FORUM Nebojse.si

Pa sem še jaz tukaj. Oglašam se, ker se ne znajdem. Sem mama 2 otrok, pri obeh sem imela poporodno depresijo - drugič sem jo zdravila z ADji. Po 5 mesecih sem se počutila bolje. ZAdnje tri mesece se mi tesnoba ponavlja, v mesecu juniju se mi je prvič pojavila vrtoglavica - ne vem, ali zaradi stresa ali zaradi okvare ravnotežnega sistema - imam še pregled. Pišem pravzaprav, ker kar moram pisati... Strah, občutek, da ne obvladam panike, kljub (že) 2 lexarinom danes - prvič toliko, ponavadi vzamem polovičko...  Saj ne vem, kaj bi rada od vas... Karkoli bo prišlo prav... LP!

Draga pinokio  :rozicodam: prišla si na pravi naslov. Tu boš razumljena in zagotovo boš dobila tudi kakšen nasvet. Tudi jaz sem se borila z poporodno depresijo, ki je sicer izzvenela sama od sebe. V globoko anksioznost in depresijo me je pahnila smrt moje mame pred dvemi leti in pol. Soočala sem se z groznimi simptomi...od vrtoglavice, omotice, depersonalizacije, paničnih napadov.... Sedaj se zdravim z antidepresivom Asentra, ki ga jemljem že dobri dve leti.
Še vedno me stisne in imam slab dan, čeprav se trudim in probam sprejeti to stanje kot del mene. Če je zelo hudo, tudi jaz vzamem Helex za pomiritev. Drugače pa svoje misli preusmerim, če se le da. Govorim si, da se mi ne bo nič zgodilo, da je z mano vse ok, da sem zdrava ženska. Rada grem na sprehod, rada se družim z prijatelji, rada preberem kakšno poučno knjigo....

Vedi, da nas je mnogo s podobnimi problemi kot jih imaš ti...ko nas stisne strah in panika dobro vemo kako je hudo.
Piši nam, morda ti bo bolje....še posebno, če nimaš doma nikogar, s komer bi delila svoje občutke.

Drži se  :rozicodam:

Tudi jaz, podobno kot Slavka. Me je tudi mamina bolezen pahnila poleg ankse in paničnih napadov še v depresijo.
Po drugem porodu sem imela rahlo depresijo in tam sem se postavila sama na noge.
Jemljem že dve leti AD in sem zaenkrat v redu, seveda z nihanji, ki pa mi jih uspeva prebroditi.

Verjetno si tudi pregorela, saj pri dveh nadebudnežih potrebuješ veliko energije, da o drugih opravkih ne govorim.
Veliko pozitivne družbe okoli sebe, kakšna knjiga, sprehodi, crkljanje, sproščanje, stvari ki ti veliko pomenijo.....vzemi si čas zase, to so stvari, ki so pomembne.
Priporočila bi ti tudi kakšno psihoterapijo, v kolikor je nisi dala skozi, skupine za samopomoč....pa še naprej AD, v kolikor ga še vedno jemlješ (se mi zdi, da si prenehala-sori , če se motim), če ne pa posvet s psihiatrom, kako naprej.

Tukaj nas je veliko z enakimi težavami, vsak pa se bori po svoje kakor ve in zna. Si pa vedno priskočimo na pomoč in si pomagamo.

Piši, pa vse dobro ti želim :rozicodam:

Spet jaz. za mano je en težek dan - solze, strah, nemoč... Vse gre v napačno smer, pa še prehlajena sem, presneto... To je mal hec (juhujuhu, še mi je kej hecno...). ali me lahko kdo usmeri na kakšno psihoterapijo - po možnosti na napotnico oz. kam in kako glede skupin za samopomoč? kaj mi priporočate? Hvala!!!

Haj !

Veliko sta ti že Trzinka in Slavka napisali, se popolnoma strinjam ! :rozicodam:
Me pa zanima ali si ti še sploh na AD ali prekinila in koliko časa si jih jemala?
To, kar se ti dogaja je tesnoba in se ti dogaja zaradi paničnih napadov,
potrebno je ugotoviti vzrok.... ZAKAJ?
Težko ti odgovorim, ker nimam podatkov za katere te prosim v zgornjem delu.
Pinocio, ali mogoče me lahko malo usmeriš v katerem koncu Slo živiš,
ti bom lažje svetovala glede skupin, srečanj in psihoterapije! :oki:

Zaenkrat toliko, napiši prosim malo bolj podrobno v zvezi z zdravili, ti bom takoj
odgovorila!

Lp T :rozicodam:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

hoj, ne na zdravilih nisem že 3 leta, jemala sem jih približno 5 mesecev, po porodu. Potem sem bila ok do sedaj, ko me je spet zvilo. Sem iz domžal. Hvala, ker se ti da. LP!

Pinokio pozdravljena! :rozicodam:

Najprej ti moram rečt, da si preobremenjena in tvoje težave so se ponovile,
kajti 5 mesecev jemanja AD je po mojem mnenju striktno premalo, zato ti svetujem, da se vrneš nazaj do zdravnika, ki te je že obravnaval, oziroma poiščeš novega.

Mogoče pa bi ti pomagal samo razgovor pri psihoterapevtu in zdravila ne bodo
potrebna.
To opraviš tudi lahko s psihoterapevtom, ki ti bo pomagal odkriti vzroke tvojih težav.
Sama hodim na terapijo že nekaj mesecev in ti moram povedati, da mi zelo koristi, žal pa so ti samoplačniški.
Tu, ti dam link in se obrni na center v Lj na g. Lana Pečjaka in se z njim pogovori!

www.psihoterapija-institut.si

V Domžalah imaš v interšparovem centru zelo dobro terapevtko
g. Tjaša M. Kos

Skupine ozioma srečanja kot jih imenujemo pa imaš najbližje v Ljubljani, kjer obstaja skupina samo za novince in jo vodi naša Masi.
Na teh skupinah se zbirajo sami taki, ki imajo podobne težave kot ti in se med samo pogovarjajo, se družijo in včasih jih obiščejo tudi razni strokovnjaki, ki
jim predavajo in jih razložijo kako in kaj.
Kdaj ta srečanja so najdeš na forumu, je vedno sprotno objavljeno!

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6614.0.html

Izgleda takole, žal si danes prepozna, pa mogoče naslednjič. :oki:

Jaz jih obiskujem v Celju in verjemi, da so prav prijetna!
Srečanja potekajo pod okriljem društva DAM in so zastonj!

Toliko o tem, če pa boš še kaj želela, sem ti na voljo!

Lp Toja

Toja, hvala za tole. ja, verjetno sem res preobremenjena, poleg dveh mulčkov, eden je ravno štartal v šolo in jo je zelo odklanjal, oče, star 75 let, sam, bolan in je vsa nega na meni (mame nimam več), oba starša bila alkoholika (oče zdaj že več let ne pije) nizka samopodoba, perfekcionizem, strašna potreba po potrditvah od zunaj... vidiš, kar nekaj že vem o sebi, malo sem tudi iz "foha", pa očitno ne dovolj, da bi si znala sama pomagat. ... no, imam pa fajn in dokaj potrpežljivega moža. :)
Upam, da ne morim preveč in hvala, ker se vam da ukvarjat z mano.
Aja, jutri imam psihiatrinjo, ki je sicer fajn, vendar pa ne deluje kot terapevt, meni pa se zdi, da psihoterapijo rabim. Takrat sem z AD prenehala, ker se mi je zdelo da zmorem in da gre le za poporodno... Pa očitno, zdaj po treh letih, vidim, da ni bilo le to... LP

Pinokio  :rozicodam:

Veliko poguma ti želim in uspeh bo tukaj! :oki:

 :) :) Hvala. Ravno od psihiatrinje. Dobila AD. LP!

Pinokio  :oki: :oki: :oki:

Zdaj pa veselo na delo....kaj si dobila...kakšno dozo?
Pazi, kako boš začela jemat, zaradi stranskih učinkov, ker
jih zdaj nisi nekaj časa! :-*

Dobila sem cipralex, 10mg, zaenkrat bom teden dni jemala polovičko, nato pa celo. Stranskih učinkov prvič nisem imela - razen blagih prebavnih težav in jih ne  pričakujem niti sedaj. Upam! Pozdravčke!

Še eno vprašanje, za bolj izkušene - ali lahko jem lexaruine, dokler mi ne primejo antidepresivi? Hvala!

Pinokio  :rozicodam:

Jaz sem lexaurin jemala zelo dolgo, ko še AD niso bili na razpolago in ti povem, da je odvajanje od njih zelo neprijetno! ???

Poglej, poskusi jemat samo AD in postopoma zvišuj, tako kot si dogovorjena
z zdravnico. Ponavadi se pojavijo stranski učinki, ki tvojo težavo še malo bolj
povdarijo in verjetno zato si, kot predvidevam dobila lexaurin.
Svetujem ti, da ga jemlješ, ko bo zares hudo, drugače pa, da se
jih izogibaš.
Če pa si želela vprašat, če gredo skupaj....ja gredo!

Moraš pa vedet, da te AD ne zasvojijo, lexaurin pa je pomirjevalo in zelo
hitro padeš noter, ven greš pa težko!

Lp T :rozicodam:

Draga Toja, hvala. Vendar pa prvič nisem imela stranskih učinkov. Res upam, da jih tudi sedaj ne bo. Kaj misliš? LP

Pinokio,

jaz sem jemala Lexaurin, vendar preveč časa, zdaj mi je to jasno. Lahko ga vzameš, če ti bo res najhuje, oz. 2x na dan, ampak ne več kot 4 tedne, mislim, da tako piše tudi v navodilih.
Jaz sem ga jemala skoraj 4 mesece in sem potem imela odtegnitvene težave, vendar sem preživelani bilo hudo.

Kar se tiče ADja je zelo različno kako vplivajo na vsakega človeka. Lahko da boš imela stranske učinke, lahko da ne boš, neglede na prejšnje jemanje. Jaz jemljem Citalon, kar je zelo podobno Cipralexu in sem imela vse stranske učinke, pa sem tudi preživela. Sicer sem štela dneve, kdaj bodo prijeli, ker je bilo z menoj hudo, ampak sedaj sem vesela da sem vztrajala.

Ne vem, poskusi s 1/4 na vsake 4-5 dni mogoče. Če si pa pogumna, pa tako kot ti je rekel zdravnik.
Upam, da ti bodo čimprej prijeli ADji in ne bo težav. :rozicodam:

Po koliko časa pa so se pojavili stranski učinki? In kdaj približno ti je prijel AD? vem, da je različno od posameznika do posameznika...
lexarurin jemljem po potrebi, načeloma pa le pred spanjem, čeprav se mi je danes zgodilo, da sem ga potrebovala tudi zjutraj. Včeraj sem prvič vzela pol cipralexa. LP

Če si že vzela polovičko, potem kar tako nadaljuj. Sem jaz tudi začela s polovičko, ampak sem imela  in imam še vedno 20mg.
Stranski, se niti ne spomnim preveč, ker sem imela hudo ankso in depresijo ravno takrat. Mislim, da sem začutila nekje tretji dan, prijelo mi je pa nekje po treh tednih jemanja. Tako, da so bili stranski učinki in slabo počutje vse v enem kosu, pomešano, sem bila zelo slaba. Ampak vztrajna, sem pa mislila da se mi meša. Takrat se simptomi in strah še povečata.

Brez skrbi, mogoče še čutila ne boš :rozicodam:

Pinokio, lahko te samo potolažim in ti želim, da jih tudi tokrat ne bo,
samo odvisno je vse od tega v kakšnem stanju je tvoj organizem, nihče
pa ne more 100% trdit, da stranski učinki bodo ali ne!
Jaz upam, da jih ne bilo... :rozicodam:

Ojla Pinokio! :rozicodam:

Tudi jaz sem pred Cymbalto imela Cipralex tri leta in takoj na zečetku kar začela z 10mg,kasneje prešla na 20mg.Nisem imela nobenih stranskih učinkov,tud ob povišanju ne,razen posledično sem malo pridobila na teži.
Nekateri imajo določene str.učinke,drugi spet ne,čist različno od vsakega posameznika,kako pač telo
reagira nanj.
Upam,da jih bo pri tebi čim manj ali sploh nič.
Lepo se imej!!

Sem se odločla, da jih ne bo.  bom en teden na polovički, pol pa bo kar bo. Bom že zdržala. Hujš od te stalne tesnobe že ne more bit, pa še minejo, a ne? Lepo se imej in še enkrat hvala za podporo.

Pinokio  :clap:, če bo pa hudo, pa lahko vzameš malo 1/2, ne bo hudega!

T   :rozicodam:

Pinokio, super  :clap:  :clap: tako razmišljanje je pozitivno in pravilno :oki:

Se malo javljam... Stanje se malo umirja, le zjutrja se še vedno prebujam napeta in tesnobna. Potem se zadeva malo umiri, če se le da speljem dan brez lexaurinom. Rada bi vprašala - zasvojiš se ob rednem jemanju, ne če jemlješ občasno, verjetno?
Teden jemanja cipralexa sem speljala brez hujših stranskih učinkov - danes sem že drugič vzela celega. Za en teden, kar OK, mar ne? LP!

Pinokio BRAVO!!!

Res si močna in pogumna, želim da taka ostaneš še naprej! :rozicodam:
Tudi z občasnim jemanjem lexaurina, se zasvojiš, zato poskusi čim manj,
saj ko bo cipralex dokončno prijel, ga boš res rabila samo v
izjemnih trenutkih! :oki:

Vidim, da znaš, da imaš energejo, zato pogumno naprej!

T :rozicodam:

No ja, močna ta hip, pa naslednji spet čisto nekje adijo,...  :) upam, da bo tale cipralex prijel in ne bo več teh tesnobnih občutkov... LP!

Odvisno, kaj  misliš pod občasno jemanje. Če vzameš npr. 3-4 tablete na teden , ti ne bo nič, če pa vsak dan, potem ti pa telo zahteva vedno več. Tudi od samokontrole je odvisno.

Vem, da je potrebna samokontrola... le včasih se zgodi da se ustrašim tega da me je strah in potem kar vzamem, čeprav bi lahko speljala brez. Pomaga tudi polovička... Rada bi se že naspala, da se zjutraj ne bi zbujala s to tesnobo  v prsih. Čez dan kar gre, ko se zaposlim in poskušam preusmerjat misli, zjutraj je pa težko vstat... Saj, ko bo AD dokončno prijel (jemljem ga 9 dni) bo tudi to minilo, a ne? LP!

Hojla

Tako kot so že pred mano napisale izogibaj se pomirjeval. namesto tega se ti priporočam meditacijo, sprehode, kopeli. pred spanjem pa kakšen čajček iz hmelja.
Pomirjevala naj ti bodo samo za zelo hude trenutke.
Zavedati se moraš da si šele na začetku zdravljenja, kjer bodo najprej prevladovali slabi občutki, več bo tesnobe, strahu, neprijetnih misli. Te stvar bo treba enostavno včasih potrpeti, se zamotiti.
Veliko bo treba vložiti v svoje dobro počutje in ko vse to steče, bo čedalje več dobrih dni in tesnoba , strah in vse nadloge bodo čedalje manjše.
Zdravljenje je dolgotrajno in ni bližnjic.

Želim ti da ti bo uspelo. :rozicodam: :rozicodam:
Vse strahove in neprijetne misli pa lahko brezskrbi podeliš z nami, te bomo potolažili in te bodrili na tvoji poti zdravljenja.

tako. Drugi teden na AD je mimo. Stanje je kar OK. Tesnoba je blažja, občutek strahu manjši. Le črnogledost noče proč... in pritisk v ušesih in vrtoglavica...
Jutra še vedno napornejša od dnevov, pa vendarle kar gre... Izkupiček je kar OK... Veselim se prve psihoterapije naslednji teden. In kostanja v soboto... :)
Mogoče pa se bo vendarle vse dobro izteklo... Lep večer.

Pinokio  :clap: :clap: :clap:

Me veseli, da si napisala malo kako si,
no vidiš vse gre, gre počasi, ampak na bolje
in še na bolje bo šlo!

Lep pozdrav in nočko! :-*

Tretji teden na AD. Spet malo poročam. Stanje je vsak dan malo boljše, pa kakšen dan malo slabše. Sicer pa gredo stvari navzgor.
Bila sem tudi na prvi psihoterapijo... dobra izkušnja, le da si želim stvari prehitro reševati. ;)
 Zanima me, če je normalno, da stvari še ne gredo 100 %, glede na čas jemanja ADjev? Lexaurin pa vzamem približno 2 krat na teden - polovičko, pa še to le, če sem v službi, da lahko speljem. doma pa se lažje zamotim in absolutno gre brez.
Vsem želim en sončen vikend!

Ojla,

Jaz jemljem nazaj Cipralex 10 mg (8 tednov), pa je blo že kar cool, zdaj pa že 8 dni stalna tesnoba, tako, da ta  reč niha in niha. Vsekakor pa ne more bit kar 100 %. Gre zelo počasi. Piši na zs, če hočš. Jaz sem se tudi že srečala s poporodno depro, zate me je teh feelingov prekleto strah.

lp

Že dolgo nisem nič napisala... malce sem sama in imam čas - otroci in mož so šli spuščat kresničke, mene pa malo dajejo ušesa, pa sem doma...
Hotela sem le malo počvekati z vami - redno berem, le pišem bolj malo. moja doza AD od septembra očitno dela, hodim na psihoterapijo, kjer se zaenkrat še ne preveč dogaja, vendar sem dokaj zadovoljna. tudi treningi joge mi zelo pomagajo. Rada bi povedala, da sem vesela, da sem vas našla tu, saj ste bili kot odskočna deska... In če se kdo sprašuje, če se splača se borit... se, res se.

Imejte se lepo in mnogo, mnogo poguma vam želim...

Lepo, da si se oglasila pinokio. Lepe praznike, in še tako naprej. :oki:

Tudi  tebi vse dobro zelim :-)

Pinokio, super...sem vesela zate  :rozicodam: in lepo, da si se spet oglasila. Čimveč dobrega počutja ti želim in lepe praznike.

  :clap: to pinokio le tko naprej

Pinokio, res lepo je tole prebrat...vesela sem :rozicodam:
Upam, da sem ti vsaj malo pripomogla....tudi jaz sem dobro!

Draga Toja, absolutno si mi pripomgola. Preko tebe sem našla psihoterapijo. Vsak vaš odgovor je pomoč, že to, da veš, da se nekdo ukvarja s tabo... Zlati ste.

Pravkar prijavljen ;D

Nisem še prebral kaj dosti foruma a bi želel napisati, da sem doživljal podobno usodo. Pred cca dobrimi tremi leti me je po vrnitvi z lepega, sproščujočega 14 dnevnega dopusta "ruknila" anksioznost v obliki tesnobnih napadov panike in vrtoglavice. Napadi so bili vsepovsod, na sprehodih, v avtomobilu za volanom, v letalu nad Sibirijo itd... Zdravnica mi je predpisala Cipralex (10 mg), ki mi je zagrabil v slabem mesecu. Stanje je bilo naenkrat spet kot bi bil popolnoma zdrav. Imel sem v začetku le manjše stranske učinke v obliki driske, ki pa so izginile. Cipralex sem jemal 6 mesecev in šel nato na neke kapljice, ki mi jih je predpisala  homeopatinja in jih jemal še kakšnih 6 mesecev, potem pa sem se kot "popolnoma" zdrav naveličal tresti in redčiti tiste kapljice in živel še kašno leto povsem normalno. Potem pa so se takrat že znani napadi panike ponovno pojavili in spet sem začel jemati tiste kapljice, a bilo je iz dneva v dan slabše. Homeopatinja (drugače dr. farmacije po izobrazbi) mi je povečala dozo, a izboljšanja od nikoder. Zopet sem šel k svoji zdravnici in zaprosil za Cipralex in spet sem bil po slabem mesecu zdrav. Tako je moja izkušnja z anksioznostjo, da je le uradna medicina tista prava pomoč.
Povem naj še, da k psihoterapevtom nisem šel nikoli. Vse nekako rešujem v svoji glavi, ki je dokaj samozavestna. Ukvarjam se precej s športom (npr tek, kolesarjenje, hoja v hribe, tek na smučeh...) in mislim, da mi je to najboljša terapija.
Namen tega pisanja je največ v tem, da bi vzpodbudil tiste, ki so šele zboleli, da se to bolezen s pomočjo AD da premagati, le pogumno je potrebno iti nad njo!

Tako, drage in dragi moji. Malo poročam. Štiri dni sem na polovični dozi cipralexa - je rekla psihiatrinja, naj kar poskusim, če pa ne bo šlo, pa naj spet vzamem celo. Zaenkrat gre, razen rahle vrtoglavice, pa še ta se mi zdi je povezana z nizkim pritiskom... Se mi zdi ta polovička kar hitro, ampak eni imajo itak samo 5mg terapijo a ne? Sicer sem kar fajn, redno na psihoterapiji, na jogi, učim se dihat in verjet sebi. In redno vas berem, včasih malo popametujem in vas občudujem. Se mi zdi, da ste (ali pa smo, no, še moja malenkost) pravi zmagovalci.
Trenutno berem knjigo (med drugimi, ponavadi berem pet knjig na enkrat) Utopljene sanje... Kot bi bila moja zgodba... ne vse, seveda. Sem dvakrat bruhala vmes včeraj... pa je kar pasamo : :unsure:

Pazite nase in mnogo pozdravčkov1

Pinokio  :clap: super, držim pesti, da ti uspe s polovičko...jaz vsekakor občudujem tiste, ki uspejo zmanjšat in prenehat z ADji...to je zame zaenkrat še znanstvena fantastika  :zvizgam:

Kaj pa vem, Slavka, ti pa si močnejša v mnogo drugih stvareh... Jaz imam hude težave s spreminjanjem vedenjskih vzorcev, pri tebi pa imam občutek, da ti gre to odlično od rok... Bomo videli, kaj bo iz tega, meni so pač AD bergla... zdej jo bom malo hodila le z eno, če bo šlo, če ne pa spet z obema... Saj ne vem, če je to prav....
Ali ima morda kdo izkušnje s tem? Hvala!

Eh, sem se prekmalu hvalila... Danes sem spet vzeal celo... pa bom še kar mal jemala tele cele tabletke... Slabost, driska, napetost....
No, whatever, očitno je bilo prezgodaj...
Razočarana.

Pinokio, ne bodi razočarana...probala si in videla, da še ne gre...nič hudega, boš pač jemala celo tableto. Jaz sem tudi probala prenehat enkrat, pa ni šlo...mogoče ni bil pravi čas, mogoče moram še uredit svoje "podstrešje" in bom potem zmogla...al pa bom do konca življenja na ADjih...kaj vem....vsekakor ni konec sveta zaradi tega.
Prvo je tvoje počutje in poskrbi zase  :rozicodam:

Hvala Slavka, le danes očitno ni moj dan... A misliš, da bo spet trajalo, da prime cela tabletka, ali naj bi šlo to hitreje? Upam, da si ti še vedno dobro...

Draga moja, mislim, da bi moglo hitro prijet...nikakor ne bo trajalo tako dolgo, kot na začetku....zagotovo pa kakšen teden dni. Ja, jaz sem še dobro in upam, da bo trajalo nekaj časa....sem pa ugotovila, da pri psihoterapiji dobivam neko notranjo moč, ki mi daje voljo za naprej.
Ti pošiljam en objem in malo svoje energije...naj ti bo lep dan  :poljubnjej:

Živjo!

Pa sem tudi jaz zašla na ta forum, z upanjem na kako mnenje sočloveka in morda kak nasvet. Zopet ne morem spati (oz ne želim, če sem povsem natančna), zato sem se odločila, da zaupam svoje težave tukaj.

Najprej naj povem, da navzven izgledam prijetna oseba (razen verjetno za tiste, ki so že doživeli kak moj "napad"), ki niti nima nekih hujših problemov v življenju...edino tega, da pri svojih 26ih še nimam končanega faksa in ne redne službe. Navznoter pa...polom večino časa. Premišljevala sem že, "kam bi se dala", kaj mi "manjka", pa ne vem, ker je toliko različnih simptomov. Že nekaj let pa me spremljajo naslednji:
- hipohondrija (s tem, da ko gre za kakšno zadevo, ki bi lahko bila resna, ponavadi reagiram relativno mirno, ko pa se mi dogajajo razni drugi simptomi pa "imam" skoraj vse bolezni od A do Ž; zelo me je strah, da bom res kdaj neozdravljivo zbolela)
- kronična lenoba s pomanjkanjem koncentracije (pri tem je zanimivo, da sem drugače za zadeve, ki niso nujne in pričakovane od mene baje da kar delavna oseba; čeprav opažam da z leti vedno manj; je pa velik problem pomanjkanje koncentracije, sploh kadar se spravim k učenju; počutim se dobesedno zabito v glavo, čeprav moji pretekli rezultati kažejo drugače)
- paničen strah, da se bo kaj hudega zgodilo z mojimi bližnjimi (če recimo kdo pride domov malce kasneje, kot je napovedal, si že rišem v glavi črne scenarije, zgodi sem tudi da sem na robu joka in kdaj rob celo presežem - za prazen nič)
- neodločenost (pojma nimam kaj bi; občasno imam težave že s sprejemanjem odločitev ali bom za kosilo naredila to ali ono; predstavljajte si, kako je bilo šele ob izbiri faksa in drugih pomembnih zadevah; izgleda me je strah prevzeti odgovornost za svoje odločitve, ker velikokrat naredim tako, da se mi ni treba odločiti - ali se kdo drug odloči poleg mene, ali pa se odloči "usoda" - po drugi strani pa močno zagovarjam to, da se želim sama odločati in na manjših primerih to tudi besno dokažem)
- napadi ogroženosti od drugih ljudi (ob najmanjših povodih - ki jih sicer razumsko razumem in razumsko ne mislim, da je tako, kot bom opisala v nadaljevanju, čutim pa vseeno - se mi zdi, da je ljudje ne spoštujejo, da vidijo v meni eno ničvredno osebo, da me ne marajo, da se družijo z mano samo zaradi koristi)
- nizka samopodoba (tudi ko sem kaj dosegla, se mi je zdelo, da mi je to pa kar tako ratalo in ne da je to posledica mojega truda - je pa res, da sem občasno, sploh v šoli, verjetno vlagala manj truda za enake rezultate kot večina; zdi se mi, da jaz pa itak nimam kaj pametnega povedati v družbi in enostavno potem v določeni družbi tudi postanem "kurasta" in se potem tolčem po glavi, kakšne da sem ven metala)
- imam težave z kompulzivnim prenajedanjem, ki se mi sicer ne pozna toliko na kg (relativno veliko športne aktivnosti), ampak na zdravju; sem alergik na veliko stvari (to naj bi bilo povezano z bolj prepustnim in poškodovanim črevesjem kot posedica nepravilne prehrane), plus še kakšna težavice - vse so lahko tudi psihosomatske. Nisem že našla triggerja, opazila pa sem, da mi občasno "zgolj paše" se nabutat - čeprav se ne počutim kakorkoli čudno - izgleda je zadeva prišla že močno pod mojo kožo (navada).
- občasni napadi agresije, ki se kaže kot jezikanje, celo dretje, cepetanje z nogami po tleh ipd. Večkrat ne prav upravičeni, ampak bolj kot posledica mojih strahov, kar ugotovim pozneje. In nesposobnost nehati tisti trenutek, čeprav že skoraj spoznam, da nimam prav
- občasna depresivnost (ta je lahko tako huda, da se mi zjutraj s postelje ne da vstat, razmišljam o negativnih plateh življenja,...)
- pomanjkanje vizije in ciljev (pojma nimam kaj bi, kako bi, zakaj bi,...čeprav razumsko vem zakaj, pa ne občutim tega)
- nekakšna ločenost čustvenega sveta in razuma (čeprav razumsko vem, da sta zelo povezana; veliko stvari imam na razumskem nivoju razčiščenih, čutim pa jih ne oz ne odpreagiram tako, kot bi mogla)
- vsak dan me je česa strah, pojavlja se vedno več strahov, ki jih pred leti še nisem imela ( recimo strah pred višino, strah pred klopi, strah pred boleznijo, strah ...)

Pojma nimam, kaj naj. Veliko sem že premišljevala o sebi, razumsko še kar daleč prišla, čustveno pa nikamor (če nisem celo nazadovala). Poiskala sem si celo pomoč psihiatrinje, ki sem jo prosila za psihoterapijo, pa mi je povedala, da lahko samo plačniško, ker je premalo terapevtov in so zelo zasedeni. Mi je pa rekla, da bo poskušala izvajati neke vrste psihoterapijo na meni, kolikor bo šlo. Zadeva pa poteka tako, da se vidiva enkrat mesečno za pol ure. V tej pol ure ima ona ponavadi še kakšna dva klica vmes, tako da vse skupaj nanese cca 15- 20 min. V tem času pa samo jaz govorim; ona pa mi sem in tja postavi kakšno vprašanje. Nič provokativnih vprašanj, nič napotkov, nič sugestij (vsaj takih ne, ki bi jih jaz zaznala), nič "domačih nalog".... Pa se sprašujem, ali bi to lahko obrodilo kakšne sadove? Samoplačniška psihoterapija pa ne pride v poštev zaenkrat, ker imam bolj malo denarja, ki gre ves za hrano, najemnino in stanovanjske stroške.

Ima kdo kakšen nasvet, kakšno besedo? Za kakršno koli pozornost se lepo zahvaljujem. Vsem skupaj pa želim čimveč ljubezni do samih sebe.

Lp,

Plezalka

Poiskala sem si celo pomoč psihiatrinje, ki sem jo prosila za psihoterapijo, pa mi je povedala, da lahko samo plačniško, ker je premalo terapevtov in so zelo zasedeni. Mi je pa rekla, da bo poskušala izvajati neke vrste psihoterapijo na meni, kolikor bo šlo. Zadeva pa poteka tako, da se vidiva enkrat mesečno za pol ure. V tej pol ure ima ona ponavadi še kakšna dva klica vmes, tako da vse skupaj nanese cca 15- 20 min. V tem času pa samo jaz govorim; ona pa mi sem in tja postavi kakšno vprašanje. Nič provokativnih vprašanj, nič napotkov, nič sugestij (vsaj takih ne, ki bi jih jaz zaznala), nič "domačih nalog".... Pa se sprašujem, ali bi to lahko obrodilo kakšne sadove? Samoplačniška psihoterapija pa ne pride v poštev zaenkrat, ker imam bolj malo denarja, ki gre ves za hrano, najemnino in stanovanjske stroške.

Plezalka, pa si bila že pri kakšnem drugem psihiatru / terapevtu zarad vseh teh bolezni, če ti ta zdajšnji ne ustreza? Mislim, ker jaz bi vsekakor zamenjala če ti ne ustreza, sploh pa, če ima takšne "metode".

Kakšni so sploh tvoji plani za naprej??

To, kar dela, ima učeno ime "talk therapy". Pomaga, ampak s tako intenzivnostjo zna trajati res dolgo, preden bo nek opazen efekt. Na videz je ta terapija enaka kot "čisto navaden" pogovor s kakim dobrim prijateljem. Vendar razlika je in to pomembna - psihoterapevt tu z namenom usmerja pogovor, čeprav se to skoraj ne opazi. No, imaš tudi njegovo 100% pozornost, pa še tiho zna biti, kadar je treba. :pomezik:

Žal tudi tu veljata dva pregovora - "podarjenemu konju se ne gleda na zobe" in "za malo denarja malo muzike"...

SOFIA*DEL SATI: To je moja prva psihiatrija oziroma karkoli v tej smeri. Tako da sploh ne vem, kaj pričakovati v prvi vrsti. Slišala sem, da brez denarja ne prideš do terapevta, pogovori s psihologom pa so podobni pogovorom s prijateljem (ob predpostavki, da približno poznaš dogajanje v svojem duševnem svetu in da si seznanjem z osnovnim delovanjem le tega; pomenskost čustev, obrambnih mehanizmov ipd). Mislim, da bom kar počakala še par sestankov, da vidim, kam zadeva pelje (mogoče pa ne poznam njenih metod?).

Kakšni so moji plani za naprej? Želim si dokončati faks, dobiti delo, ki bo vsaj približno ustrezalo mojemu poklicu, izboljšati medsebojne odnose, delati na rednosti, vztrajnosti in koncentraciji, se začeti ponovno redno ukvarjati z enim športom sistematično (in ne z vsemi po malo, kakor mi zapaše). Predvsem pa bi si želela popucati stvari v glavi, jih ozavestiti brez da se mi dokončno zmeša in jih sprejeti. Ter živeti naprej življenje, vredno Človeka. Moralno in odgovorno življenje (ki ga za moje pojme večina danes skoraj ne more živeti, zaradi sistema, ki se mu je treba prilagajati,..).

Tiranozaver: Malo bom še počakala, pa bomo videli, kako bo to name učinkovalo, če sploh. Občutek imam, da imam dokaj dobro sposobnost uvida v to, kar "se mi dogaja" (kar jaz "dogajam"), ob enem pa močan superego ali vest, ki mi vedno sporočata, kaj je prav in kaj ne (ajde, ko sem v afektu, mi sporočita z zamudo, ko se pomirim). Zdi se mi, da bi rabila odkriti nekaj o preteklosti, ko se je začelo to moje odklonsko "notranje" življenje, ker do tega pač ne pridem. Če popravljam spotoma samo posledice (recimo uporabljam asertivnost namesto direktno izražene jeze), se mi zdi, da se nič ne zgodi, saj napetosz ostaja, vzrok ni razrešen in ob naslednji situaciji jovo na novo - ogromno truda za nekaj, kar bi se moralo zgoditi samoumevno. Mogoče pa se motim. Mogoče se mi tudi sanja, kako se obnašam. Glede na to, da sem očitno dobra igralka, ki relativno uspešno igra svoje življenje (res ni videti, da bi drugi (alla sošolci, občasni sodelovci, kolegi) opazili, da se z mano dogajajo čudne zadeve...


Pojma nimam. Kako lahko človek razreši zadeve sam? Je to možno? Moja pamet in intuicija (kar jo je še ostalo) mi govorita, da ja. Da človek v bistvu vedno sam pozdravi sebe. Samo ko ve, kako se lotiti in pri tem vztraja z ljubeznijo. Ali pa, ko ga življenje pripelje do tega in se začne dogajati borba življenje vs smrt (oz ko se dotakne dna, da se potem lahko odžene, če ima srečo, v prave višave). Ampak jaz pojma nimam, kako naj se odpravim tja. Če ublažim simptome (kompulzivno prenajedanje mi pomaga), ostane praznina. Ali pa "normalni občutki". Če se grem abstinenco, privrejo na dan razne misli, občutki, na jok mi gre. In to mine. A si s tem ne znam pomagati, nič se ne spremeni.

Mi kdo lahko pove, kaj takega naučijo oz naredijo na psihoterapiji, da se človek začne razvijati v zrelejšo osebnost? Kakšni napotki? Dajo vaje? Ti povedo, kaj je s tabo?

Oprostite za malo zmeden post. :) Mogoče pa je vseeno prav, da sem ga oddala takega - zmedenega.

Ogromno različnih stvari delajo. Kaj točno, je odvisno od posameznega psihoterapevta in od "šole" (analitska, kognitivno-vedenjska, integralna, transakcijska...), po kateri se ravna. Metod je namreč malo morje. Od tistega stereotipnega brskanja po otroštvu in "povej mi kaj o svojem očetu", "čisto navadne" pogovorne terapije, iskanje, spoznavanje in preusmeranje neproduktivnih miselnih vzorcev in avtomatskih misli, pisanje dnevnika, kakšno igranje vlog, razne sprostitvene tehnike, opis svoje samopodobe, delavnice v skupini, pa vse do kakšnih bolj eksotičnih stvari kot je EMDR (http://en.wikipedia.org/wiki/Eye_movement_desensitization_and_reprocessing) in hipnoza.

Je pa ena velika razlika med psihoterapijami in "klasično medicino" (no, tistim načinom, s katermi se zdravi gripe in ledvične kamne) - psihoterapevt ne bo pozdravil. Pozdravila se boš sama. Če zajadram v metaforo: tvoji problemi so kot zaklenjena vrata. Psihoterapija ti vrata odklene. Ampak še vedno moraš sama pritisniti na kljuko in odpreti vrata. Lahko pa butaš v zaklenjena vrata. S časom jih boš razbila in boš lahko vstopila. Kar je bistveno težje, a še vedno uresničljivo ...

Post ni zmeden, samo veliko stvari je v njem. Je zelo dobro napisan, z repom in glavo. Še kaj napiši - nenazadnje je tudi tako pisanje del raznih terapij.