FORUM Nebojse.si

depresija mislim.

Čeprav se verjetno vsi strinjamo, da je to grozna bolezen, mi je prinesla to, da sem se začela bolj ukvarjati sama s seboj, bolj opazovati sebe in se posvečati sebi, začela sem ceniti vsak dan, ki mi ga je dano preživeti... četudi je včasih težak.

Kaj pa vam?

marika

Iskušnje, znanje, poznanstva, prijateljstva....ki jih sicer ne bi bilo.
Predvsem pa zavest, da zmorem več, kot sem si mislila. Ali celo sanjala.

Ravno danes sem ugotavljala, kaj dobrega se mi je zgodilo, odkar imam svojo diagnozo in delam na ozdravljenju. Sem bolj odprta, samozavestna, družabna, ne bojim se postaviti zase... Pa seveda bolj cenim lepe trenutke.

Spoznala sem res ogromno čudovitih ljudi,ki imajo iste težave in me razumejo. Znam si vzeti tudi kak trenutek samo zase,včasih se že znam postaviti zase, še bi lahko naštevala in večinoma samo dobro.
Sem vesela,da rastem in razmišljam s svojo glavo - resda včasih težko a gre  :pomezik:

lp

Pomagala mi je postati bolj močna, pokazala kaj si res želim v življenju, prinesla mi je nekaj krasnih ljudi brez katerih si svojega življenja ne znam več predstavljati. Šele ko sem bila čisto na dnu sem spoznala, da si vseeno želim živeti in zdaj bolj vidim majhne stvari v življenju, ki me osrečujejo. Brez vsega tega si nikoli ne bi upala narediti tako velikih sprememb v življenju, ki so tudi razlog, da sem zdaj srečnejša.

Če bi to vprašanje postavila eno leto nazaj, bi ti sigurno odgovorila zelo negativno ker tudi sama bi se spraševala, kaj je lahko dobrega v tolikem trpljenju. A sedaj je drugače. Kot so že drugi povedali, začneš spoznavati samega sebe, bolj si prisluhneš. Jaz sedaj analiziram vsak občutek, ki me prime in skušam ugotoviti, kaj ga je izzvalo. Soočamo se z rečmi, katere mi še vedno povzročajo strah in zelo lepo mi gre pri premagovanju telesnih simptomov in napadov (ki pa so vedno bolj redki). Nič več ne mislim samo na depresijo, ona skoraj ni več v mojih mislih. Uživam dneve, opravljam stvari, ki me veselijo, družim se z ljudmi, za katere vidim, da jim je res do mene in nič več ne skušam pridobiti prijateljstva ljudi, za katere vidim, da če jih jaz ne pokličem, potem tudi oni mene ne. To niso pravi prijatelji in takšne je bolje izgubiti - kar v bistvu jih ne izgubiš, ma so ob tebi samo ko kaj rabijo o ko jih ti vkečeš nase.

Tudi partnerja sem zamenjala, ker se si končno priznala, da nisem imela nič od njega (na psihični ravni mislim). Sedaj imam drugega, kateri mi stoji ob strani, s katerim se lahko pogovarjam in s katerim sem lahko to, kar sem. Tako da sem vedno bolj mirna in srečna. Vem, da bo znal biti kakšen padec vmes, a tokrat sem pripravljena in tudi če bo (je že bil en mesec nazaj) ne bo velik in se bom veliko hitreje pobrala.

Depresija še zdaleč ni lepa stvar, če pa se odločiš jo premagat, potem zelo lepo spoznaš sebe in na tvoji poti spoznaš tudi veliko dobrih ljudih, ki imajo in nimajo teh problemov.  ;D

Počasi sem se naučila spet se imeti rada samo sebe!!!

oja ... prinesla nova poznanstva, dobra prijateljstva, pa dala mi je nek 'povod', da sem začela osebnostno rast, pridobila sem razna znanja itd. itd. itd.

js sm trenutno se na zacetku - en mesec jemanja tablet in pocasnega zavedanja in povezovanja vseh problemov, ki sm jih mela do zdej, v eno strnjeno celoto... vsaj neki si naredu, k ugotovis, v cem je problem.
kar se moje psihe tice, mi se depresija ni nc kej dobrega prnesla - nc kej bolj se nimam rada, nc kej bolj se ne znam spoprijemat s tezavami - se mi zdi da zdej se manj, ker sam jocem... kdorkoli mi kej rece kar mi ni po godu, jocem kot dveletn muhast otrok, ki mu nocejo kupit igrace.

mogoc kar je dobr je to, da sva z ocetom poglobila odnos, ker ve kako se pocutim, kaj mi dogaja... in ga je strah zame. ko sm bla prejsnc v histericnem joku brez kakega posebnega razloga, me je drzal za roko, objemal, mi prigovarjal da mi bo pomagal po vseh moceh... ni govoril v smislu, sej bo sej bo, bos ze - to men ama nc ne pomaga. on je pa res zbral prave besede in ko sm ga objela, je bil to najlepsi trenutek v zadnjem casu. moj ati je cukr :)

To je bil moj prostor ko me ni nihče drug razumel. Dobil moznost za izpostavjanje na forumu,
v živo, in spoznal ljudi z SRCEM. Vecina nesebično pomaga z nasveti in lastnimi izkušnjami.
Ponovno čutim sebe, počasi dobivam kontrolo nad čustvi. Naučil reči NE, poskrbeti zase,...
Kjub trpljenju ko si na dnu in ko se pocasi dvigaš, mi je vrnila ŽIVLJENJE !

 

jap, je  :-* kup novih poznanstev, predvsem pa mi je pomagala pri ponovni gradnji lastne osebnosti ter pridobivanju izgubljene samozavesti, ni me strah improvizacije, skušam se prepustiti trenutku  :oki:

Obrusila me je, marsikdaj do krvi, a nova koža, ki mi je zrasla, je lepa in sijoča. Postala sem bolj sočutna do sebe in včasih si že dovolim tudi napake ali pa se vsaj ne žrem več do onemoglosti zaradi njih. In preko tega sem postala tudi bolj strpna do drugih... Mislim, da sem postala boljša oseba, kot bi bila, če nebi zbolela.

Ribica

Da. Zavedanje, da imam meje, da sem prestroga in prezahtevna do sebe. Da ne znam počivati, da sem ves čas v krču in da mi življenje beži v lovu za nečem česar ni.
Sedaj spoznavam kaj je pomembno in si vzamem čas za sedenje na terasi ne da bi kaj počela. In veliko bolj imam rada ljudi in spoštujem bitke vsakega človeka.

Alexx, tole si pa super napisala.  :clap: To 100% velja tudi zame, vendar sem jaz do sebe še vedno prestroga.

Kako pa naj neham s tem? Res ne vem.

marika

Panična motnja mi je zelo spremnila življenje.
Zdaj živim kvalitetnejše, srečnejše, svobodnejše...
Spoznala sem čudovite ljudi, prave prijatelje...
Našla sem novo vizijo prihodnosti...
Našla sem SEBE.

Mislim da je izkušnja kar dobra, čeprav sem komaj preživel in ne bi še enkrat šel skozi. Lažje razumem ljudi in njihove probleme.

recimo da je ja. predvsem - kdo so pravi prijatelji in kateri ne.
ter spoznanje, da misli in dejanja v veliki meri krojijo usodo našega počutja.

prinesla mi je zivljenje, optimizem. Prinesla mi je veliko dobrega. Ampak sem zato morala najprej trdo pasti na tla.

Trenutno nisem v najboljši koži, tako da težko govorim o pozitivnih straneh depresije, ker jo sovražim iz dna srca. Res pa je da sem spoznal veliko novih ljudi....v zadnjem času pa opažam da sem postal bolj razumevajoč in človeški do problemov drugih ljudi. Drugače pa je moja pot še dolga.  :'(

torej ti je prinesla nekaj dobrega  :A); kar pa se poti tiče - pot vsakogar je še dolga  :) kajti poanta je v večnem trudu in seveda upanju  :pomezik:

večni trud za sicer smrtno življenje...heh
dejansko gledano, če smo mal cinični - depresija je še en inštrument,
s katerim narava izloča šibke in praviloma, ne glede na ta kako zblojeno se vam bo to
slišal, brez medikamentov nas usaj tistih z težjo obliko depresije nebi preživel.
srečo v nesreči imamo le, ker smo pripadniki recimo da civilizirane vrste živih bitij,
kjer lahko svoje simptome lajšamo z zdravili in se useeno nekako drajsamo skozi.
v naravi pa je uzakonjeno, da SAMO ˝močni˝preživijo, tako da mi je na trenutke tole
spodbujanje malo instantno... človeški svet ubistvu ni kaj dosti drugačen od živalskega
kljub vsej biološki in tehnični evoluciji. če nekdo v krdelu zaostaja, ali se poškoduje
postane slekoprej plen močnejšega in s tem narava tudi prepreči da bi se šibki razmnoževali
naprej... v našem svetu je le umiranje počasnejše, morda kdaj celo bolj mučno,
predvsem psihično, kot tisto nekje na ekvatorju...
nočem zganjat negativizma, zgolj razmišljam. je le moje osebno mnenje.
že nekaj časa.

LP, T.

meni je prinesla :
veliko zmožnost empatije, in s tem razumevanje, opazovanje in pomaganje drugim.

zdaj ko je ta hudo že za mano...postal sem boljši človek...bolj prizanesljiv do sebe in do drugih...prepoznavam drobne stvari, ki me osrečujejo :clap:

vidis, tkole sem tud jst zeloo dolgo casa razmisljala, no v bistvu je ta misel se vedno nekje v ozadju. Vendar če pogledaš drugače: kdo pa določa kdo je tisti "močni"? Mi sami.

lp,soncnica

Kaj jaz vem....
Ja prinesla je velko dobrega, nisem pa še v tako dobri koži, da bi morda to že
znala dovolj cenit.....ker me čaka še veliko dela na sebi, ki se ga kar malce
bojim.....

Drugače pa - bolj spoznala sebe, spoznala nekaj novih čudovitih ljudi in postala
redno športno aktivna.....

lpb

Nič se ne boj Bogica. Začela si odlično. Vsi pa moramo delati na sebi. Ne samo *počenčki*. Step by step. :oki: :)

mogoče je to način, da najdemo smisel življenja, da se iz vsega danega nekaj naučimo, da smo potem močnejši-kar nas ne ubije...nas naredi močnejše...ali pa šibkejše,rečem jaz temu. konec koncev nekaj slabega, pomeni tudi nekaj dobrega-izkušnje

naloga se postavlja predte...v taki ali drugačni obliki...ampak vedno ista...dokler je ne razrešiš...

ja...očitno je treba nekaj spremeniti v življenju...znaki že pravijo tako

Dala mi je vedeti, da nisem popolna, da ne smem pričakovati od sebe da sem popolna, da ne obsojam več drugačnih ljudi, da razumem drugačne ljudi, da sem tolerantna do drugih, da sem začela verjet iv Boga in da ni vse absolutno od mene odvisno, da obstaja tudi višja sila od mene, da sem bolj ponižna, da nisem več snob, da nisem več brezsrčna in naduta in da nimam več predsodkov. V tem sem se izboljšala.