FORUM Nebojse.si

Pozdravček vsem!
Kje naj začnem... Stara sem 22 let, letos sem končala faks. Pred, hm...4 leti so se mi je začela pojavljati depresija, kasneje zelo močni panični napadi. Takrat sem hosila v srednjo šolo-kolikor sem hodila, saj enostavno nisem zdržala pri pouku. Hodila sem k psihiatrinji, jemala cipralex-eno leto, in stanje se mi je počasi izboljšalo. Pred tem sem izgubila večina prijateljev, nehala sem ga žurat...s fanti sem imela zelo slabe izkušnje, šola mi je povzročala težave, doma se z mami nikakor nisem razumela... potem pa je šlo na bolje...zadnje leto sem bila skoraj brez skrbi, nisem mogla verjet. imam fanta-eno leto, narejeno šolo, okorg sebe ljudi ki me imajo radi, kr naenkrat pa bum! imam občutek, da sem še bolj na tleh, kakor pred leti, ker vem, da se nisem "pozdravla", da bom še enkrat mogla it skoz ta pekel in se borit dan za dnem. tega me je tako strah, da ne znam opisat. sem zelo občutljiva oseba, prizadane me že malenkost. Danes recimo sva bila s fantom zmenjena da se dobiva, pa on ni imel časa. Gledala sem tv, umes nekaj spala in kar naenkrat se je pojavil-napad. Najhujši probelm pa je, da ne vem česa se bojim tokrat. Včasih sem se ljudi-v množici ali pa u zaprtem prostoru polnih ljudi sem dobivala napade, zdaj pa mislim, da je ta strah izginil, čeprav seveda še vedno nisem čist sproščena med ljudmi. Zdaj pa ne vem...praktično me je strah vsega, sploh ne znam opisat. Ko se začutila, da napad prihaja, sem takoj vstala iz postelje in začela s pozitivnimi mislimi, dihanjem, pa ni nič pomagalo...še zdaj se vsa tresem, ne vem kaj bo, ko se spet vležem u posteljo, kaj šele, kako bom šla jutri v službo...
Verjetno bo treba spet do psihiatra, ponovno začet z AD...sam toook mi je težko, ker grem spet od začetka. Zgleda, da nas bo to spremljalo celo življenje,samo kdaj res ne vem več, od kje naj pobiram moč, od kje naj črpam pozitivne misli, ko pa se v trenutku nemoči vse podere.
 
Prijeten začetek tedna vam želim!

Čau Nasha!

Je pač tako, da se nam občutljivim ljudem te stvari dogajajo.

Tudi sama se borim žre sedem let in zdi se mi ,da je zadnje leto zelo dobro. Imam tudi sina starega 17 let. Pri njem se je začelo pri 13.. Psihiatri, psihologi , zdravila....V šli je zelo uspešen,končal je s prav dobrim oš.

Vpisal se je na gimn. in spet bum...ni šlo in ni šlo. Spet napadi panike, preveč se je bilo treba učiti.
Prekinil je letnik in ostal doma. Ker imamo podjetje je pol leta delal

Spet je začel z zdravili in se vpisal na računalniško. Izdelal je letnik s prav dobrim, v šoli se dobro počuti, s sošolci in učitelji se zelo dobro razume. Ima pa zelo težak karakter. je precej neprilagodljiv in je včasih prav težko z njim. Zdaj je še v takih letih, dase zelo spreminja.

Tako. Upam ,da sem te vsaj malo potolažila. Poznaš sredstva s katerimi se boriš proti paniki in anksioznosti, če so potrebna zdravila pač so. Držim pesti

Lp nicole :oki:

Pozdravljena !

Veliko ti je že nicole napisala in se strinjam z njo. Kaj posebnega ti ne morem povedati,svetujem pa ti - čimprej stopi do zdravnika . Skupaj bosta ugotovila katera terapija je zate najboljša in kako se boš najlažje  pobrala iz nastale situacije. Tudi jaz sem zelo,zelo občutljiva in me vsaka malenkost prizadane,a me je moja bolezen nekako ojačala in mislim,da lažje prenašam malenkosti,ki me prizadanejo. Vse to kar si si z trudom priborila v zadnjem letu lepo obdrži in neguj in verjemi,da ti bodo tvoji najbližji stali ob strani.Daj jim vedeti,da imaš težave,ki pa bodo izginile z zdravljenjem in pomočjo tebi dragih ljudi .
Drži se  :)

lp   

Nicole&bikica, hvala da sta si vzele čas zame. že to mi zelo veliko pomeni.
Ponoči nisem nič spala, pop.grem k zdravniku, potem bomo pa videli.

nasha, drži se!! se bo vse uredilo, počasi ... Vztrajaj! ... pa pokukaj kaj na star forum - http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php

nasha,

hodiš v službo ?

meni sta se socialna fobija in depresija spet ponovili po končanem šolanju.
ker sem bila manj men ljudmi in več doma, so se mi spet začele dogajat iste istvari.
včasih še v trgovino nisem zmogla, ali pa je šla kolegica, ko sva bile na kavi, samo na wc, pa me je kar naenkrat postalo noro strah.. ko sem se zaposlila, je bilo spet boljše. 

Zdaj delam še preko študentskega servisa, ker moram še diplomo nardit. Ja, drugače me pa najbol "razjeda" ko sem sama. Vem, da se bo čudno in smešno slišalo, ampak že danes me je strah naslednjega tedna, ko gre fant na morje s kolegi, sestra, čez nekaj dni pa še starši. Namesto, da bi se veselila, ko bom malo sama in lahko zadihala, sem pa vsa čudna.
Trenutno imam tako delo-proizvodnja, da sem kot robot in seveda imam 8 ur časa, da razmišljam, kar še pospeši situacijo. Vendar delam na tem-iščem drugo-bolj razgibano službo, samo, saj veš, vsakega novega začetka te je zelooo strah, no, saj mene.
pozdravček

zanimivo, mene je bilo pa bolj strah takrat, ko sem delala v pisarni
kot pa ko sem delala v proizvodnji..  :)

drugače se pa meni ne zdi nič čudno, da te je strah, ker gredo vsi na morje..
imam kolegico, ki sploh  nima depresije, pa jo je bilo strah, ko je šel njen fant za en teden s kolegi..
je to kar pogost pojav, se mi zdi  :)

če ne veš, zakaj se je to vrnilo, samo sebe lepo vprašaj zakaj.. vsaj meni pomaga  :)
jaz si kar sama sebi rečem "dej no.. priznaj si, kaj je tisto, zaradi česar te je strah.."
in potem se upiram, ampak na koncu si pa le pridem na jasno  ;D
sem si mogla ravno pred kratkim priznat, da je to zato, ker sem padla spet v depro in se počutim osamljeno, razočarano in izgubljeno. zato nimam občutka ene take varnosti in sem potem ena taka boječka  :)

ko pa ostalih ne bo, si pa malo splaniraj dni -
greš na kavo s kolegi, si narediš penečo kopel pa se mal izležavaš, potegni si dol kakšen film in ga poglej.. boš na koncu hotela, da se ostali sploh ne bi vrnili z morja ha ha ha  ;D

bodi v cvetju  :rozicodam:

"Ja, drugače me pa najbol "razjeda" ko sem sama. Vem, da se bo čudno in smešno slišalo, ampak že danes me je strah naslednjega tedna, ko gre fant na morje s kolegi, sestra, čez nekaj dni pa še starši. Namesto, da bi se veselila, ko bom malo sama in lahko zadihala, sem pa vsa čudna." - Tole mi je pa zelo znano!  :-\

Ko sem očiju povedala to, se je samo zasmejal in rekel 2 stvari, ki res držita: "Strah je votel, okoli ga pa nič ni. Ti si pa res smotana, da se obremenjuješ "Kaj bo, ko, če,..." že za en teden vnaprej!" Vsak dan posebej... In, Nasha, česa naju pa naj bo strah, ko sva sami? Včasih se mi zdi prav smešno, kakšne težave si delamo za stvari, ki so "drugim" normalne.  :zardevam: Boš videla, ko boš sama, boš na začetku živčna, pol bo pa OK - vsaj pri meni je bilo tako. Nisem vedela ZAKAJ bi sploh bila živčna, ko sem sama, pol sem pa kar nehala bit.   :pomezik:

 

iiii, hvala, res ste srčki! ;D
ja, sem se zbudila zjutraj in spet bum...napad...pa sploh ne vem točno na kaj sm pomislila...ravno to je problem. Par let nazaj sem mela socialno fobijo, amapk zdaj mislim, da ni to... na splošno me je strah vsega-kaj bo prinesel dan, kaj bom delala, kaj bo ta rekel, kaj bi moral rečt, kk bo na morju, kašna bo vožnnja...take stvari. za normalnega človeka se vse to zdi čist samoumevno...če zdle pomislim, je res vse skupaj smešno, samo... joj, pojedla bi se! drugače sem pa cipralexe spet začela jemat dva dni nazaj. pumoje d abom rabla več kot mesec da bo kakšen napredek-saj prvič je bilo tako. brez apetita sem, slabo mi je...saj poznate stranske učinke   :o vendar vem, da mi bo bolje in vem, da se bo našel kdo, ki bo rekel da tableti niso rešitev. jaz lahko rečem, da mi je žal, da sem jih pred letom nehala jemat. Točno se še spomnim, kako na koncu sem bila, pa so me tableti rešil...če ne druzga ti povrnejo voljo, da tudi sam na sebi intenzivnejše delaš in lažje kontroliraš misli. Ja...sem sklenila, da ne grem u službo...in mi je takoj lažje. bom šla rajši pop.nekam na en hrib s kužiko pa tko...ker sem ugotovila, da ta šiht me je pa še bolj obremenjeval. Mam sedaj u načrtu, da do morja bom doma, si bom delala plane, po morju pa si poiskala nekaj drugega. Zakaj bi se matrala-denarja trenutno tudi ne potrebujem tako zelo oz.imam še nekaj našparano, v nekem okolju ki mi res ne odgovarja. Je pa še en problem-moja mami-to je pa tut dooolga zgodba in je ne bom zdaj načela...sam to, da me je dop.čist potolkla(ravno tega sem se bala, ker vem kako je bilo par let nazaj),saj vem da mi hoče dobr pa da jo ful skrbi zame, amapk ta njen način, joooj...bomo vidl kk bo, k se bova kao pogovorile...
uf, sm se razpisala...hvala vsem, k me poslušate!!
objemček&pozdravček

Halo Nataša.

Da te potolažim, trenutno sem v istem zosu kot ti. Pa saj bova zmogli, vendar, ko bo bolje nevem, če se bom še poslovila od AD.
 :jok: 

Živjo Nasha!

Pred nekaj meseci sem imel iste težave kot ti, svetujem ti, da se čim bolj zaposliš in ne veliko razmišljaš o zdravju in o vsem tem, vzami vse skupaj kot nekaj prehodnega, samo z voljo in razmišljanjem veliko pripomoreš k zmanjšanju napadov.Vem kako je grozno, mene je prijelo na dopustu in je bilo grave, sem kmalu padel v nezavest, taki grozni občutki.
Meddrugim ti še svetujem, da se ukvarjaš z  kako športno aktivnostjo, če se še ne.Namreč fizična pripravljenost ti zmanjšuje tegobe in navsezadnje ti svetujem, da greš do psiheatra in se z njim pomeniš.

lp
OPC
  :oki:

Ko se je to meni zgodilo, se nisem upala v službo. Toda iz izkušenj nekaterih sodelavk sem vedela, da skrivnje doma zadevo samo poslabša. V službi sem razložila kako je z mano in delala po 4 ure - samo da sem bila v stiku z ljudmi. edina stvar, ki sem jo lahko počela je bil tek. Po 14 dneh se mi je stasnje malo izboljšalo, toda šele po 4 mesecih sem začutila pravo olajšanje - in končno dojela česa vse me je bilo strah in me zdaj ni več. Moram pa še veliko delat na sebi. Ker doma nimam podpore, se moram borit sama; no pa saj vsak je sam zase odgovoren - ali situacijo sprejmeš ali pa greš korak naprej.

Tekačica

Zivjo!

Stara sem 29 let in strah je moj prijatelj ze zadnjih 10let. Vse se je zacelo ko sem imela tezave z srcem...a kljub temu, da je to sedaj ok...je strah se vedno tu. Bila sem ze na zolftu, seroxatu in sedaj sem na mesanici effectina lyrice in torrenda...tako da prav super...a se nikoli se nisem bolj grozno pocutila...tudi ne ko sem bila najbolj bolana. Zelim se znebiti tega...a ne znam...

Tako, da iscem pomoc...
Bila sem ze pri mnogo znanih psihiatrih...ki so ugotovili, da imam post traumatic stress, drugi da nimam dusevnih ampak custvene motnje...vse kar pa mene zanima je kako iti preko tega in normalno ziveti. Obupana sem...in zmatrana! Utrujena sem od tega...od joka, od straha, od obcutka da se mi bo zmesalo...kaj naj naredim da bom ok? Nazadnje so mi rekli da naj grem na intenzivno psihoterapijo...v bolnico za 3 mesece...in kot si predstavljate mi je ob tem kar slabo postalo...ne morem vec...in ne vem kaj naj! Unicuje mi zivljenje...potrebujem pomoc!

Ima kdo kaksne nasvete? Kako naj naprej...
Ko ljudje pogledajo mene, ne vidijo nic narobe zmano...mam sluzbo, izobrazbo, veliko prijateljev...a vedno potrebujem nekoga na katerega se lahko zanesem...a to postaja tako zelo naporno...potem skoz premisljujem kje je ta oseba...samo, da ne bi bila sama, ce bi slucajno potrebovala pomoc! A nocem vec...nocem vec! Potrebujem pomoc, kajti se nikoli nisem bila tako obupana, se pocutila tako osamljena, kljub prijateljem in druzini, se pocutim cisto sama in brez volje...brez energije da bi se s tem borila...res pre dolgo traja in ne bi vec...ne bi vec! Saj so dobri dnevi, ampak tudi takrat je strah blizu...in to je naporno...zmatrana sem! Obupana se! Kaj naj naredim??? :(

se najdem v tvojih besedah help-me-please ...


verjetno je psihoterapija dobra pot ... sicer pa vsaj izbere tisto kar je zanj najboljše, tisto na kar je v danem trenutku pripravljen ...

jaz bi naj jeseni začela s psihoterapijo (mislim, da skupinsko) v Lj. ...

oprosti, če nisem napisala nič koristnega ... drži se!!

Pozdravljena help me please !
Vedno mi je hudo pri srcu,ko nekomu ne morem pomagat oz. ne znam svetovat
Glede na to,da imaš zdravila in že nekaj izkušenj z psihiatri, je najbolje , da se odločiš za intenzivno psihoterapijo.Verjetno je strah in ostale težave zelo globoko ukoreninjeno  v tebi in zato ti bo prava terapija pomagala k ozdravitvi .
Vse dobro !

lp

Ta oseba si ti sama.
Naučila se boš zaupati sebi, svojemu življenju.
Neodvisnost prinese svobodo.

To lahko dosežeš preko psihoterapije, lahko tudi z branjem knjig o osebni rasti,
lahko preko prijateljev...nas...življenje samo včasih ponudi oviro - na kateri rasteš, zoriš...

Vse bo še dobro. Le ne boj se življenja.

Če imaš čas in voljo je ena manjša knjigica, ki razblini marsikateri nepotrebni strah v nas:
Susan Jeffers:
Čar samozavesti
(Fell the fear and do it anyway)