel narazen) in sem prepričan da je to pustilo posledice.

No, ampak pišem čisto zarad nečesa drugega, oprostite za offtopic blebetanje :)
Že pred nekaj časa sem rekel da bom šel na srečanje skupine v MB, ampak še nisem zbral poguma.. Bi mogoče Mimi šla skupaj in ubila dve muhi na en mah?  :A)

Bluesun,

v končni fazi pa je študentski dom odlična prilika za druženje...Sem jo dala tudi sama skozi. Ne vem sicer kako se družite, ampak mi smo bli takrat dosti po hodnikih ali v kuhinji. In fina varianta naprimer je, da boš naredu kavo in povprašaš druge če bi jo...ali pa čaj...al kej...

Potem si že skoraj avtomatsko njihov...se pridružiš, lahko kaj poveš npr. kar se je zgodilo hecnega na faksu itd, al pa si kej zanimivga prebral, itd...sej formalno poznanstvo ni frke...ampak to študentsko druženje je lahko res super...No seveda, če imaš željo po druženju:)...


Kar pogumno!

Nekateri s socialno fobijo imajo/imamo problem, da nimamo socialnih izkušenj. Ne znamo se pogovarjati oz. se nam zdi, da se ne znamo.
Meni je bilo včasih zelo neprijetno, ko sem samo stal v krogu in bil večino časa tiho. In ravno tako sem zamujal na predavanja ipd.
Ne živim v študentskem domu, ampak velikokrat zahajam tam, ker so tam moji sošolci iz srednje šole. Poznam že nekaj sostanovalcev tam iz kakih zabav in se v kuhinji vsaj pozdravimo. Dobro se je naučiti "small talka", pogovora o nepomembnih stvareh. Npr. ko prideš v kuhinjo rečeš: "danes je pa res mrzlo" ali pa "kaj pa kuhaš" ali pa vsaj "dober tek" ipd. Zdi se bedasto, ampak to prepogosto pozabljamo, to je pomembna socialna veščina, ki pa ne zahteva nekega teoretičnega znanja. Če vidiš, da sogovorec ni zainteresiran ne siliš vanj, ampak večinoma je ljudem takšen pogovor prijeten. Važno je, da se naučiš spraševati in ne samo pasivno odgovarjati - tisti, ki imamo socialno fobijo pa pač neradi vprašujemo, ker si že mislimo, kaj si bo sogovorec mislil o nas, da ga sprašujemo o takih bedarijah ...
Dobro se je tudi kdaj "vsiliti" v kak pogovor, samo nekaj komentirati in sčasoma se nehote vključiš v pogovor.

Dvo- ali troposteljna soba po moje ni nikakršen problem, večini odgovarjajo manjše sobe, ker je pač večji mir. Saj prijatelje lahko srečuješ tudi v kuhinji (sploh če jih ima več sob skupaj), na hodniku in predvsem na zabavah.

BlueSun, nisem  videla tvoje objave na forumu, sem ti poslala zs. :)

Ventilator, imaš prav, ne znamo vodit smalltalk... oz. nimamo izkušenj, da bi se z nekom menili kar tako...

Meni je to uspelo, in to kar zunaj, v banki mi je npr. ena gospa nekaj rekla in sva se malo menili. Počutila sem se ponosno, da sem bila v tem "uspešna". Zdaj se sama kar malo "prisilim", tudi če mi ni do tega, spregovorim, vprašam...

Meni se je vedno pred tem zdelo brezveze kar nekaj govorit, zgubljanje časa in sem raje imela debato s kom, ki ga bolje poznam, z ostalimi se pa nisem hotela "ukvarjat", nisem niti imela potrebe po tem, zdaj pa je drugače, ko nimam več te osebe za "globlje pogovore" ob sebi in šele po tem sem spoznala, da "imam problem".

No, zadnje dni sem edino malo razočarana nad sabo, ne upam iz sobe, če slišim da je cimer v kuhinji, ker me je strah, ne vem kaj bi rekla in to mi gre kar na živce, počutim se kot en strahec.

Draga mimi8 in Bluesun :rozicodam:!

Vsekakor sta zelo dobrodošla na našo skupino za samopomoč v Mariboru. Dobimo se spet naslednji četrtek, 10. februarja ob 18 uri na DC Ozara, Strosmayerjeva 3.

Zelo vaju bomo veseli, pa ni nas veliko, tako da pogumno :oki:,

lp

Hejla,

upam, da ti je ok v študentskem domu  :rozicodam: Prvi post, ki si ga napisala, se mi je zdel zanimiv, ker bi si jaz na tvojem mestu bolj želela dvoposteljne sobe, da se mi ne bi bilo treba toliko prilagajati ter navajati na toliko ljudi.

Jaz bi ti svetovala, da se ukvarjaj s stvarmi, ki tebe veselijo, ter poskušaj v prvi vrsti navezati stike z ljudmi, ki so tebi zanimivi. Če pomislim na svoje bivanje v študentskem domu, moram reči, da mi niso bili najbolj všeč neki žurerji in zgovorneži, ampak bolj osebe, ki so znale tudi poslušati, so bile prijazne, s katerimi sem se počutila domače. Pri sebi opažam, da če govorim o rečeh, ki me zanimajo in o katerih veliko vem, govorim hitreje, bolj energično - če bo to kakorkoli v pomoč tudi tebi  :rozicodam:

Pa ne biti preveč stroga sama s sabo  :zvizgam: Delaj korake v svojem tempu, ni vrag, da ne bo počasi bolje  :poljubnjej:

Nebesno modra, sama sem že bila na srečanju. Nazadnje, ko je bilo v Mb, sem šla. :)

moljka, želela sem se soočiti z več ljudmi, da bi bila večja možnost, da bi se z nekaterimi ujela. Sama sem namreč kar izbirčna glede družbe in mi marsikatera oseba ne ustreza, pri vsakem najdem nekaj, kar me moti...
Ne vem, sama sem malo razočarana nad nekaterimi ljudmi, ki sem jim dala večkrat priložnost, pa ni šlo... Težko spregledam, preberem človeka in šele čez čas npr. ugotovim, da so npr. oni do vseh taki, jst sem se pa sekirala...

Drugače pa moljka, zelo ti hvala za tvoje sporočilo, me je pomirilo... ja, počasi se daleč pride! In vem, da bo tudi meni uspelo :))
 

ojla mimi8 :rozicodam:,  :-[,   potem pa se še vidimo?

Ja, na srečanja bom prihajala, razen če bo kaj prišlo vmes... Prej sem vedela samo, da so v Celju, Ljubljani, zdaj pa mi je super, da so tudi v Mb. :)

ravno se prebrala knjićico Spoznavati ljudi je prijetno...ki je pripomoček ljudem, ki imajo problem s stiki z ostalim svetom

pošišči v knjižnici, morda ti kaj pomaga...

Bom pogledala v knjižnici, hvala za informacijo... :)