FORUM Nebojse.si

Od kar se je pred nekaj leti začelo, se ne poberem. Vedno sem čakala, da bo enkrat popustilo in bom spet "stara jaz". Že leto in pol hodim na psihoterapijo, prej sem bila pri razno raznih zdravnikih, psihiatrinji in pred par leti dobila par diagnoz: motnje hranjenja, anksioznost in na koncu depresija. Še kar gre, če sem med ljudmi, a ne vem kako do njih priti. Tistih, s katerimi sem bila, ko sva bila še s fantom skupaj ni več, novih od kar sem v takem stanju ne najdem oz. jih sploh ne iščem, ker vem, da sem drugačna; ja pa neizmerno si želim bližine, hkrati pa se je tako zelo bojim.
Zdi se mi, da dnevi minevajo, tudi letošnje poletje, ki sem se ga včasih tako zelo veselila, bo očitno minilo v bedi. Zdravnica mi je zatrdila, da se bo to po nekem času jemanja zdravil obrnilo, mene pa spet daje brezup in strah, da ne bom prišla ven iz tega. Ko bi najraje samo jedla in spala, pa sploh ne morem spat.
Ko tečem 1 uro se počutim, da imam spet vajeti v roki in si rečem, zdaj bo pa drugače. Pa, ja, ne mine pol ure, včasih ura, ko spet začutim žalost, utrujenost (pa ne fizično, kot bi me nekdo hipnotiziral: tako zelo sem utrujena, vse je tako zelo naporno, nimam energije...).
Groza me je, stara sem 35 let, pa se že leta ne poberem, želim si razmerja in otrok, prijateljev in dogodivščin, jaz pa čepim doma in se jezim, ko moram kuža peljati ven, ker je tako naporno.
Ima kdo kakšen nasvet?
Je kateri-a iz Ljubljane, ki bi bil kdaj za kakšen odkrit klepet, sprehod ipd?
LP

Mashenka

Živjo Mashenka

Podobne težave imamo vsi...marsikaj boš našla na našmu forumu...tko da dobrodošla...drugače pa se srečujemo na bovlingih v areni na 14 dni ob ponedeljkih...glih ta ponedeljek bo...skupine za samopomoč pa se začnejo spet v jeseni...


veliko izkušenj je pa napisanih tudi na starem forumu!
http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php

drži se in javljaj se!

lp

Najlepša hvala za odgovor. Bom šla prebrati še stare forume.
LP

Mashenka

Mah saj smo si vsi podobni. Sej js tud nikogar ne najdem s katerim bi se lahko odkrito pogovorila.
Tak da ne sekiraj se, nas je veliko takšnih.
Mene najbolj moti to, da nikjer nisem sprejeta, ker nisem ravno žurerski tip človeka, svoj čas raje preživljam na drug način..pol pa valda izpadem nezanimiva. Ampak tako je, sem pač izven časa.

Če boš pa kdaj kej rabla koga za mau pojamrat pa se sam oglasi na moj zs, pa tud mislim, da mate srečanja depresivčkov v Lj.

Roza, če je nekdo sprejet samo zato, ker rad žura.... potem je to zame daleč od sprejetosti...in "izven časa" nas je potemtakem ogromno - meni osebno je ljubše kolesarjenje s partnerjem, pa vsakodnevi sprehod s psom ... kot pa obiskovanje gostin, raznih veselic ipd. Imam osebo, s katero se lahko pogovorim, pa kup novih znanstev... in to je več kot dovolj.

Oj, Mashenka  :) ... sem še ena +35, ki se te dni predaja žalosti (sicer partnerja imam, ampak  :o)...želim si isto kot ti in tudi jaz nisem žurerski tip...niti malo in nikoli nisem bila.....in je res kot pravi Roza, se tudi meni dogaja, če nisi za žur, potem si čuden, čudak in te takoj vsi pozabijo...oz. te ne vabijo več niti na kakšne manj žurerske stvari.
Sama sicer kontakte navezujem brez problemov...sam kaj, ko se največkrat iz tega ne izcimi nič posebnega :( . Žal nisem iz Ljubljane, da bi se lahko kdaj dobili.

Sicer se mi bowling niti pod razno ne zdi dobra varianta za "strahce", sploh pa ne za take, ki niso/nismo že po naravi žurerski tipi...ne vem kdo se je tega domislil...dobivanje v nekem izjemno hrupnem okolju, kjer se niti pogovarjati ne da  ???

Mashenka, sej bo bolje, mogoče imaš slabe dni (kot jaz). Pravijo, da ko najbolj iščeš določene stvari, ko si jih najbolj želiš, ni tega od nikjer, ko pa "pošlješ vse nekam", pa se stvari obrnejo. Jaz se kratkočasim s forumi, včasih grem v šoping, h kozmetičarki, včasih obiščem mamo in sestro...

Kristy...men se pa bovling zdi super ideja...pogovarjamo se na skupinah za samopomoč, medtemo ko je bovling še malo aktivnosti zraven...in je super...pa bovling je ob 18h takrat ni ogromno ljudi in se da čist normalno na izi športat...ne gre za neke hude žure veš;) ...pridi pogledat...mogoče spremeniš mnenje...je pa tudi odlična zadeva za premagovanje socialne fobije...smo sami strahci tam...

lep pozdravčk;)

Mogoče res kdaj pridem...ampak samo vas pogledati...bowlat pa ne...meni bi se npr. kakšna odbojka zdela primernejša  :pomezik: .

Kristy saj ne bowlamo vsi....gre za druzenje.....OK....

Ja, OK  :o  sej ni blo treba .....mi je že prej Krasendan razložila....

Pomoje ni blo mišljeno Kristy negativno, kar je Lost napisu ... :unsure: :kiselnasmeh:

 :sesmejem: :sesmejem: Kristy, ko sem jaz prvič se namenila it bowlat, sem jih vnaprej opzorila za dodatno zavarovanje, ker se mi je zdelo, da bojo kugle frčale pooovsod, samo tam, kjer bi blo treba, ne... pa še vse je blo tko čudno ogromno pa  :o :o :o ja, no, potem je pa nekako šlo in sedaj sicer gre skoraj vse mimo kegljev, ma je pa super - se človek odklopi, pozabi na marsikaj, sprosti, uživa v dobri družbi...... ma je odlično zdravilo proti osamljenosti ......

Kristy ne vem kaj si razumela.....zato ti razlozim se enkrat  :zardevam:


Nekateri se pogovarjajo, nekateri bowlajo, nekateri premagujejo ankso.....
Skupine so v "varnem"  zavetju kjer ni javnosti in se mogoce lahko bolj sprostis.
Bowling pa je izpostavljanje, druzenje in SPORTANJE.....
Upam da je sedaj kaj bolj jasno.

Še enkrat Lost in morska deklica ... sem popolnoma dobro razumela ... sej nimam IQ-ja od kure  :pomezik: .... in morska deklica, ni bilo nikakršne potrebe pisati z poudarjenim tiskom !

Ok potem pa ti nama razlozi kaj si mislil z tem?

joj no, dej se smirite ...

Kristy je že v prvo zakapirala, ko ji je krasendan odgovorila ...

Mashenka,

Dobrodošla med nami in vabljena med nas tudi na srečanja. Vsi, ki smo tu vemo, kaj to je depresija, kaj je anksioznost in seveda, kako te motnja osami in izolira od ljudi. Toplo ti priporočam, da se nam pridružiš, morda najprej v klepetalnici malo pokramljaš z nami. Lahko mi pošlješ OS in se dobiva na pijači in klepetu.

masi

Ps

športne dejavnosti v povezavi z druženjem imajo terapevtki namen in tako je tudi z igranjem bowlinga, ki se je po treh letih izkazal za zelo dobro prakso z vidika terapije pri premagovanju anksioznosti, predvsem socialne.

Lost, te lepo, lepo prosim, če lahko nehaš....sem že parkrat napisala, da sem razumela.
Bolj kot tako jasno ne morem več napisati.

Lost, midva očitno nisva na isti valovni dolžini, zato bi bilo v bodoče mogoče najbolje, da ne odgovarjaš na moje poste.
Nočem se prepirati s teboj, vendar si sam videl (sedaj je to že drugič), da tvoji posti potegnejo za seboj še druge uporabnike in nastane "total mess", čisto po nepotrebnem !
Prvič, pred meseci sem bila tiho, sem se umaknila, sam zdej je to že drugič in sem morala napisati.
Veš, delo moderatorja je, da miri, na pa da, napihuje čustva. Pa zdej poglej kaj si ti delal !

Spoštovani,


temo je odprla nova uporabnica mashenka in prosim, da se držite tega, kajti nekateri napisani posti jo lahko odvrnejo od pisanja.



masi

Arwen, saj točno vem kaj misliš, a resnica je drugačna. Avtomatično ker ne hodiš ven, na žure, ne popivaš si nezanimiv za večino. Jaz nisem našla nikogar s komer bi hodila na bazen recimo, ker taka ženska ( no razen jaz) ne obstaja. Večino zanimajo samo nočni izhodi ob petkih in sobotah, kar pa mene ne zanima, ker večere raje preživim drugače. Tudi moj fant se sprašuje če sva čudna. Sej že tako ko opazujeva recimo kopališča in to, sej ni ljudi najine starosti tam, večinoma al res mladi , pa pubertetniki, al pa starci. Mladi so doma, zvečer pa grejo ven na žure. No midva se greva ob vikendih raje kopat, rolat itd...
No saj se ne branim kakšne kavice in pogovora, popivanje me pa res ne zanima. Sem ( smo) pač drugačni od večine. Jaz osebno se v množici na raznoraznih koncertih itd sploh ne morem sprostit in mi je brezveze.
In ja, meni je tud super ko psa peljem ven. Pa zelo mi je intresantno kako mladi moje starosti poznajo vse IN PIJAČKE , raznorazne Bandidose in ne vem kaj še vse, ko pa ga vprašaš če ve kaj je res dobro in kvalitetno slovensko vino pa nima pojma. Sramota....

Roza, če je kaj v tolažbo, jaz sem bila taka (pa sem še - s partnerjem greva kvečjemu na kako pico, to je pa tudi vse), ponočevanje mi je tuje že ohoho časa... nekaj malega (no, kako leto dni) sem ga žurala pri cca 23. letih, takrat sem dobila eno pivsko kolegico, ..potem sem pa dobila drugo druščino, .. ja, res je, večina pozna le žure, ponočevanje, a nikakor ne vsi.

Mashenka, poznam .... hja, jaz sem se enostavno odločila, začela iskati partnerja, začela hodit v naravo.... in po dobrih 3 letih prišla do tega, da sem vsak dan zunaj na sprehodu s psom, da sem začela kolesarit, da grem tu pa tam v griče (no, beri na kak položen hrib), da sem premagala par strahov, da sem začela hodit na skupino za samopomoč, da grem kdaj pa kdaj na bowling,.... uf, precej se je premaknilo, je bilo pa težko se prisilit, to pa ja.

Včeraj sem nekomu odgovorila, da stvari ne jemljem osebno, če nisem čustveno povezana- navezana- no, ja tako nekako, potem sem šla naprej brat knjigo Depra in sem v prsnem košu začela čutiti vedno večje nelagodje. Sebe ne morem prelisičiti. Ni res, vse se me zadnje čase dotakne, sem kot vaza, ki komaj čaka da se polomi (ali kaj?). Od kar sem v takem stanju se me vse dotakne. In bolje je, da si to priznam, ker bo samo tako minilo (vsaj upam). Vsi potlačeni strahovi, jeza, žalost, vse slabo očitno čaka, da se ozavesti,...
Depresija so kao negativna čustva, ki si jih nismo upali izraziti in so obrnjena navznoter, proti nam samim. Kako je to težko verjet, da si sama škodujem, ko se pa tako trudim, da pridem ven iz tega? Pa saj danes je bolje, za zdaj.
Res se me je dotaknilo, ko sem začutila, da je nekdo prizadet. Cela potrošniška družba stremi k temu, da nas daje v kalup in etiketira, nam jemlje samozavest in samospoštovanje, že zgolj zato, da z nami služi in nas ima pod kontrolo in da lažje ohranja stanje, ki priviligiranim omogoča živeti svoje sanje....
Všeč mi je to, da vedno več ljudi priznava, da ni ne boljših in ne slabših ljudi, smo zgolj različni, vsak na svoji stopnji razvoja, vsak s svojimi potrebami in željami in svojimi talenti in sposobnostmi. Kdor ima nekje več, mu drugje malo zmanjka. In tako je svet pisan, zanimiv, drugačen. Kreg, primerjaneje, etiketiranje ipd pa pripeljejo do disfunkcioniranja, do bolečine, do nespoštovanja in nepriznavanja drugačnosti kot enakopravnosti.
Upam, da tole ne zveni kot pridiga, ker ni zato napisana. Je zgolj nekaj, kar me je celo noč žulilo in sem mogla dat ven, ker se mi zdi ta forum dober način pomoči in prijateljstva ob takih težkih časih, ki jih preživljamo z našimi "diagnozami" (čeprav je družbenokulturno pogojeno kaj je bolezen in kaj ni- zdravnica mi je rekla, da v današnjem času (pa menda tudi prej, le da tega  ni nihče upal govoriti) vsakdo zapade vsaj enkrat v večjo ali manjšo depresijo).
No, to bi bilo vse.
Vse lepo pozdravljam in vam želim en čudovit poletni dan!
Mashenka

Lepo napisano Mashenka   :oki:

Ja vsi smo leta tlacili svoja custva , ker jih nismo znali upali ali pa narobe pokazali.
Prvo moramo sebi priznati da imamo tezave, ker se jih sramujemo....potem pa pride se vse ostalo.
Iz tvojega pisanja se vidi da si zadeve ze zelo dobro ozavestila in postavila na svoje mesto.
Sedaj pa pride tisto najtezje.....spopasti se z mislimi in nasimi obcutki.
Tudi sam kljub vsem izkusnjam, podpori in uspehom pomislim " NE BO MI USPELO, prevec casa
in truda je slo, zadev gredo pa prepocasi. Vedno bom tak "......
Upss...spet negativna misel....ali nisem imel podobne v najhujsi depri ?
JA SEM IMEL....in mi je uspelo izplavati ven.....ni trajal VECNO..... in tudi to stanje kjer sem sedaj ne  bo. V depri in boju z njo ni nikomur nic prihranjeno. VSI dozivljamo isto, eni bolj drugi manj intenzivno.
Tistim najbolj vstrajnim je ze uspelo.....ostalim pa se bo.  :oki: :pomezik:

Mashenka....pogum in po tej poti ki si si jo začrtala......ko pa prides do krizisca brez kazipotov...smo pa mi tu in tvoja zdravnica.

 

JA ljudje se "pohaklajo" nekje do 30 leta ali saj 35 leta (imajo druzine partnerje otroke..) ...saj včasih je bilo tako.. tako da ko si zvisel si zvisel no problem je v tem da si potem bolj sam in osamljen če nimas kakih samskih prijateljev... tako da res moras biti bolj mocen in imeti tudi raje sam sebe drugace si res lahko cisto na tleh. smesno je to da ni nobenega takega drustva d abi se taki samski druzili med sabo ker ze to bi ti dalo nek obcutek pripadnosti ne pa obcutek zavrzenosti ki te da se bolj na tla....
se posebno mi depresivci je se posebno tezko najti si pravega partnerja ker ce sam sebe nimas rad kdo te bo pa imel? in tu smo v zacaranem krogu...

Draga sabina. Včasih je res bilo tako, da so se vsi že pohaklali in si izvisu. Sedaj pa več ni. Poznam jih kar nekaj okrog 40 ki so se odhaklali in zaživeli na novo. Tu je šansa za nas samčke.  :P Samo na tem forumu poznam tri *deklice*  ki so se odhaklale in preko neta našle sorodno dušo.

Alexx če je katera še samska mi jo lahko posreduješ, jaz namreč iščem žensko staro od 35 do 42 let, sam sem dopolnil 32 let :pomezik:

Ko bom iskala srečneža zame, morda naletim še na kakšno zate. :oki: Res ni fajn biti sam. A je že kdo poskušal z ženitveno posvetovalnico?  Kaj pa facebook, Ona-On..?

Zdravo Jaz sem se pred mescem in pol registriral na netlogu kjer spoznavaš nove ljudi kjer dodajaš slike pišeš bloge in poslušaš glazbo zato je ta internetna stran res dobra vsaj zame in sem spoznal že kar veliko ljudi ,ki imajo vsak svojo zgodbo ,ki jo piše življenje .Ker pa sem precej osamljen sem tudi na ta način vspostavil nek stik z ljudmi s katerimi se tudi kdaj pa kdaj srečam na kakšni kavi in malo poklepetam
.Kaj mogoče je tudi to način da koga spoznaš in se z njimi družiš čeprav sem obnem pa vseeno bolj  pristaš tega da ne spoznavaš ljudi samo preko interneta ampak tudi tako osebno vendar v našem primeru je pač tako da malo odstopamo od povprečja beri marsikdo nas ne razume ker tega ni skoz dajal pa tudi vsakemu ni za žur in potem izpadeš drugačen nepristopen čeprav imaš malo drugačen pristop za te stvari .Pač si že nekaj skoz dal in se ti tako obnašanje zdi nezrelo in otročje ali pa je tudi sama narava bolezni taka da se ne počutiš dovolj sposobnega za tako obliko zabave in ti bolj paše umirjeno preživljanje večerov . Tudi meni osebno bolj paše nek mirn kotiček kjer se lahko pogovarjaš kot pa neka hrupna glazba kjer moraš potem vpiti da se te kaj sliši ali pa je tudi to za nami ,ker pred leti ,ko sem bil še mlajši mi je pa ravno razbijanje navduševalo sedaj sem se pa z leti malo to spremenil malo je sicer tudi bolezen temu botrovala in pa zavedanje da na takih zabavah ,ko si sam nimaš kaj početi potem, pa si še bolj razočaran . Čeprav sem šel tudi zadnjič na moto zbor sam sem tam našel nekaj prijateljev in smo ga kar dobro zažurali  kdaj pa kdaj tudi to paše  tam sem ostal celo noč in ni mi bilo žal ker sem se počutil sprejetega in tudi zavedanje da sem se tudi sedaj sposoben zabavati in se dobro imeti odvisno pač tudi od počutja v katerem se takrat počutiš
Lep pozdrav Stenzi
P:S. Čeprav je tudi res ,ko v življenju nekaj doživiš preživiš potem je vse težje nekaj z novega začet in tako tudi jaz ,,ko se še vedno na momente spopadam z tesnobo dipresijo se moram  vseeno zavedati da je to pač sestavni del mojega življenja in da imam pač različne omejitve prek katerih pač ne morem iti in da v novih povezavah katere najdem tudi povem kakšne imam težave in kako se z njimi spopadam in pač nekdo se tega vstraši nekdo pač ne in s tistimi ,ki se tega ne vstraši potem zgradim prijateljske odnose in si tako širim krog ljudi s katerimi se rad družim in pogovarjam Pozdrav Stenzi

Lepo napisano stenzi. Pozabil si napisat, da odstopamo na bolje. Brez heca. Zdi se mi, da smo bolj sočutni in potrpežljivi, ker vemo kaj obup in žalost.

Ja Alex čisto prav imaš odstopamo od povprečja dejansko na bolje sigurno ker vemo kaj smo preživeli in znamo to cenit     :clap:         Pozdrav Stenzi